Jedro

Med tožnikom in toženo stranko je bila sklenjena poslovodna pogodba na podlagi 72. člena ZDR, ki v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo dopušča možnost drugačne ureditve (od sicer zakonsko opredeljene) tudi v zvezi s plačilom za delo. V tej pogodbi je bilo dogovorjeno, da se lahko osnovna plača tožnika v skladu s sklepom družbenikov prilagaja uspešnosti poslovanja tožene stranke. Skupščina tožene stranke je sprejela sklep, da ostanejo plače zaposlenih v družbi zaradi likvidnostnih težav in negativnega tekočega poslovanja v enaki višini, kot so bile dejansko izplačane v preteklem obdobju. Citirani sklep je predstavljal veljavno podlago (glede na poslovodno pogodbo) za obračun in izplačilo nižje plače tožniku od tiste, ki je bila dogovorjena s poslovodno pogodbo, zato zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači za to obdobje ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika obračun prikrajšanja pri plači v skupnem bruto znesku 27.438,40 EUR in sicer za: - za december 2010 za znesek 2.734,96 EUR, - za januar 2011 za znesek 8.234,48 EUR, - za februar 2011 za znesek 8.234,48 EUR, - za marec 2011 za znesek 8.234,48 EUR, za odvod davkov in prispevkov od teh zneskov in za izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od teh zneskov, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za prikrajšanje preteklega meseca, v 15 dneh in pod izvršbo.

b) v III. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na znesek 272,23 EUR (od zneska 1.016,03 EUR).

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnika pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 285,26 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati prikrajšanje pri plači v skupnem bruto znesku 253.299,90 EUR, od posamičnih bruto navedenih zneskov v I. točki izreka obračunati in odvesti predpisane dajatve in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za prikrajšanje preteklega meseca, pod izvršbo. V II. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka izplačati odpravnino v skladu s pogodbo o zaposlitvi v višini 179.978,40 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.016,03 EUR v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do dneva plačila.

Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbi tožnik osebno in po svojem pooblaščencu ter tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti stroškovno ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za prekinitev delovnega razmerja, temveč za prekinitev opravljanja poslovodne pogodbe. Po poslovodni pogodbi pripada tožniku odpravnina v vsakem primeru, razen v primeru krivdne razrešitve in ne upoštevaje 109. člen ZDR. Za tožnika je na podlagi 72. člena ZDR veljal poseben režim, zato je bilo v 17. členu poslovodne pogodbe dogovorjeno, da pripada tožniku odpravnina že v primeru (kakršnekoli) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Edine izjeme od tega so navedene v 2. odstavku 17. člena poslovodne pogodbe. Ker razlogi iz člena 17/2 te pogodbe niso bili podani, pripada tožniku iz naslova odpravnine 20 bruto plač v obdobju zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil do odpravnine upravičen zgolj na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (konkretno poslovodne pogodbe), ne glede na njegov nadaljnji status. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je napačno ugotovilo dejansko stanje in zaradi napačne uporabe materialnega prava nepravilno zavrnilo ta del njegovega tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in smiselno tudi zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ker se ni opredelilo do sklepa tožnika z dne 31. 12. 2008. Sklep skupščine tožene stranke z dne 20. 12. 2011 (pravilno 2010) je bil zakonit, saj je tožena stranka od leta 2007 do 2010 poslovala z izgubo. S sprejetjem tega sklepa poračun plač za nazaj ni bil mogoč. Dejansko je nastopila situacija, kot jo predvideva 3. odstavek 8. člena poslovodne pogodbe. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi se lahko tožniku njegova plača znižala le z njegovim soglasjem. Z znižanjem tožnikove plače torej tožena stranka ni kršila določbe poslovodne pogodbe. Tudi tožnik je izpovedal, da bi računovodski izkazi dovoljevali izplačilo razlik v plači, vendar pa likvidnostni rezultati tega niso dopuščali. Že na podlagi same funkcije direktorja po ZGD in po poslovodni pogodbi so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik pri odločanju o plačah ni imel nobene besede. Sodišče prve stopnje je pri tem enostransko verjelo tožniku in priči A.A., ki ima tudi identičen zahtevek kot tožnik, zanemarilo pa je izpovedbo B.B., ki je pojasnil, da je imel tožnik vse pristojnosti tudi v zvezi s plačami in da njegova pooblastila niso bila z ničemer omejena. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1397/2008, iz katere izhaja smiselno enako dejansko stanje. S tem, ko tožnik do vložitve tožbe in dopisa toženi stranki ni postavil nobenega zahtevka, je šteti, da se je s konkludentnimi dejanji strinjal, da razlike v plači od tožene stranke ne bo zahteval. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da si tožnik ni sam odrejal plače, je v direktnem nasprotju s sklepom z dne 31. 12. 2008, ki ga je tožnik podpisal. Tudi iz tega sklepa izhaja, da je tožnik izvrševal svoja pooblastila glede plač in da se je s svojim ravnanjem razlikam v plači tudi odpovedal. Navedba tožnika, da je ta sklep sprejel na zahtevo revizorja, ne more imeti pravno pomembne teže, saj direktor ne more sprejemati sklepov na podlagi zahtev revizorjev. S sporazumom z dne 22. 6. 2009 se je tožnik odpovedal izplačilu vseh razlik v plači za obdobje let 2005 – 2008 in ne le za leto 2008, saj so bile vse razlike v plači kumulativno zajete v bilanci za leto 2008. To izhaja tudi iz potrdila družbe C. z dne 20. 11. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki sta jih zatrjevali stranki, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen delno glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnika za izplačilo razlike v plači za obdobje od 21. 12. 2010 dalje, zato je posledično tudi delno zmotno odločilo o pravdnih stroških obeh pravdnih strank).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal funkcijo direktorja od 26. 4. 2005 do 20. 12. 2010 (ko je bil po lastni izjavi o nepreklicnem odstopu s funkcije direktorja s sklepom skupščine tožene stranke razrešen – B5, B2), vtoževal izplačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo, dogovorjeno s poslovodno pogodbo (A2, B4), za obdobje od junija 2006 do marca 2011 (z izjemo razlike v plači za leto 2008) in odpravnino po 17. členu poslovodne pogodbe. Po razrešitvi je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe (A6, A7), ki pa je tožnik ni podpisal, tako da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po izteku odpovednega roka dne 30. 4. 2011. V postopku je bilo ugotovljeno (kar tožnik niti ne prereka), da mu je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev (zaposlitev na delovnem mestu pravnik).

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači (višina pripadajoče plače po poslovodni pogodbi med strankama niti ni bila sporna, kot tudi ni bila sporna višina vtoževanih razlik v plači), ker je ugotovilo, da ni bilo doseženega soglasja med tožnikom in toženo stranko glede znižanja tožnikove plače, da se je tožena stranka enostransko odločila za to znižanje in da niso bili izpolnjeni niti pogoji za uporabo instituta odpusta dolga iz člena 319 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni prišlo do sporazuma o prenehanju obveznosti iz naslova neizplačanih delov plač tožnika za vtoževano obdobje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da si tožnik ni sam odrejal plače, temveč da mu je plačo določal tedanji prokurist tožene stranke, ki je bil obenem tudi njen večinski lastnik. To pa pomeni, da niso obstajala niti konkludentna dejanja tožnika, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti tožnikovo voljo, da ne bo zahteval obračuna in izplačila razlik v plači. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko dokazno oceno izvedenih dokazov o tem, da je tožniku višino plače odrejal tedanji prokurist in večinski družbenik B.B., saj sta to jasno izpovedala tako tožnik kot tudi priča A.A., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za dostavljanje podatkov o plačah delavcev družbi C. d.o.o.. Ta družba je v okviru izvajanja računovodskih storitev obračunavala plače delavcem tožene stranke. Tedanji prokurist (ki je sedaj direktor tožene stranke) je sicer v svoji izpovedbi to zanikal, vendar pa je sodišče prve stopnje po dokazni oceni izpovedb vseh navedenih utemeljeno sledilo izpovedbama tožnika in priče A.A..

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je priča A.A. neverodostojna, ker ima tudi sama zahtevek napram toženi stranki iz naslova premalo izplačane plače. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka svojim delavcem izplačevala nižje plače od tiste, ki so jo dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (izpovedbe A.A., D.D., B.B.). Če delodajalec delavcem ne obračunava in izplačuje plače, kot je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, imajo delavci možnost to razliko v plači uveljavljati tudi v sodnem postopku. Glede na to, dejstvo, da A.A. vtožuje od tožene stranke izplačilo razlike v plači, na verodostojnost njene izpovedbe nima vpliva. Prav tako ne gre prezreti, da je tožena stranka v verodostojnost njene izpovedbe podvomila šele v pritožbi, pri čemer ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 286. člena ZPP, kar pomeni, da je glede navedenega tudi prekludirana (člen 337/1 ZPP). Ob ugotovitvi, da je višino plače tožnika določal prokurist in večinski lastnik tožene stranke, so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da je imel tožnik na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah vsa pooblastila, vključno z določanjem in izplačevanjem plač.

Po oceni pritožbenega sodišča na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni odločal o plačah, ne vpliva niti sklep z dne 31. 12. 2008 (B11), ki ga je podpisal tožnik. Iz tega sklepa izhaja, da so bile v letu 2005, 2006 in 2007 zaposlenim pri toženi stranki premalo izplačane plače v višini 289.214,93 EUR bruto in da bodo premalo izplačane plače izplačane v skladu s finančnimi zmožnostmi v letu 2009 in 2010. Tožnik je v zvezi s tem sklepom namreč izrecno izpovedal, da je bil ta sklep sprejet na zahtevo revizorjev (da je tožena stranka neizplačane plače lahko umestila med rezervacije in s tem znižala dobiček), tako da tudi ta sklep ne nudi opore zaključku, da si je tožnik mesečno sam določal višino svoje plače, oziroma da bi se s tem sklepom vtoževanim razlikam v plači odpovedal. Drugih dokazov v zvezi z razlogi za izdajo omenjenega sklepa z dne 31. 12. 2008 pa tožena stranka ni predlagala. V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1397/2008 z dne 11. 6. 2009, saj je odločitev v tej zadevi temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je bil namreč tožbeni zahtevek direktorja za izplačilo razlike v plači zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da si je direktor izplačilo nižjih plač odrejal sam.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožena stranka v spornem obdobju poslovala z izgubo, saj iz listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B9), izhaja, da je tožena stranka v navedenem obdobju beležila čisti dobiček (dobiček po odvodu davkov od celotnega dobička). Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik že s tem, ko pred vložitvijo tožbe od tožene stranke ni nikoli zahteval razlike v plači, izkazal, da se s to svojo pasivnostjo odpoveduje vtoževanim razlikam v plači. Noben predpis ne določa, da bi moral delavec takoj potem, ko ugotovi, da mu delodajalec ne izplačuje plače v dogovorjeni višini, odreagirati in od delodajalca zahtevati izplačilo razlike v plači oziroma vložiti tožbo pri pristojnem sodišču, oziroma, da bi opustitev takojšnje reakcije delavca (v smislu takojšnje zahteve za izplačilo razlike v plači ali takojšnje vložitve tožbe) pomenila, da se delavec odpoveduje pripadajočim razlikam v plači. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da se je tožnik razliki v plači za obdobje do leta 2008 odpovedal na podlagi sporazuma z dne 22. 6. 2009 (B3). Glede na to, da iz tega sporazuma jasno in nedvoumno izhaja, da se nanaša le na premalo izplačane plače tožnika v letu 2008, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da se tožnik s tem sporazumom odpoveduje le razlikam v plači za navedeno leto (ki jih tožnik v tem individualnem delovnem sporu niti ne vtožuje več). Ob takšni vsebini navedenega sporazuma so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da so bile v bilanci za leto 2008 zajete tudi plače za prejšnja leta (za leto 2005, 2006 in 2007), kar naj bi pomenilo, da se je s podpisom tega sporazuma tožnik odpovedal tudi razliki v plači za obdobje pred letom 2008. Glede na dejstvo, da je bila poslovodna pogodba med tožnikom in toženo stranko (A2, B4) sklenjena na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da je bilo v 3. odstavku 8. člena te pogodbe dogovorjeno, da se lahko osnovna plača tožnika, v skladu s sklepom družbenikov, prilagaja uspešnosti poslovanja tožene stranke, pa je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bilo možno tožnikovo osnovno plačo znižati le z njegovim soglasjem. 72. člen ZDR dopušča oziroma omogoča v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo možnost drugačne ureditve (od sicer zakonsko opredeljene) tudi v zvezi s plačilom za delo. Po stališču pritožbenega sodišča gre prav za tak primer v 3. odstavku 8. člena poslovodne pogodbe, ki dopušča prilaganje osnovne plače tožnika tudi s sklepom (torej z enostransko odločitvijo) družbenikov. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je skupščina tožene stranke dne 20. 12. 2010 (B2) sprejela sklep, da ostanejo plače zaposlenih v družbi, zaradi likvidnostnih razmer in negativnega tekočega poslovanja, v enaki višini, kot so bile dejansko izplačane v obdobju od 2005, 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010. Citirani sklep je po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavljal veljavno podlago (glede na člen 8/3 poslovodne pogodbe) za obračun in izplačilo nižje plače tožniku od tiste, ki je bila dogovorjena s poslovodno pogodbo. Ta sklep pa nikakor ni mogel za nazaj poseči v že pridobljene pravice tožnika do obračuna in izplačila celotne pripadajoče plače po poslovodni pogodbi. Ker iz izvedenih dokazov izhaja (izpovedba tožnika in tedanjega prokurista), da drugega sklepa skupščina tožene stranke (razen omenjenega) ni sprejela, je potrebno zaključiti, da je zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači utemeljen za obdobje do 20. 12. 2010, za obdobje od 21. 12. 2010 pa ne, ker je prišlo do znižanja njegove plače skladno s členom 8/3 poslovodne pogodbe v povezavi s sklepom skupščine tožene stranke z dne 20. 12. 2010. Ker v tem sklepu ni bilo navedeno, kdaj stopi v veljavo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je pričel veljati s prvim naslednjim dnem po sprejemu. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači za čas od 21. 12. 2010 do konca vtoževanega obdobja. Z ozirom na to, da višina vtoževane razlike v plači za december 2010 ni bila sporna in glede na to, da je bil tožnik upravičen do plače, dogovorjene v poslovodni pogodbi, do 20. 12. 2010 (torej do 2/3 decembra 2010), je pritožbeno sodišče zavrnilo preostali del vtoževanega zneska razlike v plači za december 2010 v višini 1/3, kar znaša 2.734,69 EUR bruto, posledično pa tudi odvod predpisanih dajatev od navedenega zneska in izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je predstavljal sklep družbenikov z dne 20. 12. 2010 veljavno podlago tudi za znižanje tožnikove plače tudi za leto 2011, je bilo potrebno zavrniti tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike v plači za obdobje januar 2011 – marec 2011. Podlaga za to delno spremembo sodbe je imelo pritožbeno sodišče v določbi 5. alinee 358. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo vtoževane odpravnine. Tožnik je imel v 1. odstavku 17. člena poslovodne pogodbe dogovorjeno odpravnino v višini 20 njegovih bruto plač v obdobju zadnjih treh mesecev pred odpovedjo poslovodne pogodbe v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek citiranega člena je določal, da direktor ni upravičen do odpravnine v primeru, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v primeru, da je bil razrešen zaradi povzročitve škode družbi ali v primeru, da je sprejel drugo delovno mesto v družbi. Na podlagi tega, da navaja člen 17/1 poslovodne pogodbe kot razlog za odpravnino redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je institut delovnega prava), je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča 17. člen te pogodbe razlagati ob upoštevanju namena izplačila odpravnine po ZDR oziroma ob upoštevanju določb ZDR, ki to odpravnino opredeljujejo. Z ozirom na to, da je tožnik dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe (za ustrezno delo), ki pa jo je odklonil (zaradi česar mu je delovno razmerje pri toženi stranki po izteku odpovednega roka prenehalo), glede na člen 88/3 ZDR ni pridobil pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik v 17. členu poslovodne pogodbe dogovoril o višini odpravnine (dogovorjena odpravnina je bila nedvomno višja od minimalnih zneskov odpravnin po 109. členu ZDR, kar pa je glede na člen 7/2 ZDR dopustno). Po mnenju pritožbenega sodišča 2. odstavka 17. člena poslovodne pogodbe (ob dejstvu, da je bila odpravnina dogovorjena kot delovnopravni institut in ne kot korporativno pravni institut – pogoj zanjo je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne odpoklic s funkcije) ni razumeti tako, da so primeri, našteti v 2. odstavku 17. člena poslovodne pogodbe, edini razlog zato, da tožnik ni upravičen do odpravnine, temveč da so to razlogi poleg tistih, za katere že ZDR določa, da delavcu ne daje pravice do odpravnine. Med te razloge pa spada skladno s čl. 88/3 ZDR tudi nesprejem ponudbe delodajalca s strani delavca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas (B8), zaradi česar pride do prenehanja delovnega razmerja delavca (kar se je zgodilo tudi v tožnikovem primeru).

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je bil do odpravnine upravičen že s samim dejstvom odpovedi poslovodne pogodbe, ker naj bi to izhajalo iz člena 17/1 te pogodbe. Tudi 109. člen ZDR govori o pravici do odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je ta pravica vezana na prenehanje delovnega razmerja (razen v zakonsko določenih primerih – npr. člen 88/3 ZDR, člen 90/3 ZDR), tako da po prepričanju pritožbenega sodišča sama podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bila razlog za izplačilo odpravnine, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje razlikovalo med prekinitvijo opravljanja poslovodenja pogodbe in prekinitvijo delovnega razmerja. Vsebinsko razlikovanje med prenehanjem veljavnosti poslovodenja po poslovodni pogodbi in prenehanjem delovnega razmerja je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (in ne bistvenih kršitev določb postopka), ki pa ga je, kot je bilo že ugotovljeno sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

Ker (razen glede vtoževane razlike v plači za obdobje od 21. 12. 2010 dalje) niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti, pritožbo tožnika pa zavrniti v celoti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških tega postopka temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker se je zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje uspeh tožnika znašal 52 %, uspeh tožene stranke pa 48 % (glede na vrednost spornega predmeta). To pa pomeni, da je tožnik z ozirom na pravilno priznane in odmerjene stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 3.015,43 EUR, tožena stranka pa glede na pravilno priznane in odmerjene stroške do dela njenih pravdnih stroškov v znesku 2.743,20 EUR. Po pobotanju teh stroškov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 272,23 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela (pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni uspeh stranke glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe znaša 11 %), ji je dolžan tožnik povrniti del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 v znesku 2.161,60 EUR ter 20 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 2.593,32 EUR, 11 % od navedenega pa 285,26 EUR. Te stroške je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče višjih pritožbenih stroškov tožene stranke ni priznalo, ker niso bili priglašeni skladno z določbami ZOdvT.