Jedro

Prenehal je le dolžnik glavne obveznosti. V primeru, ko glavni dolžnik preneha zaradi stečaja in ko torej ni pravnega nasledstva, ostaja porok zavezan za celotno obveznost.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca N.B. in N.T. dolžna nerazdelno plačati tožnici znesek 1.140.967,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1997 dalje do dneva plačila, znesek 191.601,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1997 do dneva plačila in pravdne stroške v znesku 223.271,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2004 do dneva plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožujeta toženca po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. V pritožbi navajata, da poroštvo kot akcesorna obveznost brez glavne obveznosti ne more obstajati in z ugasnitvijo glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. 2. odst. 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) opredeluje usodo akcesornih obveznosti in določa, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. Ob smiselni uporabi 359. člena ZOR pa obveznost preneha tudi s prenehanjem pravne osebe, če ta nima prevzemnika, prav to pa se je zgodilo v obravnavani zadevi. S prenehanjem družbe, ki je bila prvotno tožena, je prenehala tudi obveznost obeh tožencev kot porokov. Sodba sodišča prve stopnje ima tudi take pomanjkljivosti , da se ne more preizkusiti, saj v obrazložitvi nima razlogov oz. je nasprotje med razlogi, ki se navajajo v sodbi, in zapisniki o izpovedbah v postopka ter med samimi listinami.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča sodbi sodišča prve stopnje nikakor ni mogoče očitati pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, torej kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na katero meri tožena stranka v svoji pritožbi, ne da bi sicer konkretizirala, v čem naj bi take pomanjkljivosti bile. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretni zadevi poroštvo obeh tožencev za obveznost izbrisane družbe I. d.o.o. Š. ostalo v veljavi. Seveda velja določilo 2. odst. 295. člena ZOR, da s prenehanjem glavne obveznosti ugasne oporoštvo, zastava in druge stranske pravice, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča stališče tožene stranke, da je v konkretnem primeru glavna obveznost, to je obveznost družbe I. d.o.o. iz kreditne pogodbe, sklenjeno z banko V. d.d. prenehala, neutemeljena. Prenehal je le dolžnik glavne obveznosti in to zaradi izbrisa družbe v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Taka situacija pa je kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje še najbolj podobna situaciji ob prenehanju pravne osebe s stečajem, torej situaciji, ki jo ureja 1007. člen ZOR. Iz tega določila pa je jasno razvidno, da tudi v primeru, ko glavni dolžnik preneha zaradi stečaja in ko torej ni pravnega nasledstva, ostaja porok zavezan za celotno obveznost. Napačno je tudi sklicevanje tožene stranke na določilo 359. člena ZOR, ki se sicer nanaša samo na smrt dolžnika ali upnika kot fizične osebe, pa še v tem primeru ne prenehajo vse obveznosti, ampak le tiste, ki so vezane na osebo. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.