Jedro

Ne pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nista sodni odločbi, ki bi se lahko izpodbijali z revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 336 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se vrnitev v prejšnje stanje po predlogu toženke ne dovoli; da se predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti za zamudno sodbo z dne 30. 9. 2008 zavrne; da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 206,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Zoper ta sklep je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in materialnega prava ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočni sklep razveljavi in njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, oziroma še podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pojasnjuje, da revizijo vlaga glede na določilo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D); sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo 30. 9. 2008, to je pred 1. 10. 2008, zato je revizija dovoljena.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru nanjo navaja, da revizija ni dopustna, poleg tega pa tudi ni utemeljena.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revidentka ima sicer prav, da se je konkretni pravdni postopek pred sodiščem prve stopnje končal z izdajo zamudne sodbe 30. 9. 2008, vendar to (med drugim) pomeni tudi, da pravnomočni sklep, ki ga izpodbija z revizijo, ne izpolnjuje pogoja, ki ga za dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje določa prvi odstavek 384. člena ZPP – da se z njim postopek pravnomočno konča.(1) V smislu te določbe je namreč postopek s sklepom pravnomočno končan, če ima odločitev za posledico pravnomočno končanje postopka o glavni stvari, to je tožbenem zahtevku.

7. V postopku s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje se ne odloča o glavni stvari, ampak samo o utemeljenosti tega predloga – ali je bila zamuda procesnega roka upravičena ali ne (primerjaj prvi odstavek 116. člena ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da takšen sklep nima lastnosti končnosti (končanja postopka) v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.(2) V primeru postopka s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ne gre za postopek, ki bi „živel svoje življenje“, temveč se vedno navezuje na postopek o glavni stvari; je torej temu vzporeden (akcesoren).

8. Enako velja za sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu o zavrnitvi predloga (zahteve) za razveljavitev potrdila (klavzule) o pravnomočnosti; ne gre za sklep, s katerim bi se pravnomočno končal postopek o glavni stvari (tožbenem zahtevku).(3) Postopek, v katerem sodišče odloča o razveljavitvi neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti, je namreč po svoji naravi postopek, ki se začne po tem, ko je sodna odločba (o glavni stvari) postala pravnomočna.(4) ZPP posebnih pravil o potrdilu o pravnomočnosti in pravnih sredstvih zoper njega nima, v skladu s sodno prakso pa se za postopek razveljavitve neutemeljenega potrdila o pravnomočnosti uporablja določba tretjega (sedaj drugega) odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki se nanaša na razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. Pravnomočnost je namreč nujni pogoj izvršljivosti sodnih odločb, kadar ni posebej določena nesuspenzivnost rednega pravnega sredstva (primerjaj prvi in četrti odstavek 19. člena ZIZ).

9. Ne pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti torej ni sodna odločba, ki bi se lahko izpodbijala z revizijo. Revizija toženke ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena istega zakona).

10. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožniku (na isti pravni podlagi) povrniti 336 EUR njegovih stroškov za odgovor na revizijo, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Poleg tega mora takšen sklep izvirati iz spora, v katerem bi bila revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo (primerjaj drugi odstavek 384. člena ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj sklep II Ips 611/2007 z dne 30. 3. 2009 idr.

Op. št. (3): Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 276/2003 z dne 15. 4. 2004 in III Ips 163/2006 z dne 27. 3. 2007. Op. št. (4): Potrdilo o pravnomočnosti ni posamičen akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici ali dolžnosti posameznika. Pravnomočnost oziroma izvršljivost sodne (ali upravne) odločbe je dejstvo, ugotovitev obstoja tega dejstva pa predstavlja potrdilo o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti –

primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-325/98 z dne 9. 10. 2001.