Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Rok za podajo odpovedi je prekluziven, kar pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka (frizerka, zaposlena pri toženi stranki) je ponujala frizerske storitve na domu. Za opravljeno friziranje na domu je prejela plačilo. Zavedala se je, da tega kot delavka tožene stranke ne bi smela storiti. S takšnim svojim ravnanjem je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Šlo je za kršitev obveznosti, ki so določene v 31., 35. in 35. členu ZDR, takšna kršitev pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 14. 6. 2011, in tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, obračun bruto plač, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude z mesečnim izplačilom do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da tožeči stranki obračuna regres za letni dopust v višini 311,70 EUR in ji po odvodu akontacije dohodnine izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila ter ji izplača 463,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 192,47 EUR od 16. 5. 2011 do plačila in od zneska 271,47 EUR od 16. 7. 2011 do plačila (točka II izreka). Tožbeni zahtevek za obračun bruto plač in regresa za letni dopust v višini 1.949,05 EUR, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov prehrane med delom ter prevoza na delo in z dela v presežku nad prisojenimi zneski je zavrnilo (točka III izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 84,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper točki I in IV izreka navedene sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno. Kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je tožeča stranka na domu frizirala A.A.. Tožena stranka je v sodnem postopku navedla, da je za friziranje izvedela 19. 4. 2011. Glede na to, da je odpoved podala šele 14. 6. 2011, je odpoved nezakonita. Sodna praksa glede pravočasnosti odpovedi je jasna. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje predložila sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 140/2011 z dne 4. 6. 2012, iz katere je razvidno, da je bistveno, kdaj se delodajalec seznani z razlogom za odpoved. Tega dne začne teči rok za podajo odpovedi. Pri presoji pravočasnosti odpovedi se predhodno postopanje delodajalca (v zvezi z zagovorom) ne upošteva. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi po 19. 4. 2011 izvedela za nova dejstva v zvezi z odpovedjo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi, ker po vsebini ni utemeljena. Tožeča stranka je frizirala A.A. na njenem domu (domu njene mame), da bi ohranila stranko frizerskega salona tožene stranke. Friziranje je nudila le, ker ga je A.A: nujno potrebovala, s tem je ravnala v dobro delodajalca. Tako je ravnala zaradi strahu pred izgubo zaposlitve, saj je bilo pri toženi stranki govora o odpuščanju. Dejstvo, da ji je A.A. izročila nekaj denarja, ne pomeni, da je friziranje plačala. Glede na to, da sta z vodjo frizerskega salona tožene stranke prijateljici, bi jih slednja storitev lahko ponovno zaračunala.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) v 110. členu določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerega je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med drugim po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na ta odpovedni razlog se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2011 sklicevala tožena stranka.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Rok za podajo odpovedi je prekluziven, kar pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Objektivni rok začne teči, ko je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena. Dejstvo, da ta rok v konkretnem primeru ni bil prekoračen, ni sporno. Vprašanje pa ostane, kdaj je začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved.

Tožena stranka v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2011 v odgovoru na tožbo ni navedla ničesar, v prvi pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2011 pa je navedla, da je A.B., vodji frizerskega salona, v katerem je delala tožeča stranka, ena od strank povedala, da je tožeča stranka na domu frizirala A.A. in njeno mamo A.C.. To je pri toženi stranki vzbudilo sum, da tožeča stranka krši obveznosti iz delovnega razmerja, ker brez vednosti in odobritve tožene stranke nudi frizerske storitve njenim strankam. Šele po preučitvi pisnega zagovora tožeče stranke in po prejemu pisne izjave A.A. se je tožena stranka prepričala, da je tožeča stranka storila očitano kršitev. Da se je s tem seznanila šele po prejemu pisnega zagovora dne 1. 6. 2011, je tožena stranka ponovila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 6. 2012. Glede na opisano ne držijo pritožbene navedbe, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da se je z razlogom za odpoved seznanila že, ko je A.B. izvedela za dejstvo, da je tožeča stranka dve stranki frizerskega salona frizirala na domu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa iz izpovedbe vodje frizerskega salona A.B. pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved seznanila šele s prejemom pisnega zagovora tožeče stranke, kar je bilo 1. 6. 2011. Tej ugotovitvi pritožbeno sodišče pritrjuje. Prav tako pritrjuje zaključku, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2011 pravočasna. Določbe zakona, kdaj delodajalec izve za razlog za odpoved, ni mogoče tolmačiti, kot jo poizkuša tožeča stranka v pritožbi, to je, da rok začne teči že v trenutku, ko delodajalec izve prve podatke v zvezi z možnostjo kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V določenih primerih je razumno, da po prejemu prvih informacij preveri delavčevo verzijo spornih dogodkov in njegov odnos do ugotovljene kršitve, kar naredi na zagovoru. V konkretnem primeru se je s kršitvijo dne 19. 4. 2011 sicer seznanila A.B., ki niti ni zakonita zastopnica tožene stranke in ni bila pristojna za podajo odpovedi. Zato ni mogoče šteti, da se je istočasno s kršitvijo (razlogom za odpoved) seznanila tožena stranka. Slednja se je s kršitvijo seznanila kasneje, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je seznanila po prejemu pisnega zagovora tožeče stranke z dne 1. 6. 2011, v katerem je tožeča stranka priznala kršitev in navedla svoj odnos do nje.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 140/2011 z dne 4. 6. 2011, da mora delodajalec podati izredno odpoved znotraj roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ki teče od ugotovitve razloga za odpoved ne glede na predhodno postopanje pri zagovoru. Odločitev v konkretnem individualnem delovnem sporu je s tem stališčem skladna. Tožena stranka je odpoved podala pravočasno glede na začetek teka roka za podajo odpovedi.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno oporeka tudi nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, dokazala obstoj in utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej da je dokazala, da je tožeča stranka naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožeče stranke in priče A.A. ter iz pisne izjave, ki jo je slednja podala dne 2. 6. 2011, pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka tista, ki je A.A. ponujala frizerske storitve na domu, da je za opravljeno friziranje na domu A.C. prejela plačilo in da se je zavedala, da tega kot delavka tožene stranke ne bi smela storiti. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka poizkušala ustreči delodajalcu, saj bi v tem primeru toženo stranko o friziranju na domu obvestila, prejeti denar pa bi predala na račun tožene stranke. Tega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni storila. Tožena stranka A.A. tudi ni mogla še enkrat računati friziranja, kot meni tožeča stranka v pritožbi, saj je A.A. za friziranje že plačala tožeči stranki na roke. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očita tožeči stranki, ta storila naklepoma. Šlo je za kršitev obveznosti, ki so določene v 31., 35. in 35. členu ZDR, takšna kršitev pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, predstavlja utemeljen razlog za odpoved po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Upoštevaje težo kršitve in njen vpliv na razmerje med pravdnima strankama pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2011 je zakonita.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije priglašene stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k odločitvi v tem individualnem delovnem sporu.