Jedro

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da gre za nujno sosporništvo v primerih, ko pravnomočna sodba vodi do posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja. To merilo je treba uporabiti tudi v primeru stvarnopravnega varstva pred imisijami pri presoji, ali so solastniki nepremičnine, s katere izvirajo imisije, nujni sosporniki: to bodo tedaj, kadar se z zahtevkom zasledujejo takšna dejanja, ki bistveno posegajo v stvar (njeno substanco) kot celoto; ne bodo pa glede dejanj, ki posegajo le v način (normalne) rabe oziroma ustreznega vzdrževanja stvari tako, da ne povzroča škode, kar je v večji ali celo izključni meri odvisno od uporabnika, ne pa lastnika. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice namreč lastnik ali domnevni lastnik naperi zoper tistega, ki ga vznemirja, to pa je lahko tudi uporabnik (neposredni posestnik) sosednje nepremičnine.

Solastniki pa niso nujni sosporniki v odškodninski pravdi zaradi nedopustnih imisij. Za odškodninski zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj škode oziroma za zahtevek po 156. členu ZOR vsak, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu, tj. v I. točki izreka v zvezi z drugim odstavkom 1.C točke izreka sodbe prve stopnje, v II. točki v zvezi z drugim odstavkom 2. točke, 3., 4., 5., 7., 8. in 11. točko izreka sodbe prve stopnje ter v IV. točki v odločitvi o stroških, in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan porušiti in odstraniti opečnato gospodarsko poslopje, tlorisnih dimenzij 20 x 7,5 m, zgrajeno v letu 1996 in kasneje na parc. št. 168, 169/1 k.o. ..., ki se nahajaseverno in delno severovzhodno od gospodarskega poslopja tožnika na parc. št. 167/1 k.o. ... (v nadaljevanju opečnato gospodarsko poslopje – točka 1.A izreka); - zavrnilo prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opečnato gospodarsko poslopje delno porušiti in odstraniti tako, da bo višina tega gospodarskega poslopja namesto sedanjih 9 m in več znižana na višino največ 2 m ter to gospodarsko poslopje odmakniti najmanj 3 m od severne meje tožnikovega zemljišča, parc. št. 167/3 k.o. ... (točka 1.B izreka); - razsodilo, da je toženec dolžan streho opečnatega gospodarskega poslopja delno odstraniti tako, da napušč (del strehe, ki sega čez zunanjo steno poslopja) ne bo segal v zračni prostor parc. št. 167/3 ter pod streho gospodarskega poslopja na parc. št. 167/1 k.o. ..., na streho tega poslopja pa je dolžan namestiti žlebove in s tem preprečiti odtekanje vode v smeri proti in na tožnikovo zemljišče parc. št. 167/1, 167/2 in 167/3 k.o. ...; - zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da toženec delno odstrani streho opečnatega gospodarskega poslopja, tako da bo kap strehe tega poslopja najmanj 1 m odmaknjena od meje s tožnikovo nepremičnino parc. št. 167/3 in 167/1 k.o. ... (točka 1.C izreka); - ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da je toženec dolžan urediti svinjake zahodno od hiše ... na parc. št. 169/1 k.o. ... tako, da bo preprečeno odtekanje gnojnice, odplak in sploh fekalnih voda proti jugu na tožnikovo zemljišče, zlasti na parc. št. 167/3 k.o. ...; - tožencu prepovedalo odvajanje voda (gnojnice, odplak in sploh fekalnih voda) iz teh svinjakov, na zemljišče tožnika vpisano v vl. št. 88 k.o. ..., zlasti parc. št. 167/3 k.o. ... (točka 2 izreka); - tožencu naložilo odstraniti gnojišče zahodno od novo zgrajenega gospodarskega poslopja na parc. št. 168 k.o. ... ali pa ga sanitarno neoporečno urediti tako, da bo preprečeno odtekanje gnojnice, odplak in sploh fekalnih voda proti jugu na tožnikovo zemljišče, zlasti na parc. št. 167/3 in 167/1 k.o. .... ter mu prepovedalo odvajanje teh voda z gnojišča na zemljišče tožnika, vpisano v vl. št. 88 k.o. ... (točka 3 izreka); - tožencu naložilo, da na streho večje in manjše nadstrešnice zahodno od gnojišča na parc. št. 168 k.o. ... namesti žlebove in tako prepreči odtok meteorne vode s strehe teh nadstrešnic na južno stran proti tožnikovi nepremičnini parc. št. 167/3 in 167/1 k.o. ... (točka 4 izreka); - tožencu naložilo, da na zemljišču južno od manjše nadstrešnice na parc. št. 168 k.o. ... odstrani cca 3 m³ v letu 1998 nasutega peska, zdaj pomešanega z zemljo, vključno v delu in na območju, kjer je nastal iz nakopičenega peska iz zemlje izbokel rob, ki usmerja meteorno in odpadno vodo ter gnojnico na nepremičnino tožnika parc. št. 167/3 in 167/1 k.o. ..., nato pa ta del zemljišča izravna v ravnini z ostalim zemljiščem tako, da bo nagib tega zemljišča v smeri proti severu in torej stran od navedene nepremičnine tožnika, da bo preprečeno odtekanje meteornih, odpadnih voda in gnojnice na jug proti tožnikovi nepremičnini parc. št. 167/3 in 167/1 k.o. ... (točka 5 izreka); - tožencu naložilo, da odstrani skladovnico butar, tramove in ostali les, valovite plastične plošče in ostalo navlako, zloženo ali nametano na ozkem prostoru med novo zgrajenim opečnatim gospodarskim poslopjem in med tožnikovo stanovanjsko hišo, njegovim gospodarskim poslopjem, tremi silosi in betonsko ograjo ob sami južni meji parc.št. 169/1 in 168 k.o. ... s severno mejo parc. št. 167/3 k.o. ..., in sicer v širini 1 metra od meje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 6 izreka); - tožencu prepovedalo, da bi v bodoče na zemljišče, opisano v tč. 6, zlagal ali odlagal butare, tramove, ostali les, valovite plastične plošče in ostalo navlako tako, da bi moral za dostop do tega prostora uporabljati tožnikovo zemljišče parc. št. 167/3 k.o. ... (točka 7 izreka); - tožencu prepovedalo odvajanje ali usmerjanje meteornih, fekalnih, odpadnih ali katerihkoli drugih voda in gnojnice z zemljišča in zgradb oz. objektov na parc. št. 169/1 in 168 k.o. ... na tožnikovo nepremičnino, parc. št. 167/1, 167/2 in 167/3 k.o. ... (točka 8 izreka); - tožencu prepovedalo kakršnekoli posege v kanalizacijske jaške in v betonske cevi za odtok odpadne in meteorne vode, ki se nahajajo severno od gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše ... na območju parc. št. 167/1 ob meji s parc. št. 168 k.o. ... (točka 9 izreka); - tožencu prepovedalo, da uporablja, namešča, zapira in zaklepa kovinska vrata na južni strani gospodarskega poslopja na parc. št. 169/1 tako, da bi ta kovinska vrata segala, zapirala ali zaklepala v katerikoli del zemljišča tožnika parc. št. 167/2, zlasti v njenem severnem delu, cca 60 cm ob meji s parc. št. 169/1, vse k.o. ... (točka 10 izreka); - odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odmerjene pravdne stroške (točka 11 izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (v točki 1.A, 1.B in v drugem odstavku točke 1.C) potrdilo, pritožbi toženca pa je delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo v drugem odstavku točke 1.C, drugem odstavku točke 2, v točkah 3, 4 in 5, v prvem odstavku točke 6 ter v točkah 7 in 8 izreka, tako da je tožbene zahtevke v tem delu zavrnilo. Izpodbijano sodbo je spremenilo tudi v odločitvi o pravdnih stroških, v ostalem pa pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (v 9. in 10. točki izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z drugim odstavkom točke 1.C, drugim odstavkom točke 2, ter točkami 3, 4, 5, 7, 8 in 11 sodbe sodišča prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti glede vprašanja nujnega enotnega sosporništva v sporih zaradi nedopustnih imisij, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in za razvoj prava preko sodne prakse, saj o tem vprašanju ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zahtevo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo 5. in 42. člena v zvezi s 15. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 196. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predmet te pravde niso pravice solastnikov iz 14. in 15. člena ZTLR, pač pa nedopustne imisije, ki jih je in jih še povzroča toženec z uporabo solastne stvari. Kdaj so stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, določajo pravila materialnega prava. Solastniki praviloma niso enotni sosporniki v smislu določbe 196. člena ZPP niti nujni sosporniki, ampak gre kvečjemu za navadne sospornike v smislu določbe 195. člena ZPP. V komentarju ZPP so kot primeri enotnih sospornikov navedeni solastniki zemljišča, kadar so toženi na ugotovitev obstoja služnosti, kadar se od njih zahteva izročitev po naravi nedeljive stvari, kadar kot zakupodajalci zahtevajo izpraznitev prostora, danega v zakup, kot primeri nujnega sosporništva pa solastniki, kadar pride do delitve solastnega premoženja v nepravdnem postopku, v sporu glede novih solastninskih odnosov in višine solastniških deležev. Vsi navedeni primeri se nanašajo na upravičenja solastnikov do upravljanja in razpolaganja s solastno stvarjo. Toženec je edini uporabnik nepremičnin. Kot (so)lastnik bi moral pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove (solastne) nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo (5. člen ZTLR). Tožnik, ki ga kdo tretji neutemeljeno vznemirja, lahko s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha, lahko pa zahteva tudi povrnitev škode (42. člen ZTLR). ZOR je v 156. členu pooblastil sodišče, da odredi posamezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori. Prejšnja ureditev v ZTLR in sedanja v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) se bistveno ne razlikujeta, a SPZ omogoča ob uporabi 75. člena, kjer izrecno ureja prepovedane imisije, ter 73. in 74. člena bolj fleksibilno uporabo instituta. SPZ v 73. členu določa prepoved medsebojnega vznemirjanja, v nadaljnjem členu pa, da se določila poglavja o sosedskem pravu, ki se nanašajo na lastnika, smiselno uporabljajo za neposrednega posestnika (torej celo nelastnika), ker bi bil sicer domet sosedskopravnih norm nezadosten. Tudi pasivna legitimacija je lahko usmerjena tako na lastnika nepremičnine, iz katere izvirajo imisije, kot tudi na imetnika omejene stvarne ali obligacijske pravice. Ne glede na to pa je bilo pravno varstvo pred imisijami po ZOR široko tako v subjektivnem kot v objektivnem smislu: aktivno legitimiran v sporu je širok krog zaradi imisij prizadetih oseb, toženec pa vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost. Zato Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v predlaganem obsegu razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Vrhovno tožilstvo izpostavlja vprašanje pravilnosti stališča o nujnem sosporništvu v sporih zaradi nedopustnih imisij, glede katerega še ni prakse Vrhovnega sodišča. Glede na relevantnost vprašanja (367.a člena ZPP) so tako izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 385. člena ZPP.

7. Dejanska podlaga, relevantna za presojo spora, je naslednja: tožnik in toženec sta soseda, toženec na nepremičninah, katerih solastnik je skupaj s sestro do ½, samovoljno (brez soglasja druge lastnice, pa tudi brez ustreznih upravnih dovoljenj), opravlja določena dela, s katerimi vpliva na tožnikovo nepremičnino in otežuje njeno uporabo. Tožnik zahteva od toženca, da opravi določena dejanja, s katerimi bo imisije preprečil, obenem pa naj se mu v bodoče prepove opravljati dejanja, s katerimi bi povzročal imisije. Glede na obseg izpodbijanja pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti (še) sporna dejanja merijo na: rušitev objekta, odstranitev dela strehe, prepoved odvajanja fekalnih voda iz svinjakov na zemljišče tožnika, odstranitev oziroma ureditev gnojišča tako, da bo preprečeno odvajanje fekalnih voda na tožnikovo zemljišče in prepoved odvajanja teh voda na zemljišče tožnika, namestitev žlebov in s tem preprečitev odtoka meteornih voda na tožnikovo zemljišče, odstranitev peska, izravnava zemljišča, spet zaradi preprečitve odtekanja voda na tožnikovo zemljišče, prepoved zlaganja določenega materiala na svojo parcelo tako, da bi moral za dostop uporabljati tožnikovo parcelo, prepoved odvajanja voda z zemljišča in zgradb na tožnikovo nepremičnino. Sodišče prve stopnje je spor presojalo na stvarnopravni podlagi, enako tudi sodišče druge stopnje, ki je v obrazložitvi še dodalo, da smiselno enako velja tudi za varstvo pred imisijami na obligacijskopravni podlagi. Sporne tožbene zahtevke je zavrnilo, ker je presodilo, da sta v sporu solastnika nepremičnine, s katere izvirajo imisije, nujna sospornika glede zahtevkov, s katerimi se zahtevajo ukrepi (rušitev objekta, odstranitev dela strehe, ureditev problema odvajanja vode z zemljišč, ureditev svinjaka in gnojišča), ki bi jih solastnika lahko sprejela le soglasno.

8. Ker se je postopek začel v času veljavnosti ZTLR, je Vrhovno sodišče uporabilo določila tega zakona (268. člen SPZ), ki pa glede varstva lastninske pravice ne odstopajo od sedaj veljavne ureditve, razen kolikor določila poglavja o sosedskem pravu, med katera sodi ureditev imisij, izrecno razširja tudi na neposrednega posestnika (74. člen SPZ). Po 5. členu ZTLR mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo ali namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali če povzročajo znatnejšo škodo. Varstvo pred imisijami se zagotavlja na stvarnopravnem in obligacijskopravnem področju. Stvarnopravno varstvo pred imisijami se uveljavlja z negatorno tožbo, s katero lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine zahteva predvsem opustitev vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja (42. člen ZTLR), lahko pa tudi aktivno ravnanje, saj mora tudi odpravljati vzroke imisij (5. člen ZTLR). Na obligacijskem področju se varstvo zagotavlja z odškodninskim zahtevkom.

9. Načelnemu stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da solastniki praviloma niso enotni sosporniki, ni mogoče enostavno pritrditi, zadeva, na katero se sklicuje, pa z obravnavano ni primerljiva. Ali so solastniki nujni sosporniki ali ne, je odvisno od narave spornega materialnopravnega razmerja, torej od tega, ali s tožbenim zahtevkom uveljavljano upravičenje posega v tisti del pravnega razmerja med solastniki, ki je po svoji naravi skupno za vse solastnike, ali pa posega le v pravice posameznega solastnika. S tožbenimi zahtevki tožnik meri na rušitev objekta, odstranitev dela strehe, ureditev problema odvajanja vode z zemljišč, ureditev svinjaka in gnojišča, torej zahteva posege na sosednji nepremičnini, katere eden od solastnikov je toženec. Izhodišče za presojo narave sosporništva s stališča stvarnopravnega varstva pred imisijami bodo zato določbe ZTLR o solastnini. Po teh je solastninska pravica pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v razmerju s celoto (prvi odstavek 13. člena ZTLR) – razdeljena je lastninska pravica, stvar sama pa ni razdeljena. To bi kazalo, da zahtevani posegi v (nerazdeljeno) stvar zadevajo vse solastnike. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu delu (prvi odstavek 14. člena ZTLR), razpolaga pa lahko le s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov (drugi odstavek 14. člena ZTLR). Toženec (samovoljno) sam uporablja nepremičnino; druga solastnica s tem nima nič, ni mu dala niti soglasja za gradnjo. To bi po drugi strani kazalo, da imisije nastajajo zgolj zaradi toženčeve uporabe nepremičnine in je zato le on tisti, ki mora opraviti določena dejanja oziroma se jih vzdržati. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da gre za nujno sosporništvo v primerih, ko pravnomočna sodba vodi do posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja.(1) To merilo je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Povedano drugače: solastniki nepremičnine bodo v sporu nujni sosporniki tedaj, kadar se z zahtevkom zasledujejo takšna dejanja, ki bistveno posegajo v stvar (njeno substanco) kot celoto; solastniki pa ne bodo nujni sosporniki glede dejanj, ki posegajo le v način (normalne) rabe oziroma ustreznega vzdrževanja stvari tako, da ne povzroča škode, kar je v večji ali celo izključni meri odvisno od uporabnika, ne pa lastnika. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice namreč lastnik ali domnevni lastnik lahko naperi tudi zoper tretjega, ki ga vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari (prvi odstavek 42. člena ZTLR), ta tretji pa je lahko tudi uporabnik (neposredni posestnik) sosednje nepremičnine; če je oseb, ki lastnika vznemirjajo pri izvrševanju lastninske pravice, več, pa te v pravdi niso nujni sosporniki.

10. Ni pa mogoče pritrditi zahtevi po procesni nujnosti sodelovanja vseh solastnikov v odškodninski pravdi zaradi nedopustnih imisij. Za odškodninski zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj škode oziroma za zahtevek po 156. členu ZOR vsak, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost. Če je to nevarnost (škodo) povzročil (zgolj) toženec, bo (ob sicer izpolnjenih predpostavkah za odškodninski zahtevek) on tisti, ki jo bo dolžan restituirati oziroma preprečiti njen nastanek. Njegovo razmerje do drugega solastnika stvari se oškodovanca ne tiče. 11. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (5. in 42. člena ZTLR ter 156. člena ZOR v zvezi s 196. členom ZPP), zaradi nje pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe (drugi odstavek 391. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ob zavzetju stališča o solastnikih kot nujnih sospornikih v imisijskih sporih ni opravilo presoje, katera od s tožbenim zahtevkom (še) spornih dejanj so v skladu s prikazanim izhodiščem takšna, da zahtevajo udeležbo vseh (obeh) solastnikov v pravdi kot nujnih sospornikov in katera ne. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zato ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Op. št. (1): II Ips 1118/2008, II Ips 174/2008, II Ips 44/2006, II Ips 564/2004.