Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne začne teči v trenutku, ko delodajalec izve prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, in v zvezi s storilcem. V določenih primerih je razumno, da po prejemu prvih informacij preveri tožnikovo verzijo spornih dogodkov, kar naredi na zagovoru, in opravi dodatne poizvedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 nezakonita (1. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 12. 2008, ampak je trajalo do 30. 9. 2009 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 12. 12. 2008 do 30. 9. 2009 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu obračuna osnovno bruto plačo, povečano za dodatek za minulo delo, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske plače (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.357,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka za izpolnitev do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni (pravilno: razveljavi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da predstavlja izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je navedlo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo, sicer izven zapisnika, podalo mnenje, da je odpoved pravočasna, nenazadnje je to razvidno iz dejstva, da je izvedlo obširni dokazni postopek v zvezi z utemeljenostjo razloga za odpoved. V kolikor bi štelo, da je odpoved prepozna, se z vsebinsko utemeljenostjo ne bi ukvarjalo. V zvezi z utemeljenostjo razloga za odpoved je sodišče prve stopnje navedlo nejasne, nerazumljive in protispisne razloge, tako da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Nerazumljivo je predvsem stališče, da je bila tožena stranka pri poslovanju z gotovino premalo skrbna, zaradi česar plačil tožnika ni mogoče preveriti. Takšno stališče je v nasprotju s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1759/2004 z dne 16. 9. 2005, da vestnost in skrbnost pri delu sodita med obveznosti iz delovnega razmerja, četudi v pogodbi o zaposlitvi nista posebej določeni. V nasprotnem primeru se v primeru manka šteje, da je delavec huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Prav to je tožena stranka tožniku očitala, ker ni predal gotovine v višini 8.314,83 EUR. Manko je utemeljeval s stroški, katerih tožena stranka ni mogla preveriti, razen gotovine v višini 1.500,00 EUR, ki je bila izplačana V.Č.. Dejstvo, da je V.Č. gotovino prejel, je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, čeprav je priča M.S. izpovedala, da je V.Č. plačevala družba M. d.o.o. Zatrjevanih stroškov sodišče prve stopnje ni preizkusilo, kljub temu da listine v spisu preizkus omogočajo. Sodna praksa glede dejstva, da posegi v lastnino delodajalca – ne glede na višino škode – porušijo zaupanje delodajalca do delavca in predstavljajo utemeljen razlog za odpoved, je enotna. Do porušenega zaupanja tožene stranke do tožnika sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, čeprav je odpoved presojalo po vsebini, kar ni razumljivo. Ne drži, da tožena stranka ni imela jasnih in pisnih navodil glede predaje gotovine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z izpovedmi prič, priča M.O. je izpovedala, da je bilo treba o prejeti gotovini takoj obvestiti toženo stranko ali M.S., ki sta prišla po denar in ga skladno s Pravilnikom o plačevanju z gotovino in blagajniškim maksimumom še isti dan položila na transakcijski račun. Tako bi moral ravnati tudi tožnik, ne pa, da je gotovino v imenu strank z večmesečno zamudo nakazoval prek položnic. Četudi tožena stranka poslovanja z gotovino ni imela pregledno urejenega, je mogoče ugotoviti, da tožnik z gotovino, ki jo je prejel od strank, ni ravnal skladno z navodili tožene stranke in je ni predal takoj. Iz tega razloga navedbe tožnika, da rok za predajo gotovine ni bil določen, niso resnične. Iz specifikacije stroškov, ki jo je predložil, je razvidno, da je zadržal in samovoljno poračunaval kar za 25.343,83 EUR gotovine, od tega je 17.029,00 EUR vrnil toženi stranki. V zvezi s tem je priča M.S. izpovedala, da je bila tožena stranka po odhodu tožnika v velikih finančnih težavah in da je morala najeti kredit. Nadalje je tožena stranka oporekala pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za zaključek, da se je z razlogom za odpoved seznanila že 5. 11. 2008. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo vsebine listin, ki jih je predložila in s katerimi je dokazala, da je preverila vsebino zagovora tožnika oziroma da je preverila specifikacijo stroškov in prejete gotovine, ki jo je tožnik predložil na zagovoru. Izdelave vmesnega zapisnika o ugotovljenih nepravilnostih z dne 5. 11. 2008 tožena stranka ni zanikala, šele na podlagi tega zapisnika je začela ugotavljati nepravilnosti pri delu. Ko je zapisnik sestavila, še ni bila seznanjena z vsemi razlogi, ki so privedli do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zapisniku je tudi zapisala, da bo ponovno preverila stanje čez trideset dni, po pridobitvi poročila računovodstva. Sodišče prve stopnje je zmotno razumelo izpoved priče D.G.. Če bi tožena stranka že 5. 11. 2008 štela, da obstaja utemeljen razlog za odpoved, bi v pisni obdolžitvi to zapisala oziroma bi zapisala vsaj, da je tožnik manke priznal. Tožena stranka je bila tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dolžna omogočiti zagovor, na zagovoru prejeto specifikacijo stroškov je bila dolžna preveriti. Četudi je po tem ostala pri dotedanjih zaključkih, ni mogoče šteti, da se je že ob sestavi zapisnika seznanila z razlogom za odpoved. Slednje tudi ne izhaja iz predloženih listin, tako da so drugačni zaključki sodišča prve stopnje protispisni. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpisa iz knjige prejetih faktur, iz katere je razvidno, da tožnik ni izročil vseh računov, in do računov, ki jih je v sodnem postopku predložil tožnik. Tožnik je v specifikaciji stroškov navedel, da je porabil oziroma zadržal 8.314,83 EUR, kar je tožena stranka upoštevala, četudi iz zapisnika z dne 5. 11. 2008 izhaja, da je šlo za 11.765,43 EUR. Manjši znesek je upoštevala v korist tožnika, ni pa verjela njegovim utemeljitvam, da je navedeni znesek upravičeno zadržal za stroške, saj tega v poslovnih knjigah ni bilo mogoče preveriti. Tožena stranka je šele na podlagi preverbe potrdila svoje sume, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, tega ni mogla storiti, dokler ni 28. 11. 2008 na zagovoru prejela specifikacije stroškov. Manka blaga v skladišču mu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni očitala, čeprav je iz specifikacije stroškov razvidno, da je vzel hladilnik in mizo, za kar ji še vedno dolguje plačilo. Odpoved je podala pravočasno, to je 12. 12. 2008. Pred tem je bila dolžna preveriti tudi, ali je tožnik opravil zatrjevano število službenih poti, zatrjeval je, da je z osebnim vozilom prevozil 7861 kilometrov. Evidenco prevoženih kilometrov za zaposlene pri toženi stranki je vodil tožnik, prevozni stroški so se na podlagi te evidence obračunali na provizijskih listah, kot je potrdila priča D.G.. Iz provizijskih list ni razvidno, da bi tožnik opravil 7861 kilometrov, ampak le, da je opravil 1035 kilometrov. Iz tega razloga tožena stranka ni mogla pritrditi tožnikovi specifikaciji stroškov. V sodnem postopku je tožnik predložil še potne naloge, ki jih je sam napisal in ki s strani tožene stranke niso bili niti odobreni niti podpisani. Tožnik si je obračunal kilometrino za službene poti v Srbijo, čeprav je bilo v sodnem postopku na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke ugotovljeno, da tožena stranka v Srbiji ni imela podružnice. Te poti je torej opravil za lastne potrebe, kot je potrdila priča V.Č., zato ker je bil soustanovitelj družbe v Beogradu. Nelogično je, da si je tožnik za te poti zadržal znesek 1.722,00 EUR, ki ga je prejel od stranke Veras, kar je sodišče prve stopnje spregledalo, spregledalo je tudi, da je tožnik spreminjal navedbe, saj je zatrjeval tudi, da mu je M.S. povedal, da se kuhinje slabo prodajajo, zaradi česar je nakazal del zneska 3.422,00 EUR, prejetega od stranke V.. Nadalje specifikacija stroškov ni preverljiva v delu, v katerem se nanaša na materialne stroške, za katere naj bi tožnik porabil gotovino, ki jo je prejel od strank. Po navedbah tožnika je iz tega naslova porabil 7.144,46 EUR. Računov, ki bi materialne stroške dokazovali, toženi stranki ni predložil, tudi iz knjige prejetih faktur, ki jo je predložil v sodnem postopku, ti stroški ne izhajajo. Priči B.S. in D.G. sta izpovedali, da je v salonu kuhinj obstajal fond gotovine za sprotno plačevanje stroškov, pri čemer je moral vsak zapisati, kaj je vzel, in nato predložiti račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedi prič D.M. in V.Č. izhaja, da je M.S. tožniku izročil gotovino, ki jo je prejel od strank. Priča D.M. je izpovedala, da je šlo za približno 100,00 EUR, kar se sklada z izpovedjo prič M.O. in D.G.. Tožena stranka je v postopku odpovedi ugotovila, da si tožnik ni zadrževal po 100,00 EUR za stroške, ampak da je bilo tega denarja za 1.000,00 in več evrov.

Ob koncu pritožbe je tožena stranka še navedla, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 12. 12. 2008, kljub temu da je bila odpoved njegovemu pooblaščencu vročena 15. 12. 2008, protispisna. Tožena stranka je v odpovedi zapisala, da jo podaja 12. 12. 2008 in ne da začne odpoved učinkovati tega dne. Drugačne navedbe tožnika niso resnične. Sodišče prve stopnje v zvezi z datumom prenehanja delovnega razmerja ni izvedlo dokazov. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z vročitvijo, nesmiselno bi bilo zahtevati, da tudi delovno razmerje preneha šele z vročitvijo, to bi bilo tudi v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ki določa, da prenehanje delovnega razmerja pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi takoj, odločilo je v nasprotju s stališčem, zapisanim v delu Barbare Kresal, Katarine Kresal Šoltes in Darje Senčur Peček, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem in stvarnim kazalom, Primath, Ljubljana, 2002. V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal pritožbene navedbe tožene stranke, pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 prepozna in neutemeljena. Razlog za izredno odpoved je v času uvedbe postopka odpovedi že obstajal, tožena stranka je imela od tega dne dalje na voljo trideset dni, da odpoved poda. Prve domnevne nepravilnosti pri delu je ugotovila že 5. 10. 2008 (pravilno: 15. 10. 2008), preostale pa 5. 11. 2008. Stališče v pritožbi, da se je z razlogom za odpoved seznanila kasneje, ker je morala vsebino tožnikovega zagovora še preveriti, je zmotno. Prav tako zmotno je pritožbeno sklicevanje na mnenje sodišča prve stopnje, ki je bilo podano izven naroka za glavno obravnavo. Takšnih mnenj slovenska zakonodaja ne pozna, edino relevantno je mnenje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zapisalo v izpodbijani sodbi, to je, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi in da ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved. S tem v zvezi je bilo dokazno breme na njeni strani. Domnevnega porušenega zaupanja do tožnika sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo, saj tožena stranka ni dokazala niti, da so očitki o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeni. Ker razlog za odpoved ni bil utemeljen, tožena stranka ni mogla izgubiti zaupanja do tožnika. S tem v zvezi se je v pritožbi po nepotrebnem sklicevala na stališča sodne prakse. Sklicevala se je na judikate, ki presojani zadevi niso podobni in zato za odločitev niso bistvenega pomena. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih listin, so protispisne, iz dokaznega sklepa, ki je bil sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2009 in 7. 12. 2009, izhaja, da je vpogledalo v vse listine, enako je zapisalo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpovedi prič (V.G. in M.O.), na katere se nadalje sklicuje pritožba, potrjujejo ugotovitev, da tožena stranka ni podala (pisnih) navodil v zvezi s predajo gotovine. Tožena stranka je tudi sama v odgovoru na tožbo z dne 3. 2. 2009 zapisala, da je bilo njeno poslovanje neurejeno. Potni nalogi so se začeli izpisovati šele na podlagi zahteve tožnika po transparentnem poslovanju. Priča V.Č. je tudi izpovedala o obstoju dogovora med M.S. in tožnikom, da se stroški poti v Beograd krijejo iz gotovine za toženo stranko, dokler se poslovanje beograjskega salona kuhinj ne uteče. O tem, da je treba ravnanja M.S. šteti za ravnanja tožene stranke P.Z., pa niti ni dvoma. Poleg tega je treba upoštevati še, da je tožnik upravičeno ravnal drugače kot preostali delavci, ker jim je bil nadrejen. Navedbe v pritožbi, da je priča M.S. izpovedala, da je V.Č. plačevala družba M. d.o.o., so neresnične in nasprotne vsebini izpovedi priče V.Č.. Tudi tožena stranka in M.S. sta odrejala delo in naloge V.Č., tako da vesta, da ni posloval prek družbe M. d.o.o., lastnik te družbe D.M. je moral s strani tožene stranke nekatere obveznosti izterjati preko sodišča. Ob koncu pritožbe je tožnik še navedel, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi ker določa datum prenehanja delovnega razmerja kot 12. 12. 2008, čeprav je bila odpoved tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu vročena šele 15. 12. 2008. Če odpoved ne bi bila vročena, ne bi bila veljavna in se tožnik z njo ne bi mogel seznaniti, tako mu tudi delovno razmerje ne bi moglo prenehati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prav tako neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo niti v zvezi z ugotovitvami, ki se tičejo pravočasnosti odpovedi, niti v zvezi z ugotovitvami glede utemeljenosti razloga za odpoved in datuma prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008. S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno in utemeljeno odločitev.

Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na 2. odstavek 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka, ki je hkrati dolžna dokazati, da je odpoved podala v zakonsko določenih prekluzivnih rokih.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po 2. odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (kot v konkretnem primeru), pa se pogodba o zaposlitvi odpove v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Objektivni rok je določen kot čas, ko je možen kazenski pregon, teči pa začne, ko je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena. Dejstvo, da ta rok v konkretnem primeru ni bil prekoračen, je nesporno. Vprašanje pa ostane, kdaj je začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, ki teče od seznanitve z razlogom za odpoved in s storilcem, utemeljilo na presoji, da je tožena stranka podala odpoved na podlagi dejstev o ravnanju tožnika, ki jih je poznala ob sestavi zapisnika o ugotovljenih nepravilnostih z dne 5. 11. 2008, v katerem so zajeti zneski gotovine, ki je tožnik ni predal in ki so enaki kot zneski, ki so zapisani v odpovedi. Pri tem je štelo, da se je tožena stranka, torej P.Z., seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem, ko je M.S. po njenem pooblastilu sestavil zapisnik, ker sta bila nenehno v stikih. Dejstvo, da je tožena stranka šele kasneje, po zagovoru tožnika, preverila vsebino očitkov v zapisniku glede na prejeto specifikacijo stroškov, je ocenilo za nebistveno.

V zvezi s seznanitvijo z razlogom za odpoved in s storilcem je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je postala pozorna na delo tožnika 15. 10. 2008, ko bi moral izročiti 4.000,00 EUR gotovine, prejete od stranke. Po tem je preverila blagajniške prejemke za obdobje od 26. 5. 2007 do 14. 10. 2008 in ugotovitve zajela v zapisniku o ugotovljenih nepravilnostih z dne 5. 11. 2008. Zagovor je opravila 28. 11. 2008, šele po tem se je seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem, ko je preučila specifikacijo stroškov, ki jo je tožnik predložil na zagovoru, in ugotovila, da zagovor ni utemeljen. Enako je navedla v postopku pred sodiščem prve stopnje in ponovila v pritožbi, kot dokaz za svoje navedbe je predlagala vpogled v predložene listine, predvsem v zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih z dne 5. 11. 2008 in v izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008, iz katerih je razvidno, da je tožniku v odpovedi očitala le manko gotovine, ki izhaja iz specifikacije stroškov, in ne manka, kot je bil ugotovljen v zapisniku. Ta zapisnik je sestavil M.S., ki je ob zaslišanju potrdil (kot je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe), da so pri toženi stranki po zagovoru tožniku pregledali predloženo dokumentacijo in zaključili, da so ugotovitve v zapisniku z dne 5. 11. 2008 točne.

Kot že povedano, je zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih z dne 5. 11. 2008 sestavil M.S., izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala tožena stranka, to je P.Z., ki je opravljala dejavnost kot samostojna podjetnica posameznica. Slednja se je lahko seznanila z razlogom za odpoved in s storilcem šele, ko se je seznanila z vsebino zapisnika o ugotovljenih nepravilnostih, po zagovoru tožnika in po opravljenih dodatnih preverbah. Šele tedaj je začel teči subjektivni rok. Ker je bilo to po zagovoru tožnika (po 28. 11. 2008), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 pravočasna. Določbe zakona, kdaj delodajalec izve za razlog za odpoved in za storilca, namreč ni mogoče tolmačiti, tako kot jo je tolmačilo sodišče prve stopnje, to je, da že v trenutku, ko delodajalec izve prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, in v zvezi s storilcem. V določenih primerih je razumno, da po prejemu prvih informacij preveri tožnikovo verzijo spornih dogodkov, kar naredi na zagovoru, in opravi dodatne poizvedbe.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neutemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 naredilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR in da v sodnem postopku ni dokazala resničnosti očitka v odpovedi, torej da ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, kot se zahteva v 2. odstavku 82. člena ZDR. Kljub temu, da je presoja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi prekoračitve subjektivnega razloga za podajo odpovedi, zmotna, je sodišče prve stopnje, ki je zadevo obravnavalo tudi po vsebini, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi zaključka, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega zakonsko določenega razloga za odpoved. Pritožbeno sodišče soglaša, da na podlagi izvedenih dokazov ni podlage za zaključek, da je tožnik zagrešil očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Tožena stranka je tožniku 12. 12. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR: zaradi hujše kršitve pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08) in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Očitala mu je, da ni spoštoval navodil glede poslovanja z gotovino, ki jo je prejemal pri poslovanju s strankami. Prejeto gotovino bi moral predati v blagajno takoj, ko jo je prejel, pa je ni, s čimer si je protipravno, s kršitvijo navodil delodajalca in zakonskih določb o vestnem opravljanju dela in dolžnosti vzdržati se vseh ravnanj, ki bi delodajalcu škodovala, prilastil različne zneske gotovine, ki mu je bila zaupana v zvezi z delom. Vrnil je le določene zneske, tako da si je samovoljno zadržal vsaj 8.314,83 EUR, kar predstavlja večjo premoženjsko korist. Za navedeni znesek je toženo stranko oškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni imela jasnih in pisnih navodil glede poslovanja z gotovino, tako da rok in način predaje nista bila točno določena (kot izhaja iz izpovedi prič M.S., V.Č., D.M., B.S., D.G., M.O. in kot je pojasnjeno v izpodbijani sodbi). Tožnik je imel pri toženi stranki specifičen položaj v primerjavi z ostalimi delavci, saj je poleg M.S. pretežno opravljal posle, P.Z. je bila le formalna nosilka dejavnosti. Poleg tega je bila običajna praksa pri toženi stranki, da se je del obveznosti plačeval z gotovino, M.S. pa je v zvezi s tem tožniku dejal, da lahko sproti porabi gotovino, prejeto od strank, in da se bo obračun naredil kasneje. Dejstvo je, da je tožnik obveznosti tožene stranke plačeval z gotovino (kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi prič D.M. in V.Č.). Del obveznosti je plačeval brez računa (izpoved priče V.Č.), zaradi česar tožena stranka vseh plačil ni mogla preveriti v evidenci oziroma v poslovnih knjigah. Sistema, s katerim bi preverila predajo gotovine, niti ni imela (izpoved priče M.S.), ampak se je poslovalo na zaupanje. Izpovedi prič, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni zmotno razumelo niti niso izpovedi v nasprotju z izpovedmi preostalih zaslišanih prič, kot protispisno navaja tožena stranka. Protispisno je tudi zatrjevanje pritožbe, da je V.Č. prejel plačilo s strani družbe M. d.o.o., saj je kot priča zaslišani V.Č., kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 5. 11. 2009, izpovedal, da mu ni plačevala družba M. d.o.o., ampak da mu je velikokrat z gotovino plačal tožnik, da ga je na tožnika naslovil M.S.. Ista priča je izpovedala o dogovoru z M.S., da se stroški službenih poti v Srbijo poravnajo iz gotovine za toženo stranko, dokler se salon kuhinj v Beogradu ne uteče, kot nadalje izhaja iz zapisnika z naroka. Zaradi takšnega dogovora je nebistvena izpoved zakonite zastopnice tožene stranke P.Z., ki je bila podana na naroku za glavno obravnavo dne 10. 9. 2009, na katero se sklicuje pritožba, da tožena stranka ni imela podružnice v Beogradu. V zvezi s knjigo prejetih faktur, ki je omenjena v nadaljevanju pritožbe, je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2009 navedla, da njene poslovne knjige vodi računovodski servis C.P. d.o.o., od katerega je izvedela, da podatkov, ki so poslovna skrivnost, ni izdal nikomur, niti tožniku. Predložena knjiga prejetih faktur ima zapisan le dan 28. 10. brez letnice in ne predstavlja izpisa iz poslovne knjige, zaradi česar je prerekala verodostojnost podatkov, ki so v njej zajeti. Poleg tega je iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 10. 9. 2009 razvidno, da je zakonita zastopnica tožene stranke P.Z. ob zaslišanju izpovedala, da knjiga prejetih faktur ni videti enako kot predložena listina. Sodišče prve stopnje zaradi opisanih navedb tožene stranke podatkov v knjigi prejetih faktur utemeljeno ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da očitek tožene stranke v izredni odpovedi, da je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, ni utemeljen. Ne le, da tožnik ni kršil navodil tožene stranke, ravnal je, tako kot je bilo dogovorjeno z M.S., ki je poleg njega vodil salon kuhinj v lasti tožene stranke. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presodilo, da pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja niso bile kršene in da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita ter se podrobneje z ravnanjem tožnika oziroma z znaki kaznivega dejanja ni ukvarjalo, zlasti ker tožena stranka razen pavšalnega očitka, da je tožnik gotovino neupravičeno zadržal, drugih dejstev s tem v zvezi ni navedla. Slednja se je postavila na zmotno stališče, da bi moral tožnik pojasniti, za katere stroške je zadržal posamezne zneske gotovine, ki jo je prejel od strank. Tožnik tega ni bil dolžan dokazati, ampak je bila tožena stranka tista, ki bi morala dokazati – ne le, da je tožnik zadržal določene zneske gotovine, ampak tudi, da je tako ravnal v nasprotju z (jasnimi) navodili tožene stranke in da si je omenjeni denar prisvojil, torej da ga ni porabil v zvezi z delom pri toženi stranki (za plačevanje obveznosti tožene stranke oziroma za pokrivanje stroškov, ki jih je imel).

Na podlagi presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reparacijskemu in restitucijskemu zahtevku. Tožniku je pravilno priznalo obstoj delovnega razmerja in vse pravice z dela skladno s tožbenim zahtevkom od 12. 12. 2008 do 30. 9. 2009. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer odpoved, ki začne učinkovati takoj, brez odpovednega roka, vendar to ne pomeni, da začne učinkovati pred vročitvijo, torej takoj ko je podana. Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti po 1. odstavku 87. člena ZDR vročena delavcu in ima pravne učinke šele od vročitve dalje. Tudi pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri kateri delavec ni upravičen do odpovednega roka, prenehanje delovnega razmerja ne nastopi pred vročitvijo. Noben akt, niti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostranski akt delodajalca, ne more imeti za naslovnika pravnih učinkov, dokler ni vročen. Prenehanje delovnega razmerja ne more nastopiti pred vročitvijo, tako da je zapis v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008: „delavcu se pogodba /.../ izredno odpove z dnem 12. 12. 2008“ nezakonit. Tožniku bi delovno razmerje (v kolikor bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena) zakonito prenehalo šele z vročitvijo odpovedi njegovemu pooblaščencu 15. 12. 2008. Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.