Jedro

Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je "modrost, rojena po dogodku", v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni zanemarila ničesar predpisanega. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.

Vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 do plačila“.

II. Tožnik mora toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1359,18 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mu plača 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 do plačila (I.), zavrnilo pa je del obrestnega zahtevka (II). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti tudi pravdne stroške. Gre za znesek, za katerega je tožnika ogoljufal A. A. Ta se je predstavil kot B. B. in od tožnika pridobil 15.500 EUR kot posojilo, za vračilo katerega je zastavil B. B. nepremičnino. Do tega je prišel s pomočjo lažne osebne izkaznice, ki mu jo je izdala toženkina uslužbenka na upravni enoti kljub očitno drugačnemu videzu med njim in B. B. Na očitku o neustreznem, premalo skrbnem ravnanju uradnice pri preverjanju identitete prosilca za izdajo novega osebnega dokumenta sta utemeljeni tožba in sodba sodišča prve stopnje.

2. Toženka se zoper sodbo (obrazloženo zoper ugodilni del, I. in III. točka) pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in s predlogom za njeno razveljavitev. Pritožbenih stroškov konkretno ne specificira. V pritožbi navaja nekaj odlomkov iz sodbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 128/2014 in Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 651/2012, ki govorita o tem, da je ravnanje države lahko označeno kot protipravno v odškodninskem smislu le, če je objektivno predvidljiva posledica nastanek škode in če jo ima država možnost preprečiti. Navaja, da je tožnika ogoljufal A. A., ki je ogoljufal tudi državo oz. njeno delavko. Pritožnica očita, da je sodišče dalo preveliko težo njeni izjavi, da je ob dogodku nekaj posumila, saj vseh kaznivih dejanj ni mogoče preprečiti, kriminalni um presega preventivne ukrepe. Uradnica C. C. je ravnala ustrezno, saj je identiteto prosilca preverila z veljavnim potnim listom, ki ga je A. A. posedoval na ime B. B. in tega preverila v bazi podatkov. Ali bi se ji moral res poroditi dvom glede na primerjavo fotografij, bi lahko povedal policijski inšpektor, specialist za zlorabe dokumentov D. D., ki ga sodišče ni zaslišalo. Glede na kriterije sodne prakse bi moralo biti ravnanje uradnice ne le napačno, pač pa povsem nerazumno, kar pa ni bilo, trdi pritožba. Naposled meni, da je vzročna zvezo med očitanim ravnanjem in škodo pretrgana s storitvijo kaznivega dejanja.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitane kršitve določb postopka sodišče prve stopnje ni storilo: ali je uradnica ravnala ustrezno, je stvar presoje sodišča in ne priče, ki je sodišče zato utemeljeno ni zaslišalo. Na podlagi dejstev, ki so v tej zadevi pravno pomembna in so vsa večinoma nesporna, pa je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je toženka odgovorna za tožniku nastalo škodo. Napačno je uporabljeno pravilo o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo (186. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), na katerega se je nižje sodišče oprlo.

Dejanska podlaga za odločanje

6. Dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, so v pritožbenem postopku vsa nesporna, in so sledeča: - tožnik je (16. 8. 2017) A. A. izročil 15.500 EUR kot posojilo, misleč da pogodbo sklepa s B. B., saj se je A. A. predstavil z B. B. osebno izkaznico in za vračilo posojila zastavil nepremičnino v lasti B. B.; - A. A. je do lažne osebne izkaznice prišel tako, da se je na UE ... izkazal z veljavnim potnim listom B. B. in naročil izdelavo osebne izkaznice na ime slednjega, češ da jo je izgubil. Za to je uporabil lastne fotografije; uradnica C. C. je sporno osebno izkaznico (12. 6. 2017) izdala kljub temu, da gre za tako očitno razliko v videzu (med B. B. in A. A.), da je ni mogoče spregledati; - tako izdana („lažna“) osebna izkaznica je bila 5. 9. 2016 izrečena za nično, A. A. je bil pravnomočno obsojen (16. 2. 2018) za kaznivo dejanje goljufije na škodo tožnika in za zlorabo identitete, denarja pa tožniku, razen 250 EUR, ni vrnil. Izhodišča presoje; odgovornost države za protipravno ravnanje uradnika

7. Na podlagi navedenih dejstev je napačna ocena sodišča prve stopnje, da je uradnica upravne enote ravnala protipravno. Poleg tega pa med njenim ravnanjem in nastalo posledico ni pravno relevantne vzročne zveze.

8. Odškodninska odgovornost države je določena v 26. čl. Ustave Republike Slovenije tako, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem svoje službe s svojim protipravnim ravnanjem stori državni organ. V odsotnosti posebne zakonske ureditev za tovrstne obveznosti države se analogno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, kot jih določa Obligacijski zakonik (OZ).

9. OZ določa: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 131. čl.). Škodljivo ravnanje mora biti nedopustno (protipravno), obsega pa storitve in opustitve. Ker gre v tej zadevi za očitek opustitve, je začetno vprašanje, ali je obstajalo pravno pravilo, ki je določalo, kako mora toženka (njena uradnica) ravnati, z drugimi besedami, ali je toženka (njena uradnica) kršila kakršnekoli predpisane obveznosti, da na določen način (aktivno) ravna.

10. Postopek pri izdaji osebne izkaznice predpisuje Zakon o osebni izkaznici (ZOIzk-1), ki v 1. čl. določa, da je osebna izkaznica javna listina, s katero državljanka oziroma državljan Republike Slovenije dokazuje istovetnost in državljanstvo (1. odst.). Osebno izkaznico lahko državljan uporablja za prehod državne meje držav Evropske unije in Schengenskega prostora ter drugih držav, ki so za to izrazile privolitev (2. odst.). V IV. poglavju ZOIzk-1 ureja postopke izdaje osebne izkaznice. Vlogo za izdajo osebne izkaznice vloži državljan osebno pri organu, pristojnem za izdajo osebne izkaznice (1. odst. 12. čl. ZOIzk-1). V 4. odst. 12. čl. ZOIzk-1določa, da pooblaščena oseba organa, pristojnega za izdajo osebne izkaznice, ob vložitvi vloge preveri istovetnost državljana [...]. Istovetnost se lahko preveri tudi z vpogledom v uradne evidence. K vlogi za izdajo osebne izkaznice mora državljan priložiti fotografijo predpisane velikosti, ki kaže njegovo pravo podobo (4. odst. 13. čl. ZOIzk-1).

11. Za presojo protipravnosti toženkine uradnice je torej najprej pomembno, ali je ta prekršila relevantne določbe ZOIzk-1. Vendar pa to še ne zadošča, treba je poudariti naslednje: Ravnanje državnih uradnikov, za katere država (odškodninsko) odgovarja, je protipravno, če ni v skladu s pravom ali če opustijo izvajanje javne oblasti in nadzora. Vsaka protipravnost ali opustitev še ne pomeni odškodninske odgovornosti, ta je podana le, če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna, nedopustna in brez razloga (tim. kvalificirana protipravnost).1 Izvajanje javne oblasti bi bil lahko sicer preveč paralizirano.

Presoja protipravnosti

12. Izhajajoč iz nespornega dejstva (saj tudi v pritožbi ni več izpodbijano), da je med videzom A. A. in B. B. razlika, ki je ni mogoče spregledati, večina senata ocenjuje, da zgolj neukrepanje uradnice ob precejšnji razliki med videzom prosilca in fotografijami starih dokumentov ne pomeni tako nerazumnega ravnanja oz. odstopanja od ustaljenih metod dela, ki bi pomenile protipravno ravnanje te uslužbenke. Splošno je znano gerontološko dejstvo, kar je toženka v svojo obrambo trdila in tožnik tega tudi ni zanikal, da se videz ljudi s potekom časa precej spreminja. Tako bo prej pravilo kot izjema, da bo tudi pravi prosilec za nov osebni dokument videti precej drugače, kot ga izkazujejo njegove prejšnje fotografije. K temu lahko dodatno pripomore precej dejavnikov, pri moških zlasti brada, brki, izguba las, sicer pa tudi njihova barva, dolžina, nošenje očal, izguba ali povečanje telesne teže, bolezenske spremembe videza itd. Tako A. A. kot B. B. sta moška srednjih let s precej ovalno obliko glave in brez posebnosti, kot so znamenja, brazgotine ali nenavadno izrazite poteze. Razlika med njunima videzoma je sicer res očitna, a najprej zato, ker ima B. B. na fotografijah brke in brado, medtem ko je bil A. A. gladko obrit, nosil pa je očala. Ta razlika njuno siceršnjo nepodobnost v bistvu prej zabriše kot poudari. V trditvi, da gre za „razliko v videzu, ki je ni mogoče spregledati“, se spričo vsega opisanega ne skriva trditev, da gre za večjo razliko, kot je še običajna pri osebah, ki se spremenijo zaradi lastnosti, na katere lahko vplivajo (brki, brada, očala) in zaradi poteka časa. V tej trditvi se tudi ne skriva trditev, da gre za tako v nebo vpijočo razliko, zaradi katere bi vsak povprečno skrben uradnik toženke podvomil v istovetnost prosilca za dokument. Toženkina uradnica je ravnala tako, kot veleva ZOIzk-1 (identiteto je preverila z veljavnim potnim listom), pri tem pa storila dejansko napako. Nobene posebej predpisane dolžnosti ni zanemarila, saj ni imela nobenega navodila, da ob znatnih razlikah (kako znatnih?) v videzu še dodatno ukrepa na poseben način (npr. s primerjanjem barve oči, prstnim odtisom, biometrijo, ipd.). Da pa bi razlika v videzu ne le bila očitna, pač pa tako drastična, da bi govorila sama zase, ni izkazano, saj ni šlo npr. za predstavnika druge rase ali spola. Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je „modrost, rojena po dogodku“, v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni ničesar predpisanega zanemarila. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.

Presoja vzročne zveze

13. A ne glede na različne možne ocene o ravnanju uradnice je senat soglasen, da med njeno morebitno nedopustno opustitvijo in tožnikovo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. Razdalja med njenim ravnanjem in med tožnikovim zmanjšanjem premoženja zaradi kaznivega dejanja A. A. je prevelika, ni adekvatna njenemu ravnanju.

14. O vzročni zvezi govorimo, kadar mislimo na zvezo med dogodkom, ki je zanj stranka odgovorna, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo. Ne more biti dvoma, da je tožniku škodo povzročil A. A. s tem, ko ga je ogoljufal. Osebna izkaznica, ki jo je pri tem uporabil, je bila sicer pristna, omogočila pa je nastopanje pod tujim imenom, vendar z goljufovo fotografijo ("kraja identitete"). A. A. je nasproti tožniku torej nastopal z veliko mero verodostojnosti takšne osebne izkaznice. Bila je pogoj, da je kaznivo dejansko izvršil na tak način, kot ga je. A le če se na vzročno zvezo gleda po kriteriju enakovrednosti vseh vzrokov in pogojev, brez katerih konkretne posledice ne bi bilo, bi lahko govorili o tem, da je pravno priznana vzročna povezanost med očitanim ravnanjem in škodo podana. To bi pomenilo, da vzročno zvezo presojamo po teoriji sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija), ki pa praktično nikoli ne zadošča in jo tako teorija kot praksa na splošno odklanjata.2

15. Po teoriji conditio sine qua non je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so, da ne razlikuje med bolj in manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Bolj primerna in uveljavljena je teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je treba izmed več okoliščin, ki so povezane z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice.3 Poleg teorije o adekvatni vzročnosti naša sodna praksa upošteva tudi teorijo ratio legis vzročnosti, po kateri pridejo kot pravno relevantni v poštev samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke.4 Ne po teoriji o adekvatnosti posledice ne po teoriji ratio legis pravne vzročnosti med spornim ravnanjem toženkine uradnice in tožnikovo škodo ni. Namen izdaje osebne izkaznice po ZOIzk-1 je v izkazovanju istovetnosti oseb in ne neposredno v preprečevanju goljufij, pri katerih niti ni znak kaznivega dejanja, da se oseba predstavi z lažno identiteto. Prav tako pa tožnikova izročitev denarja A. A. ni adekvatna napaki uradnice pri izdaji osebnega dokumenta. Ni mogoče trditi, da bi taka napaka praviloma, po rednem teku stvari vodila do takšnih goljufij. Na tožnika ob spornem ravnanju po nobenem kriteriju sploh ni bilo mogoče pomisliti. (Zato ne zdrži tožbena teza, da toženkina uradnica ni pazila na njegove interese.)

16. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pripisalo toženki zato, ker naj bi bila ta predvidljiva (tč. 15 obrazložitve, kjer sicer ni jasno, ali gre še za povzetek toženkinih stališč) oz. zato, ker naj bi goljufijo omogočila sporna osebna izkaznica (29. tč.). Vendar teorija o predvidljivosti, ki se je uveljavila zlasti s komentarjem Obligacijskega zakonika5, glede vzročne zveze pogosto ne daje zadostnih oz. ustreznih rezultatov. Uporaba edino kriterija objektivne predvidljivosti nastanka škode v zvezi s sicer neposlovnimi obveznostmi, ki pa so tesno povezane s pravnim prometom (vanj se je tožnik npr. prostovoljno spustil), bi lahko ustvarila preveliko množico odškodninskih upravičencev za nepregleden obseg škode.6 Lažno osebno izkaznico je namreč možno zlorabiti na najrazličnejše načine za najrazličnejša kazniva dejanja na škodo množice potencialnih oškodovancev. Vse te (konkretno nepredvidljive) posledice pripisati državi bi pomenilo nesprejemljivo širjenje odgovornosti za nedoločen znesek (obseg) za nedoločen čas za nedoločen razred upravičencev.7

17. Zato ne zadošča, da je bila predvidljiva premoženjska škoda nasploh. Predvidljiv bi moral biti specifičen tip škode (goljufija), obseg škode (npr. v smislu velikostnega reda) in še nek vsaj določljivi krog oškodovancev (ožje od le nekega splošnega tipa oškodovancev).8 V konkretnem primeru ni mogoče trditi, da bi kdorkoli na strani toženke lahko predvidel, da bo A. A. (ali kdorkoli drug) izdano osebno izkaznico uporabil (zlorabil, izkoristil) prav za oškodovanje tožnika (oz. nekoga z enakimi lastnostmi) prav na način, da ga je ogoljufal za denarno posojilo 15.250 EUR. V tem se denimo primer bistveno razlikuje od tistega, v katerem je država odgovarjala oškodovanki, ki je bila žrtev goljufije, vendar zato, ker je policija zasegla dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da bo (prav ta) oškodovanka večji del denarja šele nakazala, pa je pred tem ni pravočasno posvarila (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 500/2008).

18. Skoraj vselej je tako, da je škoda posledica več dejavnikov, ki delujejo istočasno, ali pa v časovnem zaporedju - in ki imajo tudi različen pomen in različno težo oziroma različno stopnjo usodnosti (vpliva) glede nastanka škodne posledice. Nekateri dejavniki so neposredni, odločilni, drugi so po svoji dejanski naravi samo okoliščine, ki ustvarjajo ugodne razmere za škodljivo delovanje neposrednih (glavnih, odločilnih) vzrokov. V prvem primeru govorimo o vzrokih, v drugem o pogojih. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot odločilno štelo, da je sporna osebna izkaznica omogočila goljufijo, pogoj štelo za pravno pomemben, odločilen vzrok. Pogoj pa je lahko pravno relevanten vzrok samo, če ga na to raven povzdigne pravna norma - in s tem umetno vzpostavi vzročno zvezo. Gre za oceno, pri kateri je treba upoštevati življenjske izkušnje o tem, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Že zgoraj je bilo nakazano, da vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti. Za izvrševanje kaznivih dejanj, kakršnih se je lotil A. A., ta pogoj (lažna osebna izkaznica) ni bil niti nujen niti zadosten.

19. Glede (malomarnostnega) ustvarjanja pogojev je tudi v primerjalnem pravu uveljavljeno stališče, da zavestno (naklepno) človeško ravnanje, brez dvoma pa kaznivo dejanje, pretrga vzročno povezanost takega pogoja in nastale posledice.9 Z besedami toženkine pritožbe: treba je bilo kriminalnega uma, da je škoda nastala.

Sklepno

20. Toženka torej ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku, zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (5. al. 358. čl. ZPP).

21. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnik je pravdo izgubil, zato mora toženki povrniti stroške, ki ji jih je s tem povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 500 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za odgovor na tožbo, po 375 tč. za dve pripravljalni vlogi in po 500 tč. za dva naroka za glavno obravnavo ter 9,18 materialnih stroškov, skupaj je to 1359,18 EUR. (Pritožbeni stroški niso bili opredeljeno navedeni.) Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Glej M. Dolenc, Protipravno ravnanje države v novejši sodni praksi, v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2017, str. 72-76, kjer avtor primerjalno analizira sodno prakso glede kvalificirane protipravnosti in pojasnjuje, da je kriterij protipravnosti, kakršnega je sodna praksa sprejela za ravnaje sodnikov v sodnih postopkih, uveljavljen tudi za uradnike v upravnih postopkih. 2 S. Cigoj, Teorija obligacij, ČZ Uradni list Ljubljana, 1989, str. 222-223, D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 673, B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list Ljubljana, 1990, str. 34-35, A. Polajnar Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, Letn. 53 (1993), str. 179-203. 3 Tako Vrhovno sodišče RS npr. v zadevi II Ips 153/2007. 4 Tako Vrhovno sodišče RS npr. v zadevi II Ips 101/2007. 5 Glej zlasti N. Plavšak, Predvidljivost negativne posledice ravnanja kot merilo protipravnosti, Pomen razlikovanja med predvidljivo in običajno posledico, Pomen razlikovanja med predvidljivostjo škodnega dogodka in predvidljivostjo konkretne pojavne oblike škode, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 702 - 713. 6 Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 651/2012 z dne 26. 11. 2013 (neobjavljena), ki je postala pravnomočna s sodbo VSK Cpg 128/2014 z dne 19. 6. 2014; navaja in komentira D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2017, str. 36. 7 Gre za razloge, ki so oblikovali teorijo o predvidljivosti (proximate cause) v primeru opustitvenih dejanj (negligence) v znamenitem ameriškem primeru Newyorškega pritožbenega sodišča z dne 6. 1. 1931 v zadevi Ultramares Corp. v. Touche (misel sodnika Cardoza: "[…] If liability for negligence exists, a thoughtless slip or blunder, the failure to detect a theft or forgery beneath the cover of deceptive entries, may expose accountants to a liability in an indeterminate amount for an indeterminate time to an indeterminate class.") (dostopno: http://www.uniset.ca/other/cs3/174NE441.html vpogledano 15. nov. 2020). Doktrina je uveljavljena, glej npr. Credit Alliance Corporation v. Arthur Andersen & Co. 483 N.E. 2d 110 (1985). Šlo je za to, da so revizorji (Touche) uvozni družbi za kavčuk Fred Stern and Company na podlagi ponarejenih računovodskih podatkov izdali certifikat, ki je tej družbi omogočil posojilo, ki ji ga je dalo podjetje Ultramares Corp. Družba Fred Stern and Company je bankrotirala in posojila ni vrnila. Posojilodajalec je tožil revizorsko podjetje, češ da bi skrben revizor ugotovil, da so računovodski podatki ponarejeni. Očitek se je izkazal za utemeljenega, tožba pa je bila neuspešna ravno iz navedenih razlogov - pomanjkanja vzročne zveze; preveč oddaljene posledice. 8 Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 651/2012 z dne 26. 11. 2013 (neobjavljena), ki je postala pravnomočna s sodbo VSK Cpg 128/2014 z dne 19. 6. 2014; navaja in komentira D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2017, str. 36. 9 Glej temeljno delo H. L. A. Hart and Tony Honoré, Causation in the Law, 1985, str. 136-138 Print ISBN-13: 9780198254744 Published to Oxford Scholarship Online: March 2012; navajata angleške, francoske in nemške primere denimo: nezaščitena jama na cesti, v katero nekdo kasneje nekoga naklepno porine, enako glede nezavarovane odprtine dvigala; napačna izdaja recepta za snov, s katero nekdo kasneje nekoga naklepno zastrupi ali stori samomor.