Jedro

Ravnanje uradnice, ki ob znatnih razlikah v videzu istovetnosti prosilca za izdajo osebne izkaznice ni preverila še z vpogledom v druge evidence, ki so pri roki in s postavitvijo dodatnih vprašanj, ni v skladu s standardom zahtevane profesionalne skrbnosti.

Škodo, ki je zaradi preslepitve z lažno osebno izkaznico nastala tožniku, je treba pripisati državi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 457,50 EUR in revizijskega postopka v višini 991,25 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel, ker je dal posojilo v višini 15.500 EUR osebi, ki se je s pomočjo osebne izkaznice, izdane na upravni enoti, predstavljala kot druga oseba in mu posojila (z izjemo 250 EUR) nato ni vrnila. Škodno ravnanje naj bi pomenilo ravnanje referentke na upravni enoti, ki je osebno izkaznico izdala kljub očitni razliki v videzu med vlagateljem zahteve za izdajo izkaznice in fotografijo v (tujem) potnem listu, s katerim se je ta na upravni enoti izkazal, in pri preverjanju identitete vlagatelja ni ravnala dovolj skrbno.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 15.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje; glede preostanka vtoževanih zamudnih obresti je zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo tudi povračilo pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 47/2021 z dne 5. 5. 2021 je tožnik po pooblaščencu zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava.1 Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. Dejansko stanje, bistveno za presojo revizijskega vprašanja in za odločitev o reviziji, je mogoče strniti v naslednje točke: - Tožnik je 16. 8. 2017 A. A. izročil 15.500 EUR kot posojilo, misleč da pogodbo sklepa z B. B., saj se je A. predstavil z B. osebno izkaznico in za vračilo posojila zastavil nepremičnino v lasti B. B. Posel je bil sklenjen pri notarju. Tožnik in notar A. nista poznala, zato sta ga identificirala prav s pomočjo osebnega dokumenta, na katerem je bila A. slika in B. ime.

- A. A. je do lažne osebne izkaznice prišel tako, da se je na UE ... izkazal z veljavnim potnim listom B. B. in naročil izdelavo osebne izkaznice na ime slednjega, češ da jo je izgubil. Za to je uporabil lastne fotografije. Uradnica C. C. je sporno osebno izkaznico 12. 6. 2017 izdala kljub temu, da gre za tako očitno razliko v videzu med A. (ki je bil osebno prisoten) in B. (čigar slika je bila v potnem listu in v bazi podatkov UE), da je ni mogoče spregledati.

- Z okrožnico z dne 6. 12. 2016 je Ministrstvo za notranje zadeve upravne enote opozorilo na poskuse zlorab identitete in na dolžnost uradne osebe, ki sprejme vlogo, da je pozorna na predloženo fotografijo; uradnica C. C. je bila s to okrožnico seznanjena.

- Tako izdana („lažna“) osebna izkaznica je bila 5. 9. 2017 izrečena za nično, A. A. je bil 16. 2. 2018 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije na škodo tožnika in za zlorabo identitete, a denarja, razen 250 EUR, tožniku ni vrnil. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana protipravnost toženkinega ravnanja, ki se odraža preko malomarnega ravnanja uradnice C. C.. Razlika med podobo A., ki se je lažno predstavil kot B., ter podobo pravega B. B. je tako očitna, da se je ne da spregledati. To očitno razliko je opazila tudi uradnica, zato bi se nanjo morala odzvati in obvestiti policijo, kot je bila poučena z okrožnico MNZ, identiteto prosilca pa bi morala dodatno preveriti, npr. z zastavljanjem vprašanj ali s pomočjo drugih podatkov, ki so uslužbencem dostopni. Tega ni storila, kar odstopa od običajne metode dela in ustrezne profesionalne skrbnosti. Z izdajo izkaznice je omogočila krajo identitete, A. pa je posledično lahko sklenil posojilno pogodbo, zavarovano s hipoteko na B. nepremičnini, saj je tožnik menil, da mu hipoteka nudi ustrezno zavarovanje posojila. Podana je alternativna vzročnost in solidarna odgovornost več potencialnih povzročiteljev (četrti odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je ocena o protipravnosti ravnanja uradnice zmotna in da med njenim ravnanjem in nastalo posledico ni pravno upoštevne vzročne zveze. Splošno znano dejstvo je, da se videz ljudi s potekom časa spreminja, zato so prosilci za dokument pogosto videti precej drugače, kot na svojih prejšnjih fotografijah. Razlika v videzu med A. in B., „ki je ni mogoče spregledati“, gre v veliki meri na račun okoliščine, da ima B. na fotografijah brke in brado, A. pa je bil obrit in z očali – oboje siceršnjo nepodobnost oseb (obraznih potez) prej zabriše kot poudari. Razlika v videzu tako ni bila tako drastična, da bi govorila sama zase. Uradnica je v skladu z Zakonom o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIzk-1) identiteto preverila s potnim listom, pri čemer je storila _dejansko_ napako, ni pa zanemarila predpisanih dolžnosti, zato ni podana kvalificirana protipravnost njenega ravnanja, ki se zahteva za odškodninsko odgovornost države. Podana ni niti adekvatna vzročna zveza. Izdaja osebne izkaznice je bila le pogoj, ne pa odločilen vzrok nastale škode. Neposredni vzrok je bilo namreč A. kaznivo dejanje goljufije – tako dejanje po rednem teku stvari pripelje do prepovedane posledice, ni pa to mogoče trditi za napake pri izdaji osebnih dokumentov. Teorijo o enakovrednosti vseh vzrokov in pogojev (_conditio sine qua non_) pravo zavrača. Pravne vzročnosti v konkretnem primeru ni niti po teoriji _ratio legis_, saj je namen izdaje osebne izkaznice v izkazovanju istovetnosti oseb, ne pa neposredno v preprečevanju goljufij (predstavljanje z lažno identiteto ni niti zakonski znak kaznivega dejanja goljufije). Tudi teorija o predvidljivosti posledice ne daje ustreznih rezultatov glede vzročne zveze – v tovrstnih primerih bi ustvarila množico odškodninskih upravičencev za nepregleden obseg škode; pomenila bi širjenje odgovornosti države za nedoločen obseg, za nedoločen čas in za nedoločen razred upravičencev. Ne zadošča, da je premoženjska škoda predvidljiva „na sploh“ - predvidljivo bi moralo biti prav specifično kaznivo dejanje, velikostni red škode in konkretneje določljiv krog oškodovancev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - ali je ravnanje uradnice pri izdaji osebne izkaznice doseglo standard potrebne profesionalne skrbnosti uradne osebe, - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti v konkretnem primeru ni pravne vzročnosti med opustitvijo dolžne skrbnosti državne uradnice in tožnikovo škodo, - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja vzročne zveze nepravilno uporabilo teorijo o predvidljivosti posledice.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Revident vztraja, da kljub posebni okrožnici MNZ o poskusih goljufij pri izdajanju dokumentov in kljub očitni razliki v zunanjem videzu oseb v konkretnem primeru (obrazne poteze, barva oči ipd.) istovetnost osebe pred izdajo osebne izkaznice ni bila ustrezno dodatno preverjena. Uradnice ne more odvezati zgolj dejstvo o spreminjanju oseb skozi čas. Na pomanjkanje skrbnosti kaže tudi okoliščina, da je bil v tem primeru uradnici izrečen ustni opomin in nižja ocena delovne uspešnosti. Revident se v zvezi s standardom skrbnosti sklicuje na zadevo VS RS II Ips 552/2008. Nasprotuje tudi presoji vzročne zveze. Opustitev skrbnosti pri izdaji osebne izkaznice ni oddaljeni pogoj, ampak „izvirni greh“, ki je neposredno omogočil izvedbo goljufije. Omogočanje kraje identitete praviloma in po rednem teku stvari pripelje do nezakonitih ciljev, saj storilci identiteto ukradejo prav s tem namenom in ne po pomoti. Prav na grožnjo goljufij je opozarjala tudi okrožnica MNZ, kar govori v prid predvidljivosti posledice. Predvidljivost kroga potencialnih oškodovancev in obsega škode je nepomembno. Revident se sklicuje na zadevi VS RS II Ips 217/2017 in II Ips 96/2019. 12. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da gre pri ravnanju z dolžno skrbnostjo za obveznost prizadevanja in ne rezultata. Predvidljivost škodne posledice pa je treba ocenjevati _ex ante_ in ne _ex post_. C. C. kaj več od vpogleda v fotografijo v bazi podatkov, kar je tudi storila, ni nalagal noben predpis, zato tudi ni mogoče govoriti o kvalificirani stopnji napačnosti; predvsem pa ni mogla pričakovati nadaljnjega ravnanja storilca kaznivega dejanja. Vzročna zveza je bila s storitvijo kaznivega dejanja pretrgana. Povezava med ravnanjem uradnice in škodno posledico obstaja le v „naravnem“ smislu, ne pa tudi po opravljeni vrednostni presoji.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija je utemeljena.

_K prvemu vprašanju_

14. Za rešitev prvega vprašanja (ali je ravnanje uradnice pri izdaji osebne izkaznice doseglo standard potrebne profesionalne skrbnosti uradne osebe) je ključna opredelitev standarda protipravnosti kot nosilne predpostavke javnopravnega odškodninskega delikta.2 Naloga Vrhovnega sodišča je zato zapolnitev pravnega standarda »protipravno ravnanje nosilca oblasti« za konkreten življenjski primer, ko je uradnica na upravni enoti, pooblaščena za izdajo osebnih izkaznic, A. A. izdala osebno izkaznico na ime B. B..

15. Vrhovno sodišče je že večkrat povedalo, nazadnje v sklepu št. II Ips 52/2021, da je ravnanje nosilcev oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti ter da je treba pri presoji upoštevati tudi naravo dela pristojnega organa.3 Prav narava dela organa, ki izdaja osebne izkaznice, je bistvena pri presoji potrebne skrbnosti pooblaščenega uradnika. Ta skrbnost ni kakršna koli in ni skrbnost kogar koli, temveč je skrbnost dobrega strokovnjaka, torej osebe, ki ji je zaupano preverjanje istovetnosti prosilca za izdajo osebne izkaznica. Merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka sicer izvira iz civilnega prava, "gre za standard ravnanja, ki se v obligacijskih razmerjih zahteva od udeležencev pri izpolnjevanju obveznosti iz njihove poklicne dejavnosti (tretji odstavek 6. člena OZ)."4 Zato ne more biti nobenega prepričljivega razloga, da zgolj zavoljo tega, ker gre v danem primeru za javno odškodninsko odgovornost, torej za vertikalno razmerje med državo in posameznikom, ne bi bil uporabljen enak standard skrbnosti, kot se uporablja v horizontalnih razmerjih med seboj prirejenih subjektov civilnega prava. Tudi država (ali lokalna skupnost) in njeni pooblaščeni predstavniki morajo pri izpolnjevanju svojih oblastnih pooblastil "ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih", saj, "če je mogoče zahtevati strokovno ravnanje od profesionalcev v zasebnih (prirejenih, horizontalnih) razmerjih, potem je tembolj mogoče takšno zahtevo nasloviti na državne organe",5 ki jim je zaupano izdajanje ključnih osebnih dokumentov.

16. Zato je že v izhodišču napačno stališče večine članic senata pritožbenega sodišča, ki sta iz presoje protipravnosti izključili standard skrbnosti dobrega strokovnjaka in se oprli le na primerjavo ravnanja pooblaščene uradnice C. C. z določbami ZOIzk-1 ter ugotovili, da "je ravnala tako, kot ji veleva ZOIzk-1". Res je, da ji nominalno, po togi črki zakona (ZOIzk-1) ni mogoče očitati protipravnosti, ali, kot navaja obrazložitev izpodbijane sodbe, da "[n]obene posebej predpisane dolžnosti ni zanemarila, saj ni imela nobenega navodila, da ob znatnih razlikah (kako znatnih?) v videzu še dodatno ukrepa na poseben način (npr. s primerjanjem barve oči, prstnim odtisom, biometrijo, ipd.)".6 Zagotovo pa je njeno ravnanje pod merilom skrbnosti dobre strokovnjakinje – v tem primeru uradnice, ki ji je zaupano izdajanje osebnih izkaznic.

17. Več okoliščin govori za tak sklep. Najprej, že sàmo dejstvo tako očitne razlike v videzu med A. A. in B. B., da je ni mogoče spregledati. Izgovarjanje na "splošno znano gerontološko dejstvo […], da se videz ljudi s potekom časa precej spreminja",7 povsem zbledi ob nadaljnji ugotovitvi pritožbenega senata, da sta tako A. kot B. moška srednjih let. Ob očitni razliki v videzu in ob dodatnem opozorilu v okrožnici Ministrstva za notranje zadeve na poskuse zlorab identitete, je standard skrbnosti dobrega strokovnjaka narekoval še dodatno preverjanje. Podlago za to daje že četrti odstavek 12. člena ZOIzk-1, ki uradno osebo pooblašča, da lahko istovetnost državljana preveri tudi z vpogledom v uradne evidence.

18. Ker je osebna izkaznica dokument, namenjen dokazovanju istovetnosti njenega imetnika (glej prvi odstavek 1. člena ZOIzk-1), mora biti ugotavljanju istovetnosti prosilca za izdajo tega dokumenta posvečena osrednja in največja pozornost, skrbnost in natančnost uradnika, ki tak dokument izdaja. V dobro delujoči pravni državi zato standard skrbnosti takega uradnika nikakor ne sme biti nižji od standarda skrbnosti bančnega uslužbenca pri preverjanju identitete imetnika bančnega računa. Zato tu tudi ne more biti izhodišče presoje, da "vsaka protipravnost ali opustitev še ne pomeni odškodninske odgovornosti", da je "ta […] podana le, če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna, nedopustna in brez razloga (t. i. kvalificirana protipravnost)", ker da bi bilo lahko "izvajanje javne oblasti […] sicer preveč paralizirano".8 Tako zasnovan standard protipravnosti je naravnan na presojo protipravnega ravnanja sodnika in upravnega organa, kadar je odločanje v upravnih postopkih podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika.9 Ugotavljanje istovetnosti osebe s primerjavo fotografij pa ni nekaj, kar bi vključevalo pravno ustvarjalen pristop, značilen za sodniško odločanje in za odločanje v upravnih postopkih, ki vključujejo razlago in uporabo prava. Pri preverjanju istovetnosti gre za povsem preprosto primerjavo obrazov na fotografijah in prosilca pred okencem, za primerjavo na prvi pogled. Za to ni potrebno nobeno pravno znanje, posebna strokovna usposobljenost ali miselna ustvarjalnost – zadošča človeškemu umu vrojena sposobnost prepoznavanja ljudi okoli sebe na podlagi videza obraza.

19. Uradnici C. C. tudi nihče ne očita, da razlike v videzu ne bi zaznala. Očita se ji, da po tem, ko je to razliko opazila, ni opravila dodatnega preverjanja, ampak je brez nadaljnjega izdala osebno izkaznico s sliko A. A. in na ime B. B.. Tako njeno ravnanje je zato v neskladju z zahtevano skrbnostjo uradnika, zadolženega za izdajo osebnih izkaznic. Najmanj, kar se pričakuje od takega uradnika, ko opazi očitno razliko v videzu, je dodatno preverjanje z vpogledom v uradne evidence, ki so pri roki, ali postavitev dodatnih vprašanj, npr. o naslovu stalnega prebivališča ali datumu rojstva. Zaradi zahtev po dodatnem preverjanju ali postavitvi enega ali dveh dodatnih vprašanj "izvajanje javne oblasti" zagotovo ne bi bilo "preveč paralizirano". Bi pa zmanjšalo ali celo preprečilo kraje identitete, na kar je bila uradnica C. C. še posebej opozorjena.

20. Odgovor na prvo revizijsko vprašanje je zato negativen. Ravnanje uradnice pri izdaji osebne izkaznice ni doseglo standarda potrebne profesionalne skrbnosti uradne osebe. Revizijsko sodišče je zato nadaljevalo s presojo drugega in tretjega vprašanja.

_K drugemu in tretjemu vprašanju_

21. Drugo in tretje vprašanje sta povezani. Drugo vprašanje, ki se glasi, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti v konkretnem primeru ni pravne vzročnosti med opustitvijo dolžne skrbnosti državne uradnice in tožnikovo škodo, ter tretje vprašanje, ki se glasi, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja vzročne zveze nepravilno uporabilo teorijo o predvidljivosti posledice, namreč sprašujeta po enem in istem – po tem, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da med ravnanjem uradnice in škodo ni vzročne zveze. Vrhovno sodišče bo zato obe vprašanji obravnavalo hkrati in nanju dalo en sam odgovor.

22. Obstoj vzročne zveze je hibriden fenomen. Sestavljata ga dve komponenti. Prva je naravna ali dejanska in pomeni zahtevo naravne, dejanske vzročnosti. Predpogoj vzročne zveze je namreč obstoj naravne vzročnosti. Ravnanje tistega, ki naj bi bil odgovoren za škodo, mora biti nujno za nastop škodljive posledice. Gre za temeljno predpostavko "_sine qua non_", ali v angloameriški jurisprudenci in doktrini, "_but-for_". Ko je enkrat dokazana naravna vzročnost, pride na vrsto pravno vrednotenje. Naloga prava je namreč, da med številnimi naravnimi vzroki s pravnim vrednotenjem prepozna tistega, ki je pravno upošteven. Ni treba posebej utemeljevati, da je vzročna veriga katere koli škode dolga, nepregledna, razvejana in vključujoča. Zajema vse, kar je predhodilo škodi, naj bo to aktiven ali pasiven vzrok, stanje, ali pogoj, skratka, vzročna veriga zajema vse dejavnike, ki so dejansko vpleteni v nastanek škodljive posledice. Vsak člen te verige, tako rekoč od pradavnine, je vzročno povezan s škodo. Vendar pravo kot vzroke priznava samo tiste, ki so bližnji. In med temi, čeprav na prvi pogled bližnjimi, ne bodo upoštevni vzroki, katerih povezava z nastalo škodo je prešibka in je tisto, kar se zatrjuje kot posledica, v resnici samo naključje.

23. Med teorijami o vzročni zvezi je v slovenski sodni praksi prevladujoča teorija o adekvatni vzročnosti, ki izhaja iz (objektivne) predvidljivosti škodnega dogodka in določenega kroga ali kategorije oškodovancev.10 Predvidljivost je torej vgrajena v teorijo adekvatne vzročnosti kot merilo presoje, ali je določena posledica pripisljiva določenemu vzroku. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi št. III Ips 20/2013 med drugim navedlo: "Po adekvatni vzročnosti, ki je sprejeta tako v teoriji kot v sodni praksi, so pravno relevantni vzrok za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice."11 Še bolj natančno je predvidljivost kot merilo adekvatne vzročnosti opredelilo v sodbi in sklepu št. II Ips 178/2007: "Po teoriji o adekvatni vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po rednem teku stvari pripelje do enake posledice. Kriterij je predvidljivost posledice oziroma verjetnost, da bo posledica nastala. Teorija je odgovorila na vprašanje, kdo naj ugotavlja predvidljivost oziroma verjetnost, ki je merilo adekvatnosti: presoja se po objektivnih merilih; zato ni odločilno, ali se je odgovorna oseba zavedala verjetnosti nastanka škode, odločilno je, ali bi jo predvidel povprečno izkušen človek. Predvidljivost oziroma verjetnost je treba ugotavljati za vnaprej."12 Kasneje je sodna praksa Vrhovnega sodišča merilo predvidljivosti zaostrila ter ga opredelila kot standard "posebno razumne, previdne in izkušene osebe".13

24. Poleg teorije o adekvatni vzročnosti je v sodni praksi uveljavljena tudi teorija o _ratio legis_ vzročnosti ali teorija varovalnega namena norme. Ta uči, da so pravno upoštevni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke.14 Varovalni namen prekršene norme pove, ali je ob predpostavki obstoja naravne vzročnosti škodna posledica ena od tistih, pred katerimi varuje prekršena pravna norma. Ko gre za kršitev skrbnosti pri ugotavljanju istovetnosti prosilca za izdajo osebne izkaznice, se je treba zato vprašati, kaj je namen varovalne norme, ki od uradnice zahteva, da v dvomu preveri istovetnost tudi z vpogledom v uradne evidence. Je to le preprečevanje kraje identitete kot take, ali tudi preprečevanje celotnega spektra dejanj in njihovih posledic, ki jih tako protipravno stanje omogoča?

25. Za konkretni primer je tako bistveno vprašanje, ali je škoda, ki je zaradi preslepitve z lažno osebno izkaznico nastala tožniku, posledica protipravnega ravnanja uradnice, ki je A. A. izdala tako osebno izkaznico. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da je treba ravnanju uradnice pripisati tudi škodo, ki jo je s to preslepitvijo utrpel tožnik.

26. V tem primeru razvoj dogodkov sicer ni bil tako predvidljiv, kot je bilo to v zadevi št. II Ips 217/2017,15 kjer je šlo za reden tek stvari, ki ga je pomenilo odvijanje pravnega prometa s prodano nepremičnino. Vendar je obema primeroma skupno, da je bil »izvirni greh« v protipravnem ravnanju oblastnih organov. V obeh primerih so se posamezniki upravičeno zanesli na oblastne odločitve in oblastna dejanja, s strani lokalne oz. državne oblasti izdane dokumente. Zaupali so dejanjem oblasti in verjeli temu, kar je država jamčila. To je bilo še posebej izrazito v obravnavanem primeru. Smisel osebne izkaznice je namreč prav v dokazovanju identitete. ZOIzk-1 namreč že takoj, v 1. členu zagotovi, da je osebna izkaznica javna listina, s katero državljan/ka Republike Slovenije dokazuje istovetnost in državljanstvo. V 2. členu nato osebno izkaznico celo (pogojno) zapoveduje. V drugem odstavku tega člena namreč zaukaže: "Osebno izkaznico mora imeti državljan po dopolnjenem 18. letu starosti, kadar nima drugega veljavnega uradnega identifikacijskega dokumenta, opremljenega s fotografijo, ki ga je izdal državni organ." V obarvanem primeru je tako država jamčila, da je oseba, katere podoba se ujema s fotografijo na osebni izkaznici, prav tista, na katere ime se ta dokument glasi. Ko je tako, je škoda, ki jo je s preslepitvijo z lažno osebno izkaznico utrpel tožnik, naravna posledica "izvirnega greha". Ta "izvirni greh" je izdaja lažne osebne izkaznice.

27. Ravnanje uradnice tožene stranke je torej več kot samo omogočilo krajo identitete. Bilo je ključno, da je A. A. uresničil svoj kriminalni podvig. Lažno osebno izkaznico je izdala uradnica in s tem neposredno povzročila kriminogeno stanje, ki se je nadaljevalo z goljufijo v škodo tožnika. Revizijsko sodišče zato zavrača stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje zagrešilo napako, ker je "pogoj štelo za pravno pomemben, odločilen vzrok".16 Res je, da je pogoj "lahko pravno relevanten vzrok samo, če ga na to raven povzdigne pravna norma - in s tem umetno vzpostavi vzročno zvezo".17 Vendar je bila uradnica tožene stranke tista, ki je izdala lažno osebno izkaznico. Četudi jo je k temu s preslepitvijo napeljal A. A., je njegovo dejanje kvečjemu sovzrok - odločilen vzrok, da je bila lažna osebna izkaznica izdana, pa je ravnanje tistega, ki jo je izdal. 28. Drži, da se na tej točki prava zgodba šele začenja, a je njeno nadaljevanje samo logična posledica kraje identitete. Ta v pretežni večini primerov sama po sebi še ne povzroči škode. Do škode pride šele, ko oseba, ki je zagrešila krajo identitete, v konkretnem primeru A. A., ki mu je povzročiteljica kraje identitete izročila lažno osebno izkaznico, ta dokument uporablja v razmerjih z drugimi, ali, neposredno rečeno, goljufa. Po svoji naravi je kraja identitete torej faza kriminalnega načrta, ki sama po sebi še ne povzroči škode. Do škode pride, ko je lažni dokument zlorabljen. Zlorabljen pa je, ko je v razmerje vključen tretji, tisti, ki ga imetnik lažne osebne izkaznice izbere za žrtev preslepitve.

29. Krajo identitete ali lažni osebni dokument je sicer res mogoče zlorabiti na različne načine. Vendar med temi prednjači protipravno premoženjsko okoriščanje, z drugimi besedami, goljufanje. Kraja identitete, v tem primeru v obliki lažne osebne izkaznice, oživi šele v razmerju s tretjim, to je v razmerju do tistega, zoper katerega se oseba z lažno identiteto predstavlja kot pristna. Žrtvi kraje identitete sta zato praviloma najmanj dve: poleg tistega, čigar identiteta je bila ukradena, tudi tretji, ki ga storilec kraje identitete z lažno identiteto (v obravnavanem primeru z lažno osebno izkaznico) preslepi, da stori določeno dejanje v svojo škodo ali v škodo koga tretjega.

30. Zato kljub temu, da znesek škode ni vnaprej znan in kljub temu, da ni mogoče predvideti natančnega časa, kdaj naj bi škoda nastala, ni mogoče reči, da taka škoda objektivno, še posebej pa z vidika države ne bi bila predvidljiva. Škoda zaradi kraje identitete je namreč praviloma preslepitvena in premoženjska, tudi v oblikah, kakršna je nastala tožniku.18 Zato za tožnika ni mogoče trditi, da spada v nepredvidljiv ali celo nedoločen razred oškodovancev. Je ena od premoženjskih in zato tipičnih žrtev zlorab lažne identitete. Stališče pritožbenega sodišča, po katerem škode, ki jo je utrpel tožnik, ne bi bilo mogoče pripisati izdaji lažne osebne izkaznice, bi pomenilo praktično izključitev vzročne zveze za vse oblike zlorab lažnih identifikacijskih dokumentov, tudi v primerih, ki so značilni za tovrstna kriminalna dejanja. To pa so predvsem primeri premoženjskih goljufij. Zoženega dometa, kot mu ga pripisuje pritožbeno sodišče, kršena varovalna pravna norma nima. Dolžna skrbnost pri preverjanju istovetnosti v postopku izdaje osebne izkaznice varuje tudi zoper škodna dejanja, ki so neposreden vzrok tožnikove škode. Namen ZOIzk-1, ki nalaga preverjanje istovetnosti, ni samo varstvo pred izdajanjem lažnih osebnih izkaznic in kraj identitete, ampak je v končni posledici varstvo pred škodami, ki nastanejo zaradi zlorab lažnih osebnih dokumentov.

31. Škodo, ki je zaradi preslepitve z lažno osebno izkaznico nastala tožniku, je treba zato pripisati državi. Čeprav jo je povzročil "kriminalni um", je bilo treba malomarnega ravnanja uradnice tožene stranke, da je škoda nastala. Kriminalni načrt je bil vseskozi navzoč, a se je uresničil zgolj zaradi ravnanja uradnice tožene stranke, ki je nosilcu kriminalnega podjema izročila lažno osebno izkaznico. Ta je v igri vzrokov in posledice odigrala ključno vlogo. Tožnikova škoda zato nikakor ni atipična - taka, ki bi bila posledica naključja in objektivno nepredvidljivega spleta okoliščin.19

32. Odgovor na drugo in tretje revizijsko vprašanje je tako negativen. Stališče sodišča druge stopnje, da med ravnanjem uradnice tožene stranke in škodo, ki jo je utrpel tožnik, ni pravno relevantne vzročne zveze, ni pravilno. To pomeni, da je nepravilna tudi odločitev drugostopenjskega sodišča, ko je tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrnilo.

**Odločitev o reviziji**

33. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP) in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

34. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena, ostane tudi glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje po temelju v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, ki terja še izdajo sklepa, s katerim bo odločeno o višini teh stroškov. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti tudi stroške njegovega odgovora na pritožbo, ki upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znašajo 457,50 EUR (625 točk za odgovor na redno pravno sredstvo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife + 22 % DDV).

35. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je tožnik z revizijo uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka. Upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR ti skupaj znašajo 991,25 EUR (625 točk za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 21/4 OT + 22 % DDV, pri čemer pa se polovica stroškov za predlog DoR po tar. št. 21/5 OT všteje v stroške iz tar. št. 21/3 za izredno pravno sredstvo, torej v 750 točk, kar pomeni, da revidentu za revizijo pripada le 437,5 točk + 22 % DDV). Drugih stroškov revident ni priglasil. **Sestava senata in glasovanje**

36. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tožnik je neposredno pri Vrhovnem sodišču vložil tudi nenaslovljeno laično vlogo, ki se po vsebini nanaša na obravnavani spor in v katerem tožnik predlaga proučitev njegove zadeve. Ker je bila vloga vložena po poteku roka za vložitev revizije, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo kot dopolnitev revizije. 2 V skladu s 26. členom Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svoji protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. 3 Sklep št. II Ips 52/2021 z dne 6. 10. 2021, t. 13; prim. tudi sodbo št. III Ips 114/2009 z dne 17. 12. 2012, t. 13. Glej tudi M. Dolenc, Protipravnost ravnanja države v novejši sodni praksi, v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 69. 4 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Tomaža Pavčnika k sodbi II Ips 52/2021 z dne 6. 10. 2021, t. 8. 5 Prav tam, t. 8 in 9. 6 T. 12 izpodbijane sodbe. 7 Prav tam. 8 T. 11 izpodbijane sodbe. 9 M. Dolenc, prav tam, str. 76. Logika t. i. kvalificirane stopnje protipravnosti, ki zajema samo kršitve, ki so "zavestne, namerne, očitne" (E. Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku, v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 163), je v svojem bistvu enaka logiki pravila poslovne presoje (_business judgement rule_), to pa je, skrajno poenostavljeno povedano, s poljem presoje (_safe harbour_) omogočiti tudi razumno tvegane, a na dostopnih informacijah temelječe in v dobri veri sprejete odločitve, brez katerih ni razvoja – ne prava, ne znanosti, niti podjetništva. Izčrpno J. Ruparčič, Pravilo poslovne presoje, Nova univerza, Nova Gorica 2020, str. 27 in nasl. 10 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 457/2005 z dne 25. 10. 2007, kjer je med drugim rečeno, da "se predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja oziroma ravnanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka." Prim. tudi sodbo št. II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009, t. 11, sodbo in sklep št. II Ips 1003/2007 z dne 17. 1. 2008, sodbo in sklep št. II Ips 409/2007 z dne 3. 12. 2009, t. 11, 12, sklep št. III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018, t. 15. 11 Sodba št. III Ips 20/2013 z dne 9. 12. 2014, t. 11. To stališče, ki je povzeto iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 1998 (Pravna mnenja, št. 2/98, str. 12), je Vrhovno sodišče ponovilo v številnih odločbah – npr. v sodbi št. II Ips 577/2001 z dne 13. 6. 2002, sodbi in sklepu št. II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009, sklepu št. III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018, t. 15, sklep št. II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018, t. 15 in drugih. 12 Sodba in sklep št. II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2007, t. 23. 13 Sklep št. II Ips157/2017 z dne 22. 11. 2018, t. 23. Temu podobno je merilo adekvatnosti, ki ga za evropsko pravo človekovih pravic sugerira Bydlinski: vzročne zveze ni, kadar škode ne bi mogla predvideti niti posebno preudarna, razgledana in izkušena oseba (F. Bydlinski, Methodological Approaches to the Tort Law of the ECHR v A. Fenyves, E. Karner et. al. (ur.), Tort Law in the Jurisprudence of the European Court of Human Rights, De Gruyter, Berlin/Boston 2009, r. št. 2/116). 14 Prim. sodbo VS RS št. 250/2015 z dne 17. 12. 2015, t. 10, in sklep št. II Ips 217/2017, t. 16. V teoriji je _ratio legis_ vzročnost opredeljena tudi razširjajoče: Kot vzrok škode se štejejo tudi oddaljeni vzroki, ki jim po teoriji o adekvatni vzročnosti konkretne škodne posledice ne bi bilo mogoče pripisati, a je škoda v naravni vzročni zvezi (_sine qua non_) s kršitvijo vedenjske pravne norme, katere namen je ravno v preprečevanju (tudi) takih, oddaljenih škod. Glej H. Koziol, Basic Questions of Tort Law from a Germanic Perspective, Jan Sramek Verlag KG, Dunaj 2012 r. št. 7/10. 15 Sklep št. II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018. Revident se poleg te zadeve sklicuje še na sodbo VS RS št. II Ips 96/2019 z dne 23. 10. 2010. A se Vrhovno sodišče v tej zadevi ni ukvarjalo s problematiko vzročne zveze. Pozornost je namreč posvetilo le dopuščenima revizijskima vprašanjema, in sicer pravilni uporabi tretjega odstavka 24. člena Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 110/06) in vprašanju, ali je ravnanje tožnika (oškodovanca) razlog za oprostitev objektivno odgovorne osebe (153. člen OZ). 16 T. 18. izpodbijane sodbe. 17 Prav tam. 18 V tem se obravnavani primer bistveno razlikuje od primerov, ki jih navaja pritožbeno sodišče v opombi št. 9: „nezaščitena jama na cesti, v katero nekdo kasneje nekoga naklepno porine, enako glede nezavarovane odprtine dvigala; napačna izdaja recepta za snov, s katero nekdo kasneje nekoga naklepno zastrupi ali stori samomor“. 19 Prim. H. Koziol, nav. delo, r. št. 7/7.