Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Do prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice je prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta vodenja projektov, ki ga je zasedala tožnica, ker tožena stranka ni pridobila nobenega izobraževalnega projekta ali posla, ki bi omogočal dejavnost na področju vodenja projektov.

Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da je sprememba organizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih odda zunanjemu izvajalcu, utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi, odločitev o stroških postopka se razveljavi (V. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek (plačilo odpravnine), se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 16. 6. 2011 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravice iz delovnega razmerja za čas od 17. 7. 2011 do 8. 12. 2011, jo za ta čas prijaviti v delovno razmerje in socialna zavarovanja ter ji obračunati plačo v znesku 1.170,00 EUR bruto na mesec, po odvodu prispevkov in davka pa izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesec april 2011 v znesku 299,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, za mesec maj 2011 v znesku 88,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila in za mesec junij 2011 v znesku 11,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prehrane za mesec april 2011 v znesku 63,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, za mesec maj 2011 v znesku 18,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 do plačila in za mesec junij 2011 v znesku 52,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 do plačila (III. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnice iz naslova zahtevanih stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane, zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 585,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (I., IV. in V. točke izreka) se pravočasno pritožuje tožnica ter uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in kršitve ustavnih pravic. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj meni, da so ti odmerjeni prenizko. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni ukinila dejavnosti vodenja projektov in v ta namen je v ponovnem sojenju predložila pojasnilo Ministrstva za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da se tožena stranka še vedno prijavlja na razpise za izvajanje projektov, in sicer da se je v letu 2011 in še februarja 2012 tožena stranka prijavljala na razpise ministrstva in sicer za izvajanje projekta A. in B.. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka še vedno opravljala projektno dejavnost, saj se sicer na razpise ne bi prijavljala. Tudi če v konkretnih primerih razpisov ni bila izbrana, to še ne spremeni dejstva, da se je nanje prijavljala in je torej jasno, da dejavnost vodenja projektov ni bila opuščena. Če se je tožena stranka prijavljala na projektne razpise notranjega ministrstva, je mogoče utemeljeno sklepati, da se je prijavljala tudi drugam, pri čemer je tožnica v zvezi s tem sodišču predlagala opravo poizvedb pri kmetijskem ministrstvu, zavod C. in Mestni občini D., vendar sodišče uradnih poizvedb ni izvedlo. Prav tako tožena stranka ni predložila v postopku na prvi stopnji sveta zavoda, ki bi se nanašal na ukinitev projektne dejavnosti. Sodišče je tudi sledilo navedbam tožene stranke glede višine stroškov prevoza in prehrane za mesece april, maj in junij 2011 in novih okoliščin v ponovljenem sojenju ni raziskovalo. V zvezi s tem nikakor ne drži, da tožnica ni predložila dokazov v prid svojemu zatrjevanju, saj je svoje navedbe dokazovala s svojim zaslišanjem in evidence delovnega časa za april 2011, predlagala pa je tudi, da naj sodišče toženi stranki naloži predložitev evidence delovnega časa za maj in junij 2011, česar pa ni storilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ker je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, pri tem pa sodišče ni odločalo o podrednem zahtevku tožnice, da ji pripada tudi ustrezna odpravnina po 109. členu ZDR. Napačna je tudi odmera stroškov postopka, saj sodišče ni upoštevalo priglašenih stroškov v odgovoru na pritožbo, prav tako se priglašeni stroški ne skladajo s stroški po tar. št. 3100 in 3102, saj so odmerjeni prenizko glede na vrednost spornega predmeta in Zakona o odvetniški tarifi. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov kilometrine za pristop na narok za glavno obravnavo, brez obrazložitve pa ni priznalo stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena, v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, pa jo je potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana smiselno zatrjevana kršitev določb postopka, ki se nanaša na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi neizvedbe oziroma zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga, ker sodišče ni po uradni dolžnosti opravilo poizvedb pri kmetijskem ministrstvu, zavod C. in Mestni občini D., ali se je toženka prijavljala na razpise. Presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, je v skladu z 213. in 287. členom ZPP pridržana sodišču prve stopnje. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar mu jih ni treba izvajati, zlasti, če dokaz ni bistven za zadevo, če izvedba predlagane dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni ali pa je neko dejstvo že dokazano. Sodišče prve stopnje je zadevni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, saj je štelo, da je na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanja prič in strank dejansko stanje v celoti razjasnjeno. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je nedovoljen informativni dokaz, ki ga poda stranka, ki ni najprej podala trditev o relevantnih dejstvih in sicer zato, ker se nadeja, da bo zanje črpala podlago prav iz izvedenega dokaznega postopka. Glede na trditve tožnice pa naj bi šele poizvedbe pri pristojnih organih pokazale, ali je bilo morda ravnanje tožene stranke pri ukinitvi delovnega mesta tožnice zakonito ali ne. Predlagani so bili torej informativni dokazi, ki naj bi bili izpeljani zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve. Takšni dokazi niso dovoljeni. Upoštevaje obrazloženo je neutemeljen očitek kršitve 22. člena Ustave RS in v zvezi s tem sklicevanje, da je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo tožničine dokazne predloge.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 193/2011 z dne 23. 5. 2012 je zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 768/2012 z dne 31. 1. 2013 pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je skladno s 1. odstavkom 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 6. 2011 in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 17. 7. 2011 do 8. 12. 2011 ter za to obdobje prijavo v socialno zavarovanje in obračun plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodja projektov za določen čas, ker pa je ostala na delu po poteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, je tožena stranka na zahtevo tožnice z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je tožnici dne 31. 5. 2011 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 16. 6. 2011 pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz navedene odpovedi izhaja, da je tožena stranka kot obrazložitev odpovednega razloga navedla ukinitev celotne dejavnosti vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnici sporna odpoved dejansko podana zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, ker že v obdobju nekaj mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženka ni pridobila nobenega projekta ali posla, ki bi omogočal projektno dejavnost tožene stranke. Navedeno dejstvo je v izpovedbi potrdil tudi direktor tožene stranke, enako pa izhaja iz pojasnila Ministrstva za notranje zadeve, da se je tožena stranka na objavljene razpise z dne 18. 3. 2011 (trije sklopi) prijavila, vendar v nobenem primeru ni bila izbrana (A38).

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je možna le v primeru resnega in utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je podalo jasen odgovor, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in da odpovedni razlog ni bil fiktiven. Do prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice je prišlo zaradi ukinitve delovnega mesta vodenja projektov, saj tožena stranka ni pridobila nobenega izobraževalnega projekta ali posla, ki bi omogočal dejavnost na področju vodenja projektov. Tem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje tožnica ne nasprotuje, saj je sama navedla da dela ni imela. Delodajalec namreč mora dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Delodajalcu pa ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za odločanje v predmetni zadevi je pravno relevantna odločitev tožene stranke o ukinitvi delovnega mesta vodenje projektov, sprejeta (glede na vse okoliščine) v mesecu juniju leta 2011, ko dela (projektov) ni bilo. Morebitne prijave tožene stranke pet oziroma osem mesecev kasneje ne vplivajo na vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot zmotno uveljavlja pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sprememba akta o sistemizaciji pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da je sprememba organizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih odda zunanjemu izvajalcu, utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi. Upoštevaje obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more uspeti s trditvami, da je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonit, ker tožena stranka ni spremenila akta o sistemizaciji.

Tožnica je zahtevala tudi plačilo iz naslova stroškov prevoza na delo ter stroškov prehrane za mesece april, maj in junij 2011. Glede teh zahtevkov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka navedla, da se strinja z zahtevkom tožnice za navedene mesece zgolj v višini kot izhajajo iz obračuna plač za te mesece (B2 in B14). Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bila v mesecu aprilu 2011 tožnica prisotna 17 dni, koristila pa je 3 dni letnega dopusta (26., 28. in 29. april 2011) 25. in 27. aprila 2011 pa je bil državni praznik. Tako so tožnici stroški prevoza na delo za mesec april 2011 znašali v višini 299,88 EUR, torej v višini, ki jo vtožuje tudi tožnica, stroški prehrane pa v višini 63,92 EUR (za 17 dni po 3,76 EUR) od zahtevanih 71,44 EUR. V mesecu maju 2011 je bila tožnica prisotna na delu 5 dni in začasno zadržana od dela zaradi bolezni (od 16. do 31. maja 2011). Tako tožnici pripada za mesec maj 2011 povračilo stroškov prevoza na delo v višini 88,20 EUR (za 5 dni za 98 km po 0,18 EUR za km) od zahtevanih 158,76 EUR in stroški prehrane v višini 18,80 EUR (5 dni po 3,76 EUR) od zahtevanih 33,84 EUR. V mesecu juniju 2011 je bila tožnica prisotna na delu 3 dni, bila je tudi v bolniškem staležu, zato je za 3 dni dela pripada prehrana v višini 11,28 EUR (3 dni po 3,76 EUR) od zahtevanih 15,04 EUR in prevoz na delo (3 dni za 98 km po 0,18 EUR) v višini 52,92 EUR od zahtevanih 70,56 EUR. Tožnica je v zvezi s tem vztrajala, da zahteva povrnitev stroškov za april 2011 za 19 delovnih dni (čeprav je zahtevek za povračilo stroškov prevoza na delo postavila za 17 dni), za maj 2011 za 9 delovnih dni in za junij 2011 za 4 delovne dneve. Ob dejstvu, da tožnica ni predložila dokazov v prid svojemu zatrjevanju, sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo razloga za dvom v pravilnost podatkov, ki izhajajo iz obračuna plač na podlagi dejanske prisotnosti tožnice na delu v tem obdobju. Zato je zahtevku za posamezne mesece pravilno ugodilo v obsegu kot izhaja iz izreka sodbe in višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

O delu podrednega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, ki delavcu pripada pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo. Po določbi 3. odstavka 182. člena ZPP lahko uveljavlja tožeča stranka za eno tožbo tudi dva ali več tožbenih zahtevkov tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato bi moralo odločati o podredno postavljenem zahtevku za plačilo odpravnine, kar je tožnica uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 27. 3. 2012. Ker sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ni odločalo, je ta del pritožbe, s katerim tožnica zahteva plačilo odpravnine v višini 222,97 EUR, šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (1. odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 327. člena ZPP).

Zaradi izdaje dopolnilne sodbe, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (V. točka izreka). Končni uspeh strank v tem sporu bo namreč znan šele potem, ko bo sodišče odločalo še o zahtevku za plačilo odpravnine. Navedena odločitev pa vpliva tudi na vrednost spornega predmeta in posledično tudi na uspeh strank v postopku. Pri ponovni odločitvi o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi stroške za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 in kilometrine po tar. št. 6003 ZOdvT, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožnice.

Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnice zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).