Jedro

Tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2012, ki jo je tožena stranka dne 4. 6. 2012 podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 5. 2012 ni prenehalo, ampak traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, ki se pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. I Pd 170/2014, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009, ter jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji obračunati bruto nadomestilo plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja in sicer regres za letni dopust za leto 2013 in 2014, 13. plačo za leta 2012, 2013 in 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino po 118. členu ZDR v višini 86.508,90 EUR bruto, od tega zneska obračunati predpisane davke in prispevke, ter tožeči stranki nakazati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do poravnave obveznosti (točka I/3 izreka). V točki II izreka je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 5. 2012 ni prenehalo dne 17. 10. 2012, ampak dne 9. 11. 2012 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od vključno 18. 10. 2012 do vključno 9. 11. 2012 vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009, jo prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ ter v vsa ostala socialna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestilo plače in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni. Toženi stranki pa je tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 530,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka I izreka) se pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe pritožbenega sodišča dalje do dneva prenehanja obveznosti. Podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo vseh tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov.

Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, nepravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistvene kršitve pravil postopka, kar je vse vplivalo na odločitev v tej zadevi. Iz napotkov Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 750/2013 z dne 16. 1. 2014 izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem ponovljenem postopku izvesti vse potrebne dokaze za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga. Po mnenju tožeče stranke sodišče ni pravilno zaključilo, da naj bi bil odpovedni razlog utemeljen, ker naj tožeča stranka zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela ne bi dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Sodišče po mnenju tožene stranke tudi ni upoštevalo pravil materialnega prava, saj tožeče stranke ni možno označiti kot nesposobne v skladu z delovnopravnimi predpisi. Ob presoji dejanskega stanja je sodišče zagrešilo tudi številne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da je ni možno preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v njej nejasni oz. med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo le izpovedbe prič, ki gredo v škodo tožeče stranke, tistih, ki ji gredo v prid, pa ne. Enako velja za pisne dokaze, saj se ni opredelilo do vseh dokazov, ki jih je izvedlo. Če bi ocenilo vsak izvedeni dokaz posebej in nato tudi vse skupaj, bi ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevanju vseh procesnih določil, prišlo do zaključka, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in bi zahtevku tožeče stranke moralo v celoti ugoditi. Obrazložitev sodišča, češ da so neizvedeni dokazi nepotrebni, je neutemeljena. A.A. pri toženi stranki ni več zaposlena, tako da bi lahko na vprašanja, glede katerih je bila predlagana za zaslišanje, odgovorila verodostojno in brez strahu. Po mnenju tožeče stranke so ostala dejstva pomembna, saj kažejo na to, da je bila tožeča stranka pred tem večkrat pohvaljena kot dobra delavka. Njene samostojne odločitve so bile v skladu s politiko poslovanja tožene stranke. Enako velja glede zaslišanja B.B., ki bi dokazno oceno sodišča glede točke 2.9 poročila, vključno z izpovedbo C.C., lahko potrdila ali pa ovrgla. Enako velja tudi za vse ostale dokazne predloge tožeče stranke. Ti niso bili namenjeni zgolj potrditvi njenih navedb glede posameznih očitkov, pač pa tudi oceni dela tožeče stranke na splošno. Iz tega izhaja, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je navedla tožena stranka, ni resničen. Predstavniki dobaviteljev bi lahko potrdili tožničine navedbe, da je bila dobra delavka, saj je delo pri toženi stranki opravljala več let. Kakršnakoli nesposobnost bi se, glede na visoko stopnjo odgovornosti, ki jo je tožnica imela na svojem delovnem mestu, relativno hitro pokazala.

Tožeča stranka vztraja, da tožena stranka samega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izvedla pravilno, saj ji pisna ocena dela ni bila nikoli vročena. Skupaj z vabilom na zagovor z dne 4. 4. 2012 je prejela zgolj poročilo o delu z dne 20. 3. 2012. Pisna ocena predstavlja ključen dokument, s katerim mora biti delavec ustrezno seznanjen. Izpodbijana odpoved je nezakonita že iz tega razloga.

Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretizirana v takšni meri, da je mogoč njen preizkus. Očitki so v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni povsem pavšalno. S tožečo stranko pa ob koncu ocenjevalnega obdobja ni bil opravljen razgovor v skladu z določbami 18. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. V izpodbijani odločbi sodišče svojo novo, drugačno odločitev glede zakonitosti razgovora, utemelji z navedbami, da je bil postopek ugotavljanja nesposobnosti pri toženi stranki izveden zakonito, ker naj bi bile varovane vse procesne kavtele. Tožena stranka bi morala tožeči stranki omogočiti, da se z očitki ustrezno seznani, da se do njih tudi ustrezno opredeli. Omogočiti bi ji morala tudi vpogled v vso relevantno dokumentacijo, saj so bili očitki kompleksni in so se nanašali na daljše časovno obdobje. Tako je povsem logično, da se je tožeča stranka pred očitki branila le s splošnimi izjavami. Tožeča stranka je po vpogledu in podrobnejši preučitvi svojega arhiva elektronske korespondence ter ostalih dokumentov pripravila obsežen pisni zagovor pred odpovedjo, kar pa na dolžnost tožene stranke kot delodajalca za seznanitev delavca z vso relevantno dokumentacijo ne vpliva. V pisni oceni dela so bili zajeti tudi številni očitki, ki tožeči stranki na razgovoru dne 30. 1. 2012 sploh niso bili predočeni, oziroma so nastopili kasneje. Sodišče se je postavilo na stališče, da bi morala tožeča stranka od tožene stranke izrecno zahtevati vpogled v dokumentacijo. Tožeča stranka se na razgovoru pred očitki ni mogla braniti. Sodišče je tako v 13. in 23. točki obrazložitve izpodbijane odločbe selektivno povzelo dejansko stanje v zvezi z razgovorom. Pri tem je izpostavilo, da naj bi direktor tožene stranke tožeči stranki omogočil, da se izreče o ugotovitvah. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so bila na tem razgovoru obravnavana vsa področja iz poročila o delu, izpoved tožeče stranke in D.D. pa tega ne potrjujeta. Izpovedal je tudi, da se natančno ne spomni, ampak naj bi bilo iz zapisnika razvidno, kaj sta se pogovarjala. Zapisnik o razgovoru z dne 30. 1. 2012 se ni pisal. D.D. je izpovedala, da tožnici vsi očitki, ki so zajeti v točki 2 poročila o delu, na razgovoru niso bili predstavljeni, saj so „predčasno“ prenehali z razgovorom, ker ta ni tekel v smeri, kot si je tožena stranka zamislila.

Tako poročilo o delu kot tudi pisna ocena naj bi bila datirana z 20. 3. 2012, zato ni logično, da bi bila tožeča stranka z oceno delodajalca lahko seznanjena že na razgovoru dne 30. 1. 2012. Tudi zaključek sodišča, da izdelava pisne ocene izhaja iz dejstva, da je bila le-ta vložena v sodni spis, je protispisna. Sodišče pa v zvezi s tem nasprotujočih si navedb strank sploh ni ocenilo. V pisni oceni dela z dne 20. 3. 2013, je razvidno, da postopek pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni potekal v skladu z določbami 18. člena Kolektivne pogodbe. Tožeča stranka je skupaj z vabilom na zagovor pred odpovedjo o zaposlitvi prejela le poročilo o njenem delu z dne 20. 3. 2012, v katerem so bili zajeti tudi očitki, s katerimi tožeča stranka ni bila seznanjena na razgovoru. Kratka pisna ocena dela v nasprotju z določbami tretjega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe sploh ne vsebuje nikakršnih navedb o delu oz. ocene dela tožeče stranke. Tožeča stranka je direktorja tožene stranke dne 2. 2. 2012 izrecno prosila, da ji omogoči predstaviti svoja stališča glede očitkov podanih na razgovoru, kar pa je ta kategorično zavrnil. Sodišče pri svoji dokazni oceni ni upoštevalo dejstva, da je direktor tožene stranke na obravnavi dne 17. 4. 2013 izpovedal, da tožeča stranka v razgovoru sploh ni želela sodelovati in se o očitkih ni želela pogovarjati, medtem ko je D.D. izpovedala, da tožeča stranka na razgovoru ni bila tiho, pač pa je očitke zanikala, kar kaže na njuno neverodostojnost. Njuni izpovedbi se razlikujeta glede tega, kateri očitki so bili tožeči stranki predstavljeni na razgovoru. Izpoved direktorja tožene stranke je neverodostojna, saj je izpovedal, da so ji bili na razgovoru dne 30. 1. 2012 predstavljeni vsi očitki vsebovani v poročilu o delu, iz ugotovitev sodišča pa izhaja, da temu ni bilo tako. Osnovne naloge tožeče stranke so bile določene izredno splošno. V primeru pomanjkanja dodatnih navodil, planov in parametrov uspešnosti dela tožeče stranke zgolj na podlagi le-teh ni možno presojati. Potrebno je oceniti, kaj so te naloge za tožečo stranko dejansko pomenile. Tožeča stranka je sodišče opozorila, da je od njej nadrejenih pri toženi stranki (predvsem D.D.) konkretna navodila in usmeritve prejemala le poredko, od nje pa se je pričakovalo, da bo marsikatero poslovno odločitev sprejela sama. To dejstvo se je v ocenjevalnem obdobju uporabilo zoper njo, češ da ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov oz. da ne upošteva navodil in t.i. smernic delodajalca. Opis del in načina delovanja na delovnem mestu iz pravilnika o sistemizaciji tožene stranke, na katerega se sklicuje sodišče, je zelo splošen in tožeča stranka na podlagi le-tega ni mogla oceniti, kaj se od nje konkretno pričakuje. Direktor tožene stranke je izpovedal, da tožeča stranka dnevnih nalog in rokov za izvedbo ni dobivala, pač pa ji je bil dodeljen cilj glede poslovnih rezultatov. Tožena stranka ne v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, ne v postopku pred sodiščem ni jasno in nazorno navedla, kaj pričakovani rezultati zanjo sploh predstavljajo. Tožeča stranka bi morala biti seznanjena s posameznimi zahtevami in pričakovanji glede poslovnih rezultatov oz. načina dela, kar pa, kot izhaja tudi iz izvedenih dokazov (konec koncev tudi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke same in D.D.), ni bila. To še dodatno vpliva na nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je v zvezi s tem v spis predložila obširno dokumentacijo, iz katere je razvidno veliko število sporočil njej neposredno nadrejeni D.D., na katere pa ni dobila odgovora oziroma ga ni dobila v ustreznem roku. Sodišče po mnenju tožeče stranke tudi ni ustrezno upoštevalo dejstva, da je bila tožeča stranka med vsemi „sortiment managerji“ pri toženi stranki glede na obseg artiklov oziroma dobaviteljev najbolj obremenjena, zato je obstajala tudi večja verjetnost napak. Glede napačnega podajanja informacij in navodil za delo, je sodišče glede preverjanja stanja zaloge 0 decentralnih izdelkov ugotovilo, da tožnici ni bilo na voljo le mesečno poročilo, ki ga je prejel vsak SM, temveč je lahko stanje spreminjala tudi sama v podatkovnem sistemu E.. Iz izvedenega dokaznega postopka pa sledi, da tožnica do 28. 11. 2011 ni imela v podatkovnem sistemu na voljo poročila, ki bi prikazovalo podatke o zalogi 0 decentralnih izdelkov, zato tudi do teh podatkov ni mogla dostopati avtomatično, ampak je bila glede stanja zaloge 0 decentralnih izdelkov povsem odvisna od oddelka decentralne dispozicije oz. F.F., ki je, v skladu z dogovorom sprejetim na sestanku G., SM-jem enkrat mesečno pošiljala omenjene sezname. Sodišče na podlagi dokaznega postopka tudi ni pravilno zaključilo, da bi tožnica dejansko lahko že prej dala podrejenim navodilo. Sodišče na podlagi dokaznega postopka tudi ni pravilno zaključilo, da podrejeni, zaradi nerazumevanja tožničinega sporočila z dne 5. 1. 2012, očitno niso storili nič. Sodišče je naredilo napako, ko je odločilo, da tožnica pri omenjeni nalogi ni jasno opredelila, kdo je dolžan izvesti nalogo. Napačno je presodilo, da je bil potreben preračun založenosti izpuščen iz sporočila tožnice z dne 11. 1. 2012. V resnici gre za popolno identično strukturirane sezname izdelkov med enim in drugim sporočilom tožnice, ki sta bila iz istega poročila iz jutranje kontrole. Ker brez preračuna založenosti izdelkov, ki so prisotni samo v nekaterih poslovalnicah, naloga ne more biti končana, je preračun založenosti predpostavka te naloge, in se mu ni moč izogniti, zato so navedbe H.H. neutemeljene in jih sodišče kot takih pri presoji ne bi smelo upoštevati. Sodišče tudi neprepričljivo pojasnjuje, da je H.H. šele na podlagi sporočila z dne 11. 1. 2012 razumela, da je bila za omenjeno nalogo zadolžena ona. Sodelavci tožnice so verjetno čakali eden na drugega, ker je bila naloga 5. 1. 2012 naslovljena na vse tri. Dne 11. 1. 2012 je tožnica poslala urgenco na sodelavce, z bolj konkretnimi zadolžitvami. Tožeča stranka je zahtevala, da naj tožena stranka v spis predloži statistične podatke o stanju zalog za mesece november, december 2011 in januar 2012. Tega tožena stranka ni storila. Ker ji sodišče tega ni naložilo, je to bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno. Na podlagi te dokumentacije bi lahko sodišče utemeljeno presodilo, ali je tožnica dejansko uspela sanirati oz. znižati kazalce o stanju zaloge 0 decentralnih izdelkov, ki naj bi bilo oktobra najvišji v koncernu. Glede novoletnega posla 2011 sodišče zavzema napačno stališče in selektivno presoja dokaze. Tožnica bi morala kot odgovoren gospodarstvenik in v skladu z 20. členom pogodbe o zaposlitvi spremljati podatke o konkurenci in tem podatkom po potrebi tudi prilagoditi cenovno politiko. V konkretnem primopredajnem zapisniku I.I. tožnici, v zvezi s popisovanjem cen darilnih setov, ne predaja nikakršne naloge, še več, popisa cen pri konkurenci sploh ne omeni. Sodišče bi moralo upoštevati, da je na podlagi takšnega primopredajnega zapisnika, ob predaji poslov, tožnica v letu 2009 samostojno prevzela vodenje darilnih setov. Prav tako je darilne sete vodila v letu 2010. Tožnica s strani tožene stranke v letih 2009 in 2010 ni prejela nikakršne kritike. Evidentno je tudi, da je na strani koncerna tožena stranka dosegla nadpovprečne rezultate v kategoriji darilnih setov lastne blagovne znamke za leto 2010. D.D. je tožnici dne 19. 12. 2011 naložila povsem novo delovno nalogo. Ne tožena stranka ne sodišče nista ugotovila nobenih nepravilnosti glede samega popisa cen. Očitka, da bi tožnica oblikovala nekonkurenčne maloprodajne cene darilnih setov, tožena stranka tudi ni izkazala, zato je odločitev sodišča v tej točki sodbe še toliko bolj neutemeljena. Tožeča stranka zatorej vztraja, da je dano nalogo uspešno in v danem roku opravila. Sodišče je na podlagi navedb tožene stranke napačno zaključilo, da je tožnica za tiste darilne sete, ki so komunicirali oz. oglaševali brezplačno darilo za stranke, kalkulacijo MPC seta naredila na način, da je strankam zaračunavala brezplačno darilo, se pravi, da je tožnica z napačno kalkulacijo setov zavajala potrošnike. Sodišče, po mnenju tožeče stranke, ni pravilno zaključilo, saj navedb tožnice ni preverilo v celoti, in je ponovno sprejelo napačno ugotovitev. Tožnica je tekom postopka že večkrat izpostavila, da nikjer na samih darilnih setih ni bilo označeno, da je katerakoli izmed sestavin seta brezplačna, tega pa sodišče ni upoštevalo. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča, da tožnica pri oblikovanju prodajnih cen ni imela izdelane nobene cenovne strategije. Tožnica je izčrpno izpovedala, da je pri oblikovanju MPC setov gledala vsak set individualno, in pri tem upoštevala vse značilnosti seta in indikacije glede priporočenih MPC dobavitelja. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvami sodišča, da analize prodaje, ki jih je v letih 2010 in 2011 pripravila tožnica, ni moč šteti za analize, ker iz opravljenih analiz ne izhajajo nobene ugotovitve. Tožeča stranka poudarja, da glede na izpoved tožnice D.D. ter I.I. izhaja, da je bila tožnica pri svojem delu popolnoma samostojna, in hkrati svoji nadrejeni ni bila dolžna pošiljati nikakršnih poročil oz. analiz o uspešnosti prodaje novoletnega posla. Zato vztraja, da so bile analize, kot so bile pripravljene za njeno uporabo, povsem razumljive, in jim ni kaj za očitati. V kolikor pa poročila oz. analize uspešnosti prodaje novoletnega posla, ki jih je v vseh letih 2009 - 2011 tožnica opravila za toženo stranko, niso zadostovala merilu prikazovanja podatkov po uveljavljenih standardih tožene stranke, je bila nedvoumno tožena stranka tista, od katere se je pričakovalo, da bo podala svoje utemeljene pripombe na analizo dosti prej, kot v času odpovednega postopka tožnici. Tožnica ob prevzemu novoletnega posla s strani I.I. v septembru 2009 ni prejela nikakršnih navodil oz. usmeritev glede izdelave oz. priprave analiz, ki naj bi bile v skladu s pričakovanji oz. standardi tožene stranke. I.I. v konkretnem primopredajnem zapisniku tožnici poglavja v zvezi z analiziranjem prodaje novoletnega posla sploh ni omenila, prav tako ji ni predala nobenega izdelanega poročila ali analize, da bi se tožnica seznanila, katere podatke tožena stranka v primeru analiziranja novoletnega posla pričakuje od odgovornega SM-ja. Poročilo navaja očitek, da tožnica ni posvečala posebne pozornosti setom, ki bi se jih po končani sezoni dalo razdreti. Ob tem tožeča stranka poudarja, da Poročilo v ničemer ne konkretizira, kolikšna je ta zahteva oz. težnja po razdrtju darilnih setov pri toženi stranki po količini. V zvezi z konkretnim očitkom sodišče napačno predpostavlja, da je bila tožnica dolžna razdreti čisto vse darilne sete na posamezne komponente seta. Po pojasnilu I.I. se razdrejo tisti seti, ki se lahko. Navedbe tožene stranke, da naj bi tožeča stranka spregledala, da je mogoče razdreti še 16 darilnih setov, kar naj bi po odhodu tožeče stranke na bolniški dopust ugotovila I.I., pa so zavajajoče. Razdrtje omenjenih 16 darilnih setov po navodilih I.I., je bilo v nasprotju z večletno poslovno prakso tožene stranke, da se darilnih setov, ki vsebujejo kakršenkoli artikel, ki ni redno vključen v prodajni program tožene stranke, ne razdira. V zvezi s konkretnim očitkom tožeča stranka opozarja sodišče na diskriminatorno obravnavo tožnice pri toženi stranki, saj je tožena stranka že v svojem Poročilu z dne 19. 3. 2012, tožnici očitala, da je ravnala negospodarno s tem, ko do svojega odhoda na bolniški dopust v januarju 2012 ni poskrbela za razdrtje dovolj velikega številka darilnih setov sezone 11, medtem pa tožena stranka SM I.I., ki je prevzela vodenje programa darilnih setov s februarjem 2012, in do konca aprila v zvezi z problematiko zalog setov iz sezone 2011, ni očitala prav nič. Tožeča stranka je že med postopkom stalno opozarjala sodišče, da tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov v zvezi s statističnimi podatki glede novoletnega posla 2011, ampak je v spis vložila zgolj zbirni prikaz kumulativ po preučevanih parametrih. Jasno je, da je tožena stranka v postopku prikazovala neresnične podatke z namenom, da bi dodatno inkriminirala tožnico. Tožeča stranka tudi prereka zaključek sodišča, ko le-ta ne povzema izpovedi prič v celoti, zaradi česar so zaključki sodišča nepravilni. Nesporno je dokazano, da je dobava darilnih setov lastne blagovne znamke v letu 2011 zamujala za 3 tedne, v primerjavi z dobavo iz leta 2010. Zato ti v letu 2011 niso bili oglaševani v novembrskem katalogu in bili izpostavljeni na dodatnem stojalu v poslovalnicah v novembru 2011. To je negativno vplivalo na prodajno uspešnost darilnih setov lastne blagovne znamke, kar je izpovedala tožnica na str. 35 prepisa, in pritrdila tudi D.D. na str. 56 prepisa, zato za slabšo prodajo ni bila odgovorna tožnica. Tožeča stranka upravičeno očita sodišču procesno kršitev, ker ni zaslišalo predlagane priče tožeče stranke: ga. A.A., področne vodje prodaje, ki bi izpovedala, da so bila navodila, ki jih je poslovalnicam v zvezi z razdrtjem darilnih setov posredovala tožnica, povsem razumljiva za poslovalnice. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da tožnici ni bila kršena pravica do vpogleda v dokumente. Tožnica na svojem zagovoru, dne 13. 4. 2012, ni mogla konkretizirati svoje obrambe, ker ni vedela kakšne napake pri preračunavanju pogodbenih pogojev, se ji v resnici očitajo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka pri prikazovanju pravilnega vrednotenja dobaviteljevih pogojev za J. in K. storila napako, saj bi morala tožena stranka v korelaciji z realiziranim predvidenim bonusom popraviti oz. znižati letni plan prometa na obeh pogodbah. Sodišče v 57. točki sodbe tudi napačno navaja izpoved tožnice, ki naj bi potrdila, da bonus lestvica ni bila predmet pogajanj, da je potrebno ustrezno planirati plan prometa, ki bo tudi dejansko dosegljiv, saj so vsi dejansko obračunani rabati vezani na realiziran promet. Tožeča stranka pa je dokazala, da so se pogoji za dosego bonusa spremenili in da je bila bonus lestvica predmet pogajanj. Nesporno je, da so bile Priprave za pogajanja z dobaviteljem L. izvedene, da so bili dokumenti pripravljeni v skladu z navodili D.D., da pripravljeni podatki niso takšni, kot jih je D.D. zahtevala od tožnice. Nenazadnje pa tožeča stranka ugotavlja, da bi moralo sodišče, pri svoji celostni presoji očitka, kot tudi na podlagi izjave tožnice samo ugotoviti napako oz. zavajanje tožene stranke pri prikazovanju pogojev dobavitelja K. in J. za leto 2012. Tožeča stranka sodišču očita procesno kršitev, ker ni zaslišalo predlagane priče tožeče stranke: g. M.M., referenta tožnice, ki bi potrdil trditve tožnice, da je 10. 1. 2012, osebno D.D. vročil kopije obrazcev dobavitelja L. za program J. in K., z dejansko obračunanimi in označenimi bonusnimi razredi, kot jih je za leto 2012 planirala tožnica. Nadalje sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni bila prisotna na delovnem mestu od 12. do 22. 11. 2011, in da v tem času ni imela dostopa do službenih obvestil, sporočil, informacij, itd…. Napačno razlaga sodišče elektronska sporočila tožnice in N.N. z dne 17. in 18. 11. 2011, saj gre za izmenjavo informacij med strankama glede problematike s pridobivanjem izdelkov za knjižico bonov otrok. Sodišče je napačno presodilo, da tožnica N.N. ni dala potrebnih navodil za pogajanja z dobavitelji glede knjižice bonov AB, saj je N.N. dobavitelju poslala predlog izdelka za uvrstitev v omenjeno knjižico bonov, torej je imela natančna navodila. O tem, da je tožnica N.N. posredovala seznam planiranih izdelkov po dobaviteljih za knjižico bonov, je N.N. tudi sama izpovedala, na str. 29 prepisa. Tožnica ne more biti odgovorna, če s strani N.N. dobaviteljem ni bila ustrezno predstavljena aktivnost knjižice bonov za program otroka. Sodišče bi moralo objektivno upoštevati, da je bila tožnica od 12. do 22. 11. 2011 odsotna in zato ni mogla biti seznanjena s poslovno komunikacijo, ki se je odvijala med N.N. in dobavitelji. Do dneva svoje odsotnosti ni od N.N. prejela nikakršne prošnje, da potrebuje pomoč pri predstavitvi aktivnosti dobaviteljem. V kolikor je imela N.N. v času njene odsotnosti težave s pisanjem komunikacije dobaviteljem, bi se lahko kadarkoli obrnila na SM I.I., ki je nadomeščala tožnico. Sodišče napačno utemeljuje, da dejstvo, da je N.N. drugič izčrpneje predstavila aktivnost. Od tožnice sodišče ne more pričakovati, da bo sama prevzela nase delo, ki bi ga moral opraviti njen asistent, to je N.N.. Glede izdaje knjižice bonov s 50 % popustom na otroka se očitki tožene stranke nanašajo predvsem na točko 71 sodbe, ker iz zapisanega izhaja, da je sodišče upoštevalo dokazne listine, iz 6. pripravljalne vloge tožene stranke, ki je bila vložena prepozno.

V zvezi z očitkom o nespoštovanju koncernskih pravil, pritožba navaja, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka glede vprašanja, ali je v času zaposlitve tožnice pri toženi stranki v resnici obstajalo pravilo odbitnih cen, na način, da bi bili vsi zaposleni seznanjeni s tem, kaj to pravilo pomeni, kdaj se ga uporablja in kje v podjetju se nahaja oz. je zapisano. Sodišče je pri presoji obstoja pravila odbitnih cen, ki naj bi veljalo za vse izdelke tožene stranke, naredilo napako, ko je svojo odločitev utemeljilo s tem, da so priče res izpovedale, da so seznanjene z omenjeno politiko, ni pa se spuščalo v preverjanje, ali to pravilo dejansko vsi zaposleni razumejo in uporabljajo na enak način, kot ga navaja tožena stranka. Prav tako pa sodišče tudi ni preverjalo resničnega obstoja takšnega pravila. Nadalje pa je sodišče tudi prezrlo dejstvo, da so priče glede tega, ali omenjeno pravilo velja za redne ali akcijske izdelke, povedale popolnoma različne zgodbe. Glede na izvedene dokaze je sodišče neutemeljeno štelo, da je politika odbitnih cen veljala za vse izdelke, in da ni šlo samo za akcijo pri toženi stranki. Tožeča stranka očita sodišču tudi procesno kršitev, ker ni zaslišalo predlagane priče, ga. A.A., področne vodje prodaje, ki bi izpovedala, da pravilo odbitnih cen pri toženi stranki nikoli ni veljalo; vsaj ne na način, kot ga tožena stranka predstavlja v tem postopku.

Z očitkom o napačno predlagani aktivnosti, je potrebno presojati, ali je tožnica v resnici bila odgovorna, zato da so bili sporni izdelki linije O. kljub umiku še vedno prisotni na policah, torej v prodaji pri toženi stranki. Tožnica je v očitanem primeru ravnala povsem pravilno, saj je na eni strani poskrbela, da je definirala aktivnost, hkrati pa je tudi nemudoma, ko se je seznanila z dejstvom, da se v poslovalnicah tožene stranke nahaja sporna linija O., takoj in na ustrezen način poskrbela za obveščenosti odgovorne asistentke, ki je še isti dan poslovalnice pozvala k takojšnji odstranitvi spornih izdelkov iz prodaje. Presoja sodišča v očitanem primeru bi morala temeljiti na kronološki preučitvi vseh poslovnih dogodkov, ki so se odvijali pri toženi stranki v zvezi z aktivnostjo Baby bonus 2012, in so bili tudi v obliki dokazov vloženi v spis. Iz zgoraj opisanega sledi, da je tožnica v roku 45 minut, potem ko je ugotovila, da se sporni izdelki še vedno nahajajo v poslovalnicah tožene stranke, informacijo posredovala odgovorni asistentki, ki je potem še istega dne ponovno pozvala poslovalnice k umiku. Če tožnica ne bi informirala odgovorne, bi se ti sporni izdelki še naprej prodajali v poslovalnicah tožene stranke, prav tako pa bi ob primeru inšpekcijskega nadzora tožena stranka lahko plačala visoko kazen. Tožeča stranka pri presoji očitka sodišču upravičeno očita procesno kršitev, ker ni zaslišalo predlagane priče: g. M.M., referenta tožnice, ki bi potrdil dejanski krogotok dogodkov, ki so se 19. 1. 2012 zgodili pri toženi stranki, kot jih je zgoraj že povzela tožeča stranka.

Tudi pri presoji očitka o pritožbah sodelavcev računovodskega oddelka je sodišče zavzelo napačno stališče. Tudi pri vodilnih delavcih je potrebno ločiti, kaj so bile dejansko delovne naloge tožnice, v skladu z veljavno delitvijo sortimentov in dobaviteljev pri toženi stranki. Sodišče pri presoji očitka ni upoštevalo vseh dejstev, predstavljenih v postopku, in zato je sprejelo neutemeljeno in napačno odločitev.

Tožeča stranka izpodbijano sodbo napada tudi glede vprašanja, ali bi bilo potrebno toženi stranki pritrditi, da je tožeča stranka nesposobna, že v kolikor bi se le en sam očitek iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izkazal za resničnega. Po mnenju tožeče stranke je potrebno takšno stališče sodišča označiti za nezakonito in neustavno, saj nesorazmerno posega v pravico delavca do zaposlitve in socialne varnosti. Iz prejšnjega in sedanjega Zakona o delovnih razmerjih tako izhaja, da mora biti odpovedni razlog resen in utemeljen ter takšen, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Po mnenju tožeče stranke je ravno odgovornost delovnega mesta in s tem povezano število odločitev, za katere je delavec, ki ga zaseda v celoti pristojen, število delavcev, ki so mu podrejeni in konec koncev tudi količina in raznovrstnost dela, tisto, zaradi česar morebitnih napak oziroma napačnih odločitev ni možno avtomatično označiti za nesposobnost. Tožeča stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokazov v smeri ugotavljanja, ali so za tožečo stranko pri oceni neuspešnosti veljali enaki kriteriji kot za ostale delavce tožene stranke, predvsem tiste na enakem oziroma istem delovnem mestu. Tožeča stranka poudarja, da je bilo njeno delo v vseh prejšnjih letih za toženo stranko sprejemljivo oz. da je bila z njim zadovoljna. Po mnenju tožeče stranke bi jo morala tožena stranka s kakršnimi koli spremembami glede pričakovanj v zvezi z rezultati oz. načinom dela vsekakor seznaniti, preden bi ji lahko bilo očitano, da je za delo, ki ga je do tedaj tri leta opravljala na enak način kot v ocenjevalnem obdobju in bila zanj sposobna, naenkrat postala nesposobna. Tožeča stranka je tekom tega pravdnega postopka ves čas trdila, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi diskriminacije s strani nadrejenih oseb in posledično tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. V zvezi s tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je direktor tožene stranke tožeči stranki na sestanku dne 30. 1. 2012 grozil, da jo, v kolikor ne bo prostovoljno odšla, nameravajo odpustiti iz krivdnega razloga, saj naj bi imeli „polne omare gradiva proti njej“ ter da bo potem „zaznamovana“ pri iskanju nove zaposlitve. Glede česar pa se naslovno sodišče v izpodbijani odločbi niti ni opredelilo.

3. Tožena stranka je na pritožbo podala odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišča pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožeča stranka v pritožbi zgolj ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, izpodbijanega dela sodbe pa argumentirano ne izpodbija. Po stališču tožene stranke sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj se v takem primeru tožnica v pritožbi sploh ne bi mogla opredeljevati do odločilnih dejstev. Pritožbena navajanja o selektivni dokazni oceni bi lahko predstavljala kvečjemu pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo izvajanje nepotrebnih dokazov, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno temeljito in izčrpno razjasnjeno. Glede postopka pred redno odpovedjo tožena stranka navaja, da je že pritožbeno sodišče v svoji odločbi presodilo, da je tožena stranka postopek izpeljala skladno z 18. členom panožne kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ta in ostale očitke v izpodbijani sodbi izčrpno zavrnilo v točkah od 13 do 25. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede neizpolnjevanja pričakovanih delovnih rezultatov tožnice. Iz njenega zagovora pri delodajalcu kot tudi iz njene izpovedi pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica opravljala naloge iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi, da je določene naloge dobila na sestankih resorja, sicer pa si je sama postavljala naloge in si zastavljala cilje, da bi izboljšala promet svojih sortimentov. Tako tožnica prihaja sama s sabo v nasprotje, saj skuša za nazaj izpodbijati dejstva, ki zanjo doslej niso bila sporna, in prikazati, da ni vedela, kaj naj bi bili njeni pričakovani rezultati dela. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da so očitki iz poročila o delu tožnice, ki se nanašajo na njeno napačno podajanje informacij in navodil za delo, na novoletni posel 2011, na posredovanje napačnih podatkov o izboljšanju pogodbenih dogovorov, na analiziranje podatkov, na slab nadzor nad planiranimi prihodki za izvedene aktivnosti oziroma ostale dogovore, na neizvajanje dogovorjenega, na nespoštovanje koncernskih pravil, na napačno predlaganje aktivnosti in očitki v pritožbah sodelavcev računovodskega oddelka, utemeljeni. Na podlagi tega je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita, saj je zanjo obstajal utemeljen razlog.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 750/2013 z dne 16. 1. 2014 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 893/2012 z dne 17. 4. 2013 v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter v stroškovnem delu, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj po vsebini preveri utemeljenost odpovednega razloga, v preostalem delu (plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust) pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, kot izhaja iz točke 1 te obrazložitve.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi odločitve sodišča prve stopnje v celoti strinja in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

8. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v njej nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodba se da preizkusiti, ima izčrpne in jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti si med seboj niso v nasprotju. Iz obširne pritožbe, v kateri tožeča stranka dejansko povzema svoja izvajanja in trditve, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, in na katera je bilo že izčrpno odgovorjeno v izpodbijani sodbi, na kar tožena stranka utemeljeno opozarja v odgovoru na pritožbo, izhaja, da se tožeča stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, na podlagi katerih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Opredelilo se je do vseh bistvenih dokazov in v točki 4 obrazložitve tudi pojasnilo, zakaj je bila izvedba ostalih dokazov nepotrebna. Ni res, da je v obrazložitvi povzelo le izpovedi prič in listine, ki gredo tožnici v škodo. Če bi bilo temu res tako, potem sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, da dva tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana odpovedna razloga in sicer vodenje, (samo)organizacija, odločanje (obrazložitev v točkah od 26 do 29 sodbe sodišča prve stopnje), ter neizpolnjevanje liste aktivnosti (obrazložitev v točkah 30 do 37 sodbe sodišča prve stopnje) nista utemeljena. Pritožbeni očitki s tem v zvezi so neutemeljeni. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v celoti povzelo izpovedi prič. Sodišče namreč v sodbi ni dolžno povzemati celotnih izpovedi prič, ampak le njihovo bistvo.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla pravilno. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je prava podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, v 2. alineji 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Postopek je bila tožena stranka dolžna izvesti skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR (tožnici omogočiti zagovor) in v roku 6 mesecev od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR) in upoštevati tudi določbo 18. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (panožna KP, Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnji), ki določa pravila, ki jih mora spoštovati delodajalec, kadar v primerih določenih v ZDR zoper delavca začne postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala tako v skladu z določbami ZDR, kakor tudi v skladu z določbo 18. člena panožne KP, kar je obširno obrazložilo v točkah od 13 do 25 sodbe. Kot izhaja iz točke 21 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da panožna KP ne zahteva od delodajalca, da mora delavcu vročiti pisno oceno, ampak le, da jo izda. Tožena stranka tožnici pisne ocene sicer ni posebej vročila, je pa tožničine navedbe z razgovora z dne 30. 1. 2012, izvedenega po zaključku ocenjevalnega obdobja (od 20. 10. 2011 do 30. 1. 2012), ustrezno povzela v pisno oceno, ki jo je izdala dne 20. 3. 2012. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ji tožena stranka ni omogočila vpogleda v službeno dokumentacijo in ji je bila s tem onemogočena ustrezna priprava na razgovor. Temu ni tako. Na razgovoru tožnica ni zahtevala vpogleda v kakršnokoli dokumentacijo, torej tožena stranka ni kršila določb 18. člena panožne KP. Enako velja tudi glede zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica od tožene stranke ni zahtevala predložitve kakršnekoli dokumentacije. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo v točki 24 obrazložitve, da je tožnica podala obsežen in podroben pisni zagovor o očitkih, ki je bil konkretiziran tudi z datumi in številčnimi podatki, sklicevala pa se je tudi na drugo dokumentacijo. Tako je tožnica imela ustrezno dokumentacijo, saj je v pisnem zagovoru uporabila ustrezne podatke iz te dokumentacije.

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi v točkah 8 - 10 natančno pojasnilo, da je bila tožnica s pričakovanji, ki so se zahtevala na delovnem mestu sortiment manager (SM), ki ga je zasedala, seznanjena. Tožničine delovne naloge so bile v 13. členu njene pogodbe o zaposlitvi ustrezno opredeljene, tožnica pa se je s pričakovanji seznanila tudi v okviru vseh šolanj, ki so ji bila pri toženi stranki zagotovljena. Tudi tožnica je potrdila, da je bila za svoje delo ustrezno usposobljena. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici jasno, kaj so njeni pričakovani delovni rezultati, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s posameznimi očitki tožene stranke tožnici, za katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so utemeljeni. Glede očitka „napačno podajanje informacij in navodil za delo“ je sodišče prve stopnje v točkah od 38 do vključno 46 ugotovilo, da je tožnica dajala napačna oziroma ne dovolj jasna navodila za sprotno izključevanje decentraliziranih izdelkov z zalogo 0. Zavzelo je pravilno stališče, da bi morala tožnica vsaj od 28. 11. 2011 dalje, ko je po e-mailu prejela zahtevo neposredno nadrejene D.D. po dnevnem preverjanju zaloge decentraliziranih izdelkov, ravnati skladno s tem navodilom. Tožnica pa je imela tudi možnost dostopa do podatkov o decentraliziranih izdelkov, zato bi bila njena navodila lahko pravilna in jasna.

13. Sodišče prve stopnje je glede očitka o „novoletnem poslu 2011“ zavzelo pravilno stališče, da tožnica pred urgenco neposredno nadrejene D.D. dne 15. 12. 2011 ni spremljala podatkov o cenah konkurence, na podlagi katerih bi lahko izvedla primerjavo s cenami darilnih setov tožene stranke in po potrebi odreagirala na cene konkurentov, kar je obrazloženo v točki 48. Nadalje je v točki 49 obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da je bila njena cenovna politika napačna, saj se darilo ne sme vračunati (tudi delno ne) v ceno seta, tožnica pa je cene oblikovala na tak način. Tožnica tudi ni naredila analize uspešnosti prodaje darilnih setov. Sodišče prve stopnje je v točki 50 natančno pojasnilo, da poročila, na katerega se sklicuje tožnica, ni mogoče šteti za analizo, saj iz njega ne izhajajo nobene ugotovitve in zaključki v zvezi z doseganjem prometa, iz njega pa tudi ni moč razbrati, ali so bili na podlagi tega poročila izvedeni kakšni ukrepi. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica dala referentoma pomanjkljiva navodila za razdor setov na posamezne izdelke. Po odhodu tožnice v bolniški stalež je bilo ugotovljeno, da je poleg setov, za katere je tako odredila tožnica, možno razdreti še 16 darilnih setov in da tožničino navodilo ni vsebovalo podatka o tem, na katere šifre se izdelki iz poročila nanašajo. Poleg tega pa je tožnica naročila tudi preveč darilnih setov, saj je bila količina darilnih setov lastne blagovne znamke glede na prodano količino v letu 2010 višja za 80 %. Tako je na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnici v zvezi z novoletnim poslom utemeljeno očita razlog nesposobnosti.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tudi očitek tožene stranke tožnici o posredovanju napačnih podatkov o izboljšanju pogodbenih dogovorov utemeljen. Tožnica je dne 6. 1. 2012 D.D. posredovala e-sporočilo in sicer obvestilo, o izboljšanju pogodbenih dogovorov z dobaviteljem L., o ponujenih pogojih za programa K. in J.. V analizi, ki jo je opravila SM I.I., je bilo ugotovljeno, da so tožničine navedbe v obvestilu popolnoma napačne. Da je temu tako, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 57 obrazložitve, saj je tožnica upoštevala bonus v višini 1 % in ne 0,5 %. Bonus, ki ga je upoštevala tožnica, ni minimalni bonus, saj ta znaša za dosego 88 % do 93 % prometa 0,5 %. Tožnica je upoštevala bonus 1 %, ki je predviden za dosego prometa v razponu od 93 % do 100 %, in zato svoji nadrejeni ni podala pravih podatkov glede izboljšanja pogodbenih pogojev.

15. V zvezi z analiziranjem podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je očitek tožene stranke tožnici, da v analizi, ki jo je na zahtevo D.D. tej poslala dne 10. 1. 2012, podaja napačne in zavajajoče informacije, utemeljen. Tožnica je v analizi podala le tabelarne podatke, ki jih je potegnila iz računalniškega sistema, ni pa vzrokov za padec prometa po posameznih artiklih obrazložila tako, da bi bili ti jasni. Tako je npr. v okviru komentarja sicer omenila padec prometa na P. maskari, pudru R. in padec S. na lakih T., vendar pa, razen omembe, da so bili vsi trije artikli v odbiti ceni, ni utemeljila razlogov, ki bi vplivali na padec prodaje.

16. Tožnici je tožena stranka očitala tudi neizvajanje dogovorjenega na nivoju managementa nabave. Dogovorjeno je bilo, da se v mesecu januarju 2012 izdajo tri AB knjižice povezane s tematiko kozmetika, gospodinjstvo in otrok, v katerih se bodo nahajali boni s 50 % popustom na nakup določenih artiklov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je očitek tožene stranke tožnici, da dogovorjenega ni izvedla, utemeljen. Dne 4. 11. 2011 je bil celotnemu nabavnemu timu poslan terminski plan za izvedbo aktivnosti. Tožnica je bila kot vodja sortimenta otrok zadolžena za pripravo te knjižice in je s N.N. koordinirala nalogo zagotovitve izdelkov. Vendar N.N. pred pričetkom izvajanja naloge za izdajo AB knjižice ni dala ustreznih navodil, kar je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah 67 do 71, zato AB knjižica otrok, za katero je bila zadolžena tožnica, ni bila izdana. Tožnica se v pripravo ni aktivno vključila, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da okoliščina, da je bila tožnica od 14. 11. 2011 do 18. 11. 2011 v bolniškem staležu, na ugotovitev o tožničini neaktivnosti ni imela vpliva, saj je tožnica terminski plan prejela že deset dni pred bolniško odsotnostjo. Ker tako N.N. ni dala ustreznih navodil, pritožbenih navedb o tem, da od tožnice ni mogoče pričakovati, da bo nase prevzela delo asistentke N.N., ni mogoče upoštevati.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožnica ni spoštovala koncernskih pravil v zvezi z obljubo tožene stranke kupcem, da se vse maloprodajne cene ne bodo zvišale najmanj štiri mesece po zadnji spremembi cene. Tožnica je namreč v nasprotju s pravilom o nespreminjanju cen, s katerim je bila seznanjena, zvišala cene MPC plenic U. (točka 80 obrazložitve) in umetnim trepalnicam V. (točka 81 obrazložitve) pred iztekom štirih mesecev od zadnje spremembe cene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov v spisu pravilno ugotovilo, da je koncernsko pravilo pri toženi stranki veljalo in da je veljalo tudi pravilo odbitih cen, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

18. Tožnica tudi ni upoštevala obvestila tožene stranke, s katerim je dne 13. 12. 2011 delavce obvestila, da je potrebno zaradi bakterije v izdelkih takoj umakniti izdelke za nego otroka O., saj bi lahko na že poškodovani koži povzročile okužbe. Tožnica pa je te izdelke hotela vključiti v program baby bonus 2012 z obrazložitvijo, da imajo nekatere poslovalnice še zalogo teh izdelkov, česar pa zaradi posredovanja SM Z.Z. z dne 19. 1. 2012 ni storila. Zaradi nepremišljenih ravnanj tožnice bi bila tožena stranka ob ugled in tudi s strani tržne inšpekcije kaznovana za prekršek. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi glede tega tožena stranka tožnici utemeljeno očitala nesposobnost, utemeljena. Ker je glede tega očitka bistveno to, da se je tožnica, kljub temu, da je vedela (od 13. 12. 2011), da se sporni izdelek umika s prodajnih polic, odločila, da bodo ti izdelki vključeni v program baby bonus s popustom 25 % pri ceni, pritožbenih navedb o tem, da bi moralo sodišče presojati, ali je tožnica odgovorna za prisotnost spornih izdelkov na trgovinskih policah, ni mogoče upoštevati.

19. V zvezi z očitkom o pritožbah sodelavcev računovodskega oddelka na sodelovanje tožnice in njega tima, ki temu oddelku povzroča velike težave in dodatno delo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica pri izstavitvi računov v mesecu decembru 2011 dobavitelju L. ni ravnala s potrebno skrbnostjo in so zaradi tega nastale tudi posledice. Zaradi tega je tožena stranka na dan 31. 12. 2011 izkazala nepravilno bilanco stanja in uspeha in matični družbi predložila napačen izkaz poslovnega izida za obdobje od decembra 2011 do februarja 2012 ter po nepotrebnem v mesecu januarju 2012 plačala za 4.602,00 EUR DDV, ki ga je dobila vrnjenega šele v aprilu 2012. Tožnica bi morala takoj, ko se je seznanila z zavrnitvijo plačila računov, ugotoviti ali so ti pravilni in kot vodja tima ustrezno ukrepati.

20. Na podlagi navedenih ugotovitev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (točka 103 obrazložitve) in tudi pravilno ugotovilo, da tožnica pri toženi stranki ni bila obravnavana diskriminatorno (točke 104 do 107 obrazložitve) ter na podlagi navedenega primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

21. Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.