Jedro

Tožnica vzrok škode oziroma prispevek k njenemu nastanku vidi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu avtoceste; če ga ne bi, voznik B. B. ne bi mogel naleteti v njegovo vozilo. Naravni vzročnosti torej pripisuje tudi pravno vzročnost. Tako pojmovanje vzročnosti je preširoko. Upoštevajoč druge okoliščine primera - razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol), zaradi česar ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire - se izkaže, da gre za oddaljen in od drugih pogojev soodvisen pogoj, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Dejansko gre za tako oddaljeno okoliščino, da ji je komajda mogoče pripisati naravno vzročno povezavo. Vzrok nastanka škode ni bil v ustavljenem vozilu zavarovanca tožene stranke, ampak v vožnji voznika B. B., ki očitno sploh ni spremljal situacije in razmer na cesti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača 18.600,000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 dalje in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo odločitev o pravdnih stroških, pritožbo tožnice pa je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. S sklepom II DoR 455/2019 z dne 17. 10. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje o temelju zahtevka materialnopravno pravilna.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa z vmesno sodbo samo odloči o podlagi zahtevka.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Dne 24. 7. 2013 je v jutranjem času prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila s tovornimi vozili udeležena zavarovanec tožene stranke (poljski državljan A. A.) in mož tožnice B. B., ki je zaradi posledic prometne nesreče umrl. 7. Prometna nesreča se je zgodila na avtocesti iz smeri C. proti S. v bližini naselja E. Na priklopniku tovornega vozila zavarovanca tožene stranke je razneslo gumo. Zaradi hitrosti, mase in nestabilnosti vozila ni uspel zaviti na odstavno SOS nišo, ampak je tovorno vozilo s priklopnikom ustavil za njo na desnem voznem pasu, ker odstavnega pasu na tem delu avtoceste ni. V trenutku ustavljanja je vključil utripajoče luči. Od tedaj dalje ni imel več vpliva na potek prometne nesreče. Na tem mestu je cesta pregledna, in sicer tudi pri gostem prometu okoli 100 metrov.

8. B. B. je bil od ustavljenega vozila oddaljen 2,175 km. Vozil je po desnem voznem pasu avtoceste s hitrostjo 87 km/h in se z nezmanjšano hitrostjo zaletel v ustavljeno vozilo po minuti in pol. Po oceni izvedenca bi svoje tovorno vozilo lahko pri ugotovljeni hitrosti ustavil v dolžini 69,5 metra, za kar bi potreboval 4,9 sekunde; za umikanje na prehitevalni pas pa bi potreboval 87,5 metra oziroma 3,6 sekunde. Druga vozila so ustavljeno vozilo varno prehitevala po levi strani.

9. Preiskava zoper poljskega državljana kot obdolženca je bila ustavljena, ker je državni tožilec odstopil od pregona (ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost obdolženca, ker je obdolženec ravnal v skrajni sili).

10. Tožnica od tožene stranke glede na delno odgovornost moža uveljavlja 60 % splošno priznanih zneskov odškodnine, in sicer za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega 13.200,00 EUR, za stroške pogreba in postavitve spomenika 2.400,00 EUR, prevzema pa tudi odškodninski zahtevek v znesku 3.000,00 EUR, ki ga je kot oškodovanka prijavila sedaj že pokojna mati B. B., katere dedinja je tožnica.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za nastanek prometne nesreče podana izključna odgovornost B. B., zato je glede na določilo prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabilo pravila o krivdni odgovornosti. Voznik B. B. je v celoti spregledal skupino vozil (tovorno vozilo s priklopnikom), ki je bila parkirana na desnem voznem pasu in je s tem povzročil kritično situacijo na vozišču in posledično nalet. Ni bil pozoren na dogajanje pred njim, saj bi lahko pravočasno videl ustavljeno vozilo in brez težav zapeljal z desnega na levi pas oziroma bi svoje vozilo lahko varno zaustavil. A. A. bi sicer moral zapeljati tovorno vozilo s priklopnikom v odstavno nišo, vendar pa to njegovo protipravno ravnanje ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje tako zaključi, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke (ki skupine vozil ni zapeljal v odstavno nišo) in prometno nesrečo, ampak je do nje prišlo izključno zaradi ravnanja pokojnega B. B..

12. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da pravno podlago za odločitev pomeni prvi odstavek 154. člena OZ in da je bilo ravnanje B. B. izključni vzrok za nesrečo. Voznik B. B. je bil namreč tisti, ki je imel objektivne možnosti bodisi se pravočasno ustaviti ali pa zaobiti oviro z zamenjavo voznega pasu in prehitevanjem, pa tega ni storil. Voznik stoječega vozila ni mogel ustaviti na varnejšem mestu in ni mogel vedeti, ali lahko z vožnjo nadaljuje. Čas od ustavitve do trčenja je bil tako kratek, da zaradi gostega prometa ni uspel priti niti iz kabine, da bi še dodatno zavaroval oziroma označil oviro ali preveril resnost poškodbe vozila in nadaljeval z vožnjo do varnejšega mesta. Drugi udeleženci pa so oviro zaznali in se ji lahko z običajnim manevrom spremembe voznega pasu tudi izognili.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

13. Tožnica meni, da je opiranje obeh sodišč zgolj na pomanjkanje krivdnega elementa na strani poljskega voznika materialnopravno nepravilno. Povsem sta spregledali pravila o objektivni odgovornosti, saj sta vozili nevarna stvar, do nesreče pa je prišlo zaradi njunega obratovanja. Ne glede na krivdo voznikov je dejstvo, da je do trčenja prišlo ob konkurenci obeh objektivnih odgovornosti, ki glede na obratovanje nista prenehali. Krivda je samo eden od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, ne pa edini. Upoštevati je treba prispevek k nesreči premikajočih se motornih vozil in poleg 154. člena upoštevati tudi določbe 131., 149. in 150. člena OZ. Do trčenja je prišlo zaradi prispevka iz sfere obeh vozil. Oba voznika sta (ne glede na subjektivni element) kršila cestnoprometne predpise. Poljski voznik je z vozilom obstal na vozišču, torej na površini, namenjeni za vožnjo vozil na tem voznem pasu, kar ni dovoljeno in je v nasprotju s prepovedjo iz 10. odstavka 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Vozilo ni imelo take okvare, da bi ne moglo varno nadaljevati vožnje do prve niše, ki je bila oddaljena kakih 500 m od kraja nesreče, kar so ugotovili tudi policisti. S tem je podana kršitev na strani poljskega voznika, ki nedvomno predstavlja enega od vzrokov za trčenje, saj je vozilo predstavljalo oviro pri vožnji B. B.. Brez te ovire do trčenja ne bi prišlo. Ni tudi dvoma o krivdnem ravnanju voznika B. B., ki bi se moral oviri izogniti in preprečiti nalet vozil, za kar je imel vse možnosti. Drug vzrok za nesrečo tako obstaja na strani voznika B. B.. Ob konkurenci dveh objektivnih odgovornosti in na strani voznika B. B. tudi subjektivne se tako tožnica utemeljeno zavzema za deljeno odgovornost obeh udeležencev trčenja. Tožnica je že v pritožbi izpostavila obstoječo sodno prakso, in sicer judikata II Ips 128/2013 in II Ips 133/2006, ki pritrjujeta njenemu stališču, da krivda ni edini temelj odškodninske odgovornosti, če škoda izvira iz obratovanja dveh motornih vozil, ampak je bistveno, ali izvira iz prispevka obeh imetnikov motornih vozil. Okvara vozila je vedno možen in predvidljiv element obratovanja in sodi v nevarnostno sfero vozila in ne koga drugega. Pomembno je le, ali je (so)vzrok za nastalo škodo v obratovanju posameznega vozila, udeleženega v trčenju.

14. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je B. B. v celoti spregledal ustavljen tovornjak s priklopnikom zavarovanca tožene stranke in sam povzročil kritično situacijo na vozišču in nalet v vozilo A. A.. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je poljski voznik nastalo situacijo v kabini zaznal kot nestabilnost, kar je terjalo nujno ustavitev vozila in preveritev razloga za nestabilnost. Revizijske trditve o možnosti nadaljevanja vožnje poljskega voznika do naslednje odstavne niše segajo na področje ugotovljenega dejanskega stanja in iz njih ni mogoče izvajati zaključkov o kršitvi 10. odstavka 30. člena ZPrCP. Tožnica se neutemeljeno zavzema, da bi se ravnanje udeležencev nesreče oziroma voznika A. A. presojalo po pravilih objektivne odgovornosti. Določba 154. člena OZ je specialna in ureja posebne primere odgovornosti za škodo iz nesreč, ki jih povzročijo premikajoča se motorna vozila. V medsebojnem razmerju dveh imetnikov motornih vozil se uporabi kriterij krivdne odgovornosti tako v primeru izključne krivdne odgovornosti enega imetnika (prvi odstavek 154. člena OZ) kot tudi v primeru deljene krivde obeh imetnikov (drugi odstavek istega določila). Ob ugotovitvi, da gre za nesrečo dveh premikajočih se motornih vozil in izključno krivdo B. B., sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev pravilno oprli na prvi odstavek 154. člena OZ. Zakonske podlage za deljeno odgovornost ni. Tožnica se sklicuje na dve sodbi, ki nista uporabljivi. V zadevi II Ips 128/2013 je Vrhovno sodišče kot kriterij porazdelitve odgovornosti med oba udeleženca res upoštevalo tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega vozila, vendar šele potem, ko je ugotovilo, da sta oba udeleženca kršila cestno prometna pravila in sta oba krivdno odgovorna za nastanek prometne nesreče. Šlo je za trk kolesa z motorjem z osebnim vozilom, kar je sodišče upoštevalo pri presoji stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila kot enega od kriterijev porazdelitve odgovornosti med oba udeleženca nezgode. V konkretnem primeru pa gre za trk dveh tovornjakov, torej je stopnja nevarnosti, ki izvira iz njunega delovanja, enaka in ob izključni krivdi B. B. za nastanek prometne nesreče ni podlage za porazdelitev odgovornosti med oba udeleženca nesreče. Judikat II Ips 133/2016 pa za obravnavano zadevo ni relevanten, saj se v njem sodišče ukvarja z obsegom škode, ki izvira iz škodnega dogodka, in ne s temeljem odgovornosti. Sodišče upošteva pravno relevantno vzročno zvezo in ne „naravno vzročno zvezo“, kot jo razume tožnica. Med ravnanjem poljskega voznika in prometno nesrečo ne obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Pokojni B. B. je bil tisti, ki je povzročil kritično situacijo, ker ni bil pozoren na dogajanje pred seboj, zaradi česar je spregledal ustavljeno skupino vozil in z nezmanjšano hitrostjo trčil vanjo. Ustavljeno vozilo je bilo dovolj opazno in na preglednem odseku ceste z vklopljenimi utripajočimi lučmi tako, da so ga vsa ostala vozila s previdnostjo, ki se zahteva od voznikov v cestnem prometu, tudi obšla. Glede na konkretne okoliščine tako ni predstavljalo nepričakovane ovire. Tožena stranka še opozarja, da je sodišče v dveh drugih zadevah presojalo isti škodni dogodek in v vseh primerih tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

15. Revizija ni utemeljena.

16. Določilo 154. člena OZ je umeščeno v 5. odsek zakona, ki ureja odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in sicer za splošnimi določbami in nosi naslov odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. V prvih treh odstavkih ureja kriterije za porazdelitev odgovornosti med imetnike motornih vozil, ki so udeležena v prometni nesreči, v zadnjem četrtem odstavku pa ureja odgovornost imetnikov motornih vozil „drugim“. Ne v teoriji ne v sodni praksi ni dvoma, da pomeni uporaba motornega vozila nevarno dejavnost in je zato odgovornost za škodo, ki nastane od uporabe motornega vozila, objektivna, povedano drugače, šteje se, da škoda izvira iz obratovanja motornega vozila. V primeru škode, ki nastane pri dveh (ali več) imetnikih motornih vozil kot nevarnih stvari, bi, če bi oba utrpela škodo, bila obenem oškodovanca in objektivno odgovorna za njen nastanek. Zato določilo 154. člena OZ v prvih treh odstavkih vnaša dodatne kriterije in konkurenco objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil za medsebojno povzročeno škodo ureja na naslednji način:

(1) Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

(2) Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

(3) Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

17. Določilo 154. člena OZ je torej specialno v pomenu določitve kriterijev za porazdelitev (krivdnih in objektivnih) odgovornosti med več imetniki motornih vozil. Tožnica se zavzema za takšno interpretacijo tega določila, da se poleg krivde v vsakem primeru upošteva tudi dejstvo, da je motorno vozilo nevarna stvar, iz katere izvira nastala škoda. Zato se objektivno odgovorni imetnik motornega vozila odgovornosti praktično ne more povsem razbremeniti (vedno pač ostane odgovoren ne glede na krivdo), pri presoji deleža odgovornosti pa je treba upoštevati vse okoliščine in vzroke na strani imetnikov motornega vozila, tudi tistega, kateremu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja.

18. Sodna praksa je takšno stališče zavzela v primerih obojestranske krivde imetnikov motornih vozil, torej v situacijah, ki jih ureja drugi odstavek 154. člen OZ. Tedaj, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 128/20131, na katero se sklicuje tožnica, krivdo imetnikov upošteva zgolj kot enega od (so)kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevka obeh imetnikov k nastali škodi pa ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila;2 zato je upoštevalo tudi stopnjo nevarnosti obratovanja obeh motornih vozil.3 Vendar pa iz te odločbe izhaja tudi, da je praksa drugačna v primerih, kadar do škode pride po izključni krivdi enega od imetnikov v nesreči udeleženih vozil. Tedaj je treba dejansko stanje subsumirati pod določilo prvega odstavka 154. člena OZ, ki jasno določa izključno odgovornost krivdno odgovornega imetnika motornega vozila za vso nastalo škodo.4

19. V konkretnem primeru sta obe sodišči svojo odločitev oprli na prvi odstavek 154. člena OZ, čeprav sodba prve stopnje govori tudi o protipravnem ravnanju poljskega voznika A. A.. Očitno na tem temelji tožničina trditev o prispevku poljskega voznika k nastali nesreči. Vendar pa tudi pravilnosti takšnega zaključka ni mogoče apriorno izključiti. Pravilen je – in očitno je imelo sodišče prve stopnje v mislih prav to – kadar sodišče oceni, da protipravno ravnanje enega od imetnikov motornih vozil ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Morda nekoliko neroden zapis v sodbi prve stopnje pa je saniralo sodišče druge stopnje, ki je ravnanju tožničinega moža B. B. jasno pripisalo izključni vzrok za nesrečo in nastalo škodo, medtem ko v ravnanju poljskega voznika ni zaznalo protipravnosti ali prispevka k nastanku nesreče. 20. Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe druge stopnje se tako za ključno izpostavi vprašanje, ali je dejstvo, da se je zavarovanec tožene stranke ustavil na desnem voznem pasu avtoceste (kar sicer na abstraktni ravni prepoveduje 10. odstavek 30. člena ZPrCP5), sploh pravno relevanten vzrok nastanka škodnega dogodka (prometne nesreče). Brez naravne vzročnosti tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Na drugi strani pa ni vsak naravni vzrok že tudi pravno upošteven. Prav pogosto je „vsaka posledica… rezultat kombinacije številnih vzrokov, ki skupaj prispevajo k njenemu nastanku.“6 Vzroki lahko delujejo istočasno ali zaporedno in imajo lahko različen pomen, težo in vpliv na nastanek škodnega dogodka in škode. Lahko gre le za pogoje, torej okoliščine, ki šele ustvarijo ugodne razmere (splet okoliščin in pogojev), v katerih pride do nastanka škode ob (nujnem) součinkovanju tudi drugih vzrokov in pogojev. Po ekvivalenčni teoriji (sine qua non) se kot vzrok upošteva (prav) vsaka okoliščina, brez katere posledica ne bi nastala. Ta teorija je bila opuščena kot preširoka prav zaradi izenačevanja pomena vseh pogojev in vzrokov oziroma opustitve razlikovanja med bolj in manj pomembnimi. Vsak pogoj, vsaka okoliščina torej še ne pomeni obenem tudi pravno relevantnega vzroka škode.

21. Tožnica vzrok škode oziroma prispevek k njenemu nastanku vidi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je svoje vozilo ustavil na desnem voznem pasu avtoceste; če ga ne bi, voznik B. B. ne bi mogel naleteti v njegovo vozilo. Naravni vzročnosti torej pripisuje tudi pravno vzročnost. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je tako pojmovanje vzročnosti preširoko v smislu prej omenjene ekvivalenčne teorije. Upoštevajoč druge okoliščine primera – razmere na vozišču (dobra preglednost) in oddaljenost vozila B. B. (več kot 2 km, kar časovno pomeni približno minuto in pol), zaradi česar ustavljeno vozilo zanj ni predstavljalo nepričakovane ovire – se izkaže, da gre za oddaljen in od drugih pogojev7 soodvisen pogoj, ki mu ni mogoče pripisati pravno relevantnega vzroka. Dejansko gre za tako oddaljeno okoliščino, da ji je komajda mogoče pripisati naravno vzročno povezavo. Okvara vozila sicer res sodi v riziko obratovanja in torej nevarnostno sfero imetnika motornega vozila, kot to navaja tožnica. Vendar pa vzrok nastanka škode ni bil v ustavljenem vozilu zavarovanca tožene stranke, ampak v vožnji voznika B. B., ki očitno sploh ni spremljal situacije in razmer na cesti. Udeleženci avtocestnega prometa lahko pričakujejo ovire tudi na vozišču, zlasti kadar na avtocesti ni odstavnega pasu. V tej situaciji, ko je imel voznik B. B. vse možnosti za zaznavo neobičajne situacije na vozišču in tudi vse možnosti, da se ji varno izogne (tako so namreč ravnali vozniki drugih vozil in se ustavljenemu vozilu izognili s prehitevanjem po levem voznem pasu), zato Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da okoliščina, da je tovorno vozilo voznika A. A. stalo na voznem pasu avtoceste, ni takšne narave, da bi lahko pravno upošteven (so)vzrok nastanku škodnega dogodka.

22. Ob zaključku, da obratovanje motornega vozila zavarovanca tožene stranke ni bilo vzrok nastale škode, ne terjajo odgovora nadaljnje revizijske navedbe o odgovornosti za nastalo škodo in primerjava z zadevami, ki to obravnavajo, saj manjka ena od kumulativno potrebnih predpostavk odškodninske terjatve. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno odločeno o temelju zahtevka. Revizija torej ni utemeljena, in jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena c zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel mora toženi stranki povrniti njene stroške, ki jih sestavljajo stroški sestave odgovora na revizijo, materialni stroški in DDV.

1 In številnih drugih, npr. II Ips 280/2013, II Ips 1258/2008, II Ips 444/2007, II Ips 133/2006. 2 Jedro odločbe II Ips 128/2013. 3 V nesreči sta bila udeležena voznica osebnega vozila in voznik motornega kolesa. 4 V literaturi (Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 883) se omenja tudi primer, ko naj bi golo upoštevanje krivde (neznatna prekoračitev hitrosti osebnega vozila, ki je zato rahlo zapeljalo čez sredinsko črto in se zaletelo v na nasprotnem pasu vozečo cisterno z vnetljivim gorivom, ki se je vnelo, zaradi česar je nastala katastrofalna škoda), ne privedlo do ustreznega rezultata. Vendar kot je zapisano že v komentarju, sodna praksa v primerih izključne krivde le enega imetnika od v nesreči udeleženih vozil uporablja zgolj krivdno načelo iz prvega odstavka 154. člena OZ. 5 Na vozišču avtoceste in hitre ceste je prepovedano obračanje, vzvratna vožnja, ustavitev ali parkiranje. 6 Luigi Varanelli, Vzročna zveza in pravo – oris nove teorije, Odvetnik, št. 3/2012. 7 Ne gre spregledati, da voznik B. B. situacije sploh ni zaznal (kot zapiše sodišče prve stopnje, je „v celoti spregledal skupino vozil, ki je bila parkirana na desnem voznem pasu smernega vozišča“) in se je s povsem nezmanjšano hitrostjo zaletel v stoječe vozilo.