Jedro

Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.

Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki 5 izreka spremeni, tako da se znesek 313,91 EUR nadomesti z zneskom 369,84 EUR.

- V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem delu točke 5 izreka in v celoti v točki 2 izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v točki 1 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka iz naslova škode zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po prvem odstavku 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) dolžna plačati tožeči stranki znesek 12.060,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 6. 2015 do plačila (1. točka izreka). Zahtevek za plačilo škode zaradi izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro v znesku 5.340,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2014 do plačila in znesku 10.677,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 5. 2016 do plačila, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 313,91 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in priglaša pritožbene stroške.

- V pritožbi navaja, da ne gre slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je ZOZP lex specialis tudi v razmerju do Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - 2 (v nadaljevanju ZPIZ-2). Takšna ugotovitev tudi ne izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016. Iz navedenih sodb namreč jasno izhaja, da je ZOZP lex specialis le v razmerju do ZPIZ-1 (točka 13 oziroma 14 obrazložitve). Vrhovno sodišče RS zakonskih določb in ureditve v ZPIZ-2 v razmerju do ureditve v ZOZP ni presojalo.

- Glede na določilo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, je jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP, od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) več ne velja. To spremembo je torej potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine v letih 2013, 2014 in 2015, ne glede na to, da se je škodni dogodek zgodil leta 2007, saj je tožeči stranki škoda nastajala sukcesivno tudi v letu 2013 in še dalje. Podlage za uporabo ZPIZ-1 po 1. 1. 2013 za obravnavani primer tudi ni najti v prehodnih določbah ZPIZ-2. - Tožeča stranka ima tako po določbi ZPIZ-2 prednostno pravico in se ji mora vtoževana škoda iz naslova izplačanih dajatev priznati v celoti. Dodatek v ZPIZ-2 o neupoštevanju omejitev v drugih zakonih je dejansko posledica kolizije z ureditvijo v 18. členu ZOZP in zakonodajalec je s tem odreagiral na okoliščino, da so zavarovalnice v večini primerov obšle določbo ZPIZ-1 z argumentom, da so določbe ZOZP specialne. Tako za čas od uveljavitve ZPIZ-2 dalje ne bi smelo več biti dvoma, da se morajo primarno uporabiti določbe in ureditev v ZPIZ-2. Stališče, da tožeči stranki ZPIZ-2 daje možnost do povrnitve celotne škode iz naslova izplačanih dajatev, ne glede na omejitve v drugih zakonih, izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 41/2014 z dne 27. 3. 2014. - Dejstvo, da je potrebno za nastalo škodo od 1. 1. 2013 dalje upoštevati ureditev po ZPIZ-2 je potrdilo tudi že Višje sodišče v Mariboru v sklepu opr. št. I Cpg 194/2016 z dne 12. 5. 2016. Iz sklepa izrecno izhaja, da se mora upoštevati veljavna ureditev v času, ko se tožbeni zahtevek uveljavlja ter da zakon upravičenja, ki ga daje spremenjeni 190.a člen ZPIZ-2, ne veže na čas nastanka škode, povračilo katere se zahteva.

- Podredno tožeča stranka opozarja še, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o stroških pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v pravdi dejansko uspela z 42,9 % oziroma 43 % in ne z 42%, kot izhaja iz sodbe. Prav tako je za sodno takso plačala skupaj 855,00 EUR in ne zgolj 741,00 EUR.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranka zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper obsodilni del sodbe (1. in 5. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Vztraja pri zastaranju tožbenega zahtevka iz naslova povračila škode zaradi izpada prispevkov. Meni, da je daljši petletni zastaralni rok mogoče uporabiti le zoper povzročitelja škode, ne pa tudi zavarovalnico, ki ni odgovorna oseba v smislu 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje bi zato moralo upoštevati triletni zastaralni rok od zapadlosti prve sukcesivno nastajajoče terjatve.

- Glede višine vtoževane terjatve navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožeče stranke in povsem nekritično ocenilo izjavo priče G.A., ki je celo sam izrazil pomisleke glede predloženega izračuna in katerega pojasnila se na konkreten primer niti ne nanašajo. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe do podanih ugovorov tožene stranke v zvezi z višino škode, ki jih obširno povzema tudi v pritožbi, ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločitve in priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke kot neutemeljene zavrača njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus odločitve po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo naslednje: - K pritožbi tožeče stranke:

9. Glede utemeljenosti zahtevka iz naslova povrnitve nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro je sodišče prve stopnje presodilo, da ZPIZ-2 tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevka zoper toženo stranko, ampak (le) za regresni zahtevek tožeče stranke zoper direktnega povzročitelja prometne nesreče. Pojasnilo je, da med določbami ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke ni nobene razlike, saj so bile zakonske določbe bistveno spremenjene z novelo ZPIZ-2B, ki je v veljavi od 1. 1. 2016 dalje. V zvezi s spremenjenimi določbami 193. člena ZPIZ-2 in 190.a člena ZPIZ-2 iz novele ZPIZ-2B, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, pa je zaključilo, da te določbe, glede na prepoved retroaktivne veljave, za obravnavani primer, ko tožeča stranka vtožuje plačilo za obveznosti tožene stranke, nastale v letih 2013, 2014 in 2015, ni mogoče uporabiti.

10. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro za leta 2013, 2014 in 2015 zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen.

11. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP več ne velja. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji tožeče stranke je slednji dalo že sodišče prve stopnje v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema.

12. Pritrditi tudi ni stališču, da pravno podlago za uveljavljanje njenega zahtevka predstavlja določba 190.a člena ZPIZ-2. Sodišče druge stopnje najprej pripominja, da je v primerljivi zadevi res zavzelo stališče, kakršno izpostavlja tožeča stranka, vendar je nato v prav tako primerljivi zadevi (I Cpg 313/2016 z dne 2. 2. 2017) svoje stališče spremenilo iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju.

13. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.

14. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Vendar ta prepoved ni absolutna. Izjema te načelne prepovedi je v drugem odstavku 155. člena URS, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Poseg je torej dopusten, če obstaja ustavno dopusten cilj (15. člen URS) in če je tak poseg v skladu z načelom pravne države (2. člen URS).

15. V 155. členu URS določena prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije obsega tako prepoved posega v že obstoječe pravice, kot tudi v tako imenovane pričakovalne pravice ter terjatve in upravičena pričakovanja. Zakonska sprememba ne more imeti pravega retroaktivnega učinka, torej ne more učinkovati na vsebino obveznosti, ki so nastale in zapadle pred uveljavitvijo zakonske spremembe.

16. Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker pa gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.

17. Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost in invalidnine za telesno okvaro iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

18. Utemeljena pa je pritožbena graja tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zato le-te ponovno odmerilo in tožeči stranki za plačano sodno takso priznalo 855,00 EUR namesto odmerjenih 765,40 EUR. Glede na tožeči stranki skupno priznanih 879,40 EUR stroškov in toženi stranki priznanih 13,00 EUR stroškov in glede na 42,9 % uspeh tožeče stranke oziroma 57,10 % uspeh tožene stranke, je po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 369,84 EUR stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano odločitev glede stroškov pravdnega postopka v 5. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 313,91 EUR nadomestilo z zneskom 369,84 EUR. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka krije sama svoje stroške s pritožbo, ker je uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe - le glede stroškov postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako krije tožena stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke. V odgovoru ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zato priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP.

- K pritožbi tožene stranke:

21. Tožeča stranka zoper toženo stranko na podlagi ZOZP uveljavlja tudi odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 13. 8. 2012 do 25. 2. 2021 v višini 12.060,15 EUR. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja terjatve zavrnilo iz razloga, ker petletni zastaralni rok, ki je začel teči z dnem 8. 11. 2011 ob dnevu vložitve tožbe oziroma uveljavitve zahtevka še ni potekel. Glede višine vtoževane terjatve je v celoti sledilo navedbam in predloženemu izračunu tožeče stranke (priloga A18) in ji od zahtevanega in prisojenega zneska priznalo tudi zakonske zamudne obresti od dneva razširitve tožbenega zahtevka 16. 6. 2015. 22. Po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje je v smeri presoje utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno upoštevalo dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. To dejstvo med pravdnima strankama ni sporno. Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ odgovorna oseba ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), temveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (tako tudi sodba VSK Cpg 305/2014 in sodba in sklep VSL III Cp 970/2016). Nenazadnje je opozoriti tudi na dejstvo, da OZ v prvem odstavku 965. člena določa, da lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. V petem odstavku 357. člena pa OZ določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Njegov zahtevek zastara torej po pravilih 352. člena OZ za odškodninske terjatve oziroma po pravilih 353. člena OZ, če gre za odškodninsko terjatev, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zavarovalnica je namreč v primerih zavarovanja pred odgovornostjo, torej tudi pri obveznem zavarovanju v motornem prometu, odgovorna oseba iz prvega odstavka 353. člena OZ (tako tudi sklep II Ips 250/2010). Stališče tožene stranke, da ni odgovorna oseba in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati triletni zastaralni rok iz 352. člena ZPP, je zato zmotno.

23. Neutemeljena je tudi pritožbena graja višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izračunu škode, ki ga je predložila tožeča stranka. Izračunu je utemeljeno sledilo, saj je tožeča stranka izčrpno pojasnila, kako je ob upoštevanju zakonske dikcije prvega odstavka 18. člena ZOZP(1) naredila izračun. Opredelila se je tudi do vseh obsežnih ugovorov tožene stranke, ki so povezani z načinom izračuna, metodo izračuna pa je v svoji pisni izjavi kot priča izčrpno pojasnil G.A. (pri tožeči stranki zaposlen ekonomist), ki je naredil izračun. Med drugim je pojasnil tudi, v katerem delu izračuna in zakaj (da se izogne spornim situacijam, nejasnostim) je tožeča stranka določene parametre upoštevala v svojo škodo (npr. obrestovanje že plačanih prispevkov z obrestno mero v obliki donosa do dospetja reprezentativne desetletne državne obveznice, uporabila bi lahko višjo obrestno mero zakonskih zamudnih obresti). Poskušala je torej narediti za obe stranki čim bolj korekten izračun.

24. V prvem odstavku 18. člena ZOZP je jasno določeno kaj predstavlja škodo in kako se ta določi. Škodo predstavlja sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se določi v kapitaliziranem znesku, ob upoštevanju preostale delovno dobo in starosti poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

25. Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podkrepila (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem s tega področja pa sodišče ne razpolaga. Tudi oziroma predvsem zato tudi ni utemeljen očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke in je zato podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je že bilo navedeno, je tožeča stranka svoj izračun strokovno utemeljila, sodišče prve stopnje pa je tako argumentiranemu izračunu utemeljeno sledilo.

26. Neutemeljena je tudi pritožbena graja obrestnega dela zahtevka, ki je povezan s t.i. bodočo škodo (sodišče je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od postavitve zahtevka - od razširitve tožbe dalje). Ker zakon (ZOZP) daje tožeči stranki možnost, da bodočo škodo iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje terja v enkratnem (kapitaliziranem) znesku, ni več govora o zahtevku iz naslova bodoče škode in je odločitev tudi v tem delu materialno pravno pravilna.

27. Po vsem obrazloženem je tako sodišče druge stopnje, ko tudi ni našlo kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožena stranka sama svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.