Jedro

Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se obtožnica oškodovanca kot tožilca z dne 19. 6. 2017, spremenjena dne 14. 5. 2018, zoper obdolženega Z. P., ki mu očita, da je kot odgovorna oseba (direktor) družbe I., d. o. o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi in izvajanju posla, preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi neizpolnitve obveznosti pa si je pridobil premoženjsko korist, za drugega pa je nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot takratni zakoniti zastopnik družbe I., d. o. o., pri opravljanju gospodarske dejavnosti dne 27. 12. 2007 z oškodovancem kot tožilcem sklenil predkupno pogodbo za nepremičnino, poslovni prostor, ki stoji na parceli številka 623/1 katastrska občina ..., v velikosti 63,00 m2, ki se nahaja v kleti turistično poslovnega centra v ... za znesek kupnine 44.103,00 EUR, po kateri je dne 28. 12. 2007 od oškodovanca kot tožilca tudi že prejel plačilo dela kupnine v znesku 26.498,00 EUR ter oškodovancu kot tožilcu lažno zagotavljal, da bo predpogodba realizirana in bo na oškodovanca kot tožilca prenesena lastninska pravica na nepremičnini, ki je bila predmet predkupne pogodbe, ko bo oškodovanec kot tožilec poravnal preostali del kupnine, ki je v skladu z dogovorom po predkupni pogodbi v plačilo zapadel šele dne 31. 01. 2009 oziroma skladno z dne 14. 10. 2008 sklenjenim z aneksom k predkupni pogodbi dne 31. 07. 2009, v času do zapadlosti drugega dela kupnine pa je obdolženi nato dne 06. 11. 2008 (kar je bilo le slab mesec po sklenitvi aneksa, s katerim se je z oškodovancem kot tožilcem dogovoril za podaljšanje roka za plačilo kupnine preostalega dela kupnine) za isto nepremičnino sklenil prodajno pogodbo s kupcem družbo Z., d. o. o., ki je bila z obdolženim povezana oseba, ter nanjo pravno formalno prenesel zemljiškoknjižno lastništvo na tej nepremičnini, čeprav je dobro vedel, da je za predmetno nepremičnino predhodno že sklenil predkupno pogodbo z oškodovancem kot tožilcem, ki je vsebovala že tudi vse bistvene elemente glavne pogodbe (predmet pogodbe, ceno in pogoje izročitve predmeta pogodbe) in, da mu je oškodovanec kot tožilec pretežni del kupnine že poravnal, preostali del kupnine pa še ni zapadel v plačilo, ter, da se je po predkupni pogodbi zavezal, da bo po plačilu tega preostalega dela kupnine na oškodovanca kot tožilca prenesel zemljiškoknjižno lastništvo na predmetni nepremičnini, sklenitev prodajne pogodbe z družbo Z., d. o. o., pa je oškodovancu kot tožilcu prikrival, prikrival mu je dejanske okoliščine, da zaradi sklenjene prodajne pogodbe z družbo Z., d. o. o., obveznosti iz predkupne pogodbe ne bodo mogle biti izpolnjene in ga s tem še naprej držal v prepričanju, da bo predkupna pogodba realizirana in lastninska pravica na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje po predkupni pogodbi prenesena na oškodovanca kot tožilca, s tem pa je oškodovanca kot tožilca zavajal, kupnine, ki jo je plačal oškodovanec kot tožilec pa obdolženi ni imel nikoli namena vrniti, ampak se je oškodovancu kot tožilcu, ko je slednji to ugotovil izmikal na način, da mu je obljubljal odgovor in rešitev, nato pa zanj več ni bil dosegljiv, z izčrpanjem premoženja podjetja I., d. o. o., in njegovo prodajo, s katero se je obdolženi želel izogniti odgovornosti in obvezam v razmerju do oškodovanca kot tožilca, pa je dosegel, da oškodovanec kot tožilec z izvršbo za izterjavo plačane kupnine ni bil uspešen, niti delno, zato mu je nastala premoženjska škoda v višini 26.498,00 EUR, prav takšna pa je premoženjsko pravna korist obdolženega, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, iz razloga po 1. točki 352. člena ZKP zavrže.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca M. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Oškodovanec kot tožilec je po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 14. 5. 2018 obsojenega Z. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da oškodovancu M. (v nadaljevanju: M.) plača prisojeni premoženjskopravni zahtevek v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je naložilo, da oškodovancu plača znesek 26.498,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je slednjega napotilo na pravdo. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vključno s sodno takso v znesku 92,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora obsojenec plačati stroške oškodovanca kot tožilca in njegove pooblaščenke ter sodno takso v znesku 120,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje, oziroma podrejeno, da obtožbo zavrne ali zavrže in kazenski postopek ustavi. V obrazložitvi zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je oškodovanec kot tožilec pri prevzemu kazenskega pregona zlorabil institut subsidiarne obtožbe in ker sodišči prve in druge stopnje o tem v sodbi nista navedli nobenih razlogov. Kršitev kazenskega zakona je uveljavljana z navedbami, da bi moralo sodišče uporabiti milejši zakon in ugotoviti, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Pretežni del zahteve je namenjen utemeljevanju, da obsojenec ni storil očitanega kaznivega dejanja in da ni podan njegov direktni naklep, kar je povezano z očitkom, da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Vložnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ker v postopek ni pritegnilo Republike Slovenije oziroma Ministrstva za delo kot oškodovanca. Sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z določbami procesnega zakona dopolnjevalo manjkajočo obrazložitev prvostopenjske sodbe in da na večino pritožbenih navedb ni odgovorilo.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in da je zahteva deloma vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. V povezavi z očitkom zlorabe instituta subsidiarne obtožbe se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, da učinka res iudicata ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe, kar je tudi stališče komentarja veljavnega ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. Z vloženo zahtevo je seznanilo pooblaščenko oškodovanca kot tožilca, ki se o njej ni izjavila.

B.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi za odločitev ključen procesnopravni očitek zahteve, ki se nanaša na prevzem kazenskega pregona s strani oškodovanca kot tožilca. Vložnik zatrjuje, da je oškodovanec zlorabil institut subsidiarne obtožbe, saj je dvakrat vložil isto kazensko ovadbo (najprej v letu 2010 in nato še v letu 2015) ter kazenski pregon zoper obsojenca (tedaj osumljenca) prevzel šele po zavrženju druge kazenske ovadbe, ko je že potekel zakonski rok za prevzem pregona. Trdi, da bi moral oškodovanec kazenski pregon začeti v roku 8 dni po prejemu prvega sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, kasneje pa je bil s subsidiarnim pregonom prekludiran. Nižjima sodiščema očita, da v sodbi o tem ugovoru nista navedli nobenih razlogov, saj se sklicujeta na prepoved _ne bis in idem_, kar v konkretni zadevi nima nobene zveze s prekluzijo subsidiarnega pregona.

6. V povezavi s povzetimi navedbami zahteve je iz razlogov pravnomočne sodbe in podatkov kazenskega spisa razvidno naslednje časovno sosledje dogodkov: - Predstavnik oškodovanca K. H. je za zemljiškoknjižni status nepremičnine, za katero je bila dne 27. 12. 2007 sklenjena predkupna pogodba z družbo I., d.o.o., izvedel dne 8. 12. 2008, ko je ugotovil, da je lastnik te nepremičnine družba Z., d. o. o. in da je nepremičnina že od 20. 4. 2005 dalje obremenjena hipoteko upnika A., d. d. Za reševanje problematike je pooblastil odvetnika M. O., ki je, kot izhaja iz zaznamka opravljenega razgovora, med ostalim ugotovil obstoj suma storitve kaznivega dejanja v zvezi s prodajo nepremičnine, ter dne 16. 11. 2009 zoper družbo I., d. o. o. vložil civilno tožbo zaradi plačila (vračila) plačanega dela kupnine.

- Predstavnik oškodovanca je dne 8. 3. 2010 na PP Radlje ob Dravi vložil kazensko ovadbo zoper pravno osebo I., d. o. o. in zoper Z. P. kot odgovorno osebo na način, da je predložil „Kronološki zapis dogodkov v zvezi s predkupno pogodbo med I., d. o. o. in M.“, v katerem so bili zabeleženi vsi ključni dogodki od 27. 12. 2007 do 20. 7. 2009 ter priložena relevantna listinska dokumentacija. Policija je s predstavnikom oškodovanca opravila razgovor, v katerem je slednji opisal dogajanje v zvezi s sklenjeno predkupno pogodbo, vključno z dejstvom, da je osumljenec nepremičnino prodal družbi Z., d. o. o., kar je oškodovanemu društvu zamolčal in ga tako oškodoval za znesek plačanega dela kupnine skupaj z obrestmi.

- Državna tožilka je s sklepom z dne 16. 4. 2010 zavrgla kazensko ovadbo, ker ni podan utemeljen sum, da sta P. in pravna oseba I., d. o. o. storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, in ker so podane okoliščine, ki izključujejo pregon kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ. V bistvenem je utemeljila, da mora biti pri kaznivem dejanju goljufije goljufiv namen storilca podan že ob sklenitvi posla in da bi se oškodovanec lahko z vpogledom v zemljiško knjigo prepričal, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko. Navedla je, da bi šlo lahko pri protipravni prilastitvi dela kupnine za zatajitev, a je bil predlog za pregon podan prepozno. Utemeljila je tudi, da predstavlja nadaljnja prodaja sporne nepremičnine le civilnopravno razmerje med strankama. Sklep o zavrženju kazenske ovadbe je bil vročen oškodovancu, ki pregona ni prevzel. - V letu 2010 je bila v pravdnem postopku zoper družbo I., d. o. o. izdana zamudna sodba, ki je postala pravnomočna, vendar oškodovanec z izvršbo ni bil uspešen. Družba je bila dne 29. 6. 2015 izbrisana iz sodnega registra.

- Dne 27. 10. 2015 je oškodovanec po odvetniški družbi T. & V. zoper P. kot odgovorno osebo družbe I., d. o. o. zaradi sporne prodaje nepremičnine družbi Z., d. o. o. vložil novo kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije.

- Državna tožilka je kazensko ovadbo s sklepom z dne 20. 1. 2016 zavrgla in navedla, da je bila v isti zadevi že podana kazenska ovadba, o kateri je bilo že meritorno odločeno, in da iz nove kazenske ovadbe ne izhajajo nobena nova dejstva oziroma da niso predloženi novi dokazi, ki bi spreminjali že ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju je vsebinsko utemeljila, da v konkretni zadevi ni podan utemeljen sum storitve naznanjenega kaznivega dejanja poslovne goljufije in da je predlog za pregon kaznivega dejanja zatajitve prepozen. Oškodovanec je skladno s pravnim poukom, kot izhaja iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z dne 20. 1. 2016, prevzel pregon z vložitvijo zahteve za preiskavo.

7. Sodišče prve stopnje se je do očitkov obrambe o zlorabi instituta subsidiarne obtožbe opredelilo v 23. točki izpodbijane sodbe. Obrazložilo je, da v obravnavani zadevi še ni bila sprejeta pravnomočna sodna odločba, ki bi preprečevala nadaljnji kazenski pregon, zato sklicevanje obrambe na to dejstvo nima nobenega vpliva na razsojo. Tem razlogom je pritrdilo višje sodišče, ki je v 8. točki sodbe pojasnilo, da zavrženje kazenske ovadbe ne učinkuje kot _res iudicata_ in ne predstavlja procesne ovire, ki bi oškodovancu preprečevala nadaljevanje kazenskega pregona. Pritožbene navedbe je zavrnilo z utemeljitvijo, da je oškodovanec kot tožilec v zakonskem roku 8 dni po prejemu obvestila o zavrženju kazenske ovadbe prevzel kazenski pregon in postopal skladno z določbami ZKP, zato ne more biti govora o _ne bis in idem_.

8. Povzetim razlogom pravnomočne sodbe utemeljeno nasprotuje vložnik, ki pravilno opozarja, da vprašanja procesnih učinkov zavrženja kazenske ovadbe s strani državnega tožilca ne gre enačiti z vprašanjem, kdaj lahko oškodovanec prevzame pregon kot upravičeni (subsidiarni) tožilec. Če za državnega tožilca velja, da lahko kljub zavrženju kazenske ovadbe kasneje znova sproži kazenski pregon zoper osumljenca,1 je treba v zvezi s subsidiarnim pregonom upoštevati določbo drugega odstavka 62. člena ZKP, ki vsebuje zakonsko domnevo, da se v primeru, če oškodovanec v predpisanem roku ne začne ali ne nadaljuje pregona, šteje, da je od pregona odstopil. 9. Procesna zakonodaja oškodovancu omogoča, da v primeru, ko državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v roku osmih dni (oziroma po noveli ZKP-N v roku tridesetih dni) prevzame pregon (drugi odstavek 60. člena ZKP). Gre za korektiv zoper obtožbeni monopol državnega tožilca in nadzor nad morebitnimi nepravilnimi stališči državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon. Če oškodovanec kazenski pregon prevzame in vloži zahtevo za preiskavo, ki je nato s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, lahko upravičeni tožilec kazenski postopek znova začne, če predloži nove dokaze, na podlagi katerih se sodišče prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka (409. člen ZKP). Če pa oškodovanec možnosti subsidiarnega pregona ne izkoristi in v zakonskem roku kazenskega pregona zoper osumljenca ne prevzame, zakon šteje, da je s tem odstopil od pregona. Zakonske domneve oškodovančevega odstopa od pregona ni mogoče obiti na način, da bi oškodovanec vložil novo kazensko ovadbo za isti historični dogodek in s tem ponovno odprl rok za prevzem kazenskega pregona, saj bi takšno ravnanje pomenilo izigravanje zakonskih določb, ki s prekluzivnimi roki omejujejo možnosti prevzema pregona s strani oškodovanca.2

10. Iz zgoraj predstavljene časovnice konkretne kazenske zadeve je razvidno, da je oškodovanec v zvezi z istim historičnim dogodkom (prodajo nepremičnine, za katero je bila sklenjena predkupna pogodba, drugi družbi) vložil dve kazenski ovadbi, pri čemer po zavrženju prve kazenske ovadbe v letu 2010 ni prevzel kazenskega pregona, temveč je to storil šele po zavrženju druge kazenske ovadbe v letu 2016. Na ta način je prišlo do obida zakonske določbe drugega odstavka 62. člena ZKP, kazenski postopek pa je v obravnavani zadevi tekel brez zahteve upravičenega tožilca, saj je s potekom zakonskih rokov za subsidiarni pregon v letu 2010 nastopila zakonska domneva, da je oškodovanec od kazenskega pregona odstopil. 11. Po stališču Vrhovnega sodišča za presojo v konkretni zadevi ni odločilno, da je državna tožilka ob zavrženju kazenskih ovadb naznanjeno dejanje pravno opredelila po različnih zakonskih določbah (sprva kot goljufijo, nato pa kot poslovno goljufijo), saj je bilo vsakokrat naznanjeno identično historično dogajanje z bistveno enako dokazno podlago. Pri tem je treba še posebej poudariti, da se je državna tožilka že v prvem sklepu o zavrženju kazenske ovadbe opredelila ne le do očitka obremenitve nepremičnine s hipoteko, temveč tudi do njene nadaljnje prodaje drugi družbi ter ocenila, da gre v tem delu za civilno razmerje. Nobenega pomena za odločitev nadalje ne more imeti niti okoliščina, da je državna tožilka v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe v letu 2016 oškodovanca poučila, da lahko v določenem roku prevzame kazenski pregon, saj napačen pravni pouk ne more ustvarjati več pravic, kot jih oškodovancu daje zakon.

12. Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da sta nižji sodišči s pravnomočno sodbo prekršili predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca (5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), saj oškodovanec po preteku zakonskega prekluzivnega roka za prevzem pregona ne more več začeti kazenskega postopka zoper obdolženca kot upravičeni tožilec.3 Navedeno hkrati pomeni, da je kazenski postopek v konkretni kazenski zadevi tekel brez zahteve upravičenega tožilca, kar predstavlja začasno oviro za pregon (1. točka 352. člena ZKP), saj bi kazenski pregon zoper obdolženca lahko začel državni tožilec kot državni organ, za katerega določba prvega odstavka 62. člena ZKP ne velja.

13. ZKP v poglavju, ki ureja postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, nima izrecne določbe o tem, kako ravnati v primeru, ko Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ugotovi, da je podan primer iz prvega odstavka 352. člena ZKP. Takšna procesna situacija je urejena v pritožbenem postopku, kjer 393. člen ZKP določa, da višje sodišče v teh primerih razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in obtožnico zavrže. Ker gre za primerljivo procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugačno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 393. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter obtožnico skladno s 1. točko 352. člena ZKP zavrglo.

14. Ker obtožnega akta osebe, ki ni upravičeni tožilec, sploh ni mogoče obravnavati, Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo določb kazenskega zakona o zastaranju kazenskega pregona, ki bi državnemu tožilcu kot upravičenemu tožilcu v konkretnem primeru lahko preprečevale morebiten vnovičen pregon zoper obdolženca, ampak je glede na naravo ugotovljene kršitve pravnomočno sodbo razveljavilo in obtožni akt, ki ga je vložil neupravičen tožilec, zavrglo.

C.

15. Ker zahteva utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ji je Vrhovno sodišče ugodilo in ob upoštevanju narave ugotovljene kršitve izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter obtožnico zoper obdolženega Z. P. po 1. točki 352. člena ZKP zavrglo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s smiselno uporabo 393. člena ZKP).

16. V posledici sprejete odločitve je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da se oškodovanca M. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo tudi, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

1 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo. 2 Že starejša teorija je s sklicevanjem na tedanjo sodno prakso zastopala stališče, da oškodovanec zamujenega roka za prevzem pregona ne more znova odpreti na način, da bi vložil novo kazensko ovadbo, v kateri bi isto dejanje predstavil na drugačen način ali z drugo pravno kvalifikacijo. Glej T. Vasiljević, M. Grubač: Komentar Zakona o krivičnom postupku (2. izdaja), Beograd 1982, str. 100. Prim. tudi D. Krapac, D. Lončarević: Oštećenik kao tužitelj u krivičnom postupku - ustanova supsidijarne tužbe kao korektiv monopola javnog tužioca na krivično gonjenje u jugoslavenskom krivičnom postopku: pravni i teorijski okviri, praktični domašaj, Zagreb 1985, str. 45. 3 Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 789, točka 26.