Jedro

Glede na ugotovitev izvedenca, da se bodo pri tožniku pojavljale bodoče telesne bolečine pri dolgotrajni stoji, je potrebno upoštevati, da tožnik trpi telesne bolečine praktično vsakodnevno, saj v službi vseh 8 ur opravlja stoječe delo ob rezkalnem stroju. Ob upoštevanju, da je tožnik sedaj star komaj 21 let, dobijo bodoče telesne bolečine še posebno težo, kar je potrebno ustrezno ovrednotiti pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem.

Tožnikovo starost in dejstvo, da tožnik v službi opravlja stoječe delo, v katero mora vlagati več napora in med delom večkrat počivati, je potrebno ustrezno upoštevati tudi pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik namreč ni le zmanjšano življenjsko aktiven pri prostočasnih dejavnostih, temveč tudi v okviru svoje delovne zmožnosti, saj veliko del, ki zahtevajo povečan fizični angažman, zaradi trajnih posledic poškodbe ne zmore, delo, ki ga opravlja sedaj, pa lahko opravlja le z vlaganjem povečanih naporov, zaradi česar trpi, takšno porušeno psihično ravnovesje pa bo zaradi starosti 21 let moral trpeti vso odraslo dobo, ki je skoraj v celoti še pred njim.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da sedaj glasi: Tožena stranka Z. M. d.d. je dolžna tožeči stranki R. P. plačati odškodnino v znesku 26.900,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 375,51 EUR od 17. 7. 2002 dalje do prenehanja obveznosti, 50,07 EUR od 17. 7. 2002 dalje do prenehanja obveznosti, 41,72 EUR od 15. 5. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, 14,60 EUR od 29. 7. 2002 do vključno 27. 10. 2003 26.433,32 EUR od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, 18.778,16 EUR do 28.06. 2003 do vključno 27. 10. 2003, vse v roku 15 dni.

V presežku za še zahtevanih 29.898,52 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 1.601,00 EUR od 16. 1. 2008 dalje do prenehanja obveznosti 29.898,52 EUR od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.069,51 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V presežku se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 186,32 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 14.532,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 375,51 EUR od 17. 7. 2002 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 50,07 EUR od 17. 7. 2002 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 41,72 EUR od 15. 5. 2003 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 14,60 EUR od 29. 7. 2002 do vključno 27. 10. 2003, od zneska 14.064,85 EUR od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 18.778,16 EUR od 28. 6. 2003 do vključno 27. 10. 2003, vse v roku 15 dni. V presežku za še zahtevanih 42.266,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.601,00 EUR od 16. 1. 2008 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 42.266,99 EUR od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 377,18 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, toženi stranki pa 1.378,01 EUR stroškov tožeče stranke, vse v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik. V pritožbi, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izvedeniškega mnenja z dopolnitvijo, vendar je ugotovljena dejstva premalo ovrednotilo in tožniku prisodilo občutno prenizko odškodnino. Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo. Povzema ugotovitve izvedeniškega mnenja dr. A. A. z dopolnitvijo glede prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Poudarja, da je tožnik trpel intenzivne telesne bolečine, ki se mu še vedno pojavljajo v zmerni obliki, zlasti ob spremembah vremena in pri vsakem večjem naporu, kot sta daljše stanje in hoja. Neugodnosti so v strnjeni obliki pri tožniku trajale kar 2 leti in pol, težave pri oblačenju in slačenju pa je imel 1 leto in pol, zlasti ob nameščenem fiksatorju. Sodišče bi moralo ob prisoji denarne odškodnine bistveno bolj upoštevati dejstvo, da je bilo tožnikovo zdravljenje dolgotrajno in komplicirano ter zaradi tega povezano s številnimi neugodnostmi. Tudi odškodnina iz naslova strahu je določena prenizko. Pritožba poudarja intenziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu. Slednji je trajal v hudi obliki najmanj 30 dni, v srednje hudi obliki najmanj 3 mesece, v blagi obliki pa najmanj 5 mesecev, zaradi dodatnega zdravljenja pa je trpel tudi dodaten strah med operativnimi posegi, pri čemer je potrebno upoštevati tudi strah, ki ga otrok tožnikove starosti trpi, ko se v času hospitalizacije nahaja v tujem okolju, tožnik pa je glede na svojo takratno starost razumel tudi morebitne zdravstvene zaplete, zato je v času dodatnih operativnih posegov trpel tudi nadaljnji hud sekundarni strah, ki je trajal najmanj 2 meseca, strah srednje hude intenzitete je trajal dodatna 2 meseca, sekundarni strah v blažji obliki pa je tožnik trpel še nadaljnjih 5 mesecev. Tožnik je ob zaslišanju pojasnil še, da ga je glede na neugodne zdravniške prognoze strah, kakšno bo njegovo zdravstveno stanje pri 30. in 40. letu. Sodišče je tudi neustrezno vrednotilo ugotovljene trajne anatomske in funkcionalne posledice v povezavi s tožnikovo starostjo. Tožniku so po obsežnem zdravljenju namreč ostale trajne posledice, ki se kažejo v skrajšavi leve zgornje okončine za 2 cm, zaradi česar je tožnikova hoja šepajoča, na mestu raztezanja kosti je deloma oslabljena kost stegnenice, gibljivost levega kolka in levega kolena pa je lažje zavrta. Zaradi navedenega so močno zmanjšanje tako tožnikove splošne življenjske aktivnosti kot tudi delovna zmožnost. Močno trajno zmanjšana je njegova sposobnost za dela, ki zahtevajo hojo po neravnem terenu, hojo navkreber in navzdol, hojo po stopnicah, odrih, lestvah, podestih, dela, ki zahtevajo hitro menjavo smeri hoje, tek, poskoke, ponavljajoče se počepanje in poklekanje ter dela, pri katerih je potrebno obojeročno dvigovati bremena, težja od 20 kg. Pritožba poudarja tudi, da iz izvedeniškega mnenja izhaja še, da bo lahko prišlo tudi do predčasnih okvar hrbtenice zaradi degenerativnih sprememb. Izguba podaljšanja stegnenice je deloma posledica tožnikovega padca pri hoji z berglami, vendar je glavni in izključni vzrok za sedanje stanje zlom stegnenice v rastni dobi z upočasnjeno rastjo stegnenice zaradi prekrvavitvenih motenj v predelu rastnih slik. Tožnik je izpovedal, da sedaj ne more več tekati, kolesari in igra košarko pa le s težavo. V službi 8 ur stoji, zaradi česar čuti bolečine, mravljinčenje ter večkrat počiva. Ne more več opravljati dela na vrtu in na njivi. Kot trajna posledica poškodb je tožniku ostala za 2 cm krajša leva noga, zaradi česar šepa. Prav tako ima obsežne postoperativne brazgotine, ki je na levem stegnu 56 cm dolga in se nad kolkom razdeli v dva kraka, od katerih je eden dolg 20 cm. Poleg tega ima še dve 8 in 9 cm dolgi brazgotini. V predelu grebena črevnice levo ima 13 cm dolgo brazgotino. Vse navedeno ga moti, ker ga ljudje zaradi tega opazujejo. Sodišče je tako prenizko prisodilo tudi denarno odškodnino za skaženost. Pritožnik graja tudi odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo tožnikov uspeh v pravdi, saj ni upoštevalo šele po vložitvi tožbe plačanega nespornega dela odškodnine, zaradi česar je tožnikov dejanski uspeh večji. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je valoriziralo nesporno plačani del odškodnine. Za valorizacijo namreč ni pravne podlage, zato sodišče plačanega nespornega zneska ne bi smelo valorizirati. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oz. podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem: Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo 17.526,29 EUR denarne odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za nadaljnjih 11.683,71 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljenega. Pritožba po presoji drugostopenjskega sodišča utemeljeno graja pravilnost uporabe materialnega prava ob pritožbeno neizpodbijanem dejanskem stanju (str. ... sodbe). Tožnik je namreč trpel kumulativno 67 dni (v prvem delu zdravljenja 30 dni, nato pa, ko se je tožnikova rast kosti ustavila in je bil izpostavljen nadaljnjim operativnim posegom, še nadaljnjih dni 37) hudih telesnih bolečin, ki jih je bilo treba blažiti s stalnim jemanjem protibolečinskih sredstev, stalne srednje hude bolečine pa je trpel skupno 4 mesecev (dvakrat po 2 meseca), nato pa še 8 mesecev (najprej 3, v nadaljnjem zdravljenju pa še 5 mesecev) stalnih blagih telesnih bolečin, prav tako pa bo tudi v bodoče v poškodovani levi nogi trpel bolečine pri spremembah vremena, dolgotrajni naporni hoji, hoji po neravnem terenu, stopnicah in pri dvigovanju težjih bremen. Tožnik bo zaradi spremenjene statike tudi v bodoče trpel bolečine v predelu ledvene hrbtenice ob dolgotrajnem sedenju, prisiljenih držah, dvigovanju težjih bremen, ponavljajočem se sklanjanju, dolgotrajnih vožnjah in dolgotrajnem delu z vibracijami. Nezanemarljiv je tudi obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je tožnik moral prestati 5 operacij, 6-krat je bil hospitaliziran, skupno 17 mesecev in pol je nosil bergle, 4 mesece in 3 dni je nosil fiksator, 1 mesec in pol je imel mavčno imobilizacijo, nato pa je še 1 mesec občasno nosil mavčni žleb. V tem času je bil odvisen od tuje pomoči, od tega nekaj časa tudi pri opravljanju fizioloških potreb in osnovnih higienskih opravilih, mnogokrat je bil izpostavljen ioznizirajočem sevanju, jemal je različna zdravila, ki utegnejo imeti škodljive učinke za zdravje, mnogokrat je obiskoval zdravnike specialiste, osebnega zdravnika, podvržen pa je bil tudi fizikalni terapiji. Glede na pritožbeno neizpodbijan obseg in intenzivnost prestanih bolečin, neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ob upoštevanju dejstva, da bo ob škodnem dogodku komaj 14-letni tožnik moral dnevno prestajati tudi bodoče telesne bolečine in mravljinčenje v poškodovani nogi, saj v službi 8 ur dnevno opravlja stoječe delo, stalne bolečine pa bo praktično vso odraslo dobo, ki je še pred njim, zaradi spremenjene statike trpel tudi v ledveni hrbtenici, je ob pravilni uporabi 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) potrebno odškodnino iz tega naslova odmeriti 20.000,00 EUR, v presežku pa je potrebno tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 9.210,00 EUR zavrniti, saj pritožbeno neizpodbijan obseg škode iz tega naslova ne daje pravne podlage za višjo odškodnino od odmerjene.

Glede odškodnine za strah: Sodišče prve stopnje je tožniku za strah odmerilo 3.546,99 EUR denarne odškodnine, v presežku do skupaj zahtevanih 6.260,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba graja le uporabo materialnega prava in se zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova, vendar v tem delu pritožba ni utemeljena. Glede na to, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je trajal kumulativno 16 dni (10 dni v prvem delu zdravljenja in nato še skupno 6 dni v drugem delu zdravljenja), ki je mejil na grozo, nato je kumulativno 3 mesece trpel hud sekundarni strah (30 dni v prvem delu in še 2 meseca v drugem delu zdravljenja), 5 mesecev srednje hud sekundarni strah (3 mesece v prvem delu in 2 meseca v času nadaljnjega zdravljenja) in skupno 10 (dvakrat po 5) mesecev blag sekundarni strah, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. čl. ZOR in na tej materialnopravni podlagi odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino, saj bi odmera višje odškodnine pomenila zasledovanje teženj, ki niso v skladu z naravo in namenom odmere denarne odškodnine za negmotno škodo.

Pritožnik v pritožbi sicer še navaja, da je tožnika zaradi manj ugodnih zdravniških prognoz strah tudi za njegovo zdravstveno stanje v bodoče, vendar je ob tem potrebno pojasniti, da ne gre za pravno priznano škodo v okviru odmere odškodnine iz naslova strahu, kjer se upoštevata le primarni in sekundarni strah. V kolikor je strah prisoten tudi zunaj teh okvirov, ga je ob obstoju zahtevanih predpostavk mogoče upoštevati v okviru odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s tem pa drugostopenjsko sodišče zaključuje, da tožnik ni zatrjeval, da bi bile zaradi strahu pred poslabšanjem zdravja njegove življenjske aktivnosti zmanjšane in da bi zaradi tega trpel duševne bolečine, zato tako zatrjevanega strahu v tem primeru ni mogoče upoštevati niti v okviru kakšne druge pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Glede odškodnine za skaženost: Sodišče prve stopnje je kot pravično odmerilo 2.086,46 EUR denarne odškodnine iz tega naslova. Pritožba s poudarjanjem števila in velikosti brazgotin graja uporabo materialnega prava. Po presoji drugostopenjskega sodišča je takšna graja utemeljena. Potrebno je upoštevati, da ima tožnik več brazgotin na levem stegnu ter brazgotino na odvzemnem mestu penaste kosti, pri čemer so brazgotine zaradi oblike (ena izmed brazgotin je dolga kar 56 cm, ki se nato razcepi v krak, dolg še nadaljnjih 20 cm, kar izhaja iz dopolnitve izvedeniškega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo) in zaradi barve opazne tudi z večje razdalje. Brazgotine in šepanje nedvomno vzbujajo pozornost okolice, kar tožniku, še posebej zaradi njegove mladosti, povzroča duševne bolečine. Res je sicer, da so obsežne in opazne brazgotine vidne predvsem poleti, ko tožnik nosi kratke hlače, vendar pa ni mogoče zanemariti, da v konkretnem primeru tožnik zaradi 2 cm krajše leve noge od desne tudi šepa, kar je vidno že iz večje razdalje in na letni čas ni omejeno. Ob pravilni uporabi 200. in 203. čl. ZOR duševne bolečine, ki jih danes 21-letni tožnik prestaja zaradi tega, ker je tožnik okolici bolj opazen zaradi šepanja in brazgotin, terjajo odmero višje odškodnine. Glede na ugotovljen obseg skaženosti, ki pri tožniku upoštevaje zgoraj obrazložene relevantne okoliščine povzroča duševno trpljenje, pri čemer ne gre spregledati niti tožnikove mladosti, pravična odškodnina znaša 4.500,00 EUR, nadaljnji zahtevek do skupno vtoževanih 6.260,00 EUR pa se kot neutemeljen zavrne, saj ugotovljen obseg negmotne škode iz tega naslova ne dalje podlage za odmero višje odškodnine.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo 12.518,78 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova. Pritožba po presoji drugostopenjskega sodišča sodišču prve stopnje utemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je zaradi trajnih posledic, ki mu je obravnavana poškodba zapustila, po (pritožbeno nespornih) ugotovitvah prvostopenjskega sodišča močno zmanjšano sposoben za fizično zahtevnejša dela, ki zahtevajo hojo po neravnem terenu, navkreber in navzdol, hojo po stopnicah, odrih, lestvah in podestih, za dela, ki zahtevajo hitro menjavo smeri hoje, tek, poskoke, ponavljajoče se počepanje in obojeročno dvigovanje bremen, težjih od 20 kg. Zaradi tega se mora v službi, kjer celih 8 ur opravlja stoječe delo za rezkalnim strojem, večkrat spočiti, v nogi čuti mravljince, začne ga boleti koleno, kolk in hrbtenica, pri delu mora nositi ortopedske čevlje, ki jih večkrat uporablja tudi v prostem času. Včasih se je ukvarjal s športom, sedaj pa ne more več tekati, pa tudi kolesari in igra košarko le s težavo. Ne more več opravljati del na vrtu, okoli hiše in na njivi. Glede na to, da je tožnik omejen pri vsakdanjih aktivnostih, težave ima pri poklicnem udejstvovanju, saj mora za doseganje rezultatov vlagati več napora in med delom večkrat počivati, prav tako je močno prikrajšan pri delu doma in pri športnem udejstvovanju, manj sposoben pa je tudi za druge družabne aktivnosti, tožnik pa je bil ob škodnem dogodku star 14, ob izdaji prvostopenjske sodbe pa komaj 21 let in se bo s temi številnimi in vsakodnevnimi omejitvami moral soočati praktično vso odraslo dobo, kar mu nedvomno povzroča duševne bolečine, ob pravilni uporabi 200. in 203. čl. ZOR pravična odškodnina znaša 20.000,00 EUR, v presežku do skupno zahtevane odškodnine iz tega naslova v višini 33.380,00 EUR pa je potrebno zahtevek zavrniti, saj obseg in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti višje odškodnine od sedaj odmerjene ne opravičujeta in bi to pomenilo zasledovanje teženj, ki niso v skladu s cilji, za katere se odmerja denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (II. odst. 200. čl. ZOR).

Glede stroškovne odločitve: Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Pravilno poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo njegov pravdni uspeh, saj ni upoštevalo po vložitvi tožbe plačan nesporni del odškodnine. Po presoji drugostopenjskega sodišča je bila tožba potrebna tudi za ta del, saj je bila tožena stranka ob vložitvi tožbe že v zamudi s plačilom odškodnine, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar pritožbeno ni sporno. Tožeča stranka je v pravdnem postopku dejansko uspela tako z med postopkom plačanim nespornim delom odškodnine kot s to sodbo še prisojeno nadaljnjo denarno odškodnino. Do 16. 1. 2008, ko je tožnik zvišal zahtevek iz prvotno vtoževanih 35.937,18 EUR na 56.799,15 EUR, je tožnik s svojim zahtevkom uspel v celoti (100 %), po zvišanju tožbenega zahtevka pa tožnikov pravdni uspeh znaša 47 %, toženkin pa 53 %, saj je bilo tožniku prisojenih še nadaljnjih 26.900,63 EUR glede na zahtevanih 56.799,15 EUR. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljen obseg potrebnih pravdnih stroškov strank (sodba na str. 13-15), ki pritožbeno ni izpodbijan je tožnik upravičen do povrnitve skupno 3.172,86 EUR, tožena stranka pa do 103,35 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 3.069,51 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. odst. 299. čl. v zv. s I. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in II. odst. 313. čl. ZPP).

Pritožnik pa neutemeljeno navaja, da za valorizacijo med pravdo izplačanega nespornega dela odškodnine ni pravne podlage. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na dan izdaje sodbe, kar mu narekuje določilo II. odst. 189. čl. ZOR, ki se sicer nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar je sodna praksa uporabo tega določila razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe tako zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in s tem predstavlja valorizacijo odškodninske obveznosti. Če pa je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je potrebno valorizirati tudi delna plačila. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna vrednost delno preneha (I. odst. 295. čl. ZOR v zv. z II. odst. 310. čl. ZOR). Pri delnem plačilu je tako pomembno, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost prenehala oz. v kakšnem deležu še obstaja, to pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Valorizacija pomeni tako le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava in s tem pravilno upoštevanje delno plačane obveznosti (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 738/2007). Tako je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je delna izplačila valoriziralo po uradni dolžnosti, zato je potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, zato je sodišče druge stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava v skladu s 4. točko 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 26.900,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe, v preostanku pa je potrebno pritožbo zavrniti in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. čl. ZPP potrditi.

Sodišče druge stopnje je ustrezne določbe ZOR uporabilo na podlagi 1060. čl. OZ.

Pritožnik je upravičen do sorazmerne povrnitve potrebnih pravdnih stroškov (I. odst. 154. čl. in I. odst. 155. čl. v zv. z II. odst. 165. čl. ZPP), in sicer 1125 tč. za sestavo pritožbe, 20 tč. za poročilo stranki o uspehu le-te (tar. št. 39/4 Odvetniške tarife (OT)), 2 % za materialne stroške do začetnih 1000 tč., od preostanka pa še do 1 % (čl. 13/3 OT), vse povečano za 20 % DDV, kar ob vrednosti 0,459 EUR/tč. znaša skupaj 642,49 EUR. Tožena stranka je tožniku glede na njegov 29 % uspeh v pritožbenem postopku (zvišanje za 12.368,47 EUR glede na pritožbeno izpodbijano 42.266,99 EUR) dolžna povrniti 186,32 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti (I. odst. 299. čl. in I. odst. 378. čl. OZ v zv. z II. odst. 313. čl. ZPP), ne pa od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje, kot je pritožnik zahteval, saj za to ni zakonske podlage v določbah OZ o zamudi (tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006). Pritožnik ni upravičen do priglašenih stroškov za poročilo o prejeti prvostopenjski sodbi, saj gre za pravdni strošek, o katerem je bilo že odločeno z izpodbijano sodbo, prav tako pa mu poleg priznanih 20 tč. za poročilo stranki o uspehu vložene pritožbe ne gre še dodatnih 20 tč. za poročilo o vloženi pritožbi, saj ti stroški v tem postopku niso bili potrebni, zato jih krije pritožnik sam (I. odst. 155. čl. ZPP).