Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode - hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 m, prvi tožnik je bil v relevantnem obdobju, tj. od srede februarja 2005 do konca oktobra 2008, dnevno odsoten 7 do 8 ur, za drugega tožnika pa znaša relevantno obdobje 33 mesecev, saj je od oktobra 2006 do oktobra 2007 zaradi študija živel v Ljubljani, v relevantnem obdobju pa je bil večino časa doma.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja Pritožbama tožene in drugotožeče stranke (S. N.) se delno ugodi, v preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: „Tožena stranka je dolžna plačati M. N. 4.300 EUR in S. N. 2.500 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna M. N. v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 404,60 EUR in S. N. v višini 211,54 EUR, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila.

Tožbeni zahtevek M. N. se nad zneskom 4.300 EUR do vtoževanega zneska 6.000 EUR in tožbeni zahtevek S. N. nad zneskom 2.500 EUR do vtoževanega zneska 4.000 EUR ter obrestni del zahtevka za čas od 12. 2. 2008 do 13. 2. 2008, zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 92,36 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do plačila.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 35,82 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine prvemu tožniku v višini 4.500 EUR in drugemu tožniku v višini 2.000 EUR, obema skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2.2 008 dalje do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev njunih pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi druge tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino drugemu tožniku zvišalo na 3.000 EUR. V tem okviru je tudi znova odločilo o višini pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati drugi tožeči stranki. V ostalem delu je zavrnilo pritožbo druge tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 583/2010 z dne 8. 9. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske obveznosti, trdi pa da bi bila primerna za prvega in drugega tožnika za vsakega za 2.100 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010 in I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010 ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009 in II Ips 456/2010. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Podlago odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3 Pesnica – Lendava in zaradi katere sta v obdobju 45 mesecev, tj. od srede februarja 2005 do konca oktobra 2008 trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000,000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100,000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjevi oziroma Tišinski ulici in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od regionalne ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča so v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m ali več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v „murskosoboških“ zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu „ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine“. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita vsaj še dva razloga. Intenzivnost imisij se je tako v obravnavanih kot v „murskosoboških“ zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letu 2005 presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa so bile presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve

12. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikoma, ki sodita v skupino tistih, ki so bili zaradi večje oddaljenosti od ceste, zaradi delne dnevne odsotnosti ter krajše dobe izpostavljenosti malo manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 4.300 EUR za prvega tožnika in znesek 2.500 EUR za drugega tožnika. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 20 m, prvi tožnik je bil v relevantnem obdobju, tj. od srede februarja 2005 do konca oktobra 2008, dnevno odsoten 7 do 8 ur, za drugega tožnika pa znaša relevantno obdobje 33 mesecev, saj je od oktobra 2006 do oktobra 2007 zaradi študija živel v L., v relevantnem obdobju pa je bil večino časa doma.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine za prvega tožnika znižalo na 4.300 EUR, za drugega tožnika pa na 2.500 EUR, v presežku pa je tožbena zahtevka zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj za prvega tožnika znaša približno 72%, za drugega tožnika pa približno 63%, jima je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti prvemu tožniku 404,60 EUR pravdnih stroškov in drugemu tožniku 211,54 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 25% pritožbeni uspeh drugotožeče stranke slednji upravičen znašajo 92,36 EUR. Glede na to, da je tožena stranka uspela le s predlogom za primerno znižanje odškodnine tožencema in to v višini 4%, je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. Pri stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo odmero sodišč prve in druge stopnje.

15. Tožena stranka je z revizijo uspela približno 17%. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 210,68 EUR, ob upoštevanju merila uspeha pa jih je prisodilo v višini 35,82 EUR.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.