Jedro

Ne zadostuje ugotovitev, da je tožena stranka na splošno odgovorna za red na pokopališču. Ugotoviti je treba, če je zavarovanec tožene stranke (upravljalec pokopališča) z opustitvijo prekršil katero od svojih konkretnih obveznosti v zvezi s praznjenjem zabojnikov in vzdrževanjem reda okrog njih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v odločitvi o 40-odstotni odškodninski odgovornosti tožene stranke in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom o popravi sodbe odločilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, nastalo dne 1.11.1996 40-odstotno, tožnica sama pa je odgovorna 60-odstotno.

Ugotovilo je, da je tožnica dne 1.11.1996 na pokopališču v P. stopila na pokrov sveče v bližini zabojnika za odpadke in zaradi tega padla ter se poškodovala. Zavarovanec tožene stranke kot upravljalec pokopališča ni poskrbel za vzdrževanje okolice zabojnikov in s tem za varno hojo obiskovalcev. Zato je tožena stranka delno odgovorna za škodo, delno pa je odgovorna tožnica sama, ki je izpovedala, da so bili pokrovčki sveč vidni, vendar pri hoji ni bila pozorna in je gledala le v zabojnik.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tudi pri strožjem ocenjevanju skrbnosti upravljalca pokopališča ni mogoče šteti, da svojih obveznosti ni izpolnil. Zabojnik je izpraznil en dan pred škodnim dogodkom. Ni ugotovljeno, da bi tam vladal nered. Upravljalec pokopališča pa kljub skrbnemu ravnanju ne more preprečiti, da bi kateri od obiskovalcev vrgel kakšno smet mimo zabojnika. Opozarja na tožničino premajhno skrbnost, ko pri hoji sploh ni gledala na tla.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da se je tožnica poškodovala, ko je padla v bližini zabojnika za smeti na pokopališču, ker je stopila na kovinski pokrov sveče. Ugotovljeno je bilo še, da je v bližini zabojnika ležalo nekaj odvrženih sveč in rož. Sodišči sta se oprli tudi na tožničino izpovedbo, da po tleh ni gledala, ampak le v sam keson, da odvrže sveče. Na podlagi teh ugotovitev je bila ugotovljena odgovornost upravljalca pokopališča in s tem tožene stranke v obsegu 40 odstotkov. Odgovornost je krivdna in izvira iz neizpolnjevanja dolžnosti upravljalca pokopališča, kot izvajalca javne komunalne službe, da skrbi za brezhibnost prostora okrog zabojnikov za smeti.

Upravljalec pokopališča je vsekakor odgovoren za vzdrževanje reda na pokopališču. Toda v obravnavani zadevi ni ugotovljeno, kaj konkretno je bila obveznost zavarovanca tožene stranke. Po ugotovitvah obeh sodb ni bilo kakšnega splošnega nereda okrog zabojnikov. Sodbi se nista opredelili do podatkov, ki so v spisu, o tem, ali je bil pokrov sveče viden, ali je bil zabojnik poln ali ne, v kakšnem obsegu so okrog ležale smeti, ali so bili to samo posamični malomarno odvrženi predmeti, ali pa je šlo za splošen nered zaradi prenapolnjenega zabojnika. Te okoliščine so pomembne za presojo odgovornosti tožene stranke. Če bi šlo samo za posamezne predmete, ki jih napačno odvržejo nekateri obiskovalci, ki ne ovirajo dostopa do zabojnika in ob povprečni skrbnosti ne ogrožajo varnosti obiskovalcev pokopališča, zgolj splošna obveznost za vzdrževanje reda ne bi bila prekršena s tem, ko tožena stranka ni poskrbela za sprotno pobiranje vsakega napačno odvrženega predmeta posebej. K temu bi morala biti določno zavezana, vendar to ni ugotovljeno. Zato je materialnopravno napačno stališče, da je v okoliščinah, kakršne so bile ugotovljene v obeh sodbah, tožena stranka odškodninsko odgovorna. Ne zadostuje ugotovitev, da je tožena stranka na splošno odgovorna za red na pokopališču. Ugotoviti je treba, če je zavarovanec tožene stranke z opustitvijo prekršil katero od svojih konkretnih obveznosti v zvezi s praznjenjem zabojnikov in vzdrževanjem reda okrog njih. Natančne ugotovitve o stanju okolice zabojnika, kjer je tožnica padla, pa so potrebne tudi za presojo morebitnega večjega dela krivde tožnice, glede na načelo, da ni mogoče posledic opustitve skrbi za lastno varnost prevaliti na drugega.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na drugem odstavku 395. člena ZPP. Napotki za nadaljnji postopek so obseženi v gornji obrazložitvi.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.