Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Udarec je bil sprožilni moment sicer „nemega“ bolezenskega stanja, saj težave s hrbtenico se poprej niso manifestirale, in je šele škodni dogodek le-te aktiviral, zato je le-te treba ustrezno upoštevati v okviru odmere pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno s p r e m e n i , tako da je dolžna tožena stranka plačati tožniku še odškodnino v višini 680.000,00 SIT (sedaj 2.837,58 EUR) z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 22.3.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške v višini 319.447,30 SIT (sedaj 1.333,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2006 dalje, v 15-ih dneh, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 125,14 EUR v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini 68.976,00 SIT z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 22.3.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obresti od zneska 232.000,00 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do 22.3.2002 dalje do 11.3.2003, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Dolžna mu je povrniti tudi pravdne stroške v znesku 33.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2006 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da tožena stranka soodgovornosti tožnika ni dokazala. Tožnik je dokazal, da ni vedel, ni mogel vedeti, niti drugi sopotniki, da Z. ni imel vozniškega izpita. Znano mu je bilo, da se je pred šestimi meseci pripravljal na izpit in bil je prepričan, da ga je naredil, zato mu ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben in da je tvegal vožnjo s tožnikom. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerij o soodgovornosti, ko je odločilo, da je tožnik soodgovoren za škodo v višini 20 %. Nadalje meni, da je prisojena višina odškodnine prenizka. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: sodišče ni upoštevalo subjektivne okoliščine, da je imel v uporabi materin avto, uničenje vozila (zaradi njene graje) in upoštevaje njegovo poškodbo ga je moglo zaskrbeti, da se ni smel v bolnici veliko pritoževati in navajati svoje težave, zato je pozabil zdravniku povedati za vse težave, ampak šele po par mesecih, in sicer glede hrbtenice in zob. Nevšečnosti v zvezi s tem sodišče ni upoštevalo, čeprav je pojasnil, da je bil brez dela in sredstev in zob ni mogel popravljati. Zato bi mu moralo priznati več kot 150.000,00 SIT. Glede strahu: tožnik sam, kot prava neuka stranka, ni znal pojasniti strahu, je pa to povedal izvedencu, ta pa je podal mnenje, da je bil primarni strah močan. Tudi glede na vse okoliščine nesreče bi sodišče moglo ugotoviti, da je tožnik utrpel primarni strah. Tudi sekundarni strah, ko je po par mesecih poiskal zdravniško pomoč zaradi težav s hrbtenico in zobovjem. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno zavrnilo zahtevek za strah. Po mnenju izvedenca dr. T. je bil opredeljen tudi sekundarni strah. Gre tudi za kontradiktorne zaključke, ko sodišče po eni strani tožniku priznava odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (ko mu priznava, da so se bolečine v križu pojavile kasneje – v križu, ko ni mogel dolgo stati na nogah, sedaj težje opravlja delo, po drugi strani pa, da strah ni upravičen). Strah pri tožniku ni mogel pojenjati, se je stopnjeval, ob nadaljnjih ugotovitvah, poškodbe hrbtenice in zob. Zato mu pripada zahtevanih 300.000,00 za strah. Glede skaženosti: nepravilen je zaključek, da skaženosti ni, kljub temu, da izvedenec to označi kot kozmetično motnjo (ker zob ni popravil). Njegova zunanjost je spremenjena, v družbi vzbuja eno vrsta gnusa, neugodje. Iz sodbe ni vidno, da bi sodišče upoštevalo tudi izpoved tožnika – da ga kolegi zaradi nepopravljenih zob zafrkavajo in nepravilno zaključuje, da ga to ne moti in da skaženosti ni, da ta sodišču ni opazna. Zato zahteva, da mu sodišče prizna odškodnino v višini 100.000,00 SIT. Glede odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti: tudi odškodnino iz tega naslova je potrebno zvišati. Potrebno je upoštevati, da ne more več opravljati svojega dela brez težav, zaradi poškodbe hrbtenice. Sedaj opravlja delo kuharja, stoje, zato ima bolečine v križu, ne more dvigovati težjih bremen, ne more se ukvarjati s športom. Ne strinja se tudi z načinom, ko mu je sodišče znižalo zahtevane zakonske zamudne obresti in meni, da je sodba v izreku v tem delu v nasprotju z zakonom (ZPOMZO-1) in sodno prakso, posebej, ko le-teh tožena stranka ni osporavala.

Pritožba je delno utemeljena.

S pritožbo se izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o podani tožnikovi soodgovornosti v višini 20 %, ker se je vozil z voznikom, ki ni imel opravljenega vozniškega izpita. Tak zaključek je prvostopenjsko sodišče oprlo na ugotovitev, da sta bila tožnik in voznik Z. prijatelja, stanovala sta v istem stanovanjskem bloku in tožnik je vedel, da se je Z. pol leta pred nezgodo pripravljal na vozniški izpit, zato upravičeno ni verjelo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, njegovi neprepričljivi izpovedi, da ni vedel, da vozniškega izpita še ni opravil, niti priči H., saj zgolj dejstvo, da so videli Z. voziti druge avtomobile, opravljenega vozniškega izpita še ne potrjuje. Ker se je tožnik vozil z voznikom, ki še ni imel opravljenega vozniškega izpita, je pritrditi prvostopenjskemu stališču, da je tudi sam tvegal s tako vožnjo, kar je v nasprotju s potrebno skrbnostjo povprečno skrbnega človeka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik soodgovoren za nastalo škodo in z odločitvijo o njegovem 20-% deležu ni bil kršen materialni zakon v njegovo škodo.

Tožniku je bila dosojena naslednja odškodnina za ugotovljeno nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 250.000,00 SIT, skupno 400.000,00 SIT. Zahtevek za odškodnino za duševne bolečine za strah in skaženost je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer zahteva odškodnino za vse navedene oblike nepremoženjske škode v vtoževani višini. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, izhajajoče iz mnenj medicinskih izvedencev dr. P. in dr. F.K., da je tožnik utrpel udarec izza desnega ušesa, udarnino desne rame in prsnega koša in udarnino desne trebušne ledvene regije ter na dveh zgornji zobeh (13. in 11.) delno odbita sklenina na sredini griznih robov. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 179. in 182. čl. Obligacijskega zakonika, OZ (prej 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Potrebno je upoštevati vse okoliščine posameznega primera, prav tako, da je odškodnina določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge, primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s kraja nezgode z rešilcem prepeljan v bolnišnico, kjer je bil ambulantno pregledan, rentgenski izvidi so bili v mejah normale, poslan je bil v domačo oskrbo z nekaj dni počitka in po potrebi jemanjem analgetikov. Prve tri dni je čutil močne bolečine, teden dni zmerne in še en teden manjše bolečine, izpovedal je, da je bil deset dni v bolniškem staležu. Ko tožnik v pritožbi opozarja na bolečine v zvezi s hrbtenico in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem zob, pa ne drži, da je ob pregledu v bolnici pozabil povedati za vse težave, saj so bolečine v križu nastopile šele v decembru 2000 (prometna nezgoda se je pripetila 22.1.2000). Tudi bolečin v zvezi s poškodbami zob ni imel, niti nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj zob ni popravljal, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče pa repariranje takšnih poškodb tudi ne povzroča bolečin. Je pa po izvedenskem mnenju zadobljeni udarec v ledveni predel povzročil pri tožniku prezgodnjo klinično manifestacijo že prej prisotnih degenerativnih sprememb na ledvenih medvretenčnih ploščicah. Ob takem dejstvu pa ima pritožba prav, ko opozarja na prenizko dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti (in kot bo kasneje obrazloženo tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Udarec je bil namreč sprožilni moment sicer „nemega“ bolezenskega stanja, saj težave s hrbtenico se poprej niso manifestirale, in je šele škodni dogodek le-te aktiviral, zato je le-te treba ustrezno upoštevati v okviru odmere pravične denarne odškodnine (prim. sodba II Ips 107/03, II Ips 168/2000). Pri tožniku so namreč nastopile v decembru 2000 bolečine v križu (ki bi mu bile sicer prihranjene), potreben je bil pregled pri ortopedu, CT pregled ledvene hrbtenice in predpisana fizikalna terapija. Zato bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 450.000,00 SIT (sedaj 1.877 EUR), kar je v skladu z zgoraj navedenimi načeli in zakonskimi merili in je zato narekovalo zvišanje odškodnine iz tega naslova. Enako velja za (prenizko) dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovljeni obseg zmanjšanja tožnikove aktivnosti (kot kuhar ima težave pri dvigovanju težjih bremen in v prisilnih položajih, omejen je pri igranju nogometa in športih, ki zahtevajo preobremenitev ledvene hrbtenice, bolečine v hrbtenici ga motijo pri spanju) ter glede na sodno prakso v podobnih primerih, je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 800.000,00 SIT (sedaj 3.338,34 EUR). Zato je bilo tožniku priznati iz tega naslova še nadaljnji znesek 550.000,00 SIT (oz. 2.295,10 EUR), višji zahtevek iz tega naslova pa bi bil v nasprotju s prej citiranimi zakonskimi določbami. Sodna praksa ne priznava odškodnine za strah, ki glede na okoliščine primera ni bil intenziven oz. tudi ne za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic. Tak strah je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje pritožba in iz katerega izhaja, da je tožnik ob poškodbi čutil primarni strah, zaradi bolečin po udarcu in otežkočenega dihanja, vendar je ta strah po ambulantnem pregledu pojenjal in ni bilo razloga za sekundarni strah. Ustrezne trditvene podlage za (sekundarni) strah, ko so nastopile težave s hrbtenico in tudi zaradi poškodbe zob pa v postopku na prvi stopnji tožnik sploh ni podal. Pritožbene trditve, da strah pri tožniku sploh ni pojenjal, ampak se je stopnjeval do pojava bolečin v hrbtenici, pa so nove in tudi zato neupoštevne (337. čl. ZPP), tudi sklicevanje na mnenje dr. T., ki ni bilo predmet dokaznega postopka v obravnavanem primeru. Intenzivnost in trajanje strahu v tožnikovem primeru torej nista bila takšna, da bi opravičevala denarno odškodnino zanj. Zato je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in nasprotni pritožbeni očitki v tem delu niso utemeljeni.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča vtoževana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno ni bila prisojena. Res ima tožnik dva zoba nekoliko poškodovana, kar pa po oceni prvostopenjskega sodišča ni opazno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o skaženosti, ta ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja, ki govori le o (začasni) kozmetični motnji, ki bo trajala dokler ne bo tožnik zob plombiral. Zato je protispisna pritožbena trditev o tožnikovi spremenjeni zunanjosti, ki v družbi vzbuja gnus, kaj takega v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, niti da bi poškodba zob vplivala na tožnikovo psihično ravnotežje oz. psihično počutje, saj kot je povedal, mu je zaradi tega le malo nerodno ob prisotnosti deklet, sicer pa zaradi tega nima težav (list. 39 spisa). S pravilnimi razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in ugotavlja pravilno uporabo materialnega prava tudi pri odmeri te vrste odškodnine in je pritožbeni predlog za prisojo odškodnine iz tega naslova zato neutemeljen.

Tožnik tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o zamudnih obrestih. Ni podlage za prisojo obresti od dneva poškodbe dalje. Vrhovno sodišče RS je namreč 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A, torej do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 (ZPOMZO-1) dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je prisodilo zamudne obresti tudi prvostopenjsko sodišče. Drugačno priznavanje zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Ob vsem povedanem je torej pritožba delno utemeljena, tožena stranka mora plačati tožniku, poleg že prisojene odškodnine (68.976,00 SIT) še odškodnino v višini 680.000,00 SIT (skupna odškodnina 1.250.000,00 SIT z upoštevanjem 20-% soodgovornosti 1.000.000,00 SIT, z upoštevanjem že plačanega zneska 251.024,00 SIT) oz. sedaj 2.837,58 EUR z obrestmi, kot je pritožbeno sodišče zato sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo (358. čl. ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Zaradi spremembe odločbe o odškodnini je pritožbeno sodišče po 165. čl. ZPP odločalo tudi o stroških postopka. Tožnikov uspeh je po delni spremembi 35 %, tožene stranke pa 65 %. Tožniku so bili odmerjeni stroški po predloženem stroškovniku (list. 107 spisa) v skladu z Odvetniško tarifo (za odškodninski zahtevek 500 točk, tožba 500 točk, pritožba 625 točk, prvi narok 500 točk ter trajanje 50 točk, za prvo pripravljalno vlogo 500 točk, za drugo pripravljalno vlogo 300 točk, za drugi narok 250 točk, za urgenco-dopis 20 točk, za tretji narok 200 točk, končno poročilo stranki 50 točk, z upoštevanjem materialnih stroškov 2 % in 20-% DDV-jem), v skupni višini 1.963,53 EUR oz. glede na uspeh 687,23 EUR, z upoštevanjem stroškov izvedenca (332,79 EUR in 345,54 EUR) v skupni višini 1.365,56 EUR. Tožena stranka je priglasila stroške takse za odgovor na tožbo in za materialne stroške v skupni višini 50,06 EUR, glede na uspeh ji tako pripadajo stroški v višini 32,53 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 319.447,30 SIT (oz. sedaj 1.333,03 EUR) z obrestmi, kot vse izhaja iz izreka.

Ker je tožnik delno uspel s pritožbo (v višini 33 %), mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov (379,22 EUR) v višini 125,14 EUR po predloženem stroškovniku v spisu (list. 122 spisa) v skladu s 154. in 165. čl. ZPP.