Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS sodba II Ips 434/2011

ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.434.2011 Civilni oddelek

stvarna služnost neprava (osebna) služnost pogodba o uporabi razlaga pogodbe sporno pogodbeno določilo
Vrhovno sodišče
28. avgust 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ob za Vrhovno sodišče zavezujočem dejanskem izhodišču, da ni bila dogovorjena (ne »prava« in ne neprava) služnost in na njem temelječi materialnopravno pravilni razlagi sporne pogodbene določbe, je nepomembno, ali je neprava služnost nekaj drugega ali nekaj manj od »prave« služnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh prvotoženi stranki povrniti 1.091,96 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj (1) ugotovi, da je med strankama ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika parcel št. 1954/1 in 3 in v breme vsakokratnegalastnika parcel tožeče stranke št. 1951/1, 2 in 3, 1952/10, 11 in 12, 1917/1 in 3, 1622/1 in 1954/3, vse k.o. ..., zaradi nemotenega dovoza v podzemne skladiščne prostore poslovne stavbe stvarna služnostbrezplačne uporabe za hojo in vožnjo z vsemi vozili, brez omejitev, vse dotlej, dokler stoji stavba na parceli št. 1964/1 k.o. ..., (2) zaveže toženi stranki izstaviti ji zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo v prejšnji točki opisane služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih parcel in v breme vsakokratnega lastnika služečih parcel in (3) toženima strankama prepove kakršnokoli poseganje v služnostno pravico.

Tožeča stranka je prva dva zahtevka utemeljevala s trditvami, da je nameravala od toženih strank kupiti vse zgoraj navedene nepremičnine (torej tudi služeče zemljišče), pa to zaradi pravnih ovir ni bilo mogoče v celoti, zaradi česar je s Prodajno pogodbo z dne 9.6.1999 kupila le del nepremičnin, za ostali del pa bi - o tem sta bili sklenjeni dve predpogodbi – prodajno pogodbo sklenila po (v krajšem času pričakovani) odstranitvi pravnih ovir. Ker prodajne pogodbe ni bilo mogoče skleniti za zemljišče, preko katerega vodi edini mogoč dostop do kupljenih nepremičnin (poslovne stavbe), je bilo v Prodajni pogodbi v 5. členu dogovorjeno, da »prodajalca izrecno dovoljujeta kupcu brezplačno uporabo parcel ..... za hojo in vožnjo z vsemi vozili brez omejitev, zaradi nemotenega dovoza v skladiščne (podzemne) prostore poslovne stavbe na parceli ... vse dotlej, dokler stoji stavba na parceli ... .« Zavrnilna sodba temelji na razlagi navedenega pogodbenega zapisa, da med pravdnimi strankami ni bil sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti, pač pa dogovor obligacijskega prava o uporabi zemljišča toženih strank.

2. Pritožbeno sodišče je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje soglašalo. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka izpodbija z revizijo. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Prvotožena stranka je na revizijo odgovorila. Meni, da revizija ni dovoljena, ker imata prva dva zahtevka različno dejansko in pravno podlago, zato bi morala tožeča stranka zanju navesti vrednost spornega predmeta diferencirano; ker je navedla enotno (skupno, nediferencirano) vrednost, je položaj po ustaljeni sodni praksi enak, kot če bi navedba vrednosti izostala. Podrejeno, če revizija ne bo zavržena, Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

O dovoljenosti revizije

5. Revizija je dovoljena.

6. Odločitev o zahtevku za sklenitev razpolagalnega pravnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) je v celoti odvisen od odločitve o zahtevku za ugotovitev, ali je bil sklenjen zavezovalni pravni posel (pogodba o ustanovitvi služnosti). Od teh dveh odločitev je (s tem prva toženka v odgovoru na revizijo soglaša) odvisna odločitev o prepovednem zahtevku.

7. Če je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku, sta zahtevka med seboj tako povezana, da se po določbi petega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena istega zakona ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkom oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni. Zato je treba šteti, da vrednost spornega predmeta, ki v tej zadevi sicer res ni diferencirana, predstavlja seštevek vrednosti za vse tri zahtevke. In ker ta presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je dvom prvotožene stranke v dovoljenost revizije neutemeljen.

O utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

9. Relativna postopkovna kršitev je bila po mnenju tožeče stranke zagrešena zaradi kršitve pravil o prekluziji: sodišče prve stopnje, sklicevaje se prav na ta pravila, ni upoštevalo njeni pritožbi zoper prvotno (razveljavljeno) odločitev priloženega pravnega mnenja dr. R. V. in pripravljalne vloge z dne 20.12.2010, v kateri je pravna stališča iz tega mnenja še enkrat povzela; drugostopenjsko sodišče je sicer pravilno pojasnilo, da so bile s tem zmotno uporabljene določbe 286. in 337. člena ZPP, ker prekluzija ne velja za pravna stališča in da mora sodišče »materialno pravilno opredeliti sporno razmerje ter glede na to ugotoviti pravno relevantno stanje in sicer tako, da izvede vse predlagane dokaze in jih oceni«, a kljub temu te ocene ni napravilo nobeno od nižjih sodišč, ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek gradilo na stališču, da je bila dogovorjena uporaba in ne služnost. 10. Pomislek tožeče stranke je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je diagnozo spora pravilno napravilo na podlagi pravočasnih dejanskih trditev strank; ker na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, na pravno kvalifikacijo strank ne more biti vezano. In pravni problem, ali je bila ustanovljena stvarna (služnost) ali obligacijska (uporaba) pravica je že samo zaznalo in ga rešilo, čeprav je zmotno menilo, da so stališča, ki jih je v zvezi s tem tožeča stranka navedla v pritožbi in že omenjeni pripravljalni vlogi, podana prepozno. Rešilo ga sicer ni v skladu s pravnim naziranjem tožeče stranke, vendar je argumente za svoje stališče obširno pojasnilo, iz teh argumentov pa je razvidno, da dejstva, ki jih je ugotovilo, niso potrdila trditev tožeče stranke, da naj bi bil sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti (niti »prave«, niti neprave) in da torej ni opustilo presoje pravilnosti stališča tožeče stranke, čeprav podlaga zanjo niso bile navedbe tožeče stranke v pritožbi in kasnejši pripravljalni vlogi. Revizijska trditev, da naj bi bila ocena izvedenih dokazov zmotna zaradi neupoštevanja pravnih stališč, ki jih je tožeča stranka podala v že navedenih vlogah, pa je nedovoljena: dokazne ocene kot dela dejanske podlage sodbe z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Tožeča stranka nadalje trdi, da naj bi bila odločitev materialnopravno zmotna, ker sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali njene vloge z dne 20.12.2010, saj »nobeno od sodišč ni ocenilo vseh predlaganih relevantnih dokazov, ki vodijo k pravilni uporabi materialnega prava,« sodišči pa naj bi s tem kršili določbo 8. člena ZPP.

12. Po določbi 8. člena ZPP sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kadar sodišče ne upošteva metodološkega napotka, ki ga daje pravkar citirana zakonska določba, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka - praviloma iz prvega odstavka 339. člena ZPP, lahko pa tudi iz 14. točke drugega odstavka istega člena (za površno in pomanjkljivo dokazno oceno).

(1)

Katerega dokaza sodišče ni ocenilo, revizija ne pove; povsem nekonkretizirana graja ne more biti uspešna, saj revizijsko sodišče glede na določbo prvega odstavka 371. člena ZPP o nedovoljenosti vsakršnega preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti tega ne more raziskovati samo.

13. Uvodoma, ob naštevanju uveljavljanih revizijskih razlogov, tožeča stranka uveljavlja še absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker tožeča stranka ni pojasnila, s katerim postopanjem ali opustitvijo naj bi sodišče (in katero, prvostopenjsko ali pritožbeno) zagrešilo uveljavljano kršitev in ker, kot je že bilo obrazloženo, Vrhovno sodišče na noben revizijski razlog ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa samo na zahtevo stranke, ki mora biti zato obrazložena, je revizija v tem delu neutemeljena.

15. Absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po revizijskih trditvah sodišče druge stopnje zagrešilo, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da iz izpovedi priče A. T. izhaja, da je bila dogovorjena stvarna služnost. Priča je namreč izpovedala, da je tožeča stranka »služnost dejansko dobila, ali jo je dobila v pravnem pomenu, pa se jaz ne bom spuščal; ob tem dodam, da tožeča stranka sicer ne bi kupila« ter »anekse je treba brati skupaj s pogodbo in ta služnost v pogodbi je bila začasna, dokler se ne pridobi lastništvo, saj bi takrat prišlo do spojitve.« Ne drži torej obrazložitev pritožbenega sodišča, da priča ni trdila, da po njenem mnenju ni bila dogovorjena stvarna služnost. 16. Očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se je do v prejšnji točki povzetih pritožbenih navedb tožeče stranke opredelilo v 9. točki obrazložitve. Sprejelo je oceno izpovedi priče A. T., kakršno je napravilo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka v resnici graja to oceno, kar je v reviziji nedovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZPP).

O zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

17. Tožeča stranka uveljavlja, da je zmotno prepričanje sodišč prve in druge stopnje, da volja pogodbenih strank ni bila usmerjena k sklenitvi dogovora o ustanovitvi »prave« stvarne služnosti, češ da taka ugotovitev ni skladna z izpovedjo priče A. T. – ta naj bi »nakazovala na možnost drugačne uporabe materialnega prava, konkretno na smiselno uporabo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki za vpis v zemljiško knjigo ni zahtevek zemljiškoknjižnega dovolila.«

18. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah že pojasnilo, da ugotavljanje pogodbene volje pomeni ugotavljanje dejstev in ne uporabe materialnega prava. Pravilnost ugotovitve pogodbene volje (mimogrede: izpoved priče Toša je bila le eden od dokazov, na katerih temelji, ocenjena pa je bila tudi skozi okoliščino, da tožeča stranka v času, ko zemljiškoknjižno dovolilo po zemljiškoknjižnih pravilih ni bilo potrebno, vpisa v zemljiško knjigo ni predlagala) zato ne more biti podvržena revizijskemu preizkusu.

O zmotni uporabi materialnega prava

19. Materialnopravno je odločitev po prepričanju revidentke zmotna zato, ker sodišči nista sprejeli njenega stališča, da je bila ustanovljena (pravilno: dogovorjena) »prava« stvarna služnost;(2) to stališče v reviziji utemeljuje z mnenjem Inštituta za nepremičninsko pravo Maribor z dne 28.5.2010, da 5. člen prodajne pogodbe predstavlja zavezovalni posel, ki daje pravno podlago za ustanovitev »prave« stvarne potne služnosti; da dvoma o vrsti služnosti ni, da pa se sicer v primeru dvoma glede vrste služnosti šteje, da gre za »pravo« stvarno služnost ter da je mogoče odsotnost zemljiškoknjižnega dovolila oziroma njegovo neustreznost nadomestiti s sodbo. Nadalje tožeča stranka nasprotuje stališču, da je neprava stvarna služnost(3) nekaj povsem drugega (ne le nekaj manj, kot meni sama), od »prave« stvarne služnosti. Končno pritožbenemu sodišču očita, da se je s tem, ko je sprejelo stališče, da je bila dogovorjena brezplačna raba (kot obligacijskopravna pravica) »izognilo vprašanju in argumentaciji glede neprave služnosti.«

20. Tudi v tem delu je revizija neutemeljena. Pravno mnenje, na katero se opira revizija, temelji na razlagi 5. člena prodajne pogodbe, da je bila dogovorjena »prava« stvarna služnost. Toda ta pogodbena določba je bila med pravdnimi (in pogodbenimi) strankami sporna. Sodišče prve stopnje jo je zato razlagalo tako, da je iskalo skupen namen pogodbenikov (drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Njegov zaključek, ki je prestal pritožbeni preizkus, je, da je bila volja pogodbenih strank skleniti pogodbo obligacijskega prava, ki bi kupcu (tožeči stranki) omogočala zaradi dostopa do kupljenega dela sicer enotnega kompleksa nepremičnin uporabljati tudi tisti del, ki ga je nameravala kupiti, toženki pa sta ji ga nameravali prodati, vendar ob sklenitvi prodajne pogodbe zaradi pravnih ovir to še ni bilo mogoče, ne pa pogodbe, ki bi predstavljala zavezovalni posel za pridobitev služnosti. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v revizijskem postopku neizpodbojna; razlage pogodbe, ki temelji na njej in sodi na področje uporabe prava, pa ni mogoče ovreči z eno od možnih jezikovnih razlag (ki je bila kot predhodna faza uporabljene teleološke metode razlage neuspešna) , kot to poskuša doseči tožeča stranka.

21. Ob za Vrhovno sodišče zavezujočem dejanskem izhodišču, da ni bila dogovorjena (ne »prava« in ne neprava) služnost in na njem temelječi materialnopravno pravilni razlagi sporne pogodbene določbe, je nepomembno, ali je neprava služnost nekaj drugega ali nekaj manj od »prave« služnosti in tudi argumentacija neprave stvarne služnosti v izpodbijani sodbi ni bila potrebna.

22. In ne nazadnje: sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da v času, ko naj bi bil sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti, le-te zaradi pravnih ovir sploh ni bilo mogoče ustanoviti, revizija pa te presoje ne graja.

O stroških postopka

23. V revizijskem postopku je uspela tožena stranka. Prvotožena stranka, ki je utrpela stroške tega postopka, je po načelu uspeha upravičena do njihove povrnitve v breme tožeče stranke, ki je z revizijo propadla (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zobec, J. Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 84-96. Op. št. (2): Poimenovanje »prava« stvarna služnost je v tej odločbi in v odločbah nižjih sodišč uporabljano za stvarno služnost po določbi prvega odstavka 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari), izvrševati za njene potrebe dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Na podlagi pravnega posla služnost nastane z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila (prvi odstavek 215. člena SPZ).

Op. št. (3): Neprava služnost se, za razliko od »prave« stvarne služnosti, ki se ustanovi v korist gospodujoče in v breme služeče nepremičnine, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe (226. člen SPZ). Vsebuje elemente stvarne in osebne služnosti: nastane in preneha po določbah, ki veljajo za osebno služnost, po vsebini pa je podobna stvarni služnosti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia