Jedro

Iz izpodbijane odločbe toženke izhaja, da se s to odločbo nadomesti prej izdana odločba in da uživalcu družinske pokojnine pravica do pokojnine preneha za nazaj. Na ta način je toženka nezakonito posegla v pravnomočno urejeno razmerje, ki ga je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se ta glasi: „Odločba ZPIZ Slovenije, št. ... z dne 9. 6. 2009 se odpravi, odločba ZPIZ Slovenije, Območna enota ... št. ... z dne 30. 4. 2009 pa spremeni v 1. odstavku izreka tako, da se datum 31. 8. 2004 nadomesti z datumom 30. 4. 2009.“ V preostalem (1. in 3. točka izreka sodbe) se pritožba zavrne in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbo toženke z dne 9. 6. 2009 in 30. 4. 2009 ter mu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča materialno pravno zmotna, saj je toženka za izdajo odločbe z dne 9. 6. 2009 o prenehanju pravice do družinske pokojnine z dnem 31. 8. 2004 imela podlago v spremembi, ki je vplivala na tožnikovo pridobljeno pravico do prejemanja pokojnine in sicer v dejstvu, da se je tožnik prenehal šolati, ker se je s 1. 9. 2004 zaposlil. Prenehanja šolanja pa je okoliščina, zaradi katere preneha pravica do družinske pokojnine in ne le izplačilo, saj je pridobljena pravica do družinske pokojnine časovno omejena in traja toliko časa, dokler za to obstojijo jasno določeni zakonski pogoji, to pa je tako pogoj šolanja (dokazuje se vsako leto s potrdilom o šolanju) kot tudi pogoj starosti. Tožnik ni trajno pridobil pravice do družinske pokojnine, niti v njegovem primeru ne gre za ukinitev uživanja pravice, temveč za izgubo pravice, ker se je prenehal šolati. Gre za novo nastalo dejstvo, ki je nastalo že po pridobljeni pravici do družinske pokojnine priznane z odločbo z dne 24. 9. 2003, katerega posledica je izguba pravice do družinske pokojnine. Odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine z dne 24. 9. 2003 je sicer postala pravnomočna, vendar le v obsegu odločitve o priznanju te pravice od 10. 8. 2003 dalje in v določeni višini. Zgolj to je bil predmet odločanja in tako odločba z dne 24. 9. 2003 ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, ker je odvisna od okoliščin oz. dejstev, ki se pojavijo v bodočnosti. Odločba z dne 20. 4. 2009 temelji na drugačnem dejanskem stanju kot odločba z dne 24. 9. 2003. Drugi stavek v izreku izpodbijane odločbe z dne 30. 4. 2009 glede „nadomestitve odločbe z dne 24. 9. 2003“ pomeni le pomoten zapis, ker nima nobenega pravnega učinka in niti ne more posegati v odločbo z dne 24. 9. 2003, pa tudi sicer dejansko ni posegalo v odločbo z dne 24. 9. 2003, saj je bil tožnik upravičen do pravice do družinske pokojnine do prenehanja šolanja z dne 31. 8. 2004. Omejitev za izdajo odločbe za nazaj je podana le v tistih primerih, ko bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je odločba toženke z dne 24. 9. 2003 postala dokončna in pravnomočna in predstavlja razsojeno stvar in izguba pravice ne začne učinkovati sama po sebi, temveč mora pristojni organ o tem izdati odločbo v upravnem postopku. Toženka je z odločitvijo, da tožniku preneha pravica do družinske pokojnine z 31. 8. 2004 in da se s to odločbo nadomesti odločba z dne 24. 9. 2003 posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje, kar pa je mogoče zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, to pa toženka ni naredila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in v predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pa v obsegu v katerem je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena prišlo do napačne uporabe materialnega prava, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 5. 6. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopno odločbo Območne enote ... z dne 30. 4. 2009, s katero je toženka odločila, da tožniku preneha pravica do družinske pokojnine z dne 31. 8. 2004 in da ta odločba nadomesti odločbo z dne 24. 9. 2003. Iz odločbe tožene stranke z dne 30. 4. 2009 jasno izhaja, da se s to odločbo nadomesti odločba št. ... z dne 24. 9. 2003 in da uživalcu družinske pokojnine T.G., rojenemu 26. 11. 1980 preneha pravica do družinske pokojnine z dnem 31. 8. 2004. Toženka je na ta način posegla v pravnomočno urejeno razmerje, ki ga je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se uporablja tudi v primerih odločanja tožene stranke, če Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne določa drugače (12. in 249. člen ZPIZ-1), določa možnost odprave, razveljavitve ali spremembe pravnomočne odločbe samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (4. odstavek 225. člena) in ne v rednem postopku, ki se ga je poslužila tožena stranka pri navedeni odločitvi. Zato za poseg v pravico tožnika za nazaj ni bilo zakonske podlage v procesnih določbah ZUP in ZPIZ-1. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, ki ima glede zgoraj navedenega drugačno stališče. Ker je toženka izdala odločbo o prenehanju pravice do družinske pokojnine v rednem postopku, lahko takšna odločitev učinkuje le za naprej. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče datum 31. 8. 2004 v 1. odstavku izreka odločbe toženke z dne 30. 4. 2009 nadomestilo z datumom 30. 4. 2009, tako da izdana odločba učinkuje le za naprej.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v prej navedenem obsegu pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka spremenilo, v preostalem pa pritožbo toženca v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni doprinesel k rešitvi zadeve.