Jedro

Tožnika nista dobila pravice zahtevati izpolnitve od zavarovanca tožene stranke takoj po prekršitvi obveznosti, pač pa šele, ko sta zanjo izvedela – torej ko sta izvedela za razveljavitev izdane začasne odredbe. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, to pa je v konkretnem primeru od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se prisojeni znesek zniža na 43.573,89 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 48.415,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 20. 2009 dalje do plačila in ji povrniti 3.218,24 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče pri zavrnitvi ugovora zastaranja spregledalo, da gre pri plačilu odškodnine iz mandatnega razmerja za poslovno odškodninsko terjatev, ki zastara po določbi 352/2 člena OZ v času, določenem za zastaranje obveznosti ter zastaranje začne teči prvi dan po prekršitvi pogodbene obveznosti. Petletni zastaralni rok je potekel v letu 2008, odškodninski zahtevek je bil vložen 6. 10. 2009, tožba za vložena 30. 12. 2011 in je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti zaradi zastaranja. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ne pojasni, v čem se kaže vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in domnevno nastalo škodo. Samo dejstvo, da tožnika svoje terjatve ne moreta izterjati, še ni podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika, saj je bila tožnikoma priznana terjatev v stečajnem postopku. Sodišče je ravnalo nepravilno, ko ni upoštevalo soudeležbe zavarovanca v višini 10 %, kot pogodbeno dogovorjene franšize. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj 20. 10. 2009 toženi stranki še niso bile znane vse okoliščine spornega zahtevka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnika uveljavljata od tožene stranke odškodnino zaradi kršitve mandatne pogodbe zavarovanca tožene stranke. Glede na ugovor tožene stranke, da je zahtevek zastaral zaradi poteka petletnega zastaralnega roka (tretji odstavek 352. člena OZ) v letu 2008, zastaranje pa je začelo 1. 7. 2002, ko je sodišče izbrisalo sklep o izdani začasni odredbi iz zemljiške knjige. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki se mu v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da tožnika nista dobila pravice zahtevati izpolnitve od zavarovanca tožene stranke takoj po prekršitvi obveznosti, pač pa šele, ko sta zanjo izvedela, to pa je glede na neprerekane navedbe tožečih strank dne 10. 7. 2008, ko sta tožnika izvedela za razveljavitev izdane začasne odredbe. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (člen 165 OZ), to pa je v konkretnem primeru od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe II P 1451/2000, to je bilo 28. 4. 2010, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnikov za plačilo 46.279,88 EUR in tožnika tega zneska nista mogla izterjati od prodajalca. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo ugovor zastaranja materialnopravno pravilna in je pritožba, ko vztraja pri tem ugovoru tudi v pritožbi, neutemeljena. Podana je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, saj tožnika zaradi opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ni pravočasno predlagal ustrezne začasne odredbe, ni bila poplačana po sodbi ne glede, da sta svojo terjatev priglasila v stečaju D. d.o.o. V konkretnem primeru spor izvira iz zavarovalne pogodbe in tožnika lahko uveljavljata samo tisto, kar določa zavarovalna pogodba tako, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati odbitno franšizo, ki znaša 10 % priznane odškodnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je to stvar zavarovanca tožene stranke in zavarovalnice. Zaradi tega napačnega materialnega stališča, je bilo v tem delu pritožbi ugoditi in prisojeno odškodnino znižati za 10 %.

5. Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper tek zamudnih obresti, saj je o njih sodišče prve stopnje odločilo v skladu s sodno prakso.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbi delno ugoditi, v ostalem pa jo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člena 353. in 358. ZPP).