Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 10. 3. 2001 v starosti 14 let kot sopotnik na motorju hudo telesno poškodoval v trčenju z osebnim vozilom, ki ga je povzročil voznik le-tega, ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici. Od nje je tožnik zahteval odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo. Med postopkom je tožena stranka tožniku plačala akontacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 35.678,52 EUR in od nje odštelo na dan izdaje sodbe valorizirano akontacijo v znesku 21.613,67 EUR, razliko v znesku 14.064,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je naložilo v plačilo toženi stranki. Zavezalo jo je tudi k plačilu odškodnine za premoženjsko škodo v vsoti zneskov 375,51 EUR, 50,07 EUR, 41,72 EUR in 14,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo (po odbitku valorizirane akontacije) na 26.433,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

2. Zoper zavrnilno odločitev sodišča druge stopnje (ta se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo) je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, ker se spor nanaša na pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo slednjega. V reviziji tožnik povzema izpodbijano odločitev in njene razloge, nanašajoče se na odmero odškodnine za vsako pretrpljeno obliko nepremoženjske škode, trdi, da je odškodnina za vse odmerjena prenizko, kar utemeljuje s ponavljanjem, delno pa tudi z dopolnitvijo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zavzema se za zvišanje odškodnine do zneskov, uveljavljanih s tožbo.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom leve stegnenice, odlom interkondilične eminence v predelu sklepne površine v kolenu na golenici in udarnino obraza. Pretrpel je, še trpi in bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Pretrpel je tudi dolgotrajen strah. Obširne razloge o intenziteti, trajanju in vseh drugih okoliščinah, ki vplivajo na odmero odškodnine za navedene oblike nepremoženjske škode, sodba sodišča prve stopnje vsebuje na 8, 9, in 10 strani sodbe in sta jih obe stranki sprejeli kot pravilne (tožnik v pritožbi ni uveljavljal pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožena stranka pa pritožbe ni vložila). Najbolj ključne ugotovitve so: da je bila tožnikova telesna poškodba huda, zdravljenje pa zahtevno in dolgotrajno, saj je bil tožnik kar petkrat operiran; hude telesne bolečine, ki jih je blažil s stalnim jemanjem protibolečinskih sredstev, je trpel kumulativno 67 dni, srednje hude bolečine 4 mesece stalno in nato še 8 mesecev stalno blage bolečine; še sedaj trpi bolečine v nogi ob slabem vremenu, ob spremembah vremena, ob dolgotrajni hoji, ob hoji po neravnem terenu in po stopnicah, ob dvigovanju težjih bremen. Zaradi spremenjene statike hrbtenice trpi bolečine tudi v hrbtenici, predvsem v ledvenem delu, ob dolgotrajnem sedenju, v prisilnih držah, ob dvigovanju, ob ponavljajočem se sklanjanju, ob dolgotrajnih vožnjah, pri delu z vibracijami in podobno. Vse te bolečine bo trpel tudi v bodoče. Med zdravljenjem je pretrpel številne nevšečnosti: šestkrat je bil hospitaliziran, 1 leto in pol je uporabljal bergle, 4 mesece in 3 dni fiksator, 1 mesec in pol mavčno imobilizacijo, nakar je 1 mesec občasno uporabljal še mavčni žleb; dolgotrajna je bila njegova odvisnost od tuje pomoči tudi pri najosnovnejših življenjskih opravilih, jemal je velike količine zdravil, opravil je veliko število pregledov in fizikalnih terapij, velikokrat je bil izpostavljen ionizirajočim sevanjem in podobno. Po zaključenem zdravljenju je njegova poškodovana noga 2 cm krajša od zdrave in je zaradi tega in zaradi rahlejše strukture kosti na mestu zloma (kalusa) močno zmanjšano sposoben za fizično zahtevnejša dela kot so hoja po neravnem terenu, navkreber in navzdol, po stopnicah, po odrih, lestvah in podestih, za dela, ki zahtevajo hitro menjavo smeri hoje, za tek, poskoke, ponavljajoče se počepanje in obojeročno dvigovanje od 20 kg težjih bremen. Po poklicu je strojni tehnik in delo opravlja za rezkalnim strojem stoje. Pri delu mora večkrat počivati, v nogi čuti mravljince, bolijo ga koleno, kolk in hrbtenica, pri delu in prav tako večkrat v prostem času mora nositi ortopedske čevlje. Teči ne more, kolesari in igra košarko le s težavo; ne more delati na vrtu, okoli hiše in na njivi, težave ima pri poklicnem udejstvovanju, saj mora za doseganje istih rezultatov vlagati več naporov in večkrat počivati, zmanjšano sposoben je za družabne aktivnosti. S številnimi vsakodnevnimi omejitvami na vseh navedenih področjih bo moral shajati praktično vso odraslo življenjsko dobo (ob izdaji prvostopenjske sodbe je bil tožnik star 21 let). Zaradi prikrajšave noge tožnik šepa, po operacijah pa ima na levem stegnu več brazgotin, tudi zelo velikih (ena na primer meri kar 76 cm), ki so opazne z večje razdalje. Strah ob dogodku in po njem je bil hud – mejil je na grozo. V najhujši obliki je kumulativno trajal 16 dni, nato pa je trpel še sekundarni strah, ki je bil hude jakosti kumulativno 3 mesece, 5 mesecev je bil srednje hud in 10 mesecev blag.

6. Za vse oblike nepremoženjske škode je bila tožniku odmerjena odškodnina na 48.046,99 EUR oziroma 55,58 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Okvir za revizijsko presojo, ali je v izpodbijani pravnomočni sodbi odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode odmerjena materialnopravno pravilno, torej v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR, so pravno relevantna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nanje vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako obseg in težo tožnikovih poškodb, bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, vpliv posledic škodnega dogodka v vseh sferah tožnikovega življenja na zmanjšanje življenjske aktivnosti, trajnost telesnega in duševnega trpljenja, vse s posebnim poudarkom na okoliščino, da je bil tožnik poškodovan v starosti šele 14 let, kar vse revizija ponavlja in ob zavzemanju za zvišanje odškodnine dodatno utemeljuje težo vsake od ugotovljenih posledic s prikazovanjem življenjskih situacij, v katerih te posledice tožnika stalno in hudo obremenjujejo in katerih izboljšanja v bodoče ni pričakovati.

7. Odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo je bila po presoji revizijskega sodišča odmerjena glede na ugotovljen obseg škode materialnopravno pravilno, skladno z načeli individualizacije in objektivizacije višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnine je bilo upoštevano tako, da ne odraža zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic, ki jih sam nedvomno doživlja kot izrazito neugodne; upoštevano je bilo namreč tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, po katerem je treba škodne posledice vsakega oškodovanca ovrednotiti tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev, ki so utrpeli primerljive škode, in odškodninami zanje. Ta primerjava pa potrjuje primernost višine tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

8. Ker je tožnikova revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).