Jedro

Pritožbeni senat je ugotovil, da so podani upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, saj gre za časovno izjemno odmaknjeni dogodek, pričakovati pa je bilo, da bo zadeva hitreje končana, saj je pritožbeno sodišče na obravnavi ocenilo, da je potrebno ponoviti dokaze, ki so bili na glavni obravnavi pomanjkljivo izvedeni in tiste, glede katerih je sodišče druge stopnje podvomilo dokazni presoji sodišča prve stopnje.

Ključno za presojo obravnavanega kaznivega dejanja je, na kakšen način so sledi obtoženca lahko prišle na trak.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: obtoženi A. A., sin B. in C., roj. D., rojen xxx. v C., EMŠO X., stanujoč E., državljan R Slovenije, Slovenec, kmet, lastnik manjšega dela kmetije, prejema pokojnino po očetu v višini 400,00 EUR, samski, lastnik traktorja in kosilnice, že kaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, spozna za krivega, da je skupaj še z dvema neznanima osebama vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastili, tako, da so uporabili silo zoper drugo osebo in ji zagrozili z neposrednim napadom na življenje ali telo, s tem, ko so po predhodnem dogovoru, da bodo oropali D. D., dne 2. 7. 2002 zamaskirani vstopili v njegovo delavnico na naslovu V., kjer so mu zagrozili z bejzbolskimi kiji in vanj usmerjeno pištolo ter od njega zahtevali denar, nakar ga je eden od njih s kijem udaril po glavi, da je padel po tleh, nato pa so ga odvlekli v hišo in v spalnici z grožnjami, da ga bodo ubili, od njega zahtevali da pove šifro od sefa, ker pa sefa niso mogli odpreti, so mu v glavo uperili pištolo, zaradi česar je odprl sef, iz katerega so nato vzeli gotovino v višini 6.000,00 EUR in 400.000,00 SIT, več kosov zlatnine, srebrnine in ostalih zbirateljskih predmetov, nato mu je A. A. s samolepilnim trakom povezal roke, noge, prsi in usta, nakar so preiskali še ostale prostore in iz nočne omarice vzeli pištolo znamke Walter cal. 6,35 mm ter si vse navedeno v skupni vrednosti najmanj 31.500,00 EUR na škodo D. D. protipravno prilastili, pri čemer pa je zaradi duševne manj razvitosti in sindroma odvisnosti od alkohola bila njegova zmožnost obvladovati svoje ravnanje bistveno zmanjšana, s tem je storil kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 se obtožencu izreče pogojna obsodba v kateri se mu na podlagi 1. odstavka 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženi v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Na podlagi 75. člena KZ-1 se obtoženemu naloži v plačilo 31.500,00 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist, doseženo s kaznivim dejanjem.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97.člena ZKP potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremeni proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornice proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil državni tožilec iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Državni tožilec je v pritožbi predlagal, da se ga povabi na sejo pritožbenega senata.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovorila zagovornica obtoženega A. A. s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegovo zagovornico in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo so pristopili vsi obveščeni. Na isti seji je pritožbeni senat sklenil, da se opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje, saj je bilo potrebno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ponoviti že prej izvedene dokaze. Pritožbeni senat je ugotovil, da so podani upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo, saj gre za časovno izjemno odmaknjeni dogodek, pričakovati pa je bilo, da bo zadeva hitreje končana, saj je pritožbeno sodišče na obravnavi ocenilo, da je potrebno ponoviti dokaze, ki so bili na glavni obravnavi pomanjkljivo izvedeni in tiste, glede katerih je sodišče druge stopnje podvomilo o dokazni presoji sodišča prve stopnje. V dokaznem postopku je sodišče druge stopnje poleg obtoženca zaslišalo oškodovanca D. D., priče F. F., G. G., izvedenko za področje forenzično-kriminalistično tehničnih preiskav (genetske (DNK) preiskave in preiskave sledi biološkega izvora) doc. dr. H. H. ter v soglasju s strankami prebralo njeno mnenje na l. št. 255-260 in mnenje, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 13.10.2016 (l. št. 287-289), mnenje Inštituta za sodno medicino z dne 12.9.2016 (l. št. 229-237), izvedenca medicinske stroke dr. T. T. in v soglasju s strankami prebralo njegovo mnenje z dne 8.12.2014 na l. št. 159-160, izvedenca psihiatrične stroke dr. C. C. in v soglasju s strankami prebralo njegovo mnenje z dne 15.11.2016 (l. št. 302-321) in mnenje, ki ga je podal na glavni obravnavi dne 12.1.2017 ( l. št. 374-392), v soglasju s strankami je prebralo izpovedbo prič I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., B. B., O. O., P. P., R. R., S. S. in Š. Š. ter vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo, razvidno iz zapisnikov o obravnavi dne 7. 5. 2019 in 16. 5. 2019. 5. Pritožbeni senat je zavrnil dokazni predlog zagovornice obtoženega A. A. po poizvedbah v X. o izvoru zaseženih lepilnih trakov, o tem, kdo je proizvajalec in prodajalec teh trakov in o poizvedbah pri prodajalcu teh trakov, ali so bili dostopni tudi izven X. ter po postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke. Obtoženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je eden bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. V skladu z ustaljeno ustavno sodno in sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer relevantna dejstva. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, tudi če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. O tem, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu pri utemeljevanju razbremenilnega dokaza so se tako v ustavno sodni praksi (sodbi Ustavnega sodišča RS Up-34/93 in Up 13/93) ter številnih odločbah Vrhovnega sodišča izoblikovala merila, po katerih sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo (18. člen ZKP) po načelu proste presoje dokazov, pri čemer tudi v okviru instituta iskanja materialne resnice, ki veže sodišče (17. člen ZKP) odloča na glavni obravnavi o dokaznih predlogih in v okviru dokazovanja odloča o predlogih strank, skladno z določbo četrtega odstavka 329. člena ZKP. Sodišče namreč ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo. V primeru razbremenilnega dokaza je merila, ki so se oblikovala v praksi, mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoju dokaza zatrjuje 1. pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; 2. dokazno sredstvo in 3. z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53443/2014, I Ips 502/2007, I Ips 218/2008 in številne druge). Na podlagi tako predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da obramba ni izkazala materialno pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Prvi dokazni predlog je po mnenju pritožbenega sodišča nekonkretiziran in neobrazložen, obenem tudi neutemeljen. Obramba ni navedla, katera dejstva naj bi se z navedenim dokazom dokazovala. Okoliščina, od kod izvira lepilni trak, s katerim so ob storitvi kaznivega dejanja oškodovanca zvezali, ter kdo je njegov proizvajalec k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi ničesar doprinesla. Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke dr. C. C. ni razlog za odreditev novega izvedenca. Zmotno je stališče obrambe, da je izvedenec pri izdelavi mnenja izhajal iz stališča, da je bil obtoženi prisoten na kraju dejanja. Navedeno iz mnenja, ki ga problematizira obramba, ne izhaja. Izvedenec je podal prepričljivo in argumentirano mnenje, odgovoril je na številna vprašanja tožilstva, obrambe in sodišča, tako da razlogi, iz katerih se obramba zavzema za novega izvedenca psihiatrične stroke niso utemeljeni.

6. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb, podatkov spisa, predvsem pa ocene na obravnavi izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, zato je po opravljeni obravnavi ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

7. Nesporno je, da je dne 2. 7. 2002 prišlo do storitve predmetnega kaznivega dejanja. Po oškodovančevi naznanitvi dejanja je bil opravljen ogled kraja dejanja, iz katerega izhaja, da so policisti med drugim tudi zavarovali sled 12 in sicer na sivo-srebrnem traku, ki je bil najden tik ob vznožju desne polovice postelje na tleh in sled št. 17 in sicer je šlo za več delov sivo-srebrnega samolepilnega traku, ki je bil najden v kuhinji na levi strani od pomivalnega korita pod oknom ob manjši mizici. Oba trakova sta bila na več mestih zlepljena skupaj. Izdelano je bilo poročilo o kriminalistično-tehničnem ogledu kraja dejanja, iz katerega med drugim izhaja, da so pregledali zavarovane sledi pod št. 12 in 17 in ugotovili, da obstaja možnost, da je storilec lepilni trak trgal z zobmi, zato so zavarovane predmetne poslali na Center za forenzične preiskave zaradi najdbe zavarovanja in profiliranja DNK profila biološke sledi. Na obtoženca kot storilca navedenega kaznivega dejanja se je osredotočil utemeljen sum, ko je forenzikom biološkega laboratorija NFL z novejšo in natančnejšo tehnologijo uspelo na lepilnih trakovih, ki so bili že preiskani v letu 2002, glede katerih je bil rezultat takrat negativen, izolirati biološke sledi za izdelavo DNK profila sledi. Tako iz poročila o preiskavi z mnenjem z dne 2. 7. 2012 izhaja, da so na lepilnem traku št. 12 in 17, s katerima so storilci oškodovancu zvezali roke in noge, odkrili biološko sled z enakim STR SGM plus profilom, kot ga ima A. A. Glede na stopnjo identificiranosti omenjenih bioloških sledi strokovnjaki NFL menijo, da dejansko pripadata A. A. Na podlagi teh ugotovitev je bila pri obtožencu opravljena hišna preiskava, uvedena preiskava, vložena obtožnica. Sodišče prve stopnje je obtoženca dvakrat oprostilo obtožbe.

8. Obtoženi A. A. se je zagovarjal, da ne ve, kje je K. Oškodovanca D. D. ne pozna. Izpita za avto nima, prav tako ne za kolo. Iz njegovega zagovora izhaja, da prijateljev iz K., B. in S. nima. Njegov edini prijatelj je bil sosed U. U., s katerim sta včasih skupaj pila, občasno ga je peljal do C. ali L., če je kaj potreboval. Ima bolezen psoriazo in psihozo, zaradi katere se zdravi in hodi mesečno na preglede v Psihiatrično bolnico V. Zanikal je, da bi imel na sebi kdaj maskirno kapo niti ni nosil kratkih hlač, saj ima luskavico in mu je zaradi tega nerodno. V letu 2002 je pil in se zaradi tega tudi pred desetimi leti zdravil v V., sedaj šest let abstinira. Povedal je, da je v tistem času začel piti že zgodaj zjutraj, tako da je bil običajno okrog poldneva že vinjen. Če je bil sam, je šel spat, če je bil s prijateljem, sta se pogovarjala in nato zaspala. Hrvaško ne zna. Pojasnil je, da je preneumen, da bi z dvema neznancema oropal tega človeka. Na glavni obravnavi v prvem sojenju je zagovor dopolnil s tem, da je navedel, da je domov lepilne trakove nosil njegov svak, ki je bil zaposlen v Y. 9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dodatno odredilo odvzem prstnih odtisov in odtisov dlani obeh rok ter bris iz ustne sluznice, ponovno analizo sledov s kraja kaznivega dejanja z analizo vzorcev iz leta 2012, ter z uporabo protokolov in shranjenih sledi, analizo sledi zavarovanih v letu 2002 s predmetov s kraja dejanja.

10. Nosilni razlog za sprejem odločitve, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje utemeljuje z zaključkom, da je edina „čista“ DNK sled, ki se ujema s profilom obtoženca najdena na sledi št. 12 (trakovi, s katerimi so bile po vsej verjetnosti vezane roke oškodovanca) in da je ponovna analiza sledi zavarovanih v letu 2012 glede sledi št. 17 v nasprotju z mnenjem z dne 23. 1. 2012, pokazala, da gre za nehomogeno, mešano biološko sled, v kateri so prisotni tudi aleli, ki se ne ujemajo niti s profilom obtoženca niti s profilom oškodovanca, na podlagi česar je sklepati, da gre za tretjo osebo. Po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče izključiti, da je bila mešana sled DNK na lepilni trak št. 17 prenesena, pri čemer sodišče prve stopnje navedeno utemeljuje z izpovedbo oškodovanca kot tudi s fotografijami v spisu ter navaja, da je oškodovanec trak iz rok in nog praktično strgal s sebe, pri čemer ni pazil, ali bo kakšno sled uničil ali ne, saj je po trakovih grabil z rokami, jih raztegoval in poskušal strgati s sebe. Upoštevajoč verjetnostno oceno priče G. G., ki je izdelal poročilo NFL z dne 23. 1. 2012 in poročilo v ponovljenem postopku z dne 3. 8. 2018 sodišče prve stopnje zaključi, da je mogoče z gotovostjo govoriti zgolj o eni potrjeni t. i. čisti sledi z nizko količino DNK, ki ustreza DNK profilu obtoženega in bi izvirala neposredno od obtoženega in to zgolj na enem traku št. 12, čemur v odgovoru na pritožbo pritrjuje obtoženčeva zagovornica.

11. Takšno odločitev sodišča prve stopnje upravičeno graja pritožnik, ki utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na zadnje zaslišanje izvedenca (pravilno priče) G. G. ter zadnje poročilo o preiskavi z mnenjem NFL, pri čemer ni zavzelo nobenega stališča glede prejšnjih izvedeniških mnenj, predvsem mnenja izvedenke dr. H. H. z dne 23. 1. 2012. Kot pravilno ugotavlja pritožnik, je sodišče prve stopnje zaključek, da iz mnenja NFL z dne 3. 8. 2018 izhaja, da je sled št. 17 nehomogena, mešana biološka sled, v kateri so uspeli izločiti več alelov, ki ne pripadajo niti obtoženemu, niti oškodovancu spregledalo, da je iz istega mnenja razvidno, da je glede na stopnjo identificiranosti prevladujočega dela sledi, podano v tekstu poročila, to nedvomno biološka sled A. A. ter da iz izpovedbe priče G. G. na glavni obravnavi dne 3. 10. 2018 (stran 4 prepisa) izhaja, kadar je v mešanih bioloških sledeh večinski delež, je verjetnost praktično enaka kot, da bi šlo za čisto sled.

12. Utemeljeno pritožnik izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni v zadostni meri upoštevalo izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za področje forenzično kriminalistično tehničnih preiskav dr. H. H., s čimer dejansko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega mnenja namreč izhaja, da so v vzorcu sledi 17 do 17B (konec traku), ki so ga povzorčili iz zaseženega lepilnega traku označenega s št. 17 določili večinsko komponento, pri čemer so ugotovili, da je 1,24 x 1016 bolj verjetno, da večinska komponenta vzorca sledi 17 do 17B konec traku, ki so ga povzorčili iz zaseženega lepilnega traku označenega s št. 17 pripada A. A. kot da pripada naključno izbrani sorodstveno nepovezani osebi slovenske populacije. To pomeni, da je skrajno neverjetno, da večinska komponenta te sledi ne bi pripadala A. A. Izvedenka H. H. je glede na visoko stopnjo individualizacije večinske komponente biološke sledi navedla, da večinska komponenta vzorca sled 17 do 17B konec traku, ki so ga povzorčili iz zaseženega lepilnega traku, označenega s št. 17, dejansko pripada A. A. pod pogojem, da slednji nima enojajčnega dvojčka. Nadalje iz izvedeniškega mnenja izhaja, da pri genetskem profilu STR NGM sledi št. 12, ki predstavlja košček lepilnega traku, s katerim so storilci oškodovancu zvezali roke, predstavlja profil ene same osebe moškega spola in vsebuje vse alele A. A., pri čemer so ugotovili, da je skrajno neverjetno, da ta sled ne bi pripadala A. A. Glede na visoko stopnjo individualizacije te biološke sledi menijo, da sled 12 iz zaseženega lepilnega traku, s katerim so storilci oškodovancu zvezali roke, označenega s št. 12, dejansko pripada A. A., vendar ta ugotovitev velja le ob predpostavki, da A. A. nima enojajčnega dvojčka.

13. Sodna izvedenka dr. H. H. je zaslišana na obravnavi na pritožbenem sodišču, pojasnila, da vztraja pri mnenju, ki ga je izdelala in navedla, da se je opredelila le na sledi na lepilnem traku št. 12 in 17, ker le te obremenjujejo obtoženca. Navedla je, da sta bila v obeh primerih pridobljena profila ene same osebe, moškega spola. Pri lepilnem traku št. 17 so bili prisotni vsi aleli A. A., pri lepilnem traku št. 12 pa sta bila prisotna dva izpada alelov, kar je pri statističnem izračunu tudi upoštevala. Oba statistična izračuna z zelo visoko verjetnostjo preko 10¹º oziroma 10¹² govorita v prid hipotezi tožilstva, da sledi pripadajo obtožencu proti hipotezi obrambe, ki trdi, da so to sledi naključno izbrane osebe iz slovenske populacije. Izvedenka je na isti obravnavi pojasnila, da so na lepilnem traku 17 določili dovolj visoko količino dela DNK, da so dobili mešan genetski profil najmanj dveh oseb in sicer najverjetneje moški. V tem profilu so določili večinsko komponento in vsi aleli, razen dveh na dveh lokusih A. A. so bili prisotni v tej sledi. Tako so dobili zelo visoko verjetnost 1,24 x 1016 krat bolj verjetno, da ta sled pripada obtožencu kot naključno izbrani osebi iz slovenske populacije. Izvedenka je opisala sam način preiskave in navedla, da je bila genetska preiskava izredno natančno opravljena. Rezultat verjetnosti je tudi izredno visok. Izvedenka se je izjasnila o tem, na kakšen način bi ta sled lahko prišla na lepilne trakove pri čemer je pojasnila rezultate analiz prenosa kontaktnih sledi, saj se je v svojem prvem mnenju, ki ga je podala na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, opredelila, da je šlo najverjetneje za sledi sperme, sline ali krvi. Izvedenka pa je navedla, da najnovejše analize, ki jih je na obravnavi obširno predstavila, na ugotovitve iz mnenja ne vplivajo, zato pri svojem mnenju v celoti vztraja.

14. Pritožnik glede na zgoraj povzete ugotovitve izvedenke H. H. in priče G. G. utemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj sled, najdena na koščku traku št. 12, izvira neposredno od obtoženca, za mešano sled pa obstaja najmanj dvom v to na kakšen način je prenesena na trak št. 17, pri čemer sodišče prve stopnje svoj zaključek o kontaminaciji sledi 17 utemeljuje z posameznimi izseki izpovedbe G. G. Sodišče prve stopnje namreč zaključuje, da ni mogoče izključiti možnosti, da mešana sled, zavarovana na traku št. 17 ni bila prenesena s strani obtoženca, ali s kontaminacijo s strani oškodovanca, s fizičnim prenosom pri osvobajanju. Sodišče prve stopnje je po analizi številnih člankov in judikatov, predvsem sodb anglosaškega sistema tako zaključilo, da na podlagi samo ene DNK sledi ni mogoče utemeljevati krivdoreka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa upravičeno graja pritožnik. Pritrditi je utemeljeni pritožbeni navedbi, da sta tako priča G. G., ki je za NFL izdelal izpostavljeni poročili o preiskavi z mnenjem izvedenka H. H. pa je možnost kontaminacije sledi praktično izključila, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

15. Priča G. G. je bil tekom postopka v zvezi z možnostjo prenosa ali kontaminacije sledi večkrat zaslišan. Bistvo njegove izpovedbe je v tem, da je skrajno neverjetno, da bi prišlo do kontaminacije sledi. G. G. je pojasnil, da so sledi zavarovali na mestih, kjer so ocenili, da bi se lahko nahajale sledi prijemanja in grizenja, niso pa preiskovali celotne površine lepilnega traku. Za takšno metodo so se odločili, ker je večja verjetnost, da so bile te biološke sledi najdene na notranjem delu, to je na lepljivem delu lepilnega traku. Sledi so bile vzete na prostih koncih, kjer običajno z zobmi pretrgamo lepilni trak. G. G. je sicer dopustil možnost, da bi oseba prej pogrizla kolut lepilnega traku in bi na njem na ta način ostale biološke sledi, je pa istočasno povedal, da je za to malo možnosti. Iz G. G. izpovedbe še izhaja, da je najbolj verjetna možnost, da je DNK sled prišla na lepilni trak takrat, ko je storilec oškodovanca oblepil z lepilnim trakom. Dopustil je možnost, da je prišla na kolut lepilnega traku že prej, če ga je kdo imel v rokah, ali ga slinil, vendar pa je za to v konkretnem primeru zelo majhna možnost, saj na robovih koluta ostane zelo malo sledov DNK. Kljub povedanemu, te možnosti priča ni mogla popolnoma izključiti. Pojasnil je, da če bi nekdo predhodno kolut slinil in lizal bi bila taka sled zelo majhna, saj bi se sled, ob raztegnitvi traku, nahajala samo na robu traku. Zaslišan v ponovljenem postopku je glede možne kontaminacije sledi pojasnil, da ne vidi možnosti, da bi do prenosa oziroma kontaminacije sledi prišlo, ko si je oškodovanec sam odvezoval trakove. Dopustil je možnost, ki jo je priči G. G. predstavil predsednik senata in sicer, da je nekdo polizal en predmet in je drugi s svojim prstom ta predmet obrisal, naslonil svoj prst na ta predmet ali pobrisal drug predmet. Vendar je to statistično zelo redek primer. Tudi na številna vprašanja obtoženčeve zagovornice je priča G. G. sicer dopustil možnost kontaminacije, vendar je vztrajal, da je za to zgolj minimalna možnost. 16. Sodišče prve stopnje sicer v ponovljenem sojenju ni neposredno zaslišalo izvedenke H. H., saj je v soglasju s strankami njeno mnenje prebralo. Izvedenka H. H. je bila v prvem postopku, ko je podajala mnenje na glavni obravnavi, izprašana o številnih možnostih kontaminacije sledi, pri čemer je pojasnila, da je manj verjetno, da bi se na lepilnem traku našla sled DNK po naključju, saj je šlo na traku 17 za relativno zelo močno sled DNK kljub temu, da je od časa dejanja minilo 10 let, pri čemer je pojasnila, da so z odvzemom brisa pri obtoženemu v tem postopku našli samo 20-krat višjo količino DNK v mikrolitu ekstrakta kot jo je našel NFL na traku 17, kar je glede na časovno odmaknjenost zelo veliko, zato si ne zna predstavljati, da bi šlo lahko za kontaktno sled iz prstov, ki zaradi odmrlosti celic ne dajo dobre in močne sledi. Po mnenju izvedenke najdena sled iz leta 2002 kaže, da je šlo za sled sline, krvi ali sperme, ki dajejo sledove z večjo količino DNK. Izvedenka je povedala, da ni verjetno, da bi šlo za naključno kontaktno sled, preden bi bil trak uporabljen, ker prijemanje s prsti celega traku pred njegovim odvitjem nikakor ne bi moglo dati tako močne sledi, kot je bila najdena na analiziranih koščkih traku. Izvedenka je tudi pojasnila, da do sekundarnega prenosa pride lahko v primeru, če kriminalist pri ogledu kraja dejanja prijemlje predmete, na katerih so sledi DNK in si ob tem ne menja rokavic. Verjetnost sekundarnega prenosa je večja, če gre za mokre sledi, kot so kri, sperma in slina, minimalna pa v primeru, če gre za kontaktne sledi. Izvedenka je še navedla, da ni praktično nobene verjetnosti, da bi najdena sled pripadala komu drugemu, kot obtožencu. Priča G. G. in izvedenka H. H. sta torej skladno navedla, da je možnost kontaminacije sledi praktično izključena, zato pritožnik glede na zgoraj izpostavljeno utemeljeno vnaša dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je sled št. 17 kontaminirana oziroma podtaknjena.

17. Glede na izpostavljeno obtoženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo brezuspešno navaja, da obstaja najmanj dvom v to, na kakšen način je prenesena sled na trak 17. 18. Pritrditi je pritožniku, da je zaključek izpodbijane sodbe, da je za sklep o tem, da je ravno obtoženi storilec, po oceni sodišča prve stopnje potrebno veliko več, saj se je lahko DNK sled na kraju samem znašla po naključju, lahko je bila podtaknjena, lahko je prišlo do naknadne kontaminacije ali do napake pri obdelavi sledi v laboratoriju, česar ni mogoče izključiti, neprepričljiv. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je ključno za presojo obravnavanega kaznivega dejanja, na kakšen način so sledi obtoženca lahko prišle na trak. Utemeljena je pritožbena navedba, da v odviti del uporabljenega traku ni mogoče vnaprej podtakniti oziroma prenesti sledi, saj sta to možnost ovrgla tako izvedenka H. H. kot priča G. G. 19. Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre v bistvu za tri močne sledi obtoženega, na različnih ločenih delih lepilnega traku, v posledici česar je utemeljena pritožbena navedba, da sledi obtoženca na treh različnih trakovih izključujejo, da bi bila sled prenesena oziroma kontaminirana, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je v tej posledici dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Glede na povedano, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da sledi št. 12 in 17, zavarovani ob ogledu kraja dejanja na lepilnih trakovih, s kateri je imel oškodovanec zvezane roke in noge nedvomno pripadata obtoženemu A. A., ki po podatkih spisa nima enojajčnega dvojčka.

20. Prav ima pritožba, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor se z ugotovitvami izvedenke H. H. ni strinjalo, moralo vsaj neposredno zaslišati izvedenko in z zaslišanjem izvedenke razčistiti nejasnosti, ki jih v razlogih izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. V kolikor bi sodišče prve stopnje tudi po zaslišanju izvedenke ugotovilo, da se nejasnosti, ki jih je zasledilo v izvedeniškem mnenju tudi z zaslišanjem izvedenke ne dajo odpraviti, bi moralo v tem primeru odrediti novo izvedenstvo. Izvedenka je namreč na pritožbeni obravnavi pojasnila, da so analizirali sled 17b in prepričljivo pojasnila rezultate te analize. Tako je utemeljena pritožbena navedba, da je edina logična razlaga, da je obtoženi sodeloval pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja. Posledično pritožnik utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je DNK samo dokaz, da so bile celice storilca prisotne na kraju kaznivega dejanja, saj je za sklep o tem, da je bil ravno obtoženi storilec, po oceni sodišča potrebno veliko več.

21. Z izpovedbo B. B. je ovržen zagovor obtoženca, da je takšne lepilne trakove domov prinašal njegov svak B. B., saj se je z zaslišanjem B. B. izkazalo, da od leta 1987, ko sta se z obtoženčevo sestro razšla, v stanovanjsko hišo obtoženca ni več vstopal in prav tako tja ni prinašal nobenih stvari, na kar utemeljeno opozarja pritožnik.

22. Zaključek izpodbijane sodbe, da sodišče prve stopnje močno dvomi, da bi lepilni trak, ki se sicer v praksi prečno trga z rokami, storilci trgali z usti in na njem puščali svojo slino oziroma sled, ki bi lahko vodili k identificiranju storilcev, pri čemer je neživljenjsko, da bi pri tem snemali podkapo, z usti trgali traki, pri čemer predsednik senata to zaključi na podlagi dejstev, da je obtoženi (pravilno oškodovanec) rekel, da so imeli profesionalne podkape, za katere predsednik senata zaključi, da imajo širši izrez zgolj v predelu oči, ne pa tudi v predelu ust, je protispisen. Oškodovanec je namreč povedal, da so imele podkape, ki so jih nosili storilci, odprtino tudi za usta, kar nedvomno omogoča storilcem, da so lepilni trak pregriznili, na kar pritožba utemeljeno opozarja, kot tudi na okoliščino, da so imeli storilci na rokah gumijaste rokavice, s katerimi je trganje lepilnega traku še toliko težje.

23. Pritožnik tudi upravičeno vnaša dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženi po profilu atipičen storilec, zato si ne predstavlja, da bi si obtoženca kdo poželel za sostorilca pri kaznivem dejanju ropa. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je obtoženi atipičen storilec gradilo na okoliščini, da obtoženi ne bi mogel uporabiti orožja, saj v krog storilcev ne sodi že po fizičnih lastnostih, kot jih je opisal oškodovanec.

24. Sodišče druge stopnje na tem mestu izpostavlja izpovedbo oškodovanca, ki se nanaša na samo dejanje in na opis storilcev. Oškodovanec je izpovedal, da so v njegovo delavnico vstopili trije zamaskirani moški, močnejše postave. Manjši in bolj čokat ga je s kijem udaril po glavi, v posledici česar je padel in si zlomil tretje vretence na hrbtenici. Največji med njimi je v rokah držal pištolo in kričal „ubit ču te“. Po tem, ko ga je eden od manjših storilcev s kijem udaril po glavi, so ga odpeljali v spalnico in zahtevali, da pove številko sefa. Ker ga sami niso znali odpreti, so oškodovanca odvezali, da jim je lahko sef odprl. Storilec, ki je imel v rokah pištolo, je ves čas stal poleg njega, ostala dva pa sta preiskala hišo. Glede opisa telesne konstitucije, kot jo je podal oškodovanec, bi obtoženi lahko ustrezal storilcu, ki je v rokah držal pištolo in govoril „ubit ču te“. Sodišče prve stopnje zaključi, da je skrajno neverjetno, da sicer oseba, ki je bila do tedaj nekaznovana za premoženjska kazniva dejanja, sodeluje v tako skrbno načrtovanem ropu. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je obtoženi štiri mesece pred predmetnim kaznivim dejanjem storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakona (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ na škodo svoje sestre. Kaznivo dejanje ropa je sestavljeno kaznivo dejanje in sicer iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine. Spisovno je razvidno, da je obtoženi pri navedenem kaznivem dejanju uporabil grožnjo proti oškodovancu, torej je zaključek sodišča prve stopnje, da si ne predstavlja obtoženca kot storilca, ki bi lahko izvršil navedeno kaznivo dejanje, zmoten, na kar upravičeno opozarja pritožnik.

25. Utemeljeno pritožnik graja zaključek sodišča prve stopnje, da so bili storilci profesionalci. Pritožnik utemeljeno opozarja, da storilci niso znali odpreti sefa, kljub temu, da jim je oškodovanec povedal njegovo številko, kar poleg dejstva, da so na kraju dejanja pustili več bioloških sledi, izkazuje, da vsekakor ni šlo za profesionalne storilce. Res je oškodovanec ves čas postopka vztrajal, da obtoženi ne more biti eden od storilcev kaznivega dejanja, pri čemer je sodišče prve stopnje v tem delu nekritično sledilo njegovi izpovedbi. Oškodovanec je podal svoje videnje, kdo bi lahko bil storilec navedenega kaznivega dejanja, kar je utemeljeval z opisi konfliktov s posamezniki iz njegove bližnje okolice, ki jih je tudi poimensko navedel. Bistveni poudarek oškodovančeve izpovedbe, da obtoženi ni storilec predmetnega kaznivega dejanja, je način njegovega govora. Oškodovanec je povedal, da bi obtoženi sicer po višini ustrezal storilcu, ki je v rokah držal pištolo, vendar pa je bil njegov glas popolnoma drugačen. Ne gre prezreti dejstva, da je oškodovanec prvič videl oškodovanca deset let po dogodku. Storilci so oškodovanca, takoj ko jih je zagledal, s kijem udarili po glavi. Zgolj okoliščina, ki jo izpostavi oškodovanec, da ima obtoženi visok piskajoč glas, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more vnaprej izključiti obtoženca kot potencialnega storilca. Iz izpovedbe oškodovanca namreč izhaja, da je storilec izrekel zgolj tri besede, kar je premalo za prepoznavo glasu in to z desetletnim zamikom. Pritožbeno sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu zagovornice obtoženca, da posname obtoženčev glas, ko izreče besede, ki jih je izrekel napadalec oškodovanca, ki je v rokah držal pištolo „ubit ču te“, kot to izhaja iz izpovedbe oškodovanca. Sodišče druge stopnje se je samo prepričalo, da je artikulacija obtoženca, ko odgovarja na osnovna vprašanja sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na njegove osebne podatke, komaj razločna. Besede, ki jih je izrekel „ubit ču te“ pa je obtoženi izrekel z drugačno artikulacijo, izgovoril jih je popolnoma razločno, kar nenazadnje dokazuje zmoten zaključek oškodovanca, da glede na način govora, obtoženi nikakor ni mogel biti storilec predmetnega kaznivega dejanja.

26. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženi ne more biti storilec kaznivega dejanja, ker ni imel prijateljev, niti znancev, ni nikamor hodil, se ni zadrževal dlje kot v bližnji okolici svojega doma, kar je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb obtoženčeve sestre F. F. in njegovih bližnjih sosedov, je zmoten, na kar pravilno opozarja pritožnik. Pritožbeno sodišče je zaslišalo F. F., ki je izpovedala, da je v predmetnem obdobju živela v S., kamor jo je obtoženi skupaj z očetom hodil obiskovat. Po očetovi smrti pa je vsaj dvakrat prišel sam in to z vlakom. Izpovedba F. F. v tem delu je potrjena tudi z izpovedbo obtoženčevih bližnjih sosedov O. O. in S. S., ki sta izpovedala, da je šel obtoženi z vlakom do S., vozil se je tudi s kolesom. Navedeno izkazuje, da se obtoženi ni zadrževal samo v okolici svoje stanovanjske hiše, kot je to poizkusilo prikazati sodišče prve stopnje.

27. Nezmožnost izvršitve predmetnega kaznivega dejanja s strani obtoženca, sodišče prve stopnje utemeljuje tudi z njegovo okorelo motoriko. Sodišče druge stopnje takšen zaključek zavrača, saj je F. F. izpovedala, da je obtoženi v predmetnem času hodil na C. po pijačo, ki je približno 500 m oddaljen od hiše, večinoma s kolesom, pri čemer ne gre spregledati, da je hiša na takšnem terenu, da z vozilom ni dostopna. Vožnja s kolesom po neutrjenem cestišču oziroma kolovozu pa vsekakor narekuje precejšnjo fizično spretnost, zlasti, če je obtoženi prevažal na kolesu še kakšno stvar npr. steklenico.

28. V zvezi z zatrjevanimi težavami pri gibalni motoriki obtoženca, je pritožbeno sodišče na obravnavi zaslišalo izvedenca dr. T. T. in dr. C. C. Iz mnenja dr. T. T. izhaja, da na zdravstveno stanje obtoženca v zadnjem desetletju vpliva bolezen luskavica in psihoza, za kateri prejema zdravila. Izvedenec znakov za prizadetost sklepov, ali za pomembno zmanjšanje gibljivosti oziroma motoričnih sposobnosti pri pregledu obtoženca ni opazil. Zabeleženi tudi niso v obsežni in vestno vodeni zdravstveni dokumentaciji, pri čemer ugotavlja, da kljub dolgoletnemu kroničnemu poteku luskavice iz internističnega vidika ni znakov ali indicev, da bi ta bolezen prizadela sklepe in vezi, na osnovi česar izvedenec zaključuje, da gre pri obtožencu za psoriazo, ne pa tudi za hkratni in z luskavico povezani psoriatični artritis, ki lahko pomembno poslabša gibljivost in motoriko bolnika. Tudi na pritožbeni obravnavi je izvedenec povedal, da v zdravstveni dokumentaciji ni podatkov, da bi psoriaza vplivala na obtoženčevo gibalno oziroma motorično sposobnost. Je pa izvedenec tudi povedal, da se hujše težave, ki vplivajo na gibalno sposobnost, vidijo v obliki zadebelitve sklepov in njihove manjše gibljivosti, česar pri pregledu obtoženca ni zaznal. Teh podatkov pa tudi ni zasledil v zdravniški dokumentaciji. Izvedenec je tudi pojasnil, da diagnozo psoriatičnega revmatitisa postavi revmatolog, specialist za revmatske bolezni, če obstajajo določeni kriteriji na podlagi slikovnih preiskav, krvnih preiskav, kar vse se običajno zabeleži v dokumentaciji. V obtoženčevi zdravstveni dokumentaciji, ki jo je pregledal te težave niso omenjene, zato na podlagi tega sklepa, da težav z gibanjem ni imel. 29. Sodišče druge stopnje je glede vpliva medikamentozne terapije, ki jo je obtoženi prejemal, na obtoženčevo motoriko zaslišalo izvedenca dr. C. C. Izvedenec je pojasnil, da neželeni učinki zdravila Moditen v višjih odmerkih lahko privedejo do pojavljanja simptomov, ki so podobni znakom pri Parkinsonovi bolezni. Z zdravilom Akineton je možno te težave odpravljati. Kot izhaja iz mnenja izvedenca dr. C. C. in zdravstvene dokumentacije je obtoženi v predmetnem času prejemal zdravili Moditen in Akineton. Izvedenec je tudi pojasnil delovanje obeh zdravil in sicer je navedel, da Moditen Depo lahko povzroča pojavljanje ekstrapiramidne simptomatike. Gre za obliko parksionizma, kjer se lahko pojavi mišična okorelost, to je povečan mišični tonus, kar pomeni, da se pojavlja napetost v mišicah okrog posameznih sklepov, ki so antagonistične, se pravi tiste mišice, ki bi povzročile iztegovanje in pokrčenje tega sklepa. Ker se te mišice hkrati aktivirajo, je že v mirovanju mišični tonus povečan, kar se potem kaže z rigidnostjo, pri čemer se takšna simptomatika pri jemanju zdravil Moditen pojavi takoj na začetku prejemanja tega zdravila, torej pride do akutnega nastopa, pri čemer pa obstaja tudi možnost t. i. trdivnih disperzij, ki se pojavljajo po večletnem jemanju tega zdravila in ostane, četudi bi zdravilo ukinili. Gre za trajno spremembo v delovanju teh struktur, ki skrbijo za zvezno premikanje mišic. Jemanje Akinetona oziroma njegovo delovanje pa tovrstno simptomatiko odpravlja, saj sprošča mišice. Izvedenec je tudi pojasnil, da se tveganje za pojavljanje določenih težav na področju gibanja z leti povečuje, slabša se ob prejemanju klasičnega antipsihotika. Pri obtoženemu, ki je prejemal relativno nizke odmerke, je tveganje za pojavljanje tovrstnih trditvenih disperzij manjše. Ob pregledu obtoženca je bil pozoren tudi na to in ni ugotovil povečanega mišičnega tonusa, je pa ugotovil nakazan tremor leve roke, ki ga je pripisoval dolgoletnemu jemanju klasičnega antipsihotika. Izvedenec je opozoril, da bi bile preiskovančeve motorične sposobnosti pričakovano bolj okrnjene, če bi zlorabljal alkohol in sočasno prejemal antipsihotik.

30. Utemeljena je pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca dr. C. C. protispisno zaključilo, da bi sugestibilnost obtoženca lahko potekala v nasprotni smeri, torej da bi obtoženi o izvršenem dejanju povedal tretji osebi, v posledici česar bi bil rizičen za morebitne sostorilce, kar je v nasprotju z zaključki izvedeniškega mnenja izvedenca dr. C. C. Izvedenec dr. C. C. je ugotovil, da je obtoženi duševno manj razvita oseba, v predmetnem času močno odvisna od alkohola, da ima paranoidno shizofrenijo ter da je sugestibilen. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je pri preiskovancu ob okrnjenih spoznavnih sposobnostih in dereističnemu mišljenju prisotna sugestibilnost, ki je bila glede na naravo psihične motnje, to je duševne manjrazvitosti, prisotna najverjetneje tudi v času očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer v nadaljevanju izvedenec pojasni, da je bilo obtoženčevo vedenje pod pomembnim vplivom trenutnih dejavnikov okolja, vključno z mnenji in navodili drugih ter podvrženo težavam preiskovanca pri obvladovanju intrapsihičnih impulzov. Izvedenec tudi ugotavlja, da je bilo mogoče obtoženčevo zaupanje v primeru odsotne akutne psihoze pridobiti relativno lahko, saj preiskovanec ob dereističnemu mišljenju ni sposoben prepoznavati zlonamernosti drugih. Preiskovanec je tako ob okrnjenih spoznavnih sposobnostih dovzeten za sugestije drugih, tudi tistih, ki mu niso blizu. Glede na prisotnost duševne manjrazvitosti v času očitanega mu kaznivega dejanja ni pričakovati, da bi sugestibilnost pri obtožencu s časom bistveno spreminjala, saj je obtoženčeva sposobnost učenja, tudi na lastnih napakah, omejena. Izvedenec tako ugotavlja, da obstaja povečano tveganje za heteroagresivno vedenje preiskovanca v primeru, da bi bil preiskovanec pod vplivom sugestije drugih. Sodišče prve stopnje sugestibilnost, ki jo je ugotovil izvedenec sicer sprejema, vendar ne v smeri kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, torej da bi bil sposoben izvršiti takšno sofisticirano in prej planirano kaznivo dejanje pod vplivom drugih oseb, pač pa jo tolmači v smislu, da bi se obtoženi lahko o kaznivem dejanju zaupal tretji osebi, s čemer bi storilci morali računati. Takšen zaključek sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenih dokazih. Po določbi 258. člena ZKP lahko sodišče, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja in se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca, zahteva mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje bi, v kolikor ni sprejelo izvedeniškega mnenja, moralo najprej izvedenca zaslišati in nato odrediti novo izvedenstvo psihiatrične stroke, na kar upravičeno opozarja pritožnik.

31. Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno je sodišče prve stopnje, ne da bi naredilo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, zaključilo, da obstaja le ena čista sled DNK in to je sled št. 12, medtem ko je glede sledi št. 17 dopustilo možnost, da gre za podtaknjeno sled oziroma, da je prišlo do kontaminacije sledi ter da je obtoženi atipičen storilec, zaključilo da obtoženemu kaznivo dejanje ni dokazano.

32. Takšen zaključek utemeljeno graja pritožnik, zato je sodišče druge stopnje po tem ko je izvedlo iste dokaze kot sodišče prve stopnje, pritožbi državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in obtoženega spoznalo za krivega, saj je ugotovilo, da je obtoženi skupaj z do sedaj neugotovljenimi storilci izvršil vse zakonske znake kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. 33. V zvezi z uporabo sile oziroma grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo oškodovanca kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ropa sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bila le-ta podana. Oškodovanec je povedal, da so neznanci vstopili v njegovo delavnico. Ko se je obrnil proti njim, ga je eden od njih udaril s kijem po glavi, nato pa so vanj usmerili pištolo in zahtevali denar, ga odvlekli v hišo in v spalnici z grožnjami, da ga bodo ubili, od njega zahtevali, da pove številko sefa. Ker sefa niso mogli odpreti, so zahtevali od oškodovanca, da to stori. Pri tem so mu v glavo usmerili pištolo in zahtevali, da odpre sef, iz katerega so mu odtujili denar in vredne predmete, iz stanovanjske hiše pa pištolo, pri čemer mu je obtoženi s samolepilnim trakom povezal roke, noge, prsi in usta. Oškodovanec je bil zaradi udarca z bejzbolskim kijem poškodovan, kar izhaja iz njegove izpovedbe. Navedel je, da je padel na tla zaradi udarca s kijem in si zlomil tretje vretence na hrbtenici, iz glave pa je tudi krvavel. Izpovedba oškodovanca je potrjena z listinsko dokumentacijo v spisu, saj so madeži krvi kot tudi poškodbe oškodovanca razvidni iz albuma fotografij na list. št. 23 do 40 sodnega spisa.

34. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je brez dvoma podan tudi namen protipravne prilastitve odtujene tuje premične stvari s strani obtoženega A. A. in neznanih storilcev. Iz njihovega ravnanja je jasno razvidno, da je bil namen obtoženca in neznanih storilcev prilastiti si tujo premično stvar, torej denar in druge dragocenosti, ki so se nahajale v sefu oškodovančeve hiše ter pištole, ki se je nahajala v stanovanjski hiši oškodovanca, saj so obtoženi in neznani storilci oškodovanca najprej udarili po glavi, nato od njega zahtevali, da pove številko sefa, ker pa tega niso znali sami storiti, so s pištolo usmerjeno v oškodovančevo glavo, zahtevali da sef odpre oškodovanec. Po objektivni plati je obtoženemu tako kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in 29. členom KZ-1 v celoti dokazano.

35. Kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 stori oseba, ki vzame komu tujo premično stvari z namenom, da si jo protipravno prilasti tako, da uporabi zoper njega silo, ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. To kaznivo dejanje je, kot je bilo izpostavljeno že v tej odločbi, sestavljeno iz prisile in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so zakonski znaki tega kaznivega dejanja nedvomno izpolnjeni. Iz zbranih podatkov gre povzeti, da je obtoženi skupaj z neznanima storilcema imel namen si prilastiti tujo premično stvar, za dosego cilja so pri tem uporabili silo in grožnjo z napadom na telo s tem, ko so obtoženi in neznana storilca udarila oškodovanca po glavi, vanj naperil pištolo, zahtevala, da najprej pove številko sefa, nato da sef odpre, je bilo tisto ravnanje, ki je nedvomno usmerjeno in potrebno, da bi oškodovanec sef odprl in da bi storilci iz njega vzeli denar in druge dragocenosti. Navedeno so obtoženi s sostorilcema po odprtju sefa tudi storili, poleg tega so vzeli iz stanovanjske hiše oškodovanca tudi pištolo.

36. Nobenega dvoma ni, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu. Oškodovanec je povedal, da so bili storilci trije, opisal vlogo posameznega od njih, dva storilca nista bila identificirana, bil pa je na podlagi DNK sledi identificiran obtoženi. Obtoženi je skupaj z neznanima storilcema izvrševal znake kaznivega dejanja, pri njemu je nedvomno obstajala zavest o skupnem delovanju z neznanima storilcema, ki se je kazala v obliki delitve dela in sicer zlasti pri uporabi pištole, vezanju oškodovanca. Nedvomno je, da je vsak od njih štel kaznivo dejanje za svoje, hkrati pa se je obtoženi zavedal, da izvršuje kaznivo dejanje. Tako je sodišče druge stopnje ocenilo, da je obtoženi dejanje storil skupaj z neznanima storilcema v sostorilstvu.

37. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede subjektivne plati kaznivega dejanja, torej krivde obtoženca. Obtoženi A. A. je po prepričanju senata deloval s krivdno obliko direktnega naklepa. Natančno je vedel, da skupaj s sostorilci hočejo vzeti tujo premično stvar z uporabo sile in grožnje, zavedal se je, da je takšno jemanje tujih premičnih stvari z uporabo sile in grožnje prepovedano in kaznivo. Kljub temu se je za dejanje odločil in ga hotel storiti. Zavedanje obtoženca o prepovedanosti kaznivega dejanja se izkazuje z dejstvom, da so obtoženi na sebi nosili podkape, imeli na rokah več slojev rokavic, kar je bilo ugotovljeno tekom dokaznega postopka, takoj po dokončanju kaznivega dejanja pa so kraj kaznivega dejanja zapustili.

38. Ob upoštevanju izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca dr. C. C., ki ga sodišče druge stopnje v celoti sprejema in je bilo v tej odločbi predstavljeno, je potrebno zaključiti, da je bil obtoženi A. A. v času obravnavanega kaznivega dejanja bistveno zmanjšano sposoben obvladovati svoje ravnanje.

39. V dokaznem postopku je bilo tako z gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem izpolnil tako objektivne kot subjektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. 40. Za kaznivo dejanje ropa je v prvem odstavku 206. člena KZ-1 predpisana kazen od enega do deset let zapora. Po določbi tretjega odstavka 29. člena KZ-1 se sme storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, mileje kaznovati. Po določbi prvega odstavka 49. člena KZ-1 sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, pri čemer upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja, zlasti pa stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost. Sodišče druge stopnje je kot številne olajševalne okoliščine upoštevalo, da je dejanje časovno precej odmaknjeno, saj je od storitve kaznivega dejanja minilo že praktično sedemnajst let, da obtoženi od dejanja dalje ni bil procesuiran, da je po prestani kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 113/05, ki je postala pravnomočna 26. 4. 2007 odšel na zdravljenje in ga uspešno zaključil, saj od tedaj dalje vzdržuje abstinenco, kar izkazuje, da je spoznal, da takšen življenjski slog, kot ga je imel do predmetnega kaznivega dejanja ni sprejemljiv. Uvid obtoženca v svoje življenje, kljub slabši intelektualni opremljenosti, izkazuje nenazadnje precejšnjo kritičnost obtoženca do svojih predhodnih ravnanj, kar je vsekakor po mnenju pritožbenega sodišča tista tehtna okoliščina, ki upravičuje izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Poleg že izpostavljenih olajševalnih okoliščin je sodišče druge stopnje kot obteževalne okoliščine upoštevalo, da je obtoženi navedeno kaznivo dejanje storil komaj štiri mesece po tem, ko je izvršil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ RS v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ RS. Glede na ugotovljene olajševalne in obteževalno okoliščino je sodišče obtoženemu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen eno leto zapora, ki se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje na tem mestu opozarja obtoženca, da je pogojna obsodba lahko preklicana, če obtoženi v preizkusni dobi v letu po preteku le-te stori novo kaznivo dejanje.

41. Na podlagi 75. člena KZ-1 je sodišče obtoženemu naložilo v plačilo 31.500,00 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist, doseženo s kaznivim dejanjem. Oškodovanec je namreč povedal, da so mu bili odtujeni dragocenosti in gotovina v skupnem znesku 31.500,00 EUR. Ker nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je sodišče druge stopnje obtoženemu naložilo v plačilo premoženjsko korist, doseženo s kaznivim dejanjem.

42. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu četrtega odstavka 95. člena ZKP. Obtoženi je sicer prejemnik družinske pokojnine. Kljub temu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi s plačilom stroškov kazenskega postopka bilo ogroženo njegovo preživljanje, saj je znesek minimalen, zato ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

43. Iste okoliščine je sodišče druge stopnje upoštevalo, ko je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženca bremenijo proračun.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema overjenega prepisa te sodbe. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrožnemu sodišču v Krškem, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba je pravočasno vložena, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti.