Jedro

Odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke je treba ločiti od njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči njen organ v zvezi z opravljanjem službe.

Dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem pravice do sojenja v razumnem roku se nanašajo (tudi) na sodnika. Samo po sebi se sicer razume, da ni mogoče pričakovati takojšnje odločitve in da se presoja o času, ki je v posameznem primeru »ustrezen,« ne ravna zgolj po interesih predlagatelja in drugih prizadetih udeležencih postopka. Upoštevati je namreč treba tudi zahtevo po zakonito izvedenem postopku, ki šele omogoča izrek pravilne sodne odločbe.

Sodnik je odgovoren za odločanje v ustreznem času in za odločanje o zahtevanih razumnih pospešitvah. Vendar pa se v primeru, ko se presoja o protipravnem ravnanju sodnika zaradi kršitve te dolžnosti kot podlagi za odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave, upoštevajo razmere, v katerih se sodniška služba izvaja. Za presojo o protipravnosti sodnikovega ravnanja je namreč odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe.

Odgovor na vprašanje, katera procesna dejanja so potrebna in smotrna v posameznih konkretnih zadevah, je prepuščen sodniku. Kriterij za presojo o profesionalnem standardu sodnikovega ravnanja pa je odgovor na vprašanje, ali je mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo v danih okoliščinah.

Revizijsko sodišče je ob presoji očitka o opustitvi obravnave zadev upoštevalo, da je v načelu sprejemljivo, da sodnik čaka na odločitev v vzorčnem primeru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 3,303.739,50 EUR. Presodilo je, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za izdajo zamudne sodbe predpisuje 318. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je zavzelo naslednja stališča: (1) da je škoda tožeči stranki nastala s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, (2) ker tožeča stranka ni mogla uporabljati in razpolagati s svojo nepremičnino prosto oseb in stvari od 1. 1. 1998, (3) prepočasno obravnavanje konkretnih pravdnih zadev (115 tožb na izpraznitev prostorov) pa je protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in delno spremenilo. Za revizijski postopek je pomembna sodba sodišča druge stopnje, s katero je bila delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje in zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 1,847.976,92 EUR. Sodišče druge stopnje je sodbo utemeljilo s stališčema, (1) da tožba ni sklepčna v pogledu utemeljitve višine izgubljenega dobička iz naslova izpadlih najemnin in (2) da ni vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo iz naslova plačil obveznosti J. K. in J. E. ter poslabšanjem objekta zaradi onemogočanja njegovega vzdrževanja. Glede podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke (države) je sodišče druge stopnje soglašalo s sodiščem prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče sprejema argument vlagatelja revizije, da ni izključeno, da se tožbene trditve glede utemeljitve višine zahtevka razume, kot navaja v reviziji. Vendar pa revizijsko sodišče drugače kot sodišči prve in druge stopnje ocenjuje, da tožbene trditve ne utemeljijo protipravnega ravnanja in s tem odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave.

8. Odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke je treba ločiti od njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči njen organ v zvezi z opravljanjem službe. Opustitev obravnavanja sodne zadeve brez nepotrebnega odlašanja, ki je sistemsko pogojena, lahko utemelji kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) in sankcije zoper državo zaradi kršitve te pravice, sama zase pa ne utemelji protipravnega ravnanja iz 26. člena Ustave in s tem odškodninske odgovornosti države na tej podlagi. Razlikovanje med prvo in drugo vrsto odgovornosti države izhaja iz različnosti razmerij, v katerih nastopa država kot nosilka dolžnosti glede zagotavljanja principa pravne države do posameznikov. Medtem ko gre v primeru sistemsko pogojenih sodnih zaostankov za opustitve v razmerju do vnaprej neopredeljenega kroga oseb (to je do skupnosti kot take), protipravno ravnanje in s tem odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave lahko utemelji kršitev dolžnosti do vnaprej določene ali določljive osebe (ali do vnaprej določenega ali določljivega kroga oseb).

9. Iz besedila 26. člena Ustave namreč izhaja, da je predpostavka pravice do povračila škode (in s tem odškodninske odgovornosti) protipravno ravnanje, do katerega je prišlo v zvezi z opravljanjem službe (med drugim) državnega organa. Iz tega logično sledi, da v pojem protipravnega ravnanja iz 26. člena Ustave lahko sodijo ravnanja (ali opustitve), ki so zoper dolžnost varovati pravno zavarovane interese tistih tretjih, ki jih prizadeva opravljanje (konkretne) službe določenega (državnega) organa. Iz besedila 26. člena Ustave izhaja še, da gre v primeru protipravnega ravnanja državnega organa za razmerje država – njen organ – tretji. Upniki v odškodninskem razmerju, katerega podlaga je 26. člen Ustave, so zato lahko tisti tretji, zoper katere je bila prekršena konkretna dolžnost varovanja njihovih interesov v zvezi z opravljanjem službe državnega organa. Revizijsko sodišče tako v besedilu 26. člena Ustave ne najde razloga, da bi bilo izhodišče za razumevanje pojma protipravnega ravnanja iz te ustavne določbe, v načelu drugačno kot v primerih, v katerih se presoja o protipravnem ravnanju po splošnih načelih odškodninskega prava. S tem v zvezi revizijsko sodišče pojasnjuje, da s pojmom protipravnega ravnanja v odškodninskem pravu na splošno razumemo ravnanje, ki prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca.

10. Protipravno ravnanje, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave, odškodninsko odgovornost tako utemelji in obenem omeji. Po poti definiranja kršitve dolžnosti varovanja pravno zavarovanih interesov namreč opredeli tretjega - oškodovanca in s tem (konkretno) odškodninsko razmerje.

11. Razlikovanje med odgovornostjo države za zagotovitev varstva ustavno zajamčene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in odškodninsko odgovornostjo države po 26. členu Ustave je razvidno iz ustavne sodne prakse. V odločbi U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Ur. l. 92/2005 z dne 18. 10. 2005; obravnavana tožba je bila vložena 28. 2. 2006) je Ustavno sodišče presodilo, (1) da učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen ustave) terja za primer kršitve te pravice v že končanem sodnem postopku opredelitev primernega zadoščenja ter (2) zakonodajalcu naložilo, da odpravi ugotovljeno neskladje med to zahtevo in takrat veljavnim Zakonom o upravnem sporu, ki tovrstne možnosti ni predvideval. Iz obrazložitve citirane odločbe sledi, da je imel prizadeti v takšnem primeru na voljo le tožbo na plačilo odškodnine po 26. členu Ustave, če so bile izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Vendar ta možnost po stališču Ustavnega sodišča ne ustreza odmeni zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času (prim. 13. odstavek obrazložitve). Revizijsko sodišče razume, da je razlikovanje med eno in drugo vrsto odgovornosti države za uresničevanje principa pravne države izraženo še v nadaljnji sodni praksi Ustavnega sodišča (prim. 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010). Stališče o razlikovanju med eno in drugo vrsto odgovornosti države pa izhaja prav tako iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (prim. 10. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 41/2006 z dne 18. 9. 2007).

12. Zakonodajalčevo stališče o razlikovanju med sankcijami zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in odškodninsko odgovornostjo države po 26. členu Ustave posredno izhaja iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Namen ZVPSBNO je namreč prav varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 1. člena ZVPSBNO). Pravno sredstvo za zagotovitev te pravice je (med drugim) tudi (1) pravično denarno zadoščenje v obliki denarne odškodnine, (2) vendar le za nepremoženjsko škodo; (3) ta sankcija se uveljavi zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, (4) pri čemer Republika Slovenija »objektivno odgovarja« za povzročeno škodo (prim. 3., 15. in 16. člen ZVPSBNO). Zakonodajalec je tako uredil posebno sankcijo v obliki denarnega zadoščenja za primer kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Varstvo po ZVPSBNO velja sedaj tudi za primere, v katerih je kršitev te pravice prenehala pred 1. 1. 2007 (2. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-207/08 z dne 18. 3. 2010, Ur. l. 30/2010 z dne 13. 4. 2010).

13. Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti presoje sodišča prve stopnje, da je protipravno ravnanje »tožene stranke« iz 26. člena Ustave »prepočasno obravnavanje konkretnih [] zadev,« pri čemer je kot kriterij upoštevalo opredelitev sodnega zaostanka v 50. členu Sodnega reda. Enako velja za utemeljitev pritožbenega sodišča, da so že dolgotrajni sodni postopki (šest let in pol) sami zase »protipravno ravnanje sodišča v smislu 26. člena ustave v zvezi s 23. členom ustave«.

14. Skladno s tretjim odstavkom 180. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo, ali tožbene trditve morda utemeljijo protipravno ravnanje, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave. Ustaljena sodna praksa tega sodišča je, da odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave presoja ob upoštevanju izhodišč, ki so se izoblikovala v primerih civilnopravne odškodninske odgovornosti. To pomeni, da nosi oškodovanec trditveno breme (med drugim) za dejstva, ki naj utemeljijo protipravno ravnanje.

15. Sodno oblast izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih z zakonom (1. člen Zakona o sodiščih; v nadaljevanju ZS). Tako je sodnikom (in ne sodiščem) sistemsko gledano zaupano tudi vodenje konkretnega pravdnega postopka in sprejemanje odločitev s tem v zvezi. Sodnik, ki mu je, skladno s pravili o razdeljevanju zadev, konkretna zadeva dodeljena v odločanje, ima tako (med drugim) tudi dolžnost obravnavanja in odločanja v zadevi brez nepotrebnega odlašanja. Dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem pravice do sojenja v razumnem roku se tako nanašajo (tudi) na sodnika. Samo po sebi se sicer razume, da ni mogoče pričakovati takojšnje odločitve in da se presoja o času, ki je v posameznem primeru »ustrezen,« ne ravna zgolj po interesih predlagatelja in drugih prizadetih udeležencih postopka. Upoštevati je namreč treba tudi zahtevo po zakonito izvedenem postopku, ki šele omogoča izrek pravilne sodne odločbe.

16. Sodnik je celo v prvi vrsti odgovoren za odločanje v ustreznem času in za odločanje o zahtevanih razumnih pospešitvah. Vendar pa se v primeru, ko se presoja o protipravnem ravnanju sodnika zaradi kršitve te dolžnosti kot podlagi za odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave, upoštevajo razmere, v katerih se sodniška služba izvaja. Za presojo o protipravnosti sodnikovega ravnanja je namreč odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe. Iz tega logično sledi, da sodniku ni mogoče očitati kršitve profesionalnih standardov, če mu sistemsko pogojeni sodni zaostanki preprečujejo hitrejše obravnavanje zadeve. Enako stališče je zaslediti v domači literaturi.(1) To izhodišče za konkretni primer pomeni, da sicer morda objektivno utemeljena kršitev pravice tožeče stranke do obravnavanja 115 zadev zaradi izpraznitve v razumnem roku, ne utemelji obenem že protipravnega ravnanja sodnika (ali sodnikov), ki so mu (jim) bile dodeljene konkretne zadeve v obravnavanje. Tožeča stranka bi bila morala tako v prid odškodninski odgovornosti iz 26. člena Ustave konkretno opredeliti, v čem so se predvsem sodniki, ki so obravnavali konkretne zadeve, pregrešili zoper profesionalne standarde opravljanja sodniške službe.

17. Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožeča stranka konkretne očitke naslavljala na Okrajno sodišče v Kranju (ne na posamezne sodnika(e)), na »sodni sistem« in toženo stranko. Ker očitki naslovljeni na »sodni sistem« in toženo stranko ne morejo utemeljiti protipravnega ravnanja (državnega) organa iz 26. člena Ustave (prim. 9. točko obrazložitve), revizijsko sodišče v nadaljevanju na te očitke ne odgovarja. Tožbene očitke o grobem kršenju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v 115 pravdnih zadevah, ki se nanašajo na »Okrajno sodišče v Kranju«, pa je revizijsko sodišče analiziralo z gledišča, ali iz njih izhaja očitek protipravnega ravnanja organu, ki bi lahko utemeljil odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave. V nadaljevanju revizijsko sodišče odgovarja na tiste tožbene trditve, ki jih je lahko razumelo kot očitek konkretnega protipravnega ravnanja konkretnemu sodnemu organu.

18. Za presojo o protipravnosti sodnikovega ravnanja v primeru opustitve postopanja in odločanja v primernem roku je lahko pomembno, ali je bil sodnik seznanjen s posebnim pomenom čimprejšnje odločitve v zadevi zaradi nekega posebej neugodnega položaja predlagatelja, ki njegovo zadevo izpostavlja iz ostalih zadev. S tem v zvezi je tožeča stranka zatrjevala, da »Okrajno sodišče v Kranju« ni upoštevalo, da je iz urgenc in nadzorstvenih pritožb sledilo, da so pravde zanjo usodnega pomena. Ker ni izključeno, da se trditve nanašajo (tudi) na sodnike, ki so jim bile zadeve dodeljene, bi bile te trditve lahko pomembne. A k utemeljitvi protipravnega ravnanja razpravljajočih sodnikov v obravnavanem gospodarskem sporu ne morejo prispevati. Trditve o predlaganih pospešitvah v zadevah, iz katerih izvira obravnavani odškodninski primer, so namreč v obravnavanem gospodarskem sporu pavšalne.

19. »Sodišče« ne more dati zadeve »v predal za pet let in pol.« Revizijsko sodišče je ta očitek razumelo, kot da je naslovljen na sodnika oziroma sodnike, ki so jim bile zadeve dodeljene. S tem v zvezi je tožeča stranka izražala stališče o grobem kršenju pravice do sojenja v razumnem roku ter navajala, (1) da v preko sto zadevah narok za glavno obravnavo ni bil razpisan kar pet let in pol, (2) da je bila razen v treh tožnikovih zadevah sodba sodišča prve stopnje izdana šele 14. 6. 2002 in (3) da je ta sodba postala pravnomočna 7. 5. 2003 (tožbe so bile po tožbenih trditvah vložene konec leta 1996 in januarja 1997). Tožeča stranka je v tožbi pojasnjevala še, da šteje vsako izmed 115 sicer istovrstnih zadev za samostojno zadevo ter da ne sprejema prakse obravnavanja »vzorčne zadeve,« ker za tovrstno obravnavo ni podlage v nobenem predpisu. Revizijsko sodišče tega stališča tožeče stranke ne more sprejeti.

20. Odgovor na vprašanje, katera procesna dejanja so potrebna in smotrna v posameznih konkretnih zadevah, je prepuščen sodniku. Kriterij za presojo o profesionalnem standardu sodnikovega ravnanja pa je odgovor na vprašanje, ali je mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo v danih okoliščinah. Da je v načelu sprejemljivo, če sodnik čaka na odločitev v testnem ali precedenčnem primeru, izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (prim. na primer 36. in 37. točko obrazložitve sodbe v zadevi Pretto proti Italiji in 35. točko obrazložitve sodbe iz zadeve Klasen proti Nemčiji z dne 5. 10. 2006 in tam navedene še druge zadeve). Enako sledi iz prakse Ustavnega sodišča (prim. 13. točko obrazložitve odločbe Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010; prim. še A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, 2004, stran 345). Revizijsko sodišče je ob presoji očitka o opustitvi obravnave zadev zato upoštevalo, da je v načelu sprejemljivo, da sodnik čaka na odločitev v vzorčnem primeru. Ob takšnem izhodišču pa se izkaže, da tožbeni očitek, da je »sodišče dalo zadeve v predal za pet let in pol«, ne utemelji protipravnega ravnanja sodnika, ker je tožeča stranka trdila tudi, da je v tem času »sodišče« obravnavalo istovrstno zadevo, ki je imela prvotno opravilno številko P 20/97 in ki je bila očitno, kot sledi iz tožbenih izvajanj, vzorčna. Odsotnost ureditve o načinu obravnavanja istovrstnih zadev pa ob razloženem tudi ne more biti razlog, ki bi izključeval možnost presoje, da je bilo takšno postopanje sodnika sprejemljivo.

21. Očitek, da je do odlašanja pri pravočasnem odločanju prišlo zaradi opustitve »Okrajnega sodišča v Kranju«, da razdeli zadeve med pet sodnikov, bi sicer morda lahko razumeli kot očitek organizacijske pomanjkljivosti pristojnih organov sodišča (in ne razpravljajočega sodnika), da zagotovijo ustrezno enakomerno obremenitev sodnikov. Vendar bi bil ta očitek lahko relevanten, upoštevaje tožbene trditve, za obravnavanje preostalih zadev (83 zadev) po pravnomočni odločitvi o vzorčnem primeru (prim. 20. točko obrazložitve), to je po 13. 6. 2001. Ker je Okrajno sodišče v Kranju v teh zadevah odločilo, upoštevaje tožbene trditve, s sodbo P 170/96 z dne 14. 6. 2002, je izključeno, da bi očitana organizacijska pomanjkljivost lahko prispevala k zatrjevanim zastojem v postopkih »za pet let in pol [].«

22. Iz doslej razloženega sledi, da tožbene trditve ne utemeljijo protipravnega ravnanja, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave. Odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave zato v obravnavanem primeru ni podana. Odločitev sodišča druge stopnje je tako pravilna, čeprav je revizijsko sodišče zavrnitev (dela) tožbenega zahtevka utemeljilo z drugačnimi razlogi. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na uveljavljeno absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na vprašanje utemeljitve višine tožbenega zahtevka. Očitane pomanjkljivosti namreč ne onemogočajo preizkusa izpodbijane sodbe.

23. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

24. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana 2004, stran 385; avtor povzema po internem gradivu D. Wedam Lukič za razpravo na ustavnem sodišču.