Jedro

DNK sled je močan indic, vendar nima takšne dokazne vrednosti, da bi pretehtala nad drugimi dokazi. Najdena DNK sled sodišča ne odvezuje, da opravi skrbno dokazno oceno ter zlasti oceni povezavo DNK sledi s kaznivim dejanjem.

Izrek

Pritožbi obtoženčeve zagovornice se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 415072012 z dne 22.10.2018 A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je po opravljeni obravnavi s sodbo II Kp 4150/2012 ugodilo pritožbi državnega tožilca in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo plačilo 31.500,00 EUR, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Oprostilo ga je stroškov kazenskega postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica. Navedla je, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Po vsebini je pritožba vložena zaradi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ter zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke in zaradi odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

3. Pritožba je utemeljena.

B.

4. Predmet kazenskega postopka je kaznivo dejanje ropa na škodo B. B., ki je bil v lokalnem okolju poznan kot premožen. Trije zamaskirani storilci, od katerih sta bila dva opremljena z baseball kiji, tretji pa s pištolo, so prišli na dom oškodovanca. Od oškodovanca so zahtevali, da jim pove šifro sefa in ker tega niso mogli sami odpreti, ga je moral odpreti oškodovanec, katerega so že pred tem udarili z baseball kijem, ves čas pa je eden od storilcev v oškodovanca imel uperjeno pištolo. Iz sefa so odnesli gotovino in zlatnino v skupni vrednosti 31.500,00 EUR. Po kaznivem dejanju so oškodovancu s samolepilnim trakom, ki so ga prinesli s sabo, povezali roke, noge, prsi in usta. Neposredno po kaznivem dejanju, ki je bilo izvršeno 2. 7. 2002, storilci kaznivega dejanja niso bili odkriti.

5. Nacionalni forenzični laboratorij (v nadaljevanju NFL) je januarja 2012, ko je razpolagal z novejšo in natančnejšo tehnologijo, ponovno analiziral na kraju kaznivega dejanja zavarovane lepilne trakove. Oškodovanec je bil zvezan z močnejšim lepilnim trakom sivo-srebrne barve, ki so ga s sabo prinesli storilci. Ob tem je bila tako na traku, s katerim so bile zvezane obtoženčeve roke, kakor tudi na traku, s katerim so bile zvezane njegove noge, ugotovljena DNK sled obtoženega A. A. Tekom dokaznega postopka so bile ugotovitve NFL preverjene s postavitvijo izvedenke za forenzično kriminalistično tehnične preiskave. Ponovna analizi sledov, ki jih je analiziral že NFL je potrdila, da se na lepilnem traku, s katerim so bile zvezane oškodovančeve roke nahaja DNK profil ene same osebe moškega spola, za katero je 1 x 1010 podana verjetnost, da pripada obtoženemu. Potrjena je bila analiza NFL, da se na lepilnem traku, s katerim so bile zvezane oškodovančeve noge, nahaja DNK sled, za katero je 3 x 1012 verjetno, da pripada obtoženemu, tudi navedena sled je homogena. Izvedenka je tudi sama opravila analizo lepilnih trakov in na lepilnem traku, s katerim so bile zvezane obtoženčeve noge, ugotovila še eno mešano biološko sled, katere večinska komponenta vsebuje vse adele obtoženega, razen dveh, pri čemer je verjetnost, da večinska sled pripada obtoženemu 1,24 x 1016, manjšinska sled pa verjetno pripada oškodovancu. Tako strokovnjak NFL, kot izvedenka sta pojasnila, da so bili analizirani konci lepilnih trakov, ker je najbolj verjetno, da se tam najde biološka sled. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je izvedenka navedla, da DNK sledi verjetno izvirajo iz telesnih tekočin (slina, kri, semenska tekočina), na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pa je na podlagi novejših študij podala oceno, da bi zavarovane sledi lahko bile tudi kontaktne sledi.

6. Obtoženi je storitev kaznivega dejanja zanikal, navedel je, da ne pozna oškodovanca in tudi ne ve, kje je kraj izvršitve kaznivega dejanja, ki je sicer od njegovega prebivališča oddaljen 36 km. Zagovarjal se je, da v kritičnem obdobju domačega kraja skoraj nikoli ni zapustil. Navedel je, da je preveč neumen, da bi izvršil tovrstno kaznivo dejanje. V kritičnem obdobju je veliko popival. Nikoli ni imel nobene družbe, ker ga nobena ni sprejela medse, imel je samo dva prijatelja. S S. Š., ki je sedaj pokojni, sta se vozila z avtomobilom, vendar ne daleč, največ do 12 km oddaljene trgovine, saj navedeni ni imel izpita. Glede lepilnih trakov je povedal, da je sestrin bivši mož iz steklarne v XY nosil domov prozorne lepilne trakove, široke 4 do 5 cm, tudi njemu jih je kdaj dal. V postopku zaslišana obtoženčeva sestra, njegov prijatelj P. A. in sosed J. Z. so potrdili obtoženčev zagovor o takratnem prekomernem pitju alkohola, ki ga je nabavljal v trgovini ali pa pil pri pokojni sestri, kjer se je zbirala družba, ki je popivala ter tudi, da je bil obtoženi samotar in revež. Povedali so, da je obtoženi občasno šel z vlakom k sestri v Sevnico, kar je 12 km oddaljeno od njegovega doma ter s kolesom v trgovino po pijačo. Vsi so obtoženega opisali kot počasnega.

7. Oškodovanec, ki se je z obtožencem na sodišču večkrat srečal, je v vseh svojih izpovedbah vztrajal, da obtoženec ni storilec kaznivega dejanja. Povedal je, da bi obtoženi lahko bil kvečjemu tisti storilec, ki je imel v roki pištolo, saj sta bila ostala dva bistveno nižja. Vendar je bil tudi tisti s pištolo nižji od oškodovanca, medtem ko je obtoženec višji od oškodovanca. Obtoženca je izključil tudi po načinu govora in glasu. Storilec, ki je imel v roki pištolo, je ves čas kot pokvarjena plošča govoril „ubit ču te“. Iz ugotovitev dokaznega postopka, tudi iz sodbe višjega sodišča izhaja, da ima obtoženi specifičen glas in način govora oziroma artikulacije, kar je potrdil tudi izvedenec psihiatrične stroke. Obtoženca je kot storilca kaznivega dejanja izključil tudi na podlagi njegove motorike. Povedal je, da so bili storilci bolj športni, vitalni, imeli so drugačne gibe kot obtoženi.

8. Zaradi ugotavljanja obtoženčevih gibalnih sposobnosti je bil postavljen izvedenec za interno medicino, ki pri obtoženemu ni opazil zmanjšane gibljivosti oziroma zmanjšanih motoričnih sposobnosti. Izvedenec psihiatrične stroke pa je ocenil, da so priče obtoženčevo počasnost verjetno opisovale v sklopu njegove duševne manjrazvitosti, katera lahko vpliva na hitrost načrtovanja in izvajanja gibov.

9. Izvedenec psihiater je pri obtoženemu ugotovil tri psihične motnje, in sicer duševno manjrazvitost, shizofrenijo in sindrom odvisnosti od alkohola. Paranoidna shizofrenija pomeni, da je njegovo mišljenje, zaznavanje in čustvovanje izkrivljeno, ima paranoidne blodnje in halucinacijo. Glede sindroma odvisnosti od alkohola, je ocenil, da v navedenem času ni bil v stanju akutne intoksikacije. Obtoženčeva duševna manjrazvitost se kaže v tem, da je bil njegov duševni razvoj zaustavljen tako, da je njegova mentalna starost od 9 do manj kot 12 let, njegov IQ je med 50 do 69. Zaradi duševne manjrazvitosti je bila obtoženčeva sposobnost obvladovanja in razumevanja svojih ravnanj bistveno zmanjšala. Obtoženi je zaradi duševne manjrazvitosti v odnosu do ljudi, ki mu niso blizu, pretirano zaupljiv, v situacijah, ki zanj niso običajne, se zanaša na sugestije drugih, ni sposoben prepoznavati zlonamernosti drugih in je dovzeten za sugestije. Možnosti, da bi obtoženega nekdo nagovoril za izvršitev kaznivega dejanja, kot je predmet tega kazenskega postopka, izvedenec ni izključil. 10. Prvostopenjsko sodišče je obtoženca oprostilo obtožbe. Ocenilo je, da obtoženega s krajem kaznivega dejanja povezuje le ena DNK sled, to je njegova čista DNK sled na samolepilnem traku, s katerim so bile povezane oškodovančeve roke. Glede mešane DNK sledi je ocenilo, da je lahko bila prenesena na lepilni trak s strani oškodovanca ali ob ogledu kraja kaznivega dejanja, ali ob hrambi sledi. Citiralo je anglo-ameriško sodno prakso in članke, da DNK sled ne zadošča za zaključek o tem, da je bil obtoženi na kraju kaznivega dejanja. Presodilo je, da obtoženega, razen DNK sled, na predmetu, ki je bil na kraj kaznivega dejanja prinešen, noben dokaz ne povezuje s krajem kaznivega dejanja. Sledilo je oškodovancu, ki je prepričljivo izpovedal, da obtoženi ne ustreza storilcu ne po višini, ne po glasu in tudi ne po načinu gibanja. K temu je dodalo, da je obtoženec atipični storilec, da si je težko predstavljati, da bi si kdo od prekanjenih storilcev poželel ravno obtoženca s psihičnimi težavami, zaostalostjo in kronično odvisnostjo od alkohola kot sostorilca in da bi mu v roko dali pištolo, zato bi bilo podano veliko tveganje, da bi obtoženec o dejanju komu povedal. 11. Pritožbeno sodišče je po opravljeni obravnavi obtoženega spoznalo za krivega, da je sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa, pri čemer je bila zaradi njegove duševne manjrazvitosti in sindroma odvisnosti od alkohola njegova zmožnost obvladovati svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Poudarilo je, da obtoženega s krajem kaznivega dejanja povezujejo tri zavarovane DNK sledi in da sta tako strokovna priča za NFL kot tudi izvedenka možnost kontaminacije sledi praktično izključila in povedala, da v odviti del uporabljenega traku ni mogoče vnaprej podtakniti oziroma prenesti sledi. Za presojo ključno, na kakšen način so sledi obtoženega lahko prišle na lepilni trak. Glede izpovedbe oškodovanca glede oškodovančevega prepričanja, da obtoženi ni storilec kaznivega dejanja, je izpostavilo, da je oškodovanec takoj ob začetku izvršitve kaznivega dejanja zadobil udarec v glavo in da je obtoženega prvič videl in slišal deset let po izvršitvi kaznivega dejanja. V zvezi z obtoženčevim načinom govora je pojasnilo, da je le ta na pritožbeni obravnavi besede „ubit ču te“ izgovoril povsem drugače, kot govori oziroma se sicer sporazumeva. Prav tako ni sledilo prvostopenjskemu sodišču, da obtoženi ni gibalno spreten, pri čemer se je sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenca za interno medicino in izpovedbo sosedov, da se je obtoženi s kolesom po makadamski poti vozil v trgovino. Poudarilo je, oceno izvedenca psihiatra, da bi obtoženca bilo mogoče nagovoriti k izvršitvi tovrstnega kaznivega dejanja, ker je sugestibilen. Ni sledilo prvostopenjskemu sodišču, da iz ugotovitve izvedenca izhaja velika nevarnost, da bi obtoženi o kaznivem dejanju komu povedal. Ni verjelo obtoženčevemu zagovoru, da je bil povsem asocialen in se ni z nikomur družil, prav tako mu ni verjelo, da je lepilne trakove prinašal svak, saj je le ta zaslišan povedal, da že približno petnajst let pred izvršitvijo kaznivega dejanja z obtožencem ni bil več v stiku. Prav tako ni sledilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno profesionalno, poudarilo je, da je bilo na kraju puščenih več bioloških sledi in da storilci niso znali odpreti sefa. Pritrdilo je državnemu tožilcu, da obtoženčev DNK na kraju kaznivega dejanja kaže na edino logično razlago, da je obtoženi pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. 12. Pritrditi je pritožnici in prvostopenjskemu sodišču, da obtoženega s kaznivim dejanjem povezujejo zgolj njegove DNK sledi. DNK sled je, upoštevaje razvoj znanosti in s tem napredek pri zanesljivosti preiskav, močan indic, vendar pa nima takšne dokazne vrednosti, da bi pretehtala nad drugimi dokazi. Najdena DNK sled sodišča ne odvezuje, da opravi skrbno dokazno oceno ter zlasti oceni povezavo DNK sledi s kaznivim dejanjem. Ni sicer pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da najdena DNK sled ne more biti podlaga za obsodbo, vendar jo je potrebno oceniti v povezavi z vsemi ostalimi dokazi

13. Pri dokazni oceni v obravnavani zadevi je pritrditi pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče dalo pravilen poudarek dejstvu, da je bila DNK sled najdena na predmetu, ki je bil s strani storilcev na kraj kaznivega dejanja prinesen. Obtoženi je v zagovoru povedal, da je lepilni trak včasih dobil od bivšega svaka, pritožbeno sodišče je štelo, da je ta del njegovega zagovora izpodbit. Ob tem je spregledalo, da je obtoženi govoril o prozornem lepilnem traku in ne o lepilnem traku, kakršen je bil uporabljen pri kaznivem dejanju - močan lepilni trak, na eni strani srebrno-sive barve.

14. Na lepilnem traku, s katerim je bil zvezan oškodovanec, so bile najdene tri DNK sledi obrtoženega, dve na lepilnem traku, s katerimi je imel oškodovanec povezane noge, ena pa na lepilnem traku, s katerim je imel povezane roke. Okoliščina, da je bila ena od sledi mešana biološka sled ob tem, da je komponenta mešane sledi štirikrat večja od komponente manjšinske sledi, pri čemer je manjšinska sled oškodovančeva, ne zmanjšuje dokazne vrednosti te mešane sledi. Vrhovno sodišče tako pritrjuje pritožbenemu sodišču, da so bile na kraju najdene tri biološke sledi obtoženca. Vse tri sledi so bile najdene na koncu lepilnega traku, tam kjer se reže ali trga. Pritrditi je pritožnici, da ni bilo ugotovljeno, ali je bila sled najdena na zunanjem, ali na notranjem, lepljivem delu lepilnega traka. Utemeljeno pritožnica poudarja, da je izvedenka dopustila možnost, da so najdene sledi, bodisi sled telesne tekočine, bodisi kontaktna sled, torej sled prijemanja.

15. Prav tako je pritrditi pritožnici, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je podana možnost, da bi bila katera od najdenih sledov na lepilni trak prenesena, torej da bi bila kontaminirana. Utemeljeno je izpostavilo, da so bile sledi najdene na lepilnem traku, katerega lepljivi del nase nedvomno vleče sledove. Pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da kontaminacije oziroma prenosa sledi na način, da bi se lepljivi del traku prijel na del traku kjer je sled in bi se s tem sled prenesla oziroma multiplicirala, ni mogoče izključiti. Na takšen način sicer niso mogle priti nastati vse tri najdene sledi. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izpostavilo, da je iz fotografij lepilnih trakov, ki so bili prineseni na Inštitut za sodno medicino, kjer jih je analizirala sodna izvedenka, razvidno, da so bili trakovi zviti v klobčič. Prav tako ni mogoče odreči razumnosti presoje, da so bili sledovi med seboj preneseni takrat, ko se je oškodovanec trakov osvobajal, kar je storil s trganjem in ne morda z rezanjem.

16. Prvostopenjsko sodišče je izrek oprostilne sodbe utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca. Le-ta je obtoženca kot storilca kaznivega dejanja izločil po treh kriterijih, ki so se tekom dokaznega postopka potrdili. Izločil ga je po višini ker nobeden od storilcev ni bil večji od oškodovanca. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je obtoženi večji od oškodovanca. Izključil ga je tudi po načinu govora oziroma barvi glasu. Da ima obtoženi specifičen način artikulacije, izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je sicer zapisalo, da je storilec, ki naj bi bil obtoženi, tekom izvršitve kaznivega dejanja izgovarjal zgolj tri besede „ubit ču te“, in da je te besede na obravnavi izgovoril drugače, kot je njegov siceršen način govora. Vendar s tem izpovedba oškodovanca, da obtoženi ne more biti storilec, ker je njegov način govora drugačen, ni omajana. Oškodovanec je obtoženega kot storilca izključil tudi po načinu gibanja, povedal je, da so imeli storilci drugačne gibe kot obtoženi, bili so bolj športni, vitalni. Res izvedenec interne medicine ni ugotovil, da bi imel obtoženi težave z gibanjem oziroma motoriko, kot je poudarilo pritožbeno sodišče, vendar je izvedenec psihiater potrdil izpovedbe prič, da je obtoženi bolj počasen, kar je pojasnil z obtoženčevo manjrazvitostjo, ki lahko vpliva na hitrost načrtovanja in izvajanja gibov. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da je oškodovanec obtoženega prvič videl po desetih letih, in da se je obtoženec v tem času gotovo spremenil, kakor tudi, da je oškodovanec takoj ob prihodu storilcev zadobil udarec po glavi. Vendar navedeno nima takšne teže, da bi lahko omajalo oškodovančevo izpovedbo. Ob tem je poudariti, da se je oškodovanec z obtožencem tekom dokaznega postopka večkrat srečal, pa je prav ob vsakem srečanju s povsem enakimi argumenti prepričljivo izpovedoval, da obtoženi ni bil med storilci kaznivega dejanja. Zato je pritožba tudi v tem delu utemeljena.

17. Ostale okoliščine, ki jih je v utemeljitev obsodilne sodbe navedlo pritožbeno sodišče, to je, da je obtoženi sugestibilen, da bi ga po oceni izvedenca psihiatra bilo mogoče nagovoriti k izvršitvi tovrstnega kaznivega dejanja, da ni izkazano, da bi obtoženi v primeru, če bi pri kaznivem dejanju sodeloval o tem povedal tretjim ter da kaznivega dejanja niso izvršili profesionalci, pa je ugotoviti, da nobena od teh okoliščin, obtoženega s kaznivim dejanjem neposredno ne povezuje. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da ne drži obtoženčev zagovor, da se v kritičnem času ni z nikomer družil, vendar tudi navedeno obtoženca ne povezuje s kaznivim dejanjem, temveč nasprotno, nakazuje na možnost, da bi nekdo tretji prišel do lepilnega traku, ki ga je pred tem imel v rokah obtoženi in je bila tako na njem njegova DNK sled.

18. Upoštevaje vse zgoraj navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je ob prepričljivi in dokazno podprti izpovedbi oškodovanca, da obtoženi ne ustreza nobenemu od storilcev, ki so na njegovo škodo izvedli rop, kljub najdenim DNK sledovom na lepilnem traku, s katerim je bil oškodovanec med ropom zvezan, ob upoštevanju vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin, zlasti, da so storilci lepilni trak prinesli na kraj kaznivega dejanja, podan dvom, da je obtoženi pri izvršitvi kaznivega dejanja dejansko sodeloval. Zato je pritožbi obtoženčeve zagovornice ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v dvomu obtoženega utemeljeno oprostilo obtožbe.