Jedro

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je oškodovanec kot tožilec v zakonskem roku prevzel kazenski pregon zoper obdolženega in je pri tem postopal skladno z določbami ZKP, zato ne more biti govora o prepovedi "ne bis in idem", niti v pravnem niti v dejanskem smislu, kot to zmotno meni obdolženi.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega Z.P. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer stroške oškodovanca kot tožilca in njegove pooblaščenke ter sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter mu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 naložilo dodatni pogoj, da mora plačati oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, ker v primeru, da dodatni pogoj ne bo izpolnjen, bo pogojna obsodba preklicana in bo moral na prestajanje zaporne kazni. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženemu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu M.D.I.D. v znesku 26.498,00 EUR, s preostankom pa je oškodovanca napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom in sodno takso po tar. št. 71113 Zakona o sodnih taksah v znesku 92,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - obdolženi iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma obtožnico zavrne ali zavrže; in

- zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zoper kazensko sankcijo ter izrek o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni obdolžencu v korist. 3. Na predlog obdolženega je seja pritožbenega sodišča bila opravljena v skladu z členom 378/IV ZKP v navzočnosti zagovornice obdolženega, pooblaščenke in predstavnika M.D.I.D. ter v nenavzočnosti pravilno obveščenega obdolženega.

4. Na pritožbo obdolženega in njegovega zagovornika je podal odgovor oškodovanec kot tožilec, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K pritožbi obdolženega:

6. Obdolženi v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni obrazložilo njegove krivde in sicer naklepa, prav tako pa napadena sodba nima razlogov o izpovedbi prič in sicer K.H. in A.C. in o tem zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, prav tako pa bi sodišče prve stopnje moralo v postopek pritegniti oškodovanca Republiko Slovenijo - Ministrstvo za delo, da se izjasni o premoženjskopravnem zahtevku, zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

7. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ustrezno in tehtno obrazložilo krivdo obdolženega, ko je navedlo, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom, kar je tehtno obrazložilo v točkah 72 in 73 napadene sodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ocenilo izvedene dokaze tudi izpovedbi prič K.H. in A.C., kar izhaja iz obširnih razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto. Očitno pa je, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno navedenih prič, s tem pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Prav tako ne more biti uspešen obdolženi, ki prav tako sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v postopek ni pritegnilo oškodovanca Republiko Slovenijo in sicer Ministrstvo za delo, saj pri tem prezre, da je dejanski oškodovanec v obravnavani zadevi subsidiarni tožilec in sicer je to M.D.I.D., kot to izhaja tudi iz izreka napadene sodbe, zato je sodišče prve stopnje obdolžencu pravilno naložilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini kot izhaja iz izreka sodbe, za kar je imelo podlago v obsodilni sodbi in členu 105/II ZKP. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Okoliščina, kako je M.D.I.D. prišlo do sredstev za nakup nepremičnine oziroma poslovnega prostora, na kar posebej opozarja obdolženi, pa ne narekuje drugačne odločitve, kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, zato ni bilo tudi nobene potrebe po zaslišanju predstavnika Ministrstva za delo in je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog obrambe utemeljeno zavrnilo, v napadeni sodbi pa takšno svojo odločitev tehtno obrazložilo, obrazložilo pa je tudi zakaj je zavrnilo ostale dokazne predloge. Zato pritožba, ki te razloge pogreša, ni utemeljena, in se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

8. Uspešen tudi ne more biti obdolženi, ko subsidiarnemu tožilcu očita, da je zlorabil institut subsidiarne obtožbe, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje obtožnico zavreči, kar po oceni pritožnika prav tako pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem navedel katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je oškodovanec kot tožilec v zakonskem roku prevzel kazenski pregon zoper obdolženega in je pri tem postopal skladno z določbami ZKP, zato ne more biti govora o prepovedi „ne bis in idem“, niti v pravnem niti v dejanskem smislu, kot to zmotno meni obdolženi. Zavrženje ovadbe, na kar se v pritožbi sklicuje obdolženi, namreč ne učinkuje kot „res iudicata“, zato ni procesna ovira, da oškodovanec v isti zadevi nadaljuje kazenski pregon, kot je to primer v obravnavani zadevi, ko je oškodovanec kot tožilec v roku 8 dni po prejemu obvestila o zavrženju ovadbe nadaljeval kazenski pregon. Ker ne gre za zlorabo instituta subsidiarne obtožbe, so vsi pomisleki obdolženca v tej smeri neutemeljeni, tudi ko pogreša razloge o prekluziji subsidiarne obtožbe v napadeni sodbi in skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje zaradi tega storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno iz člena 371/I-11 ZKP, zato ne more biti uspešen.

9. Obdolženi v pritožbi uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ko sodišču prve stopnje očita, da je v obravnavani zadevi nastopilo relativno zastaranje kazenskega postopka, ker je v času storitve kaznivega dejanja veljal KZ, ki je vseboval relativno zastaranje kazenskega pregona in je milejši za obdolženega, novi KZ-1 pa je začel veljati šele 1. 12. 2008, do česar se sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni opredelilo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da kazenski pregon v obravnavani zadevi ni zastaral, saj je pri presoji, kateri zakon naj sodišče uporabi v posameznem primeru, pomemben čas storitve kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, izhaja, da je bila predkupna pogodba za predmetno nepremičnino sklenjena dne 27. 12. 2007, kar pa na izvršitveno ravnanje obdolženega, ki izhaja iz opisa dejanja, ni šteti kot čas izvršitve kaznivega dejanja, ampak datum 6. 11. 2008, ko je obdolženi za isto nepremičnino sklenil z družbo Z. d.o.o. prodajno pogodbo in nanjo pravno formalno prenesel zemljiškoknjižno lastništvo. Torej prav s sklenitvijo te prodajne pogodbe oškodovancu kot tožilcu prikril, da obveznosti iz predkupne pogodbe in vsebine aneksa z dne 14. 10. 2008 ne bodo mogle biti izpolnjene, kar tudi niso bile, oškodovancu kot tožilcu pa tudi ni bil vrnjen plačan del kupnine. Pri tem pritožbeno sodišče posebej opozarja, da se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil med izvajanjem pogodbe, torej dne 6. 11. 2008, zato je tudi pravilna kvalifikacija kaznivega dejanja po členu 228/I KZ-1, kakor tudi določbe o zastaranju kazenskega pregona po KZ-1, ki je začel veljati 1. 11. 2008. S tem, ko je sodišče celotno kaznivo ravnanje obdolženega pravno opredelilo na podlagi KZ-1 z dne 1. 11. 2008, je zakon tudi pravilno uporabilo. Glede na navedeno in glede na opredeljen čas storitve kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, kazenski pregon ni zastaral (člen 90 KZ-1). Zato so vse nadaljnje pritožbene navedbe obdolženca v tej smeri neutemeljene, sodišče prve stopnje pa se je s tem, ko se je spustilo v obravnavanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja jasno opredelilo do tega, da kazenski pregon ni zastaral, zato okoliščina, da napadena sodbe o tem nima razlogov, ni odločilna, še posebej zato, ker je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o ugovoru zoper obtožnico o zastaranju kazenskega pregona zavzelo stališče, ko je navedlo, da ta ni zastaral. 10. Obdolženec nadalje v pritožbi navaja, da ne gre za nobeno kaznivo dejanje, sploh pa ne očitano kaznivo dejanje, ampak bi lahko šlo za kaznivo dejanje zatajitve, za katerega pa je oškodovanec prekludiran, ker ni predlagal kazenskega pregona v zakonskem roku treh mesecev. S takšnimi pritožbenimi navedba obdolženi meri na pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, vendar ne more biti uspešen. Po oceni pritožbenega sodišča ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka napadene sodbe vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1. Sicer pa je iz pritožbe obdolženega razbrati, da s tem, ko navaja, da je sodišče prve stopnje glede naklepa zmotno uporabilo pravo, ker mu krivda ni dokazana, v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni možna. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo, ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

K pritožbi zagovornika obdolženega:

11. Zagovornik obdolženega v bistvu podaja enako pritožbo kot obdolženi, glede zlorabe instituta subsidiarne obtožbe, zastaranja kazenskega pregona, o zavrnjenih dokazih, o čemer napadena sodba nima razlogov, o tem da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja, da ni podan naklep obdolženca, da sodba nima razlogov na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na odgovore, ki jih je podalo glede pritožbenih navedb obdolženega ter še dodaja:

12. Zagovornik, ki pogreša v napadeni sodbi razloge o tem na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega, s tem pa meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot to izhaja iz njene obrazložitve, ko sodišče prve stopnje navede zakaj ni verjelo zagovoru obdolženca in na podlagi katerih dokazov šteje obdolžencu očitano kaznivo dejanje za dokazano, ko navaja izpovedbe prič, ki so ovrgle njegov zagovor in listinske dokaze, na podlagi katerih je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano. Razen tega pa ima napadena sodba ustrezne razloge tudi o krivdi obdolženca in sicer direktnem naklepu, kot že navedeno. S temi razlogi, ki jih je potrebno gledati kot celoto, pa so v napadeni sodbi v zadostni meri obrazloženi tako objektivni kot subjektivni znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

13. Tako obdolženi kot zagovornik pa uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne moreta biti uspešna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo ter ga na tej osnovi utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še na pritožbene navedbe obdolženca in njegovega zagovornika dodaja:

14. Bistvo pritožb je v navedbi, da naklep obdolžencu ni dokazan in da bi lahko subsidiarni tožilec kljub prodaji nepremičnine, to še vedno kupil, pa tega ni storil, obdolženi pa subsidiarnega tožilca tudi z ničemer ni preslepil, ter da je priča K.H.neresnično pričal, saj bi lahko nepremičnino oškodovanec odkupil tudi od družbe Z. d.o.o., kar pa niso storili, ker niso imeli denarja in celotne kupnine za nepremičnino nikoli niso poravnali, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz predpogodbe, oškodovanec pa se tudi ni držal sklenjenega aneksa k predpogodbi, s katerim je bilo dogovorjeno, da bo preostanek kupnine plačal do 31. 7. 2009. Glede na navedeno je pravzaprav oškodovanec podjetje I. d.o.o., ne pa D.I. in da gre v obravnavani zadevi v bistvu za civilno pravno razmerje, ne pa za kaznivo dejanje.

15. Takšni pritožbeni navedbi pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je obdolženi kot odgovorna oseba in sicer takratni direktor družbe I. d.o.o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti in sicer pri sklenitvi pogodbe in tudi pri izvajanju posla preslepil oškodovanca s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene oziroma prikazovanjem, da obveznosti ne bodo mogle ali ne bodo izpolnjene, zaradi neizpolnitve obveznosti pa si je pridobil premoženjsko korist, s čemer je za oškodovanca D.I. nastala premoženjska škoda. Izvedeni dokazni postopek je namreč potrdil, da je obdolženi z oškodovancem kot tožilcem sklenil predkupno pogodbo za nepremičnino in sicer poslovni prostor v kletnih prostorih turistično poslovnega centra v R.O.D. za kupnino 44.113,00 EUR, za kar je od oškodovanca dne 28. 12. 2007 že prejel del kupnine v znesku 26.498,00 EUR, pri tem pa oškodovancu lažno zagotavljal, da bo predpogodba realizirana in na oškodovanca prenesena lastninska pravica na navedeni nepremičnini in sicer takrat, ko bo oškodovanec poravnal preostali del kupnine. Da je temu tako ne zanika niti obdolženi, dejanje v tem delu pa mu je dokazano tako z listinskimi dokazi spisa in sicer sklenjeno predpogodbo in izpovedbo prič K.H., ki je povedal, da so se zanimali za nakup navedenih kletnih prostorov in je zato navezal stik z obdolženim, s katerim je potem tudi bila sklenjena predkupna pogodba, ki jo je sestavil obdolženi, podpisali pa so jo 27. 12. 2007, prvi del kupnine pa so obdolžencu nakazali dne 28. 12. 2007. Ker drugega dela kupnine v dogovorjenem roku zaradi težav z pridobitvijo sredstev niso mogli nakazati, je bil sklenjen aneks k navedeni pogodbi, da bo drugi del kupnine nakazan do dne 31. 7. 2009, to potrjujejo tudi listinski dokazi spisa in sicer aneks. V nadaljevanju pa je obdolženi in sicer dne 6. 11. 2008, kar je bilo le mesec dni po sklenitvi aneksa, s katerim se je z oškodovancem dogovoril za podaljšanje roka za plačilo kupnine, za isto nepremičnino sklenil prodajno pogodbo z družbo Z. d.o.o., ne da bi o tem obvestil oškodovanca. S takšnim svojim ravnanjem, ko preostali del kupnine, ki ga je bil dolžan plačati oškodovanec, še ni zapadel v plačilo, pa je obdolženi vsekakor oškodovanca preslepil saj se ni ravnal po predkupni pogodbi niti po aneksu, ampak je oškodovancu prikrival dejanske okoliščine sklenitve prodajne pogodbe z družbo Z. d.o.o. s čemer obveznosti iz predkupne pogodbe ne bodo mogle biti izpolnjene, s tem pa je oškodovanca zavajal in ga držal v prepričanju, da bo predkupna pogodba realizirana in lastninska pravica prenesena na oškodovanca kot tožilca. Ko pa je oškodovanec kot tožilec preveril zemljiškoknjižno stanje je ugotovil, da je bila lastninska pravica na poslovnih prostorih, ki je bila predmet predkupne pogodbe in katero so v pretežnem delu že plačali, prodana družbi Z. d.o.o. Obdolženi pa danega zneska kupnine oškodovancu ni vrnil ter se mu je začel izmikati na način, da mu je obljubljal dogovor in rešitev, nato pa za oškodovanca več ni bil dosegljiv. Oškodovanec pa svojega vloženega zneska ni dobil vrnjenega, saj je izvršba ostala neuspešna. Obdolženi je torej kljub sklenjeni predpogodbi in prodaji nepremičnine, s tem ko je lastništvo prenesel na družbo Z. d.o.o., zasledoval prav to, da bi oškodovanec zmotno mislil, da bo posel izpolnjen, saj je deloval v smeri, da pridobi še drugi del kupnine, kar bi se tudi zgodilo, če oškodovanec ne bi preveril zemljiškoknjižnega stanja. Zato pritožbi, ki trdita, da obdolženi ni ravnal s preslepitvenim namenom niti ob sklenitvi pogodbe niti ob njenem izvajanju, ne moreta biti uspešni, saj obdolženčev preslepitveni namen izkazuje tudi okoliščina, da je bila družba I. d.o.o. s premoženjskega vidika popolnoma izčrpana, saj od družbe Z. d.o.o. ni prejela nobene kupnine. Preslepitveno ravnanje obdolženca pa nenazadnje izkazuje tudi usoda sporne nepremičnine, ki je končala v lastništvu obdolženčeve žene, pri čemer sta obe družbi tako I. d.o.o. kot Z. d.o.o. bili izbrisani iz sodnega registra. Prav navedeno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, obdolženčevo kasnejše ravnanje pa, ko je s pošiljanjem dopisov oškodovanca še vedno držal v zmoti in ga zavajal, da bo za navedeno nepremičnino našel rešitev, do česar pa ni prišlo, kaže na njegov preslepitveni namen. Prav takšna ravnanja obdolženega, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ne govorijo v prid njegovemu zagovoru, ko je navajal kako se je trudil, da bi do realizacije predkupne pogodbe prišlo, saj sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru obdolženca utemeljeno ni sledilo. Zato pritožbi, ki se ponovno sklicujeta na obdolženčev zagovor in skušata prepričati, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe prič ter celo za pričo K.H. pritožba trdi, da je njegova izpovedba neresnična, ne moreta biti uspešni, saj je sodišče prve stopnje izpovedbe prič A.C., K.H. in S.P. pravilno ocenilo, te izpovedbe pa so skladne, razen tega pa so v celoti potrjene z listinskimi dokazi spisa. Nobenega dvoma tudi ni, da je v obravnavani zadevi oškodovanec prav D.I., saj je ta sredstva prejel s strani FIHO in s tem so prešla v premoženje oškodovanca kot tožilca, zato ne more biti govora, da so ta sredstva last Republike Slovenije. Ker je oškodovanec kot tožilec vse svoje obveznosti, tako iz predkupne pogodbe, kot tudi iz aneksov k njej, izpolnjeval, ni pogojev za uporabo 6. člena predkupne pogodbe, ki bi prišla v poštev le, če se oškodovanec kot tožilec ne bi držal pogodbenih obveznosti. Prav tako ni slediti navedbam pritožb, da oškodovanec kot tožilec naj ne bi imel finančnih sredstev za nakup nepremičnine, saj je to v nasprotju z izpovedbo priče K.H., kateremu je sodišče pravilno sledilo, saj ni imelo nobenega razloga, da bi v njegovo izpovedbo podvomilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedeni dokazni postopek brez vsakega dvoma potrdil obdolženčevo protipravno ravnanje in njegov preslepitveni namen, tako ob sklenitvi predpogodbe kot v času njenega izvajanja, katerega ne more ovreči niti njegov zagovor, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v preostalem v celoti sklicuje.

16. Ker pritožbi, ki sta v bistvu enaki, ponavljata obdolženčev zagovor in podajata lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ter podajata svoje videnje zadeve, ne moreta biti uspešni, saj okoliščine, na katere se sklicujeta ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje iz napadene sodbe glede znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi krivde.

17. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji, ki jo grajata obe pritožbi, ne da bi pritožbi v tej smeri bili posebej obrazloženi. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, ter obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo ustrezno kazen zapora in preizkusno dobo, prav tako pa mu pravilno naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovancu kot tožilcu v roku enega leta povrniti škodo. Spremembo obdolžencu izrečene pogojne obsodbe ne narekujejo pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine in sicer obdolženčeva nekaznovanost, saj je tej okoliščini sodišče prve stopnje dalo zadostno težo in zato ne gre spreminjati izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj ni spregledati pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščin.

19. Ker je bil obdolženi spoznan za krivega, mu je sodišče prve stopnje skladno z določilom člena 95/I ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse, saj ni spregledati, da je obdolženi zaposlen. Zato pritožba zagovornika, ki se pavšalno pritožuje tudi zoper izrek o stroških kazenskega postopka, ne more biti uspešna.

20. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP, ni ugotovilo kršitev, je pritožbi obdolženega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu člena 95/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z ZST-1 in Taksno tarifo.