Jedro

V okoliščinah konkretnega primera je voznik tovornega vozila bil tisti, ki je imel objektivne možnosti bodisi se pravočasno ustaviti ali pa zaobiti oviro z zamenjavo voznega pasu in prehitevanja, pa tega ni storil, zato je njegovo ravnanje izključni vzrok za nesrečo. V skladu s 154. členom OZ, so v konkurenci dveh (ali več) objektivno odgovornih obratovalcev in vzajemno povzročenih škod, določena posebna pravila oz. predpostavka, po katerih se odškodninska obveznost (odgovornost) porazdeli med imetnika (-e). "Krivda" je osrednja, ne pa edina predpostavka oz. kriterij za porazdelitev odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka.

II. Pritožbi toženca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. II. izreka spremeni tako, da se mu doda novi odstavek, ki glasi: „Tožnica je dolžna plačati tožencu 1.051,92 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.“

III. Tožnica je dolžna plačati tožencu 312,66 € pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 18.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka). Tožnica mora tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 2.330,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Iz navedb tožnice v pritožbi je razumeti, da niso sporna dejstva, na podlagi katerih je prišlo do škodnega dogodka dne 24. 7. 2013. Tožnica graja uporabo oziroma razlago materialnega prava in izrecno poudarja, da sodišče nima prav, ko zaključuje, da pri trčenju dveh motornih vozil in torej konkurenci dveh objektivnih odgovornosti, pride v poštev zgolj uporaba krivdnega principa na osnovi prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica meni, da v členu 154 uzakonjen krivdni princip nikakor ne more izničiti odgovornosti zaradi obratovanja nevarne stvari in se ponovno sklicuje na že obstoječo sodno prakso, in sicer VSRS II Ips 133/2006 in II Ips 128/2013 in meni, da v teh judikatih izraženo pravno stališče pride v poštev v obravnavanem primeru, četudi ne gre za povsem identično dejansko stanje glede poteka prometnih nezgod. Pri obeh pa je krivda le eden od kriterijev za porazdelitev odgovornosti v primeru konkurence objektivne odgovornosti. V danem primeru sta kršitvi cestnoprometnih predpisov na strani obeh udeležencev, njihovo težo in razmerje odgovornosti pa bi moralo določiti sodišče, kot je to tožnica tudi predlagala, in pri tem ni zanikala znatne soodgovornosti pokojnega Š.K. k nastanku nezgode. Tožnica še navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo pomanjkljivo obrazložilo, saj ni odgovorilo na navedbe tožnice o potrebni uporabi določb o objektivni odgovornosti, in sicer 171. člena OZ in drugega odstavka 131. člena OZ ter 149. člena OZ. Prav tako ni obrazložilo, zakaj ne sprejema pravnih stališč iz določno citiranih judikatov revizijskega sodišča, kar bi moralo, saj ni mogoče obiti sodne prakse kot vira, ki zagotavlja enakost strank v sodnih postopkih. Tožnica zato predlaga, da sodišče druge stopnje izda morebitno vmesno sodbo, lahko pa tudi odloči o odgovornosti toženca in višini odškodninskega zahtevka, v nasprotnem primeru pa naj v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu jo vrne v ponovno obravnavo in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženec je vložil pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov pravdnega postopka. V njej navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo priglašene pravdne stroške za pripravljalne vloge z dne 12. 12. 2016, 24. 3. 2017, 28. 9. 2017, 13. 8. 2018 in 1. 10. 2018 ter 50 točk za pregled končne sodne odločbe, poročilo stranki in pridobitev pravnomočnosti, kar je 1850 točk, s pavšalom in DDV pa skupaj 1.051,92 EUR. Vse pripravljalne vloge so bile potrebne, saj so predstavljale odgovor na izvajanja tožnice iz njenih pripravljalnih vlog. Te vloge so tudi odraz pravice do izjave, kar velja še toliko bolj, v kolikor nasprotna stranka spreminja svoje navedbe, dejansko in pravno podlago svojega zahtevka. Potrebni so tudi stroški za pregled končne sodne odločbe, poročilo stranki in pridobitev pravnomočnosti, kar je toženec priglasil v sumarnem znesku 50 točk, čeprav je po veljavni Odvetniški tarifi vsaka od teh storitev samostojno ovrednotena. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da so te storitve zajete že v nagradi za odgovor na tožbo. Gre za kasnejše in samostojne storitve, ki so lahko opravljene šele po prejemu sodbe sodišča prve stopnje. Toženec zato predlaga, da se stroškovni izrek sodbe spremeni tako, da se tožencu prizna še pravdne stroške v višini 1.051,92 EUR in priglaša stroške pritožbe.

5. Toženec je tudi odgovoril na pritožbo tožnice. V njem podrobneje navaja odločilna dejstva in nato podaja lastno razlago oziroma uporabo določb materialnega prava, kar po njegovem mnenju vodi k zaključku, da nobeden od pritožbenih očitkov ni podan ter zato predlaga, da se pritožba tožnice zavrne in sodba sodišča potrdi ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca navaja le, da je neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

8. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi tožnice

9. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, v obravnavanem primeru pa tovrstnih pomanjkljivosti ni. Kršitev iz 15 tč. drugega odst. 339. člena ZPP pa ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnica tem zahtevam ni zadostila, zato sodišče druge stopnje ni preizkusilo obstoja tega pritožbenega razloga.

10. Tudi glede pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja velja že zapisano, da ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnica v pritožbi ne graja odločilnih dejstev, kot jih je ugotovilo sodišča prve stopnje. Bistvena so naslednja odločilna dejstva, povezana s prometno nezgodo, ki se je zgodila dne 24.7.2013, med voznikoma tovornega vozila s priklopnikom, ki ga je vozil voznik P.K. ter voznikom tovornega vozila Š.K., ki je zaradi posledic zadobljenih poškodb v prometni nesreči tudi umrl: - voznik K., je ob 7.27 uri ustavil svoje vozilo, in sicer zato, ker mu je razneslo pnevmatiko na levi strani vlečnega vozila; - ker je neposredno pred ustavljanjem vozil s hitrostjo 83 km/h, mu ni uspelo ustaviti vozila tako, da bi lahko zapeljal v SOS nišo, in če bi to hotel storiti, bi moral vozilo ustaviti že okoli 25 metrov pred mestom trka; - v trenutku ustavljanja skupine vozil (tovornega vozila s polpriklopnikom) je vključil utripajoče luči, vozilo pa je bilo ustavljeno tako, da je zadnji del polpriklopnika bil na desnem voznem pasu okoli 0,6 metra od neprekinjene talne oznake na desnem robu smernega vozišča v smeri proti Murski Soboti in 0,8 metra pred koncem SOS niše; - v trenutku, ko je voznik svoje vozilo ustavil, se je voznik K. glede na hitrost vožnje tovornega vozila Mercedes Benz, in sicer 87 km/h in 1,5 minute pred trkom v skupino vozil, nahajal še okoli 2175 metrov od mesta trka; - preglednost na vozišču je bila tudi pri gostem prometu okoli 100 metrov, voznik K. pa bi pri njegovi hitrosti lahko tovorno vozilo ustavil na poti ustavljanja v dolžini 69,5 metra in bi za to pot potreboval 4,9 sekunde, za umikanje na prehitevalni pas v smeri proti Murski Soboti pa bi potreboval razdaljo 87,5 metra, za kar bi potreboval 3,6 sekunde.

11. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje, oprti predvsem na mnenje izvedencev za raziskavo prometnih nezgod P. in L., so bili, da je voznik K. v celoti spregledal skupino vozil, ki je bila parkirana na desnem voznem pasu smernega vozišča v smeri proti Murski Soboti in je s tem povzročil kritično situacijo na vozišču in posledično nalet v skupino vozil (točka 11. in 13. obrazložitve). Do obravnavane nezgode je prišlo izključno zaradi ravnanja pokojnega Š.K. Ravnanje poljskega voznika, ki svojega vozila ni zapeljal v odstavno nišo in se je v kritičnem času nahajalo na desnem voznem pasu, pa ni ocenilo kot soprispevek, saj je ugotovilo, da zaradi hitrosti in mase sklopa vlečnega vozila, le-tega ni mogel ustaviti v SOS niši, temveč jo je prevozil in se ustavil takoj za njo. V trenutku ustavljanja je vklopil utripajoče luči, zato po zaustavitvi ni imel več vpliva na potek prometne nesreče. Med zaustavitvijo in trčenjem pa je minilo samo 1,5 minute in zaradi gostote prometa je šlo za prekratek čas, da bi voznik K. storil še karkoli drugega. Zaradi gostote prometa namreč niti ni mogel izstopiti iz vozila, saj so ga vozila prehitevala po levi strani. Tako sta namreč izpovedala tudi priči R. ter P., ki sta se oba v kritičnem času peljala in tudi prehitela ustavljeno tovorno vozilo (točka 14. in 15. obrazložitve).

12. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer prvi odst. 154. člena OZ1. Določba 154. člena OZ ureja posebne primere odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, torej objektivne odgovornosti, ki izvirajo iz nesreč, ki jih povzročijo premikajoča se motorna vozila. V štirih odstavkih tega člena so urejeni različni zakonski dejanski stanovi, katerih uporaba (razlaga) je (zmeraj) odvisna od ugotovljenih odločilnih dejstev. V konkurenci dveh (ali več) objektivno odgovornih obratovalcev in vzajemno povzročenih škod, so določena posebna pravila oz. predpostavka, po katerih se odškodninska obveznost (odgovornost) porazdeli med imetnika (-e). „Krivda“ je osrednja, ne pa edina predpostavka oz. kriterij za porazdelitev odgovornosti. Tožničina osrednja pritožbena graja je usmerjena v pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena odločilna dejstva ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega odst. 154. člena OZ. Ker je mož tožnice, voznik tovornega vozila Š.K. bil tisti, ki je imel objektivne možnosti bodisi se pravočasno ustaviti ali pa zaobiti oviro z zamenjavo voznega pasu in prehitevanja, pa tega ni storil, je njegovo ravnanje izključni vzrok za nesrečo. Voznik stoječega motornega vozila namreč ni mogel ustaviti na varnejšem mestu in ni mogel vedeti, ali lahko z vožnjo nadaljuje; čas od zaustavljanja do trčenja pa je bil tako kratek (1,5 minute) da, zaradi gostega prometa, ni uspel priti niti iz kabine, da bi bodisi še dodatno zavaroval oz. označil oviro ali preveril resnost poškodbe vozila in nadaljeval z vožnjo do varnejšega mesta. Kot sta izpovedali priči R. in P., so drugi udeleženci oviro zaznali in se ji tudi lahko, z običajnim manevrom spremembe voznega pasu, tudi izognili. Na podlagi takšnega dejanskega stanja pa tudi sodišče druge stopnje meni, da je pravni zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

13. Tožnica se sklicuje na sodne primere VSRS II Ips 133/2006 in II Ips 128/2013, vendar njihovo uporabnost sama relativizira, ko (pravilno) navaja, da:“..četudi ne gre za povsem identično dejansko stanje glede poteka prometnih nezgod.“. Prav zato takšne razsodbe oz. sklicevanja nanje nimajo prav nobenega vpliva na odločanje v tej zadevi. Prav nasprotno pa se sodišče druge stopnje lahko opre na pravnomočno odločitev v zadevi I Cp 112/2016, v kateri je bilo obravnavano popolnoma identično dejansko stanje oz. isti historični dogodek in sprejeta popolnoma enaka odločitev, kot v obravnavani zadevi. Zgolj zaradi različnih strank (tožnik je bil sin pokojnega voznika K.) niso nastopili učinki pravnomočnosti, zato so morala sodišča odločiti tudi v tem postopku, vendar tudi citirana predhodna odločitev, tudi zaradi tega, ker Vrhovno sodišče predlogu za dopustitev revizije ni ugodilo, dodatno krepi pravilnost odločitve v tem postopku.

Pritožba toženca

14. Sodišče druge stopnje delno pritrjuje pritožbi toženca. V pripravljalnih vlogah z dne 12.12.2016, 9.1.2017, 24.3.2017, 13.8.2018 in 1.10.2018 je toženec odgovarjal na navedbe tožnice iz njenih pripravljalnih vlog in ni „ponavljal navedbe, ki jih je navedel v vlogah, za katere mu je sodišče priznalo priglašeno nagrado...“. Rdeča nit toženčevih navedb je bilo zagotovo zanikanje odgovornosti oz. neobstoj pravnega temelja, vendar ne gre prezreti, da je prav tožnica tista, ki je s svojimi (pre)številnimi pripravljalnimi vlogami vedno znova inicirala njegovo reakcijo. Takšno njeno početje je toliko manj razumljivo, saj se je osrednji del dokaznega postopka odvijal v že omenjenem drugem postopku. Če je bila njena ocena, da je potrebno sodišče prve stopnje v tem postopku prepričevati z gostobesednostjo, torej s številnimi pripravljalnimi vlogami, je lahko utemeljeno pričakovala, da se bo tudi toženec nanje odzval. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje sodišču prve stopnje glede nepotrebnosti pripravljalne vloge z dne 28.9.2017 (nanaša se izključno na kratek komentar zaključenega vzporednega postopka) ter v celoti zavrača navedbe glede postavk pregled končne odločbe, poročilo stranki, pridobitev pravnomočnosti, saj so razlogi sodišča prve stopnje pravilni. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in naložilo tožnici v plačilo še dodatnih skupno 1.500 tč., kar znese 900,00 € (vrednost točke od 15.4.2019 je 0,60 €) skupno z 22% DDV pa 1.098,00 €. Vendar, ker je toženec v pritožbi navedel, da je sporna vrednost 1.051,92 €, mu je lahko sodišče druge stopnje priznalo le ta znesek. Toženec je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, te pa bodo pričele teči po preteku paricijskega roka, če obveznost ne bo plačana prostovoljno. Rok bo pričel teči z vročitvijo te sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o obstoju denarne obveznosti (313. člen ZPP).

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo v celoti in potrdilo odločitev v glavni stvari (353. člen ZPP) delno pa je ugodilo pritožbi toženca in stroškovni izrek spremenilo (3 tč. 365. člena ZPP).

16. Tožnica s pritožbo v glavni stvari ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Toženec je delno uspel s pritožbo v stroškovnem delu, vendar po zahtevanem znesku v celoti, zato mu je tožnica dolžna povrniti potrebne pravdne stroške. Priznani so vsi v stroškovniku priglašeni, skupno 255 tč., kar znese 153,00 €, skupno z DDV ter sodno takso pa 312,66 €, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. in 165. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih2. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbi (165. člen ZPP).

1 „(1) Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.“. 2 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.