Jedro

Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj je v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.207,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke na plačilo: odpravnine po managerski pogodbi v znesku 90.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.a točka izreka); zavarovalnine v znesku 45.718,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.b točka izreka) in posebne nagrade v znesku 30.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.c točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške pravdnega postopka v znesku 5.534,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2019/19298 z dne 14.5.2019 prišlo do izbrisa tožene stranke iz sodnega registra. Obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe je prevzel družbenik DUTB, d. d. (v nadaljevanju DUTB). Do izbrisa je prišlo po tem, ko so v pritožbenem postopku že bila opravljena vsa procesna dejanja strank in je bilo treba le še odločiti na seji senata, zato je višje sodišče lahko izdalo sodbo (drugi odstavek 207. člena ZPP).1

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Spor se nanaša na plačilo odpravnine (90.000,00 EUR), zavarovalnine (45.718,79 EUR) in posebne nagrade (30.000,00 EUR), kar vtožuje tožeča stranka kot nekdanji glavni izvršni direktor tožene stranke. Nad toženo stranko je bil 19. 9. 2014 začet postopek prisilne poravnave. Dne 24.11.2014 je sodišče v skladu z 221.i členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP pooblastilo upnika DUTB za vodenje poslov družbe. DUTB je 26.11.2014 sprejela sklep o odpoklicu vseh članov upravnega odbora (tudi tožeče stranke) in imenovala nov upravni odbor. Slednji je naslednji dan sprejel še sklep o odpoklicu tožeče stranke s funkcije glavnega izvršnega direktorja. Tožena stranka je dne 15. 12. 2014 sprejela še sklep o prenehanju managerske pogodbe, sklenjene s tožečo stranko. Hkrati je tudi sprejela sklep, da tožeči stranki ne pripadajo odpravnina, zavarovalnina in nobena druga pravica iz delovnega razmerja.

7. Tožeča stranka je s toženo imela sklenjeno managersko pogodbo, ki je v relevantnih delih določala kot sledi. Glavni izvršni direktor je upravičen do odpravnine (med drugim) v primeru odpoklica na zahtevo bank upnic, v kolikor niso bili hkrati podani krivdni razlogi za prenehanje funkcije (točka XI.3 managerske pogodbe). V primeru prenehanja funkcije člana upravnega odbora glavnemu izvršnemu direktorju z dnem prenehanja članstva v upravnem odboru preneha tudi funkcija glavnega izvršnega direktorja (točka XI.2 managerske pogodbe). Zavarovalna vsota iz življenjskega zavarovanja ob doživetju pripada družbi (toženi stranki). Upravni odbor odloči, da se prejeta zavarovalna vsota ob dospetju izplača glavnemu izvršnemu direktorju, če ostane v tej funkciji ves predvideni čas trajanja managerske pogodbe kot tudi v primeru predčasne odpovedi te pogodbe brez krivdnega razloga (točka VI.4 managerske pogodbe).

8. Neutemeljena je pritožba v delu, ki napada zaključek sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do odpravnine, ker je bil predčasen odpoklic s funkcije glavnega izvršnega direktorja odločitev DUTB in ne tožene stranke. V postopku prisilne poravnave nad toženo stranko je sodišče v skladu z 221.i členom ZFPPIPP na upnika DUTB preneslo upravičenje za vodenje poslov, ki zajema upravičenje odpoklicati in razrešiti sedanje člane in imenovati nove člane poslovodstva in organa nadzora dolžnika, ne da bi upnik za to odločitev potreboval soglasje sodišča. Na tej podlagi je upnik DUTB s sklepom dne 26. 11. 2014 odpoklical člane tedanjega upravnega odbora in imenoval nove člane upravnega odbora. Višje sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da managerska pogodba ne daje podlage za zahtevek na plačilo odpravnine. Pogoj iz točke XI.3 managerske pogodbe, po katerem je glavni izvršni direktor upravičen do odpravnine (med drugim) v primeru odpoklica na zahtevo bank upnic, v kolikor niso bili hkrati podani krivdni razlogi za prenehanje funkcije, z odpoklicem na podlagi 221.i člena ZFPPIPP ni bil izpolnjen. Pogodba odpoklica na podlagi 221.i člena ZFPPIPP ni določala kot razlog za izplačilo odpravnine. Ker že na podlagi povedanega pogodbeni pogoj ni bil izpolnjen, je za rešitev primera v bistvu nepomembno, ali je dejanje upnika DUTB šteti kot dejanje družbe same ali ne.

9. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sklep novo imenovanega upravnega odbora o odpoklicu tožeče stranke z mesta glavnega izvršnega direktorja z dne 27. 11. 2014 zgolj deklarativne narave. Managerska pogodba je v drugem odstavku točke XI.2 namreč določala, da v primeru prenehanja funkcije člana upravnega odbora glavnemu izvršnemu direktorju z dnem prenehanja članstva v upravnem odboru preneha tudi funkcija glavnega izvršnega direktorja. Pritožba se v tem delu tudi neutemeljeno sklicuje na 290. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, po katerem ni nujno, da je glavni izvršni direktor (če ga družba ima) tudi član upravnega odbora. Navedena določba je dispozitivna, saj ima lahko družba tudi drugačno ureditev, torej da mora biti izvršni direktor tudi član upravnega odbora. Prav takšna pa je bila ureditev v toženi stranki.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na plačilo zavarovalnine po zavarovalni polici življenjskega zavarovanja z zavarovalnico X. d. d. Managerska pogodba je določala, da: „[…] zavarovalna vsota ob doživetju pripada toženi stranki. Upravni odbor odloči, da se prejeta zavarovalna vsota ob dospetju izplača glavnemu izvršnemu direktorju, če ostane v tej funkciji ves predvideni čas trajanja managerske pogodbe kot tudi v primeru predčasne odpovedi te pogodbe brez krivdnega razloga.“ Upravni odbor je dne 6. 10. 2014 sprejel sklep 42.7, po katerem se zavarovalna vsota izplača tožeči stranki. Navedeni sklep je bil sprejet po začetku prisilne poravnave nad toženo stranko (ta se je začela 19. 9. 2014) in so torej že nastopile pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave. Med te v skladu s 1. točko drugega odstavka 151. člena ZFPPIPP spada tudi prepoved razpolaganja družbe s svojim premoženjem, razen v obsegu, potrebnem za opravljanje poslov iz prvega odstavka tega člena. Ker bi ob stanju na dan sprejetja sklepa 42.7 glede na določila managerske pogodbe zavarovalna vsota pripadla toženi stranki (družbi), ki je bila v postopku prisilne poravnave, bi ji prav tako pripadla na dan odpoklica tožeče stranke 26. 11. 2014, saj je bil upravni odbor odpoklican iz ekonomsko - poslovnih in krivdnih razlogov. Ker je tožena stranka oz. njen upravni odbor na nedovoljen način razpolagal s premoženjem v času, ko so že nastopile pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave, je tak sklep ničen (86. člen Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 151. členom ZFPPIPP). Tožeča stranka s tem nima pravne podlage za zahtevek na izplačilo zavarovalnine.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na izplačilo posebne nagrade v bruto znesku 30.000,00 EUR. Upravni odbor je dne 9.4.2014 s sklepom 37.2 odločil, da tožeči stranki pripada še posebna nagrada v znesku 30.000,00 EUR, ki nastane z dnem dokončne finančne konsolidacije tožene stranke oziroma z dnem prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja, če ta nastopi prej. Tožena stranka je pred tem, 14. 8. 2013, sklenila Generalno pogodbo o finančnem prestrukturiranju z njenimi upniki. Pogodba je izrecno prepovedovala izplačevanje nagrad organom vodenja in nadzora brez pisnega soglasja večine bank upnic. Dne 9. 7. 2014 je bil sprejet aneks k generalni pogodbi, ki je med drugim ponovil prepoved izplačevanja nagrad. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je iz vsebine generalne pogodbe razvidno, da tožena stranka v letu 2013 ni bila sposobna poravnati svojim upnikom (bankam) vseh zapadlih obveznosti. Finančno stanje se do sprejema sklepa upravnega odbora ni izboljšalo toliko, da bi bilo možno govoriti o finančni konsolidaciji, saj je bil h generalni pogodbi sprejet že omenjeni aneks, iz katerega izhaja tudi, da je tožena stranka na dan 30.6.2014 imela zapadle in neporavnane obveznosti do bank iz naslova obresti še za obdobje do 14. 8. 2013. Zaradi teh dejstev pritožba ne more uspeti z navedbami, da ima generalna pogodba relativni učinek med toženo stranko in njenimi upniki. Slednje sicer drži, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je bila generalna pogodba in tudi njen kasnejši aneks namenjena odpravljanju insolventnosti tožene stranke. V taki situaciji so za toženo stranko že veljale omejitve iz 34. člena ZFPPIPP, po katerem insolventna družba ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Nenazadnje tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.11.2014, s katerim je bil upnik DUTB pooblaščen za vodenje poslov tožene stranke, izhaja, da je imela tožena stranka na dan 30.6.2014 obveznosti v višini 87.056.784,00 EUR in 51.899.339,00 EUR likvidacijskih sredstev. Takšno stanje je trajalo še dobra dva meseca po sprejetju sklepa upravnega odbora št. 37.2. Zaradi tega pritožba tudi ne more uspeti z navedbami, da so bili cilji finančne konsolidacije doseženi za polletje, glede na to, da je bila tudi po sprejetju sklepa družba še vedno globoko insolventna in so zanjo še vedno veljale omejitve iz 34. člena ZFPPIPP. Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka, mora pa tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP). Pritožbeni stroški tožene stranke so specificirani v odgovoru na pritožbo in znašajo ob upoštevanju tar. št. 21/1 in 11. člena Odvetniške tarife (OT), ob vrednosti točke 0,459 EUR (pritožba in odgovor na pritožbo sta bila vložena pred začetkom veljavnosti sklepa o novi vrednosti točke), skupaj z 22% DDV 1.207,46 EUR. Zakonske zamudne obresti od plačila pravdnih stroškov tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (378. člen OZ).

1 Tako tudi sodba VSRS II Ips 410/2004 z dne 12. 12. 2005.