Jedro

Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP ni pooblaščeno presojati, ali je razveljavitveni sklep materialnopravno ali procesnopravno (izven razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP) pravilen ali napačen. V pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato pomeni nedovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka), otroka pravdnih strank zaupalo v varstvo in vzgojo očetu (II. točka izreka), določilo stike med otrokoma in materjo (III. točka izreka), določilo preživnino, ki jo je bil oče dolžan plačevati za vsakega od otrok za obdobje od novembra 2015 do julija 2019, in na račun neplačanega dela preživnine tožniku naložilo plačilo 454,37 EUR oziroma 320,39 EUR (IV. točka izreka), odločilo, da je mati za sina dolžna od 11. 7. 2019 (tj. od izdaje sodbe dalje) plačevati preživnino 23 EUR mesečno, za hčer pa 32 EUR mesečno (V. točka izreka), zavrnilo, kar sta pravdni stranki zahtevali s tožbo in nasprotno tožbo več ali drugače (VI. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da je na račun neplačanega dela preživnine za obdobje od novembra 2015 do julija 2019 znižalo posamezne zneske mesečne preživnine, ki jih je oče za vsakega od otrok dolžan plačati materi (I. a. točka izreka). V točkah VI. in VII. izreka pa je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. b. točka izreka). Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (V. točka izreka). Tako tožeča kot tožena stranka sta v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (med drugim) izpodbijali V. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje razsodilo glede preživninske obveznosti matere za obdobje od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbenim razlogom tožnika, da v izpodbijani sodbi ni denarno ovrednoten obseg potreb vsakega od otrok in da je zaradi zmotnega razumevanja Družinskega zakonika (DZ) o določitvi preživnine dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje je naložilo, da ugotovi obseg potreb vsakega od otrok (ob upoštevanju preživninskih zmožnosti staršev) in nato ponovno odloči o višini materinega prispevka. Ker dokazno gradivo, ki je bilo zbrano, še ni bilo ocenjeno z vidika, ki ga je sodišče druge stopnje izpostavilo v izpodbijanem sklepu, gre pa za samostojno odločitev, ki ureja razmerje med pravdnima strankama tudi v bodoče, je po oceni sodišča druge stopnje zaradi uresničitve pravice do pravnega sredstva ustreznejša vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kot navede sodišče druge stopnje, naj pri tem sodišče prve stopnje oceni, ali lahko navedeno stori na podlagi zbranega procesnega gradiva ali pa je pred odločitvijo o potrebnih dejstvih smiselno izvesti novo glavno obravnavo.

3. Zoper sodno odločbo sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka, kot navaja uvodoma, zoper I. b. točko izreka, iz razlogov, določenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni. Priglaša stroške v zvezi s pritožbo. Po vsebini je bistvo pritožbenih navedb očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče druge stopnje razveljaviti tudi V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (in ne zgolj VI. in VII. točko), saj če ni hkrati razveljavljena tudi ta točka, sodišče prve stopnje o materini preživninski obveznosti za obdobje od izdaje sodbe dalje ne more več ponovno odločati. Tožeča stranka sicer meni, da gre pri opisanem neskladju za očitno pisno pomoto, ki bi jo bilo po njenem mnenju mogoče odpraviti s popravnim sklepom, če pa to ni mogoče, vlaga predmetno pritožbo. Ker pa se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo iz razloga, ker bi glede na naravo kršitve sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo kršitev in samo dopolnilo postopek ali odpravilo pomanjkljivosti, tožeča stranka navaja, da je podan tudi ta pritožbeni razlog, saj je po njem mnenju v postopku na prvi stopnji zbrano procesno in dokazno gradivo zadoščalo in omogočalo, da bi sodišče druge stopnje ob odločanju ob pritožbah pravdnih strank, upoštevajoč navedbe strank in izkustvena pravila, samo odločilo o preživninski obveznosti tožene stranke za obdobje od izdaje sodbe dalje.

4. Pritožba je bila 17. 6. 2020 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni razlogi, iz katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Predmet preizkusa po 357.a členu ZPP je le odločitev, ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je uporabilo kasatorično pooblastilo, namesto da bi o zadevi samo dokončno odločilo. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP zato ni pooblaščeno presojati, ali je razveljavitveni sklep materialnopravno ali procesnopravno (izven razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP) pravilen ali napačen.

7. V pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato pomeni nedovoljen pritožbeni razlog. Pritožba pa je v tem delu nedovoljena tudi zato, ker je naperjena zoper tisti del odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena (tj. zoper II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj se tožeča stranka v bistvu zavzema za to, da bi moralo sodišče druge stopnje njeni pritožbi tudi v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v V. točki izreka), in ne zoper razveljavitveni sklep (I. b. točko izreka sklepa sodišča druge stopnje). Ta pravnomočen del odločitve sodišča druge stopnje bi tožeča stranka lahko izpodbijala le z izrednim pravnim sredstvom, pod pogoji, ki jih določa ZPP.

8. V okviru dovoljenih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP pa tožeča stranka zgolj navaja, da je na prvi stopnji zbrano procesno in dokazno gradivo zadoščalo in omogočalo, da bi sodišče druge stopnje samo dokončno odločilo tudi o materini preživninski obveznosti za obdobje od izdaje sodbe dalje. To pa je v nasprotju že s samimi njenimi navedbami v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ko je uveljavljala, da v sodbi sodišča prve stopnje ni ugotovljeno, kakšne so mesečne potrebe otrok za obdobje od izdaje sodbe dalje,1 čemur je sodišče druge stopnje pritrdilo. Pritožba pa ne trdi, da bi sodišče druge stopnje lahko samo dopolnilo postopek in odločilo v zadevi oziroma da je zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Ker Vrhovno sodišče na obstoj teh razlogov ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 357.a člena ZPP).

10. Odločitev o tožnikovih stroških postopka v zvezi s pritožbo po 357.a členu ZPP temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

1 Glej list. št. 689 spisa.