Jedro

Prepoved navajanja po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo velja le glede novih dejstev in dokazov, ne pa glede materialnopravnih naziranj in dodatnih pojasnil pravdnih strank glede predhodno zatrjevanih dejstev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča in prvotožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila ustanovljena stvarna služnost brezplačne uporabe v izreku sodbe navedenih parcel, za hojo in vožnjo z vsemi vozili, brez omejitev, zaradi nemotenega dovoza v skladiščne prostore poslovne stavbe tožeče stranke; da sta toženki dolžni tožeči stranki izstaviti za vknjižbo opisane stvarne služnosti primerno listino; da se jima prepoveduje kakršnokoli poseganje v to služnostno pravico in za povrnitev pravdnih stroškov (točka 1. izreka izpodbijane sodbe). V 2. točki izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev 1.311,86 EUR stroškov prvotožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno uporabilo določbe 286. in 337. člena ZPP. Zmotno je presodilo naravo njenih navedb, saj v prvi pritožbi in v vlogi z dne 20.12.2010 ni navajala novih dejstev in dokazov. Podala je le svoja pravna naziranja, kar pa lahko stori kadarkoli tekom postopka. Tudi materialnega procesnega vodstva prvostopenjsko sodišče ni zadostno in pravilno opravilo. Dolžno bi bilo razjasniti kakšna so materialnopravna stališča strank in dejanski stan preizkusiti z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Tudi v ponovljenem postopku je v celoti prezrlo njene materialnopravne navedbe ter v zvezi s tem tudi njene dejanske navedbe. Procesnega gradiva ni analiziralo v smeri potrditve oziroma ovrženja stališča tožbe, da gre za pravo stvarno služnost. Prvotožena stranka v postopku sploh ni določno prerekala dejanskih navedb, niti ni obrazloženo nasprotovala njenim pravnim naziranejm, zato bi moralo sodišče neprerekana dejstva šteti za priznana. Brez obrazložitve ji je pripisalo trditev, da naj bi bila dogovorjena služnost „v korist kupca“ (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi 362. člen ZPP je prvostopenjsko sodišče kršilo, saj ni sledilo napotkom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa: ni napravilo podrobne vsebinske presoje spornega pogodbenega določila in drugih določb pogodbe. Obrazložitev sodbe, razen nekaj iz konteksta iztrganih delov navedb prič, ne vsebuje določne opredelitve katera dejstva je sodišče na podlagi izpovedb ugotovilo. Poudarja, da je bil namen kupiti nepremičnino kot celoto, zato je bila bistvenega pomena tudi pomožna infrastruktura ob objektih. Obrazložitev, da naj bi navajala zgolj, da svoja upravičenja izvaja na „poslovnem kompleksu, ki predstavlja ograjeno celoto“, je protispisna. Opozarja na načelo numerus clausus stvarnih pravic; Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pa neprave stvarne služnosti ni poznal. Povsem nerazumljiva je argumentacija, zakaj naj bi bilo pri odločanju o stvarni pravici potrebno uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tako v celoti ostaja nepojasnjeno osnovno vprašanje po katerem pravu presojati sporno razmerje. Nadalje prvostopenjskemu sodišču očita, da ni opravilo jezikovne analize vsebine spornega določila ter obrazlaga, da zajema vse elemente prave stvarne služnosti. Opustilo je tudi vsebinsko analizo celotnega spornega določila, ampak analiziralo zgolj njegov del. Tudi določnega materialnopravnega stališča o pravni naravi spornega razmerja v izpodbijani sodbi ni. Pri teleološki analizi izpovedb zaslišanih oseb je iz celote iztrgalo nekaj delčkov, presoje preostanka pa, ne da bi obrazložilo zakaj, ni opravilo. Odvetnik T. je jasno povedal, da je bila po njegovem mnenju s spornim določilom dogovorjena stvarna služnost, sodišče pa laični opis dogajanja prič K. in O. razume kot materialnopravno opredelitev spornega razmerja. Iz izpovedb prič ni razbrati namena strank, da bi sklenili nekakšno pogodbo o uporabi. Tudi okoliščino, da je pogodbo pripravila prvotožena stranka in nanjo tožeča stranka ni mogla bistveno vplivati, je prvostopenjsko sodišče prezrlo. To skladno s 100. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) narekuje razlago vseh nejasnosti v korist tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka pa se je pritožila zoper stroškovni del sodbe, uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče v tem delu sodbo spremeni. Ne drži, da je vrednost spora 1.500,00 EUR, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka, in sicer na ustanovitev stvarne služnosti, ki v skladu s tarifo znaša 300 točk, in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine, katerih vrednost je označila na 50.000,00 EUR. Torej je vrednost spornega predmeta v odvetniških točkah 1.300 točk, kar je celo več, kot je priglasila tekom postopka na prvi stopnji. Napačno je torej prvostopenjsko sodišče za posamezno odvetniško storitev priznalo le po 300 točk, v presežku (do 1000 točk), pa zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo. Po njenem izračunu znašajo stroški postopka, razen dosojenih 1.311,86 EUR, še 2.290,93 EUR, kolikor zahteva, in sicer skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi druga druge. Obe pritrjujeta izpodbijanim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Pritrditi je potrebno pritožbenim stališčem glede zmotne uporabe določb ZPP, ki urejajo prekluzije (člena 286 in 337). Prepoved navajanja po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo velja le glede novih dejstev in dokazov, ne pa glede materialnopravnih naziranj in dodatnih pojasnil pravdnih strank glede predhodno zatrjevanih dejstev. Tožeča stranka pa ne v pritožbi ne v pripravljalni vlogi z dne 20.12.2010 ni podala nove trditvene podlage, temveč je le dodatno obrazložila svoja že izražena stališča. Pritožbi je sicer priložila dokaze – listine, vendar pa vse niso bile novi dokazi. Nov dokaz so bile le Ponudba in dopolnitve ponudbe (priloge A43 do A46). Samo teh sodišče ni smelo upoštevati. Ostale pritožbi in v ponovljenem postopku predložene dokazne listine (javni razpis za zbiranje ponudb za nakup ali najem, zapisnik komisije o izbiri najugodnejšega ponudnika za prodajo nepremičnin na Tržaški 135, predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe) pa je tožeča stranka vložila v spis tudi že pred prvim narokom za glavno obravnavo in jih je sodišče prve stopnje vpogledalo ter upoštevalo pri svoji odločitvi. K pritožbi priloženo strokovno pravno mnenje glede uveljavljanja zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, ki ga je pripravil prof. dr. Renato Vrančur, ni nov dokaz ne novo dejstvo. V njem je povzeto dejansko stanje, kot je zatrjevano v tej pravdi. Dr. Vrenčur pa ob upoštevanju tega utemeljuje svoje materialnopravno stališče, da je šlo za vtoževano stvarno služnost ter da stališče prvostopenjskega sodišča v sodbi z dne 5.5.2010 ni pravilno ter zakaj. Gre torej za pravna stališča in komentarje, te pa lahko stranke navajajo kadarkoli tekom postopka, tudi v pritožbi. Sicer pa stranka kritike sodne odločitve ne more podati preden prejme odločbo. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati vlogo tožeče stranke z dne 20.12.2010, ki povzema stališča dr. Vrenčurja. Vendar pa naloga prvostopenjskega sodišča ni teoretično razglabljanje in polemiziranje z vsako posamezno navedbo pravdnih strank, temveč materialnopravno opredeliti sporno razmerje ter glede na to ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje, in sicer tako, da izvede vse predlagane relevantne dokaze in jih oceni. To pa je prvostopenjsko sodišče storilo. Nepravilna uporaba določb ZPP o prekluzijah tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

Tudi drugouveljavljana procesna kršitev, češ da prvostopenjsko sodišče ni pravilno (zadostno) opravilo materialnoprocesnega vodstva, ni utemeljena. Glede na dejanske trditve je spor preizkusilo z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev, ter se v točki 23. obrazložitve tudi povsem jasno opredelilo, da konkretno razmerje med pravdnima (pogodbenima) strankama predstavlja obligacijskopravni dogovor o rabi. Katerih zatrjevanih dejanskih navedb sodišče naj ne bi upoštevalo, pritožba ne konkretizira. Enako ne konkretizira katerih neprerekanih dejanskih navedb prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo. Ker na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o neugotovljenih oziroma neupoštevanih neprerekanih dejstvih ne more uspeti. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče vse relevantne tožbene trditve o dejstvih vzelo za podlago svoje odločbe kot nesporna, le da tega ni posebej navedlo, kar pa ne predstavlja nobene kršitve. Sporna je bila le materialnopravna razlaga zatrjevanih dejstev. To pa je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku naredilo pravilno: 8. členu ZPP skladno je dokazno ocenilo izpovedbe zaslišanih, pri čemer je upoštevalo vsa relevantna zatrjevana dejstva. Da bi naštevalo ali kako drugače poudarjalo, katera na listinah temelječa dejstva šteje za dokazana, glede na njihovo nespornost ni bilo potrebe. Izpovedb ni iztrgalo iz konteksta, pač pa to stori pritožba (kar bo obrazloženo kasneje). V izpodbijani sodbi izražena materialnopravna stališča so obrazložena; iz te obrazložitve je moč razbrati tudi odgovore na materialnopravna naziranja strank. Z obrazložitvijo zakaj meni, da ne gre za pravo stvarno služnost, je prvostopenjsko sodišče vsebinsko odgovorilo na stališča tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala svoje prepričanje, da je bila ustanovljena stvarna služnost brezplačne uporabe določenih (nesporno katerih) parcel za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Prvostopenjsko sodišče tako ni kršilo dolžnosti opredelitve in ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pa tudi napotkom iz razveljavitvenega sklepa je sledilo, saj je ugotavljalo kakšen je bil namen pogodbenih strank ob zapisu spornega pogodbenega določila. Kršitve 362. člena ZPP torej ni.

Ob uveljavljanju t.i. protispisnosti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP) tožeča stranka spregleda, da je to, da naj bi trdila, da je bila dogovorjena služnost v „korist kupca“, prvostopenjsko sodišče zapisalo v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe; to je pri obrazložitvi, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek, ko je v tej zadevi razsojalo prvič. Izpodbijana sodba pa upošteva trditev tožeče stranke, da naj bi bila dogovorjena služnost v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, vendar pa to stališče kot zmotno zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da namen pogodbenih strank ni bil v oblikovanju stvarnopravnega razmerja služnostne narave, temveč z dogovorom o rabi zagotoviti tožeči stranki dejansko uporabo tistega dela nepremičnine, ki ji še ni bila prodana. Temu materialnopravnemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje. Ker gre za sporno pogodbeno določilo, saj tožeča stranka trdi, da je bila z njim ustanovljena (prava) stvarna služnost, prvotožena stranka pa, da je šlo le za dogovor obligacijskopravne narave, ga je potrebno razlagati po napotkih iz drugega odstavka 99. člena ZOR (uporaba ZOR na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Jezikovna razlaga tako niti ni pomembna, pač pa je potrebno ugotavljati skupen namen pogodbenikov, pri čemer je potrebno upoštevati načela obligacijskega prava. Res je sicer, da ima sporno pogodbeno določilo tudi elemente prave stvarne služnosti. Vendar pa glede na tožbeno trditveno podlago samo in glede na izpovedbo prič in zakonitih zastopnikov strank v tem postopku ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bil namen spornih pogodbenih določil ustanoviti brezplačno stvarno služnost. Tožeča stranka ves čas poudarja, da je bila dogovorjena prodaja celotnega poslovnega kompleksa, to je vključno z zemljišči, za katera hkrati trdi, da naj bi bila na njih ustanovljena stvarna služnost. Če je bil njen namen kupiti, torej postati lastnik celotnega kompleksa, bi bilo ustanavljanje služnosti v njeno korist brez pomena. Še v pritožbi navaja, da je pričakovala skorajšnjo pridobitev lastninske pravice in da nepremičnin ne bi kupila, če jih ne bi mogla kupiti v celoti. Primerno jamstvo, da bo posel izveden tako, kot si je zastavila, je tožeča stranka pridobila s podpisom predpogodb. Potrebe za ustanovitev stvarne služnosti tako ni bilo. Zagotoviti si je morala le še brezplačen dostop do nepremičnin, ki jih je že kupila. Za to pa zadostuje sklenjeni dogovor o brezplačni in neomejeni rabi nepremičnin, za katere je pričakovala, da bodo postale njena lastnina. In tak dogovor je potrdil tudi kot priča zaslišani odvetnik T., ki se je pogajal in dogovarjal v imenu prvotožene stranke. Izpovedal je, da je bila v pogodbi dogovorjena dejanska uporaba, da je to največ kar so lahko dosegli, v pravni pomen določila pa se ni želel spuščati. Ni torej zatrdil, da je po njegovem mnenju bila s spornim določilom dogovorjena stvarna služnost, kot trdi pritožba.

Ob obrazloženem je logično sklepanje, da se pogodbene stranke v točki V. kupoprodajne pogodbe niso dogovorile za služnost, temveč za pravico uporabe spornih zemljišč zaradi nemotenega dostopa do že kupljenih nepremičnin. Pravilna je tudi dokazna ocena izpodbijane sodbe, da navedeno smiselno izhaja tudi iz izpovedb priče K. (eden od zakonitih zastopnikov tožeče stranke v času sklepanja pogodbe s spornim določilom) in S. O., ki je še vedno zakoniti zastopnik tožeče stranke. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da če tožeča stranka ni mogla kupiti dela nepremičnin, ker jih zaradi zemljiškoknjižnih ovir toženki nista mogli prenesti nanjo, tudi služnosti v njeno korist na teh nepremičninah ne bi mogli ustanoviti. Ravno vsebinska analiza celotnega spornega razmerja potrjuje pravilnost stališča, da namen pravdnih strank ni bil v ustanovitvi služnosti, temveč v zagotovitvi takojšnjega nemotenega dostopa za potrebe tožeče stranke do njene poslovne stavbe. Pri opredelitvi spornega razmerja je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da vse do te pravde vknjižba zatrjevane služnosti niti zahtevana ni bila.

Ob jasnem stališču, da so se pogodbene stranke dogovorile za pravico brezplačne uporabe nepremičnin zaradi dostopa oziroma dovoza do poslovne stavbe tožeče stranke, ki ne prinaša nobenih stvarnopravnih upravičenj, je utemeljitev prvostopenjskega sodišča, zakaj meni, da če bi že bila ustanovljena služnost, bi bila to neprava stvarna služnost, odveč. Zato višje sodišče na pritožbene navedbe, ki skušajo izpodbiti tako stališče, zaradi nerelevantnosti ne bo podrobneje odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Je pa v tem okviru potrebno zaradi materialnopravne pravilnosti odločitve pritrditi pritožbeni graji glede uporabe določb SPZ. Pogodbo, za katero tožeča stranka zatrjuje, da je bila z njo ustanovljena stvarna služnost, sta pravdni stranki sklenili leta 1999, to je v času veljavnosti ZTLR. Z členom 274. SPZ ni razveljavil ZTLR, temveč predpisal, da se od dne uveljavitve SPZ (1.1.2003; 276. člen SPZ) ZTLR ne uporablja več, kar pomeni, da se ne uporablja za novo nastale stvarne pravice in razmerja, ne pa za tista, ki so nastala v času njegove veljavnosti. Zakona ni mogoče (razen v določenih izjemnih primerih) razveljaviti za nazaj.

Da na pogodbo ni mogla bistveno vplivati, ker jo je pripravila prvotožena stranka, je tožeča stranka prvič zatrdila šele v pritožbi, ko se je zavzemala za uporabo 100. člena ZOR. Zakaj ni teh trditev podala že prej, ni pojasnila. Ker je to, kdo je sestavljal pogodbo in kdo je imel vpliv na pogodbena določila, znano že ob sklepanju pogodbe, gre glede na določila 337. člena ZPP za neupoštevne pritožbene novote. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da so te navedbe v nasprotju z dosedanjimi o tem, kako so potekala pogajanja in izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da so pogodbe pripravili odvetniki potem, ko so zadeve uskladili.

Tudi očitek protispisnosti v zvezi z zapisom sodišča v točki 25. obrazložitve, da je tožeča stranka navajala zgolj, da svoja upravičenja izvaja na „poslovnem kompleksu, ki predstavlja ograjeno celoto“, ni utemeljen. Navedeno je tožeča stranka trdila, iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da tej dejanski trditvi sledi in na podlagi nje zaključuje, da se dogovorjena pravica uporabe izvaja.

O pritožbi prvotožene stranke: Stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče (ker je tožeča stranka v tožbi kot vrednost spornega predmeta navedla 1.500,00 EUR oziroma na podlagi 2. točke 29. člena ZST-1). Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je v 21. členu glede ugotavljanja vrednosti predmeta odvetniške storitve napotoval na Zakon o sodnih taksah (ZST-1), je pričel veljati 1. januarja 2009 (44. člen ZOdvT), torej po vložitvi tožbe v tej zadevi. Zato se za odmero odvetniške nagrade uporablja prej veljavna Odvetniška tarifa iz leta 2003 (OT). Ta pa v drugem odstavku, točka B, za spore o osebnih in stvarnih služnostih ne glede na označeno vrednost spornega predmeta predpisuje nagrado 300 točk po OT. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek sicer oblikovala iz več delov: zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnosti, izstavitev zemljiškoknjižne listine za njen vpis in prepoved poseganja v služnostno pravico. Po vsebini pa je to enoten tožbeni zahtevek in je materialnopravno pravilno zadevo opredeliti kot spor o stvarni služnosti. Prvi del tožbenega zahtevka namreč predstavlja t.i. vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, ki ga lahko tožeča stranka postavi poleg dajatvenega zahtevka (zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine), če je odločitev o sporu, tako kot v obravnavanem primeru, odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne kakšna pravica ali pravno razmerje.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo. Ugotavlja namreč, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v postopku ni storilo procesnih kršitev, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti ne kršitev absolutne narave, na katere mora skladno z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, tako odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka pa sta materialnopravno pravilni.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbama nista uspeli, nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške za sestavo pritožbe skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča pa v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista navedli nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek.