Jedro

Ograja, ki jo je tožnik postavil v varovalnem pasu občinske ceste, onemogoča pregled skoznjo in je višja kot je to določalo dano soglasje, zato je občinski inšpektor ukrep izrekel skladno z določbami Odloka o občinskih cestah v Občini Šenčur.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Medobčinski inšpektorat Kranj je z izpodbijano odločbo zavezancu A.A. odredil, da: v roku 8 dni od vročitve te odločbe odstrani oz. zniža ograjo, zgrajeno iz betonskih zidakov, v varovalnem pasu občinske ceste parc. št. 768/1 k.o. B., na parc. št. 85/14 k.o. B., last zavezanca, na višino 0,9 m, od nivoja pločnika, kot je to določeno v soglasju Občine Šenčur, št. 35100-038/09 z dne 11. 6. 2009; ter kolikor zavezanec ne bo izvršil odrejenega, da bo Medobčinski inšpektorat Kranj sankcioniral kršitelja zaradi nespoštovanja z odločbo odrejenega ukrepa in poskrbel za izvršbo oz. vzpostavitev prvotnega stanja s prisilitvijo. V obrazložitvi navaja, da je 17. 8. 2010 inšpektorat opravil inšpekcijski ogled in ugotovil, da je v neposredni bližini meje s cesto dejansko zgrajena ograja, s polnim polnilom iz gradbenega materiala, ki onemogoča pogled skozi ograjo. Ugotovljeno je bilo, da je ta visoka 1,5 m, kar je v nasprotju s soglasjem z dne 11. 6. 2009. S tem dejanjem je bilo protipravno poseženo v varovalni pas občinske ceste, kar pomeni kršitev 30. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Šenčur (Odlok) ter kršitev 43. člena Odloka. Na poziv z izjavo zavezanec pisne izjave ni podal, neformalno pa je izjavil, da bo v najkrajšem času znižal višino, kot je določena v soglasju. Dne 31. 10. 2010 pa je zavezanec organu posredoval dokument oziroma soglasje h gradnji z dne 8. 10. 2010, v katerem je določeno, da višina ograje ne sme biti višja od 1,7 m od nivoja pločnika oziroma 1,8 m merjeno od nivoja ceste. Pri poizvedbi inšpektorja na Občini Šenčur je uslužbenka pojasnila, da Občina Šenčur ni izdala tega dokumenta. Pred izdajo odločbe je inšpektor ponovno opravil ogled kraja 22. 12. 2010 in ugotovil, da je stanje nespremenjeno kot ob prvem ogledu. Iz navedenega je odločil, kot izhaja iz izreka.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi z ugovorom, da je bila odločba izdana s strani stvarno nepristojnega organa, ker je bila zgrajena ograja na podlagi gradbenega dovoljenja, odgovarja, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb Zakona o graditvi objektov (ZGO) opravljajo gradbeni inšpektorji, izpodbijana odločba pa je izdana na podlagi Odloka. V zvezi s kršitvami določb Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) pa meni, da ukrep ni nesorazmeren. Rok ustreza teži kršitve in pomenu kršitve za javni interes – varnost v cestnem prometu. Sklicevanje na soglasje z dne 8. 11. 2010 ni relevantno, kajti to soglasje ni bilo podlaga k izdaji gradbenega dovoljenja, prav tako pa soglasje, na katerega se sklicuje zavezanec, ni razveljavilo obeh predhodno podanih soglasij Občine Šenčur.

Tožnik izpodbija odločitev in meni, da je z njo poseženo v pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Meni, da je bilo v zadevi kršeno načelo zakonitosti. Odlok v 54. členu ureja pravice in dolžnosti občinskega inšpektorja za ceste pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzorstva občinskih cest. Ta določba pa ne vsebuje potrebnih inšpekcijskih ukrepov v zvezi z nadzorom varovalnega pasu občinske ceste. Zato medobčinski inšpektor ne more odrediti ukrepa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Sodna praksa je enotna, da mora vsak inšpekcijski ukrep imeti podlago v materialnem zakonu (sodba Vrhovnega sodišča U 771/92 z dne 21. 12. 1995, U 843/92 z dne 10. 11. 1993, sodba Upravnega sodišča U 1060/2011). Zato je sklicevanje na določbo 32. člena ZIN nezakonito. Vsak izrečeni ukrep inšpektorja pomeni poseg v ustavno varovano pravico, zato je iz naslova varovanja načela zakonitosti potrebno, da ima tak ukrep podlago v konkretni zakonski določbi (sodba Vrhovnega sodišča U 105/94 z dne 14. 2. 1996 in I Up 788/2001 z dne 31. 1. 2001). Ugovarja tudi stvarni pristojnosti, ker je odločbo izdal stvarno nepristojen organ. Nadzor nad gradnjami opravlja gradbeni inšpektor po določbah ZGO-1. Obseg inšpekcijskega nadzorstva po določbah 145. člena ZGO-1 zajema tudi vprašanje, ali se gradnja izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem. Izpodbijane odločitve tudi ni mogoče preizkusiti v delu, kjer je odrejen inšpekcijski ukrep. Ukrep je izdan v nasprotju s spoštovanjem temeljnih načel, še posebno načela sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Odredba za odstranitev oziroma znižanje ograje je ukrep, ki zničuje namen, s katerim je bila ograja postavljena, zato nedvomno ne gre za milejši ukrep, odrejen s strani inšpektorja. Opozoriti je tudi na dejstvo, da tožeča stranka razpolaga s tremi soglasji za postavitev ograje v varovalnem pasu javne ceste. Res gradbeno dovoljenje sloni na višini 0,9 m, vendar pa je dejstvo, da upravni organ razpolaga s soglasjem z dne 8. 11. 2010, ki izkazuje soglasje za postavitev ograje v dejansko postavljeni višini. Organ se je samovoljno izrekel o neveljavnosti soglasja k gradnji ograje, čeprav za slednje ni pristojen. Glede na to, da obstajajo razhajanja glede dopustne višine ograje v več različnih dokumentih, izdanih s strani občine, bi moral organ počakati do razjasnitve nejasnosti glede navedenega. Predlaga odpravo odločitve upravnega organa ter zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji tožbenih ugovorov in izpodbijane odločbe po mnenju sodišča odločitev upravnega organa ne posega po v Ustavi Republike Slovenije določene zajamčene človekove pravice in svoboščine iz 14., 22. in 34. člena in je utemeljena na zakonu in podzakonskih aktih, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

V zvezi s kršitvijo načela zakonitosti tožnik meni, da odločba 54. člena Odloka, ki določa naloge inšpekcijskega nadzorstva, ni podlaga za izrečeni ukrep, ker gre za določbo, ki občinskemu inšpektorju daje le pravico in možnost nadzorovati izvajanje predpisanih pogojev pri posegih v varovalnem pasu ceste, ne vsebuje pa podlage za inšpekcijske ukrepe v zvezi z nadzorom varovalnega pasu občinske ceste. Iz izpodbijane prvostopne odločbe izhaja, da je na ogledu 17. 8. 2010 bilo ugotovljeno, da zgrajena ograja onemogoča pogled skoznjo. Ob navedeni ugotovitvi pa ima inšpektor nalogo tudi iz 6. točke prvega odstavka 54. člena Odloka, da odredi ukrepe za zagotovitev polja preglednosti. Določba je skladna z določbo 118. člena Zakona o cestah (ZCes-1), ki določa splošne inšpekcijske ukrepe (glej 5. in 8. alineo 1. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 ter 7. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 in 114. člen ZCes-1, ki določa obseg inšpekcijskega nadzorstva). Ograje, kot izhaja iz dejstev, ki jih povzema izpodbijana odločba in jim tožnik ne oporeka, leži v varovalnem pasu občinske ceste (obseg le-tega določa peti odstavek 30. člena Odloka – 97. člen ZCes-1). V varovalnem pasu je raba prostora omejena (prvi odstavek 97. člena ZCes-1), posegi v prostor pa dovoljeni le s soglasjem upravljalca občinske ceste (drugi odstavek 97. člena ZCes-1). Ravnanje v nasprotju z režimom v varovalnem pasu je podlaga za odreditev ukrepov, ki jih določba prvi odstavek 54. člena Odloka. Na podlagi navedenih materialnih predpisov je imel torej inšpektor podlago za ukrep, kot ga je izrekel ter je ugovor, da zanj ni imel podlage v predpisu, neutemeljen.

V zvezi z ugovorom, da ni bilo spoštovano načelo zakonitosti, je sodišče že odgovorilo tudi na ugovor o stvarni pristojnosti inšpektorja za izdajo odločbe – 118. člen ZCes-1. Navedena določba ga pooblašča, da odredi ukrepe, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanjem kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanjem kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste v nasprotju s soglasjem.

V zvezi z ugovorom, da je tožnik imel soglasje za postavitev višje ograje od 0,9 m – soglasje z dne 8. 11. 2010, pa sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je naknadno predloženo soglasje inšpektor presodil in mu odrekel verodostojnost. Za tako presojo je bil v okviru ugotovitvenega postopka – ugotavljanja pravilnega in popolnega dejanskega stanja v zadevi pristojen. Da pa presoja ne bi bila pravilna, pa tožnik ne v pritožbi, ne v tožbi, niti s stopnjo verjetnosti ne dokazuje drugače. Njegovo presojo sodišče iz razlogov, ki jih je navedel, (poizvedba) ocenjuje kot pravilno. Postavljena ograja je bila torej višja kot je to določalo dano soglasje (drugi odstavek 30. člena Odloka), kar Odlok prepoveduje (drugi odstavek 43. člena Odloka), tako dejansko stanje pa je podlaga za izrek ukrepov (drugi odstavek 48. člena Odloka in 54. člen Odloka).

Tožnik ugovarja še nesorazmernosti odrejenega ukrepa. Ker je na strani javnega interesa varnost udeležencev v cestnem prometu, na strani tožnika pa zgolj obveznost znižanja ograje, kar je možno sanirati, sodišče ugovoru o nesorazmernosti ne more slediti. Javni interes v obravnavani zadevi nesporno presega zasebni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev iz 2. točke izreka – o zahtevi za povrnitev stroškov, temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.