Jedro

Solastnika nepremičnine, iz katere izvirajo imisije, sta nujna sospornika. Če nista tožena oba, ni tožena prava stranka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (v točki 1.A, 1.B in v 2. odstavku točke 1.C) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a.) v 2. odstavku točke 1.C, 2. odstavku točke 2., v točkah 3, 4, in 5, v 1. odst. točke 6, ter v točkah 7 in 8 izreka, tako da se tožbeni zahtevki v tem delu zavrnejo; ter b.) v 11. točki izreka, tako da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 615,10 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 9. in 10. točki izreka) potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 155,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo: - v točki 1.A. zavrnilo zahtevek na rušitev in odstranitev opečnatega gospodarskega poslopja dimenzij 20 x 7,5 m na parc. 168 in 169/1, vse k.o. S., ki se nahaja severno in delno severovzhodno od gospodarskega poslopja tožnika na parc. 167/1 (v nadaljevanju gospodarsko poslopje); - v točki 1.B zavrnilo prvi podredni zahtevek za delno rušitev in odstranitev gospodarskega poslopja tako, da bo namesto sedanjih 9 m znižano na največ 2 metra in odmaknjeno najmanj 3 m od severne meje tožnikovega zemljišča parc. 167/3; - v točki 1.C delno ugodilo zahtevku in tožencu naložilo, da delno odstrani streho gospodarskega poslopja tako, da napušč (del strehe, ki sega čez zunanjo steno poslopja) ne bo segel v zračni prostor parc. št. 167/3 ter pod streho gospodarskega poslopja na parc. 167/1 (last tožnika), na streho gospodarskega poslopja pa je dolžan namestiti žlebove in s tem preprečiti odtekanje vode na tožnikovo zemljišče parc. št. 167/1, 167/2, 167/3 (1. odst.); sicer je zavrnilo zahtevek na odstranitev strehe tako, da bo kap strehe gospodarskega poslopja od meje odmaknjena najmanj 1m (2. odst.); - v točki 2. je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ureditev svinjakov zahodno od hiše na parc. 169/1 tako, da bo preprečeno odtekanje gnojnice, odplak in fekalnih voda na tožnikovo parc. 167/3 (1. odst.); sicer je tožencu prepovedalo odvajanje voda (gnojnice, odplak in sploh fekalnih voda) iz svinjakov na zemljišče tožnika (2. odst.); - v točki 3. je tožencu naložilo, da odstrani gnojišče (zahodno od gospodarskega poslopja na parc. št. 168) ali pa ga sanitarno neoporečno uredi tako, da bo preprečeno odtekanje gnojnice, odplak in fekalnih voda na tožnikovo zemljišče, ter mu prepovedalo odvajanje teh voda na zemljišče tožnika; - v točki 4. je tožencu naložilo, da na streho večje in manjše nadstrešnice (zahodno od gnojišča na parc. 168) namesti žlebove in tako prepreči odtok meteorne vode na tožnikove nepremičnine parc. 167/3 in 167/1; - v točki 5. je odločilo, da je toženec dolžan odstraniti okrog 3m³ nasutega peska, pomešanega z zemljo, ki leži na parc. 168, tudi na območju, kjer je nastal izbokel rob, ki meteorno in odpadlo vodo ter gnojnico usmerja na nepremičnine tožnika, nato pa ta del zemljišča izravnati tako, da bo nagib zemljišča proti severu, torej stran od tožnikovih nepremičnin, da bo preprečeno odtekanje voda proti tožnikovim nepremičninam; - v točki 6. je tožencu naložilo, da odstrani skladovnico butar, tramove in ostali les, valovite plošče in ostalo navlako, ki se nahaja na ozkem prostoru med gospodarskim poslopjem in tožnikovo stanovanjsko hišo, njegovim gospodarskim poslopjem, tremi silosi in betonsko ograjo na meji med parc. 169/1 in 168 ter 167/3 v širini 1 m od meje (1. odst.); v presežku pa zahtevek zavrnilo (2. odst.); - v točki 7. je tožencu prepovedalo, da bi na zemljišče opisano v točki 6 odlagal navedene predmete tako, da bi moral za dostop do tega prostora uporabljati tožnikovo nepremičnino parc. št. 167/3; - v točki 8. je tožencu prepovedalo, da odvaja ali usmerja meteorne, fekalne odpadne ali katerekoli druge vode ali gnojnico s parc. št. 168 in 169/1 na tožnikove parc. 167/1 – 3; - v točki 9. je tožencu prepovedalo kakršnekoli posege v kanalizacijske jaške in v betonske cevi za odtok odpadne in meteorne vode, ki se nahajajo ob meji med parc. št. 167/1 in 168; - v točki 10. je tožencu prepovedalo uporabo, nameščanje, zapiranje in zaklepanje kovinskih vrat na južni strani gospodarskega poslopja na parc. št. 169/1 tako, da bi vrata segala, zapirala ali zaklepala v katerikoli del tožnikovega zemljišča parc. št. 167/2, zlasti v njen severni del cca 60 cm ob meji s parc. 169/1; - v točki 11. je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v znesku 983,50 EUR v 15 dneh.

(2) Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

(3) Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, t. j. zoper točko 1.A, 1.B in 2. odst. točke 1.C izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma prvemu ali drugemu podrednemu zahtevku. Obrazložitev sodbe naj bi bila po stališču pritožnika v medsebojnem nasprotju. Iz sodbe namreč izhaja, da je njen namen preprečiti, da bi do rušitve objekta nastajala škoda. Kdaj bo prišlo do rušitve na črno zgrajenega objekta, pa ni znano, zato se sodba na to ne more opirati. Temu nasprotuje tudi prirejenost upravnega postopka in civilnega sodnega postopka. Pritožba poudarja, da rešitev ne more biti zgolj začasna, edina trajna rešitev pa je rušitev objekta. V nadaljevanju pritožba navaja, da poslopje toženca ni krajevno običajen objekt, kot zmotno ugotavlja sodišče. Gre za nesorazmerno visok in prevelik objekt, ki ne sodi v to vaško – kmečko okolje. Prav siceršnja utesnjenost območja ne dovoljuje takšne gradnje, zato tožnik nikoli ne bo mogel pridobiti ustreznega dovoljenja. Gradnja tako velikega objekta na sami meji in preko nje ne more biti zakonita in dovoljena na podlagi sosedskega prava, njeno odstranitev pa pritožnik zahteva tudi na podlagi 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do ugotovitve izvedenke, da bi bili škodljivi vplivi manjši, če bi bil objekt nižji, manjši in na drugem mestu. Pritožnik poudarja, da je škoda na njegovih objektih vse večja, to pa lahko prepreči zgolj rušenje objekta. Pred gradnjo je za njegovimi poslopji posijalo sonce, mikro klima pa je omogočala prezračevanje in sušenje, zdaj pa tega ni več.

(4) Toženec se pritožuje zoper obsodilni del odločitve (točka 1.C, 2. odst. točke 2, točke 3, 4 in 5, 1. odst. 6. točke, točke 7, 8, 9 in 10 izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma podredno, da jo spremeni in zahtevek tudi v tem delu zavrne. Glede odločitve o odstranitvi dela strehe (1.C) navaja, da je izrek neizvršljiv. Sodišče namreč ne opredeli načina in obsega preprečitve imisij s konkretnimi izmerami, niti na kakšen način in kam naj bi se meteorne vode odvajale. Stališče, da se bo to določilo v izvršilnem postopku, je napačno, saj v izvršbi sodišče le izvrši pravnomočen naslov, ne sme pa ga dopolnjevati. Pritožba se pri tem sklicuje na zadevo P 307/96, v kateri je bilo ugotovljeno, da napušč sicer sega v gospodarsko poslopje tožnika (40 cm v globino in 120 cm v dolžino), vendar tožnik s tem ni v ničemer moten, zato nima ekonomskega interesa za odstranitev. Ker gre za enako dejansko stanje kot v obravnavani zadevi, sodišče temu delu zahtevka ne bi smelo ugoditi. Glede namestitve žlebov pritožnik navaja, da je bil to ves čas postopka pripravljen storiti, vendar ni dobil soglasja tožnika, kako in kam odpeljati meteorno vodo (do javne kanalizacije ali do področja, kjer ne bi vznemirjal tožnika). Sama namestitev žlebov tudi sicer ne bi sanirala stanja, saj se bo voda izlivala iz žlebov na tla, kar bo še poslabšalo stanje. V zvezi s svinjaki navaja, da je toženec z zgraditvijo zidne ovire onemogočil odtekanje, s čemer je zadostil zahtevam tožnika. Za preprečitev imisij je povzročitelju mogoče naložiti le konkretna dejanja, ne pa neko splošno prepoved. Podobni očitki veljajo tudi za 3. točko izreka glede ureditve gnojišča, kjer gre za alternativno obveznost, zato je izrek neizvršljiv. Toženec je tekom postopka pridobil mnenje Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj, ureditev gnojišča pa ni bila mogoča zato, ker je tožnik nasprotoval lokaciji jame. Glede nadstrešnic navaja, da je namestitev žlebov fizično nemogoča, saj bi se podrli. Vprašljiv je tudi smisel tega, saj bi se voda kljub temu zbirala na tleh. Problematično je namreč odtekanje voda proti tožnikovemu zemljišču. V nadaljevanju navaja, da 3 m³ peska po 11 letih ni več. Teren je bil že od nekdaj nagnjen proti tožnikovemu zemljišču, zato tožnik neutemeljeno zahteva njegovo sanacijo. Neutemeljeno naj bi mu sodišče naložilo tudi, da odstrani predmete, ki se nahajajo med poslopji strank. Ob ogledu je bilo namreč ugotovljeno, da ima toženec pod napuščem svojega poslopja naloženo le 2 vrsti butar in nekaj tramov. Sodišče je opravilo tudi poizkus s samokolnico, pri čemer je ugotovilo, da lahko v celoti hodi po svojem zemljišču. Zmotna je torej ugotovitev sodišča, da material škodljivo vpliva na tožnikovo zemljišče. Izrek pod točko 8. naj bi bil nekonkretiziran in zato nerazumljiv. V zvezi z jaški pritožba navaja, da na severnem delu hiše ni nobenih jaškov, temveč so na južni strani toženčeve parc. št. 168, ob parcelni meji in zidu hiše na parc. 167/1. Prepoved v točki 10. izreka po stališču pritožbe nima podlage v dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno na ogledu. Pritožba nazadnje napada tudi stroškovno odločitev, saj meni, da je tožnik le delno uspel z zahtevki. Glede na to, da je propadel z zahtevkom na rušitev objekta, za kar se je najbolj zavzemal, ne gre za sorazmerno majhen del zahtevka po 3. odst. 154. čl. ZPP, temveč bi moralo sodišče uporabiti določbo 2. odst. 154. čl. ZPP. Pritožnik na koncu navaja, da vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, ter meni, da bi morala biti tožena oba s solastnico, saj se bo v morebitni izvršbi v njeno lastnino posegalo brez pravnega naslova.

(5) Na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila nobena pravdna stranka.

(6) Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je v pretežnem delu utemeljena.

(7) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo materialno pravo.

(8) Večina tožbenih zahtevkov je usmerjena v prenehanje vznemirjanja zaradi na črno zgrajenega gospodarskega poslopja, ki tožniku odvzema svetlobo, zračnost in povzroča vlažnost na njegovih objektih, ter zaradi neurejenega stanja svinjaka, gnojišča in nadstrešnic (vse na parc. št. 168 in 169/1), iz katerih se odplake ter meteorne vode zlivajo na nižje ležeča zemljišča tožnika (parc. št. 167/1, 167/2 in 167/3). Gre torej za vprašanje imisij med dvema sosednjima nepremičninama (5. in 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 268. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

(9) Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za nujno sosporništvo solastnikov nepremičnin, parc. št. 168 in 169/1 (196. čl. ZPP). S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in ga pritožba tožene stranke utemeljeno graja. Za nujno enotno sosporništvo gre, kadar so sosporniki v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Iz te skupne pravice izhaja tudi zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo oziroma so toženi (primerjaj Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 256, podobno tudi Juhart, Civilno procesno pravo, str. 312). Kdaj gre za nujno enotno sosporništvo, pove materialnopravni predpis. Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar, za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov (15. čl. ZTLR). Glede na citirano določbo bi ukrepe, ki so predmet nekaterih tožbenih zahtevkov (rušitev objekta, odstranitev dela strehe, ureditev problema odvajanja vode z zemljišč, ureditev svinjaka in gnojišča) solastnika lahko sprejela le soglasno. Ker toženec nima pravice o tem samostojno odločati, tudi ne more biti sam udeležen v pravdi. Pravnomočna sodba namreč vodi do enakih posledic, kot če bi o tem odločala sama solastnika. Ker se z odločanjem o tožbenih zahtevkih posega v upravičenje druge solastnice, brez njenega sodelovanja predmetnega postopka ni mogoče voditi. Po stališču pritožbenega sodišča gre zato za tipičen primer nujnega sosporništva. Povedano smiselno velja tudi za uveljavljanje varstva pred imisijami na obligacijskopravni podlagi (156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR oziroma 133. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Glede na to, da imisije izvirajo iz neurejenega stanja kmetije, za katerega sta odgovorna oba solastnika, ne more biti odločilno, kateri od njiju je zgradil gospodarsko poslopje oziroma kdo gospodari na kmetiji, s čimer je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje napačno stališče (glej 2. odst. na strani 7).

(10) Ker tožnik s tožbo ni zajel tudi druge solastnice kmetije, ni tožena prava stranka. Že ugotovitev o napačni pasivni legitimaciji narekuje zavrnitev večjega dela zahtevkov (na rušitev gospodarskega poslopja, odstranitev dela strehe gospodarskega poslopja ter preprečitev odtekanja vode z namestitvijo žlebov v točkah 1.A, 1.B in 1.C, prepoved odvodnjavanja odplak iz svinjakov in gnojišča v 2. odst. točke 2. in točki 3., preprečitev odtekanja meteorne vode s strehe nadstrešnic z namestitvijo žlebov v točki 4., odstranitev peska v točki 5, ter prepoved odvodnjavanja vseh voda v točki 8. izreka izpodbijane sodbe). Na pritožbene očitke tožnika o nujnosti ukrepa rušenja gospodarskega objekta in na pritožbene navedbe toženca glede izvršljivosti sodbe pritožbeno sodišče zato ne bo posebej odgovarjalo (360. čl. ZPP). Pri tem dodaja le, da takšna odločitev še pomeni, da gospodarski objekt ne bo porušen na podlagi inšpekcijske odločbe v upravnem postopku, kjer je v ospredju javni interes.

(11) Odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu je torej pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. čl. ZPP), pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je navedene zahtevke zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

(12) Pri ostalih zahtevkih, ki se nanašajo na odložene predmete med poslopjema, zasutje jaškov in betonskih cevi ter nameščanje kovinskih vrat (točke 6, 7, 9 in 10 izreka) gre za ravnanje toženca, ki (lahko) pomeni vznemirjanje tožnika v njegovi lastninski pravici (42. čl. ZTLR) in ne za škodljive vplive s sosednje nepremičnine. Dejstvo, da gre za solastništvo kmetije, tožen pa je le eden od solastnikov, tako ne onemogoča vsebinske presoje zahtevkov.

(13) Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku na odstranitev skladovnice butar, tramov, lesa, plastičnih plošč ter ostale navlake ter mu v bodoče prepovedalo odlaganje teh predmetov (1. odst. točke 6. in točka 7.), je po stališču pritožbenega sodišča kljub temu napačna. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je razdalja med toženčevim gospodarskim poslopjem in mejo s tožnikovo parc. 167/3 od 1,18 m do 2,25 m (skica na list. št. 9) oziroma manj kot 1,25 m (izvedensko mnenje na list. št. 95), te predmete pa ima toženec zložene ob svojem gospodarskem poslopju v širini 1,1 m. Predmeti se torej nahajajo na toženčevi parceli 169/1, zato za njihovo odstranitev po 42. čl. ZTLR ni nikakršne podlage. V kolikor toženec zaradi te ovire hodi po tožnikovi parc. 167/3, kar je kot razlog za ugoditev temu zahtevku navedlo sodišče prve stopnje, bi tožnik lahko zahteval le prepoved hoje po njegovem zemljišču. Takšnega zahtevka pa ni postavil. Ker iz ugotovljenih dejstev po materialnem pravu ne izhaja utemeljenost zahtevka, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

(14) Pritožba pa neutemeljeno napada odločitev sodišča glede posega v jaške in betonske cevi ter glede kovinskih vrat. Iz izreka sodbe (točka 9) namreč izhaja, da se jaški nahajajo na severni strani gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše Š. 33. Jaški so torej severno od tožnikove hiše (oziroma južno od toženčeve parcele št. 168), takšno lego pa kaže tudi skica v prilogi A9. Odločitev sodišča v točki 10 se nanaša na prepoved nameščanja in uporabe kovinskih vrat v bodoče in ne na odstranitev le - teh. Pritožba zato neutemeljeno opozarja na ugotovitve sodišča ob ogledu, da teh vrat danes ni več. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

(15) Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka (2. odst. 154. in 165. čl. ZPP). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne napadata, znašajo stroški tožnika 983,50 EUR. Stroški toženca so razvidni iz stroškovnika na list. št. 307 in po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 792,73 EUR. Glede na to, da je tožnik uspel le z dvema od desetih zahtevkov, pri čemer je propadel z zahtevkom za odstranitev gospodarskega poslopja, pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje na 10%, uspeh toženca pa na 90%. V takšnem razmerju sta upravičena do povrnitve stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je tožnik tožencu tako dolžan povrniti 615,10 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

(16) Pritožbeni stroški toženca zajemajo sestavo pritožbe 125 točk, poročilo stranki 50 točk, povečano za 20% DDV ter sodno takso 98,52 EUR in znašajo 194,91 EUR. Uspeh toženca, ki je uspel z zahtevki na delno odstranitev strehe, na prepoved odvodnjavanja odplak iz svinjakov in gnojišča, na preprečitev odtekanja meteorne vode s strehe nadstrešnic, na odstranitev peska ter na prepoved odvodnjavanja vseh voda, propadel pa z zahtevkom glede jaškov in kovinskih vrat, pritožbeno sodišče ocenjuje na 80%. Glede na navedeno je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 155,93 EUR.