Jedro

Na podlagi 504. člena ZGD-1 se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe z omejeno odgovornostjo in način njihovega uresničevanja določijo z družbeno pogodbo, le podredno pa so te pravice določene v zakonu samem. Tako je v družbeni pogodbi lahko določeno, da družbeniki odločajo tudi o nekaterih zadevah, ki sicer štejejo za poslovodne. Posebej to velja za (večinskega) družbenika, ki ima hkrati tudi status in pooblastila prokurista. Tako dokazni zaključek, da je o sprotni višini izplačila plač odločal G. F., prokurist in večinski družbenik, in da je bil glede sprotnega izplačevanja plač na njegove odločitve vezan tudi tožnik, ne nasprotuje izhodiščem upravljanja in vodenja tožene stranke, kot družbe z omejeno odgovornostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlike plače za čas od vključno meseca junija 2006 do 31. decembra 2007 in od 1. januarja 2009 do 31. marca 2011, ko je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, v skupnem bruto znesku 253.299,90 EUR, z obračunom davka in prispevkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečne zapadlosti posamičnih neto razlik. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v znesku 179.978,40 EUR je zavrnilo. Ugodilni del izreka sodbe je gradilo na ugotovitvah, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu direktorja oziroma poslovodje družbe na podlagi poslovodne pogodbe z dne 26. 4. 2005, ki je imela značaj pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe iz 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), da je imel v pogodbi določeno osnovo plačo v bruto višini 1.900.000 takratnih SIT, kar je skupaj z dodatkom za delovno dobo znašalo 8.998,92 EUR, da je višino izplačil plače v spornem obdobju pri toženi stranki dejansko določal prokurist in večinski družbenik G. F., da je tožena stranka neizplačano razliko plače v bilancah knjižila kot terjatev delavcev, da se ob izplačilih nižjih plač tožnik ni odpovedal neizplačanim razlikam, razen s podpisom sporazuma z dne 22. 6. 2009 zgolj neizplačani razliki za leto 2008 in da tudi sklepa skupščine družbenikov tožene stranke z dne 20. 12. 2010, da ostanejo plače za preteklo obdobje zaradi likvidnostnih težav in negativnega poslovanja v enaki višini, kot so bile dejansko izplačane, ne glede na določbe tožnikove pogodbe o možnosti znižanja njegove plače, ni mogoče upoštevati, ker o tem soglasje tožene stranke s tožnikom ni bilo doseženo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke o dolžnosti plačila razlike plače pa delno ugodilo. Glede na posebnosti pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, ki jih omogoča ureditev teh pogodb v 72. členu ZDR in glede na določbo tožnikove pogodbe o poslovodenju, da se v pogodbi določena osnovna plača lahko na podlagi sklepa družbenikov prilagaja uspešnosti poslovanja delodajalca, to je tožene stranke, je presodilo, da so družbeniki s svojim sklepom z dne 20. 12. 2010 zaradi ugotovljenega poslabšanja uspešnosti poslovanja lahko enostransko posegli v pogodbeno določeno višino tožnikove plače in višino le te znižali na višino dejansko realiziranega izplačila v zadnjih mesecih, ne more pa tak enostranski sklep veljati za nazaj in znižati višino že zapadlih pogodbeno določenih mesečnih plač, oziroma plače, do katere je bil tožnik upravičen do sprejema navedenega sklepa. Zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače za mesec december 2010 zavrnilo za bruto znesek 2.734,96 EUR, zahtevek za mesec januar, februar in marec 2011 pa v celoti zavrnilo, ustrezno pa je znižalo tudi tožniku prisojene stroške postopka. Sicer je pritožbo tožene stranke (glede prisojene razlike plače do višine 225.861,50 EUR) zavrnilo in v tem delu potrdilo ugodilno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje sploh nima ustrezne dokazne ocene in se zato ne da preizkusiti, zgolj s pavšalno zavrnitvijo pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje take napake ni odpravilo, oziroma bi moralo zaradi tega sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. V tej zvezi uveljavlja kršitev določb iz 8. člena ZPP o prosti presoji vseh dokazov v zvezi z ugotovitvijo, da je tožniku višino plače odrejal prokurist G. F. in v zvezi z neupoštevanjem sporazuma z dne 22. 6. 2009 o odpovedi plačilu dela neizplačanih plač za vso obdobje do vključno leta 2008 ter domnevno upravičenimi pričakovanji tožnika, da mu bo razlika plač izplačana, do tožnikovega sklepa z dne 31. 12. 2008 pa se sodišče sploh ni opredelilo. Sodišče ni ustrezno upoštevalo določb 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), da je bil tožnik, kot direktor, dolžan voditi posle tožene stranke samostojno in na lastno odgovornost in se je z izplačilom nižjih plač dejansko strinjal. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ker so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je utemeljeno štelo, da sodba sodišča prve stopnje nima napak, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in da ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na vsebino odločitve.

7. Sodišče se je jasno opredelilo do vsebine sporazuma z dne 22. 6. 2009, s katerim se je tožnik odpovedal razliki za leto 2008 neizplačane plače. Ker je besedilo tega sporazuma povsem jasno, da gre za odpoved razliki za leto oziroma v letu 2008 neizplačane plače, niti izpovedba priče G. F., niti trditve, da so bile pri toženi stranki v bilanci za leto 2008 knjižene tudi neizplačane razlike plač iz predhodnih let, niso mogle vplivati na ugotovitev, da se je tožnik z navedenim sporazumom odpovedal zgolj neizplačani razliki plač za leto 2008 (ki je v končnem tožbenem zahtevku tudi ni uveljavljal), ne pa tudi razlikam neizplačanih plač iz preteklih let. Tak zaključek sodišča je bil tudi sicer skladen z določbo prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o razlagi pogodb, da se določbe pogodb (tudi sporazum z dne 22. 6. 2009 je predstavljal obliko pogodbe) uporabljajo tako, kot se glasijo. Glede na navedeno določbo OZ v zvezi z vsebino tega sporazuma tudi ob izvedenih dokazih sodišče dejansko ni moglo priti do drugačnega zaključka.

8. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do sklepa, ki ga je podpisal tožnik dne 31. 12. 2008 in iz katerega izhaja, da tožena stranka v letih 2005, 2006 in 2007 plač ni izplačala v celoti in da bodo premalo izplačane plače izplačane v skladu s finančnimi možnostmi v letu 2009 in 2010. Navedeni sklep pa za odločitev v tem sporu ni bil pomemben. Iz njega zgolj izhaja tudi sicer nesporno dejstvo, da tožena stranka v letu 2006 in 2007 zaposlenim ni v celoti izplačala plač, nikakor pa iz njega ne izhaja, da bi se zaposleni, vključno s tožnikom, neizplačanim razlikam odpovedali, kar je prepričljivo ugotovilo že sodišče druge stopnje.

9. Tudi dokazni zaključek sodišča, da je sprotna izplačila plač in njihovo višino odrejal prokurist G. F., ki je bil tudi večinski družbenik tožene stranke, temelji na prepričljivi in vsestranski oceni izvedenih dokazov. Posledično pa je sodišče utemeljeno zaključilo, da se tožnik, čeprav je bil direktor tožene stranke, neizplačanim razlikam plač (razen za leto 2008) ni odpovedal. 10. Na podlagi 504. člena ZGD-1 se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe z omejeno odgovornostjo in način njihovega uresničevanja določijo z družbeno pogodbo, le podredno pa so te pravice določene v zakonu samem. Tako je v družbeni pogodbi lahko določeno, da družbeniki odločajo tudi o nekaterih zadevah, ki sicer štejejo za poslovodne (1). Posebej to velja za (večinskega) družbenika, ki ima hkrati tudi status in pooblastila prokurista. Tako dokazni zaključek, da je o sprotni višini izplačila plač odločal G. F., prokurist in večinski družbenik, in da je bil glede sprotnega izplačevanja plač na njegove odločitve vezan tudi tožnik, ne nasprotuje izhodiščem upravljanja in vodenja tožene stranke, kot družbe z omejeno odgovornostjo.

11. Glede na navedeno v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej skupina avtorjev: Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002, Druga knjiga, stran 462.