Jedro

Ker je bilo o isti upravni zadevi – vpisu zastavne pravice že odločeno, je toženka pravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla zahtevo za vpis spremembe in sicer vpis zastavne pravice v register znamk.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo z dne 10. 2. 2014 za vpis spremembe in sicer vpis zastavne pravice v register znamk pri znamkah št. 9470366, 9470367, 9470688, 9470689, 9470690, 9470691, 9970295, 9970992, 9970994, 9971132, 9971134, 200170272, 200170299, 200370068, 200370497, 200370498, 200370499, 200470190, 200470533, 200570006, 200570007, 200570382, 200571168, 200571183, 200771580, 200771581, 200771582, 200771583, 200771584, 200870218, 200870642, 200870643, 200870644, 200871039, 200871040, 200871041, 200871042, 200871043, 200871827, 200871828, 200970630, 200970659, 201070722, 201070723, 201070724 in 201070725. V obrazložitvi navaja, da je 10. 2. 2014 prejela zahtevo za vpis spremembe in sicer vpis zastavne pravice v register znamk, v katerem vložniki navajajo, da zahtevajo nov vpis zastavne pravice na podlagi spremembe kreditnih pogojev po pogodbi o sindiciranem kreditu, ki so jo sklenili A. kot kreditojemalec in zastavitelj v izreku sklepa navedenih znamk ter vložniki zahteve (sedaj tožniki) kot kreditodajalci. Zastavna pravica na znamkah, navedenih v izreku sklepa, je bila pri Uradu vpisana z odločbo št. 31207-366/1994-15 z dne 31. 1. 2012. Upoštevaje spremembe kreditnih pogojev (zlasti roka vračila kredita) vložniki kot zastavni upniki prosijo za vpis zastavnih pravic na znamkah, ki so navedene v izreku sklepa. Na podlagi točke e) 11. člena Pravilnika o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilu o prednostni pravici (Pravilnik) se v register znamk vpišejo: podatki o zastavni pravici in zastavnem upniku; priimek, ime in naslov, če gre za fizično osebo oziroma firma in sedež, če gre za pravno osebo. Glede na navedeno Urad v registre ne vpisuje kreditnih pogojev in roka vračila kredita. Ker je bilo o isti upravni zadevi – vpisu zastavne pravice že odločeno z odločbo z dne 31. 1. 2012, je toženka na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Tožniki v tožbi navajajo, da toženka z neizvajanjem zakonskih pooblastil imetnike ovira pri razpolaganju s pravicami. V zvezi z enakim dejanskim stanjem in identičnostjo obravnavane zadeve z zadevo vpisano 31. 1. 2012, je napačna ugotovitev, da se je v obeh primerih (prvotni in naknadni zahtevi) vpis zahteval po isti kreditni pogodbi. Tožnice so vpis zahtevale na podlagi spremenjenih, drugih pogojev iz kreditne pogodbe, položaj kreditojemalca se je zaradi spremenjenih pogojev – roka vračila dolga bistveno spremenil, kar pomeni spremenjeno dejansko stanje. Pri prvotnih in naknadnih vpisih gre res za zavarovanje po kreditni pogodbi z isto številko, dejansko pa gre za zavarovanje po dveh različnih pravnih poslih. Rok vračila je ključna karakteristika kreditne pogodbe, zato sprememba pomeni bistveno spremembo v dejanskem stanju, kar mora izkazovati register, sicer je vpis napram tretjim zavajajoč. Urad je tudi nepravilno uporabil zakonske predpise glede vpisa zastavne pravice na znamkah v register. Zastavne pravice na premoženjsko pravnih pravicah so načeloma urejene v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), ki v 177. členu opredeljuje register neposestnih pravic ter napotuje na hipoteko, pri kateri pa se med drugim vpisujejo tudi višina in zapadlost terjatve. Pri Uradu se po ZIL in Pravilniku vpisuje: podatke o zastavni pravici in podatke o zastavnem upniku. Urad podlago poenostavljeno tolmači, da vpis „podatki o zastavni pravici“ pomeni zgolj vpis dejstva obstoja zastavne pravice, ne pa tudi drugih bistvenih podatkov o zastavni pravici. Določilo je treba upoštevati v smislu SPZ in vpisati vsaj bistvene sestavine pravnega posla, višino dolga in rok plačila. Seznam sprememb, ki jih vpisujejo pri Uradu, skladno s točko y) 8. člena Pravilnika ni izključujoč. Ta določba je pravna podlaga, ki omogoča vpis vseh relevantnih podatkov pravnega posla. Tožnice poznajo prakso Urada, zato so pri prvotnem zapisu izrecno zahtevale, da se vsaj v obrazložitvi navede identifikacija kreditne pogodbe. Toženka je temu ugodila in s tem posredno pripoznala pomembnost identifikacije pravnega posla ob vpisu. Namreč že ob prvotni vložitvi so ocenile, da nedorečenost vpisov zastavne pogodbe ne bo vzdržala v nekaterih realnih situacijah. Vpis zgolj dejstva obstoja zastavne pogodbe, brez podatkov o vsebini, je brezpredmeten in nikomur ne nudi pravnega varstva. Posledično je razvrednotena znamka ter toženka mora zakonsko normo - „vpis podatkov o zastavni pravici“ napolniti z vsebino. V zadevi je podana tudi bistvena kršitev določb postopka skladno s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, ker tožnicam ni bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih/okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Predlagajo odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno, da sodišče odloči, da se izvrši vpis zastavnih pravic na podlagi notarskega zapisa z dne 2. 8. 2013. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da za vpis drugih podatkov, razen obstoja zastavne pravice in podatke o zastavnih upnikih, nima pravne podlage.

Tožnice v pripravljalni vlogi ponavljajo svoje trditve v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Toženka je na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP, ker je bilo o isti upravni zadevi – vpisu zastavne pravice v register znamk na podlagi pogodbe o sindiciranem kreditu reg. št. 1367293 že odločeno, ponoven predlog zavrgla.

Tožnice ugovarjajo identičnosti dejanskega stanja oziroma zadeve, s katero je toženka odločila z odločbo z dne 31. 1. 2012, z obravnavano zadevo, po zahtevi z dne 10. 2. 2014. Nesporno med strankami je, da je bila z odločbo z dne 31. 1. 2012 vpisana zastavna pravica pri istih znamkah, kot predlagajo tožnice z zahtevo z dne 10. 2. 2014, v korist istih upnikov in pogodbe, ki je spremenjena glede roka vračila. Sodišče soglaša s toženko, da kolikor se na podlagi 107. člena ZIL in 11. člena Pravilnika vpisuje v register le dejstvo obstoja zastavne pravice in podatke o zastavnih upnikih, ne pa tudi drugih podatkov iz pogodb, je pravilna njena ugotovitev, da je zahteva z dne 10. 2. 2014 temeljila na istem dejanskem stanju, Glede na zahtevka z obema tožnice zahtevajo vpis sprememb v register znamk na podlagi pogodbe o zastavni pravici pa tudi na isti pravni podlagi.

Iz četrtega odstavka 106. člena ZIL-1 (vsebina registrov) izhaja, kateri podatki se predvsem vpisujejo v register znamk. Podrobno kateri podatki, ureja 8. člen Pravilnika. Na podlagi prvega odstavka 107. člena ZIL-1 se na zahtevo vložnika v register vpišejo vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na pravico ali imetnika pravice. Iz določbe 11. člena Pravilnika izhaja seznam sprememb, ki se nanašajo na pravico ali imetnika in se vpisujejo v register. Pod točko e) je določeno: podatki o zastavni pravici in zastavnemu upniku: priimek, ime in naslov, če gre za fizično osebo oziroma firma in sedež, če gre za pravno osebo. Navedeno določbo toženka obrazlaga, da njen obseg pomeni vpis obstoja zastavne pravice in podatke o zastavnemu upniku. Tožnice taki razlagi ugovarjajo in menijo, da je razlaga, ki pomeni zgolj vpis dejstva obstoja zastavne pravice, ne pa tudi drugih bistvenih podatkov o zastavni pravici (npr. višina dolga in rok plačila) poenostavljena in v nasprotju s točko y) 8. člena Pravilnika, po kateri seznam sprememb, ki se vpisujejo pri toženki, ni izključujoč. Po mnenju tožnic je navedena določba tudi pravna podlaga, ki omogoča vpis vseh relevantnih podatkov o pravnem poslu.

Sodišče stališču tožnic, da je določba točka y) 8. člena Pravilnika pravna podlaga za vpis vseh relevantnih podatkov pravnega posla (razen za vpis obstoja zastavne pravice, za katerega je nesporno podlaga določba točke e) 11. člena Pravilnika) ne more slediti. Določba 8. člena Pravilnika se nanaša na podatke, ki se po uradni dolžnosti vpisujejo v register znamk. Uvrščena je pred 11. in 12. členom, ki se nanašata na vpis sprememb v register (3. poglavje Pravilnika), ki jih zahteva vložnik, zato se tudi po mnenju sodišča ne nanaša na vpis sprememb v register in tudi ne na vpis pogojev iz kreditnih pogodb, na podlagi katerih se pogodbene stranke dogovorijo za zastavno pravico. Uvrstitev določbe kaže, da je njeno besedilo (drugi podatki o znamki, če je to potrebno) razlagati, da gre za podatke, ki so bistveni za znamko kot pravico industrijske lastnine, torej ne na zastavno pravico kot sredstvo za zavarovanje pravic upnikov.

Sodišče ne soglaša s tožnicami, da je vpis zgolj dejstva obstoja zastavne pravice, brez podatkov o vsebini pravnega posla, brezpredmeten in da nikomur ne nudi pravnega varstva (oziroma, da je rok vračila po kreditni pogodbi ključna karakteristika kreditne pogodbe). Namreč na podlagi 107. člena ZIL-1 in Pravilnika je omogočeno imetnikom znamk, zastavnim upnikom in tretjim osebam ustrezen dostop do javnih podatkov o zastavni pravici. Tretje osebe oziroma potencialni kupci znamke z ureditvijo kot je opisana, res ne dobijo vseh informacij o zastavni pravici, ne pridobijo pa tudi ne napačnih informacij, kot trdijo tožnice v tožbi. V zvezi z navedbo tožnic, da je rok vračila ključna karakteristika kreditne pogodbe ter da mora toženka uporabiti pravno podlago, ki omogoča vpis vseh relevantnih podatkov pravnega posla, pa sodišče odgovarja, da zastavna pravica varuje zastavnega upnika dokler je vpisana, pravila Pravilnika pa imetniku znamke in zastavnim upnikom omogočajo, da obstoječo zastavno pravico izbrišejo iz registra in namesto nje vpišejo drugo (novo) zastavno pravico, če ta temelji na drugem pravnem poslu, kar pa ne omogoča, da se sme vpisati v register znamk podatke, za katere ZIL-1 in Pravilnik ne dajejo ustrezne pravne podlage. Omejitev vpisanih podatkov pa glede na razloženo ureditev ne kaže na stanje, ki zastavnim upnikom ne bi nudilo pravnega varstva, niti ne kaže, da bi bili tretji v zvezi z vpogledom v register lahko zavedeni. Ker torej toženka nima podlage za vpis podatkov kot je višina dolga, rok plačila, sodišče z njo soglaša, da je ob presoji zadeve z dne 10. 2. 2014, pravilno presodila, da se dejansko in pravno stanje zadeve, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Sklicevanje na register neposestnih zastavnih pravic, ki ga vodi AJPES na podlagi določb SPZ in Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, v obravnavani zadevi ne pride v poštev kot predpis, ki bi ga bila toženka po analogiji dolžna upoštevati. ZIL-1 je v pogledu blagovnih znamk specialni predpis in samostojno ureja register.

Toženka pa tudi ni bistveno kršila določb postopka, ker naj tožnicam ne bi bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, saj je izdala procesni sklep, do meritornega obravnavanja zadeve in možnosti, da se tožnice izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo vsebinske odločbe, ni prišlo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.