Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da gre za pomembno pravno vprašanje „izrekanja inšpekcijskega ukrepa, za kar ni pravnega temelja v materialnem predpisu“, ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident ni izkazal uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj je v zadevah, na katere se sklicuje, Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora imeti ukrep inšpektorja podlago v materialnem zakonu, prav to pa izhaja tudi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata Kranj, št. 061-198/2010-5/44-13 z dne 21. 2. 2011, s katero je bilo revidentu odrejeno, da v roku osmih dni od vročitve te odločbe odstrani oziroma zniža ograjo, zgrajeno iz betonskih zidakov, v varovalnem pasu občinske ceste na parc. št. 15 in na parc. št. 16, obe k. o..., v lasti revidenta, na višino 0,9 m od nivoja pločnika, kot je to določeno v soglasju občine Šenčur, št. 35100-038/09 z dne 11. 6. 2009; ter kolikor revident ne bo izvršil odrejenega, da bo Medobčinski inšpektorat Kranj sankcioniral kršitelja zaradi nespoštovanja z odločbo odrejenega ukrepa in poskrbel za izvršbo oziroma vzpostavitev prvotnega stanja s prisilitvijo. Z odločbo tožene stranke, št. 061-0001/2011-01 z dne 9. 5. 2011, je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper odločbo organa prve stopnje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da gre za pomembno pravno vprašanje „izrekanja inšpekcijskega ukrepa, za kar ni pravnega temelja v materialnem predpisu“, ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. Revident vprašanja ni konkretno in natančno navedel, ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, ter tudi ni navedel okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. S svojimi navedbami, da izpodbijana inšpekcijska odločba nima podlage v materialnem predpisu, ker se sklicuje samo na 30. in 43. člen Odloka o občinskih cestah Občine Šenčur (v nadaljevanju Odlok) in ne tudi na materialni predpis (Zakon o cestah; v nadaljevanju ZCes-1), ki ga je navedlo šele sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa revident zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ki pa je vsebinski revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in sama po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na zadevo, ni razlog za dovoljenost revizije. Glede na navedeno razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

9. Revident uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah U 771/92 z dne 21. 12. 1995, U 843/92 z dne 10. 11. 1993, U 105/1994 z dne 14. 2. 1996, I Up 788/2001 z dne 31. 1. 2002 in I Up 233/2003 z dne 23. 2. 2006. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju s citirano sodno prakso zavzelo stališče, da ima ukrep podlago v materialnem predpisu ter navedlo materialni predpis, ki ga inšpekcijska odločba ne vsebuje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je v navedenih zadevah zavzelo stališče, da mora imeti ukrep inšpektorja podlago v materialnem zakonu, prav to pa izhaja tudi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi zaključilo, da ima izpodbijani ukrep podlago v določbah ZCes-1 (peta in osma alineja 1. točke prvega odstavka ter 8. točka prvega odstavka ZCes-1, 114. člen ZCes-1 in 97. člen ZCes-1) in Odloku (6. točka prvega odstavka 54. člena ZCes-1).

11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.