Jedro

V postopku zavarovanja terjatve pred uvedenim pravdnim postopkom se ni mogoče sklicevati na sporazum o krajevni pristojnosti. V postopku zavarovanja terjatve ni mogoče zahtevati od upnika položitve varščine za izvršilne stroške.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba v izpodbijanem - preživninskem delu spremeni tako, da se v 3. odstavku izreka sodbe znesek 10.000,00 SIT nadomesti z zneskom 11.000,00 SIT, znesek 8.000,00 SIT z zneskom 10.000,00 SIT in znesek 6.000,00 SIT z zneskom 8.000,00 SIT, v izreku o stroških (5. odstavek izreka) pa tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 8.400,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 9.000,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

V tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, odločilo, da ostanejo njuni mladoletni otroci K., roj. 1986, B., roj. 1987, in U., roj. 1989, v varstvu in vzgoji pri toženki, tožniku pa naložilo naj prispeva za K. 10.000,00 SIT (od zahtevanih 12.000,00 SIT), za B. 8.000,00 SIT (od zahtevanih 11.000,00 SIT) in za U. 6.000,00 SIT (od zahtevanih 9.000,00 SIT) preživnine na mesec. O pravdnih stroških je odločilo, da jih trpita stranki vsaka svoje.

Le proti odločitvi o preživnini se pritožujeta obe pravdni stranki, tožena pa še posebej proti stroškovni odločitvi, in to iz vseh treh pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga tožeča stranka spremembo sodbe tako, da bo določena preživnina v skupnem znesku 18.000,00 SIT na mesec, toženka pa tako, naj bo zvišana skupaj na 32.000,00 SIT, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka očita sodišču, da ni ugotavljalo potreb otrok in ni pojasnilo, na kaj se je oprlo pri določanju višine preživnine za vsakega izmed otrok. Ni upoštevalo tožnikovih plačilnih zmožnosti, ugotavlja pa, da se je njegovo premoženje celo povečalo s tem, ko si je moral urediti prostor za prebivališče. Tožniku ostane za življenje le 29.949,00 SIT, pri tem pa ima 18.000,00 SIT večletnih kreditov.

Tožena stranka pa meni, da je sodišče premalo upoštevalo toženkine nizke osebne dohodke, ki so se v septembru 1993 še znižali na 22.573,00 SIT. Zmotno je štelo, da ima toženka ugodnosti doma pri starših, saj le-te odsluži, ni pa upoštevalo, da tudi tožnik živi z materjo v domači hiši. Tožnik je povzročil prenehanje zakonske zveze in ni prav, da se breme preživljanja prenese na stare starše in družbo. Zaradi povedanega bi moralo sodišče tudi odločiti, da mora tožeča stranka povrniti toženi njene pravdne stroške.

Tožeča stranka odgovarja na pritožbo tožene in pri tem navaja, koliko preživnine in kdaj jo je plačevala, toženka pa porabe denarja ni izkazala. Pojasnjuje razloge za razvezo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, tožene pa je utemeljena delno.

Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni v celoti denarno izrazilo potreb otrok, vendar tega v danem primeru niti ni moglo niti ni bilo dolžno storiti. Le najstarejši otrok hodi v šolo, preživljanje otrok pa poteka ob pomoči starih staršev, to pomoč pa mora toženka odslužiti z delom na kmetiji, od časa do časa pa tudi kupuje hrano za vso družino vključno z njenimi starši. Ob takšnem stanju stvari je torej nemogoče izraziti potrebe otrok v denarju oziroma bi pomenilo takšno izračunavanje zamudno in drago početje, ki ni smotrno. Zato se je sodišče moralo zateči k uporabi 223. člena Zakona o pravdnem postopku in potrebe ugotavljati tudi na podlagi splošno znanih dejstev. Za nekatere izdatke za najstarejšega otroka pa je sodišče ugotovilo tudi posamezne zneske. Povedano velja tudi kot odgovor na trditev tožeče stranke, češ da ni posebej obrazloženo, zakaj različni zneski za posamezne otroke, saj se je očitno sodišče pri tem ravnalo, da starejši otrok več stane kot mlajši (šolanje, obleke, ki jih mlajši otroci ponosijo za starejšimi ipd.). Ne gre torej za očitano procesno kršitev, tožena stranka pa sploh ne pove, v čem naj bi šlo za takšno kršitev, pa tudi sodišče samo ni po uradni dolžnosti odkrilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave.

Zaradi prej opisanega stališča, ki ga zavzema tudi pritožbeno sodišče, se pokaže, da je bil dokazni postopek dovolj široko izpeljan in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Pač pa ni sodišče prve stopnje materialnega prava v celoti pravilno uporabilo. Ko določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, da določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen), to pomeni, da mora sodišče upoštevati ne le prejemke iz delovnega razmerja, marveč vse pridobitne možnosti preživljalskega zavezanca.

Pritožba tožene stranke tako utemeljeno graja, da sodišče ni upoštevalo tudi možnosti, ki jih ima tožnik, ko stanuje doma pri materi, ki ima kmetijo. Pri tožniku gre za 34 let starega moškega, pri čemer sam trdi, da je zdrav, kar oboje pomeni, da je sredi najboljše življenjske moči, hkrati pa ne pretirano obremenjen z delom v službi, upoštevaje 22 učnih ur tedensko in priprave zanje ter druge šolske obveznosti, kar vse pomeni, da ima možnosti bodisi še kaj zaslužiti, bodisi znižati lastne življenjske stroške (možnost inštrukcij, delo na domači kmetiji ipd.). Tožnik, ki je bil pripravljen imeti še četrtega otroka, se mora pač zavedati, da je potrebno otroke tudi preživljati tako, da živijo sebi in staršem dostojno življenje. Tožnik ima res še izdatke z odplačevanjem kredita za ureditev svojih stanovanjskih razmer, vendar takšno urejanje ne more iti na škodo preživljanja otrok, ki jih je tožnik zapustil. Ob nanizanih dejstvih je torej potrebno pritrditi toženi stranki, da je sodišče premalo upoštevalo tožnikove možnosti, zaradi česar je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 373. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je določilo preživninske zneske za otroke pravdnih strank K. v višini 11.000,00 SIT, za sina B. v znesku 10.000,00 SIT in za sina U. v znesku 8.000,00 SIT.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke proti stroškovnemu izreku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikovo opisovanje življenjskih razmer pri toženkinih starših ne more biti upravičen razlog za to, da je tožnik zapustil družino, saj če bi želel imeti svoje življenje zase in za družino, če bi se želel ukvarjati z otroki, bi pač moral poskrbeti za drugo stanovanje in za znosne medsebojne razmere. Ob takšnem stanju stvari, dasiravno drži tudi ugotovitev sodišča, da zakonska zveza pravdnih strank ni bila uspešna zaradi njunih različnih značajev, je pravilna le odločitev, da tožeča stranka povrne toženi stranki njene pravdne stroške, pri čemer je bil dobršen del dokaznega postopka namenjen vprašanju višine preživninskega prispevka tožnika, saj odločitev o razvezi zakonske zveze in o tem, pri kom naj ostanejo otroci, ni bila sporna.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi njene pravdne stroške (74. člen ZTLR, upoštevaje tudi tretji odst. 154. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe glede njene pritožbe; odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na drugem odstavku 154. člena in drugem odstavku 166. člena ZPP; odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene, pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj k odločitvi o zavrnitvi minimalnega zneska, s katerim tožena stranka ni uspela v pritožbi, odgovor nanjo ni v ničemer prispeval.