Jedro

Revizija utemeljeno ponavlja že v pritožbi navedeno stališče, da bi moralo sodišče pri presoji utemeljenosti izpodbijane odpovedi ugotavljati, ali se je tožena stranka po odpovedi še prijavljala na nove razpise tako, da je potreba po revidentkinem delu še naprej obstajala. V odpovedi je bilo namreč navedeno, da je bil sprejet sklep, da se celotna dejavnost na področju projektne dejavnosti ukine.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških prevoza na delu in prehrane.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2011 in zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas od 17. 7. 2011 do 8. 12. 2011. Tožnici je prisodilo posamične stroške prevoza in prehrane za mesece april, maj in junij 2011, v presežku pa je denarne zahtevke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožničino delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodje projektov postalo nepotrebno, zato ji je tožena stranka utemeljeno odpovedovala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožna stranka ni imela več dela, kar je izpovedal direktor tožene stranke, tožena stranka tudi ni bila izbrana na javnih razpisih. Tožnici pripadajo stroški v skladu z obračuni plač tožene stranke, tožnica pa ni predložila drugih dokazov.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o stroških postopka, v preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožnice, ki se nanaša na podredni zahtevek, je štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zato je razveljavilo odločitev o stroških postopka, da bo lahko o njih odločilo sodišče ob odločanju o podrednem zahtevku. Obrazložilo je, da so bili zavrnjeni dokazni predlogi tožnice informativne narave, zato so bili nedovoljeni.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila zaposlena za pridobivanje, vodenje in izvajanje projektov, kar je tožena stranka tudi po odpovedi še vedno izvajala. Tožena stranka ni predložila sklepa zavoda o prenehanju opravljanja vodenja projektov, kot je bil naveden v obvestilu o nameravani odpovedi, ampak je to dokazovala le z izpovedjo direktorja. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi navedla, da je njen direktor v letu 2011 sam pripravil približno 70 ponudb. Potreba po opravljanju dela tako ni prenehala po 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Projektna dejavnost ne pomeni zgolj izvajanje projektov, temveč tudi njihovo pridobivanje. Tožena stranka se je po odpovedi prijavila še vsaj na tri razpise, kar pomeni, da je še naprej izvajala dejavnost pridobivanja projektov. Sodišče prve stopnje je v presežku zavrnilo zahtevek, vendar tega presežka ni natančno opredelilo, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnici je bila kršena pravica do izjavljanja, saj ni obrazložilo zavrnitve dokaznega sklepa o poizvedbah pri Zavodu E. in Mestni občini M. v zvezi s prijavljanjem projektov tožene stranke na razpise. Prav tako je bil brez obrazložitve zavrnjen dokazni predlog za pridobitev evidence delovnih ur s strani tožene stranke v zvezi s stroški prevoza na delo in prehrane. Opustitev argumentirane zavrnitve dokaznih predlogov predstavlja kršitev pravice do sodelovanja v postopku. Sodišče druge stopnje napačno utemeljuje zavrnitev izvedbe dokazov, ker naj bi bili informativni., saj je tožnica ponudila ustrezno trditveno podlago. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznih predlogov iz njene vloge z dne 27. 5. 2013. Sodišče tudi ni sprejelo formalnega zavrnitvenega dokaznega sklepa.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljenja glede odločitve o stroških prevoza na delo in prehrane.

6. Pri zahtevku za izplačilo stroškov prevoza na delo in prehrane gre za premoženjski individualni delovni spor. Po 1. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je revizija v premoženjskih individualnih delovnih sporih dovoljena le, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Po tretjem odstavku istega člena je v primeru, če revizija po prejšnjem odstavku ni dovoljena, dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče. Ker vrednost zahtevka ne presega 40.000 EUR in revizija v tem delu ni bila dopuščena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP zavrglo glede določitve o stroških prevoza na delo in prehrane.

7. V dovoljenem delu je revizija utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revidentki je tožena stranka redno odpovedala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga 16. 6. 2011. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR predstavlja poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potrebe po revidentkinem opravljanju dela po pogojih pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2011 je v obravnavani zadevi odločilno dejstvo za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi iz poslovnega razloga. Pri opredelitvi dela revidentke je bilo v drugem členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je njeno delo „pridobivanje, vodenje in izvajanje projektov delodajalca“. Nižji sodišči sta na podlagi ugotovitve o obstoju poslovnega razloga naslonili na izpovedbo direktorja tožene stranke in pojasnilo Ministrstva za notranje zadeve, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni pridobila novih projektov. Kar naj bi pomenilo, da dejansko obstoji v odpovedi navedeni razlog, da ni več pridobljenih projektov, ki bi omogočali projektno dejavnost tožene stranke.

10. Revizija utemeljeno ponavlja že v pritožbi navedeno stališče, da bi moralo sodišče pri presoji utemeljenosti izpodbijane odpovedi ugotavljati, ali se je tožena stranka po odpovedi še prijavljala na nove razpise tako, da je potreba po revidentkinem delu še naprej obstajala. V odpovedi je bilo namreč navedeno, da je bil sprejet sklep, da se celotna dejavnost na področju projektne dejavnosti ukine. Kar lahko pomeni le to, da se je tožena stranka odločila, da ne bo več pridobila novih projektov (ne samo prenehala izvajati prej pridobljenih, ki naj bi bili po zatrjevanju tožene stranke že izvedeni). Revidentkina delovna naloga po pogodbi o zaposlitvi pa je bila tudi v pridobivanju novih projektov s pripravo in prijavo na nove razpise in ne samo izvajanje že pridobljenih projektov.

11. Nižji sodišči zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ugotavljata in nadalje presojata le izvajanje pridobljenih projektov, medtem ko je pridobivanje novih projektov lahko po naravi stvari sestavljeno tako iz uspešnih kot neuspešnih prijav na razpise. Pridobivanje projektov z vidika priprave projekta in prijave na razpise - ne pa samo uspešne prijave - v dokaznem postopku kljub ustreznim tožbenim navedbam ni bilo raziskano. V tej zvezi revizija tudi utemeljeno opozarja na navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da naj bi direktor tožene stranke v letu 2011 pripravil sam 70 projektov. Navedba pa je bila postavljena v kontekstu očitka, da jih je revidentka pripravila premalo v krajšem časovnem obdobju, ko je bila še zaposlena pri toženi stranki. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoč.

12. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v dovoljenem delu reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo v ponovljenem postopku glede na trditveno podlago strank, njihove dokazne predloge in materialno dokazno breme iz prvega odstavka 82. člena ZDR ugotoviti, ali je bila dejansko ukinjena celotna dejavnost tožene stranke glede pridobivanja in vodenja projektov, kot je bilo zatrjevano v odpovedi. Pri tem bo moralo upoštevati, da že samo pridobivanje projektov s prijavami na razpise predstavlja dejavnost tožene stranke, ki naj bi bila po navedbah tožene stranke v celoti ukinjena in ki obenem predstavlja tudi delovne naloge iz revidentkine pogodbe o zaposlitvi. Presoditi bo moralo tudi navedbe tožene stranke o direktorjevem pripravljanju razpisov v letu 2011 in ob tem upoštevati dokazna bremena strank. O dokaznih predlogih strank bo moralo sodišče v ponovljenem postopku odločiti na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu in preveriti primernost substanciranja trditev in dokaznih predlogov glede na okoliščine primera (1). Morebitno kontinuirano prijavljanje tožene stranke na nove razpise po izpodbijani odpovedi bi lahko dokazovalo neobstoj poslovnega razloga ob podaji odpovedi in s tem nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): M. Dolenc: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1467.