Jedro

V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati povrnitev le-te, če presega običajne meje, ob uporabi 179. člena OZ.

Izrek

Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne, pritožbi drugotožeče stranke (S.N.) se delno ugodi, v preostalem delu se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati M.N. 4.500,00 (štiri tisoč petsto 00/100) EUR in S.N. 3.000,00 (tri tisoč 00/100) EUR, skupno torej 7.500,00 (sedem tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.02.2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna M.N. v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 438,51 (štiri sto osemintrideset 51/100) EUR in S.N. 270,64 (dvesto sedemdeset 64/100) EUR, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila, vse pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek M.N. se nad razsojenim zneskom 4.500,00 EUR do vtoževanega zneska 6.000,00 EUR in tožbeni zahtevek S.N. nad razsojenim zneskom 3.000,00 EUR do vtoževanega zneska 4.000,00 EUR ter obrestni del zahtevka za čas od 12.02.2008 do 13.02.2008 kot neutemeljen zavrne.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 184,71 (sto štiriinosemdeset 71/100) EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do plačila.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožniku M.N. 4.500,00 EUR, drugotožniku S.N. 2.000,00 EUR, skupaj torej 6.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.02.2008 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V nadaljevanju je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov prvotožnika v znesku 438,51 EUR, drugotožnika 105,10 EUR, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po prejemu roka za prostovoljno izpolnitev. V presežku je tožbeni zahtevek prvotožnika in drugotožnika za obrestni del zahtevka za čas od 12.02.2008 do 13.02.2008 kot neutemeljena zavrnilo.

2. Zoper citirano sodbo se pritožujeta drugotožnik in tožena stranka. Drugotožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v tej posledici zmotno uporabo materialnega prava iz razloga, ker je bila odškodnina dosojena v prenizkem znesku. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obdobje, čas trajanja, v katerem je tožnik trpel duševne bolečine zaradi hrupa tovornjakov mimo hiše tožnika in da je v posledici tudi podvrednotilo odškodnino, ki jo je dosodilo tožniku, saj je priznana zgolj za čas enega leta, ki bi ga naj tožnik prebil v hiši svojih staršev. Drugotožnik pa je v tožbi nedvoumno in jasno postavil trditev in zapisal, da je bil doma v letih 2004, 2005, v obdobju od 01.01.2006 do 30.09.2006 oziroma od 01.11.2006 pa do konca leta 2007, v preostalem času, torej od oktobra 2006 do oktobra 2007 pa je imel status študenta in je bil v Ljubljani. Izpostavlja, da je v tem obdobju trpel duševne bolečine zaradi povečanega prometa ob sporni cesti. Tako je skupno bil doma kar 33 mesecev, zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi povečanega hrupa zgolj v obdobju enega leta. Izpostavlja, da tožena stranka tega obdobja ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje poseglo v prosto razpolagalno pravico strank v škodo drugotožnika. Višjemu sodišču predlaga, da ugotovi čas trajanja, ko naj bi pritožnik živel v hiši ter nato ugotovi nesporno obdobje, ko je tožnik trpel duševne bolečine zaradi prekomernega hrupa in izpodbijano sodbo spremeni tako, da na prvi stopnji dosojeno denarno odškodnino zviša do višine vtoževanega zneska 4.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka izpodbija citirano sodbo v obsodilnem delu, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da prisojeni odškodnini primerno zniža, prav tako pa tožeči stranki prisodi ustrezno nižje stroške pravdnega postopka. Jedro pritožbenih navedb je v tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru zastaranja celotne terjatve, ter izpostavlja, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, zato zanj ne velja sistem prekluzije. Izpostavlja, da za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo velja, da potem ko je zastarala prva terjatev, preneha pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrednih terjatev. Podrejeno pa tožena stranka ugovarja tudi zoper višino dosojenih odškodnin, ker meni, da sta dosojeni odškodnini pretirano visoki. Pri tem izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da živimo v časih, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki ležijo ob tranzitnih poteh. Nadalje citira sodno prakso v primerljivih odškodninskih zadevah, navaja še, da je v Murski Soboti bila dosojena odškodnina tudi zaradi vibracij in težkih kovin, ki so presegale običajne meje in ne samo hrupa kot v konkretnem primeru. Priglaša pritožbene stroške.

4. Nasprotne stranke na pritožbo niso odgovorile.

5. Pritožba drugotožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (razen v času trajanja bivanja drugotožnika, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbah pavšalno uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene in drugotožeče stranke pa le še dodaja:

7. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Ugovor sukcesivnega zastaranja in posledično zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga je v pritožbi ponovno podala tožena stranka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru tožene stranke, ki ga je le-ta podala na l. št. 13 pod 5 odgovora na tožbo. Z njim je ugovarjala, da tožena stranka ugovarja triletni zastaralni rok, v katerem na podlagi določil Obligacijskega zakonika – OZ zastarajo odškodninske terjatve. Ugovor sukcesivnega zastaranja pa zaradi ocene, da je toženka odločilna dejstva za obravnavo ugovora navedla prepozno, torej v nasprotju z določbo 286. člena ZPP ni obravnavalo. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določbo 286. člena ZPP. Vendar pa je potrebno dejstva, ki so v konkretnem primeru relevantna za presojo tovrstnega ugovora, navesti pravočasno, torej v skladu z 286. členom ZPP, kar pa tožena stranka ni storila niti v odgovoru na tožbo, niti kasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka torej ni pravočasno povedala, zakaj so tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih, kdaj so po njeni oceni izvedeli za nastanek (bodoče) škode in povzročitelja. Ker je tožena stranka tovrstne navedbe podala šele v pripravljalni vlogi z dne 10.06.2010, kar je že potem, ko je sodišče prve stopnje že odločilo o odškodnini za prvo in drugotožečo stranko, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh trditev ni upoštevalo. Nenazadnje pa je izpostaviti še, da so tožniki šele novembra 2005, ko je za toženo stranko meritve hrupa izdelal Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, Inštitut za varstvo okolja, bili seznanjeni z dejstvom, da imisije zaradi povečanega prometa presegajo običajno mejo, zaradi česar je škoda, ki je ob tem nastala, protipravna, kar jim daje podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, tožbe pa so tožniki vložili znotraj triletnega roka (dne 13.02.2008).

8. Sodišče prve stopnje je tožnikoma prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS, zakonsko ureditev odškodninske odgovornosti zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena OZ. Le-ta omejuje pravno priznano in nepriznano škodo, in sicer da je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev le-te, če presega običajne meje, ob uporabi 179. člena OZ. Cesta, ob kateri živita tožnika, je uvrščena med izredno hrupne ceste. Obremenjena je z visokim deležem cestnega prometa in iz leta v leto naraščajočem tovornim prometom. Stanovanjska hiša, v kateri bivata tožnika, je od ceste oddaljena cca. 8 m. Pri tem je potrebno upoštevati, da so bile od začetka leta 2004 in 2005 presežene kritične vrednosti v nočnem času, v dnevnem času pa so bile v letu 2004 tik pod kritično mejo, v nočnem času je bila kritična vrednost presežena v letu 2005, v dnevnem času pa je bil hrup nekoliko pod kritično vrednostjo, v letih 2006 in 2007 so vrednosti hrupa v večernem času presegale mejne vrednosti, v letu 2008 pa so presegle kritične vrednosti. Vsa leta, to se pravi v letu 2006, 2007 in 2008 pa so bile kritične vrednosti opazno presežene v nočnem času. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine navedene okoliščine pravilne upoštevalo, pravilno pa je ocenilo tudi osebne okoliščine tožnikov. Sodišče prve stopnje je tožečima strankama priznalo odškodnino 49 mesecev, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je prvotožnik bil več časa doma, kakor drugotožnik, ki se je šolal v Ljubljani, da je prvotožnik zaradi neprestanega hrupa imel težave pri učenju z zbranostjo, da se je ponoči zbujal, da je bil zaradi neprespanih noči vedno utrujen, da je težje sledil predavanjem in opravljal svoje obveznosti (razlogi na strani 7, četrti, peti in šesti odstavek ter na strani 8 izpodbijane sodbe).

9. Sodišče prve stopnje je glede drugotožnika S.N. napačno zapisalo, da je bil v času, ko se je odvijal promet na sporni cesti le eno leto doma, in sicer od oktobra 2007 do oktobra 2008, drugače pa je živel v Ljubljani. Ta ugotovitev ni točna, kakor utemeljeno graja pritožba. Pritožba ima prav, ko pravi, da tožena stranka ni prerekala vtoževanih navedb – dejstev glede časa, ko bi naj drugotožnik trpel duševne bolečine, zaradi česar je to dejstvo šteti za priznano oziroma nesporno. Tožnik je trpel duševne bolečine zaradi prekomernega hrupa od 13.02.2005 pa do 30.10.2008, z izjemo časa, ko ga je zaradi študija prebil v Ljubljani, in sicer od oktobra 2006 do oktobra 2007. Zato je sodišče druge stopnje drugotožniku odškodnino zvišalo na 3.000,00 EUR, kar predstavlja primerno satisfakcijo za nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi prekomernega hrupa utrpel drugotožnik.

10. Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožene stranke glede zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi določil 353. člena ZPP, pritožbi drugotožnika pa delno ugodilo in glede drugotožnika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

11. Ker se je glede drugotožnika spremenil uspeh v pravdi, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Drugotožnik je v fazi do 31.12.2009 uspel s 75 % , zato mu gre 209,25 EUR pravdnih stroškov. V fazi po 13.11.2009 gre drugotožniku od priznanega zneska 234,76 EUR 75 %, kar znaša 176,07 EUR. Skupno je drugotožnik upravičen do povrnitve 385,32 EUR pravdnih stroškov.

12. Tožena stranka je v fazi do 13.11.2009 upravičena do 25 % priglašenih pravdnih stroškov, to je do zneska 38,61 EUR, iz faze po 13.11.2009 pa do 76,07 EUR, skupno torej 114,68 EUR.

13. Po medsebojnem pobotu priznanih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank dolguje tožena stranke drugotožeči stranki še 270,64 EUR pravdnih stroškov.

14. Ker je drugotožeča stranka s svojo pritožbo uspela s 50 %, je upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov, ki znašajo po pravilno priglašenem stroškovniku 432 odvetniških točk, k temu je prišteti 20 % DDV v znesku 39,78 EUR in takso za pritožbo v znesku 131,36 EUR, kar znaša skupno 369,43 EUR, 50 % od tega zneska pa 184,71 EUR.

15. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.