Jedro

Vpis podatkov o roku vračila kredita, na katerega je vezana zastavna pravica na znamki, v register znamk ni obvezen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnice so kot zastavne upnice na znamkah A., d. d., zahtevale spremembo vpisa svoje zastavne pravice v register znamk na podlagi spremenjenih kreditnih pogojev. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je zahtevo tožnic zavrgel. 2. Sodišče prve stopnje je v upravnem sporu tožbo tožnic zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnice vlagajo revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postop ka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, sklep Urada odpravi in izvrši vpis spremembe zastavnih pravic na znamkah A., d. d. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: - Z odločbo z dne 31. 1. 2012 je bila v register znamk, ki ga vodi tožena stranka, pri znamkah A., d. d., vpisana zastavna pravica v korist tožnic.

- Na teh istih znamkah so tožnice 10. 2. 2014 predlagale spremembo vpisa svoje zastavne pravice na podlagi iste kreditne pogodbe. Kreditna pogodba, ki je podlaga za vpis njihovih zastavnih pravic, je bila spremenjena tako, da je med strankami pogodbe dogovorjen drugačen rok vračila kredita, ki je bil podlaga za pridobitev zastavne pravice tožnic.

- Roka vračila kredita, ki vpliva na zastavno pravico, tožena stranka ne vpisuje v register znamk.

7. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka dolžna v register znamk vpisati tudi rok vračila kredita.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka v register znamk ni dolžna vpisovati pogojev vračila kredita, temveč le podatke o znamki ter o zastavnem upniku. Ker so tožnice kot zastavne upnice že vpisane v register znamk, je potrdilo odločitev Urada o zavrženju zahteve za vpis spremembe.

O dovoljenosti revizije

9. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z vprašanjema: 1. „Ali predstavlja ureditev skladno z y) točko 8. člena Pravilnika(1) pravno podlago za vpis bistvenih podatkov o zastavni pravici v register znamk (pravic), ki ga vodi tožena stranka, poleg tistih, eksplicitno navedenih pod e) točko 11. člena Pravilnika?“ in 2. „Ali je z vpisom zgolj dejstva obstoja zastavne pravice v register znamk (pravic) skladno z e) točko 11. člena Pravilnika zagotovljena pravna varnost tretjih oseb v pravnem prometu?“. Ker gre za pomembni vprašanji, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) revizijo tožeče stranke dovolilo.

O utemeljenosti revizije

10. Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) vsebino vpisov v register znamk ureja v četrtem odstavku 106. člena. Vpis sprememb v register ter postopek za njihov vpis je določen v 107. in 108. členu ZIL-1, podrobneje pa vsebino registrov ter vpisov sprememb v register predpisuje Pravilnik o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilu o prednostni pravici (v nadaljevanju Pravilnik). Ta tako v 8. členu našteva, kateri podatki se vpisujejo v register znamk, v 11. členu pa, katere so tiste spremembe, ki se vpisujejo v register. V točki e) 11. člena je izrecno določeno, da se kot sprememba vpisa v register vpisujejo podatki o zastavni pravici in zastavnemu upniku, in sicer priimek, ime in naslov, če gre za fizično osebo, oziroma firma in sedež, če gre za pravno osebo. Revidentka se sklicuje na točko y) 8. člena Pravilnika, ki določa, da se v register znamk vpišejo tudi drugi podatki o znamki, če je to potrebno. Navaja, da je potrebno to določbo razumeti tako, da mora tožena stranka na njeni podlagi v register znamk vpisati tudi rok vračila kredita, saj naj bi bil ta bistven za veljavnost zastavne pavice.

11. Vendar pa iz nobene od navedenih določb ne izhaja, da bi bil vpis podatkov o roku vračila kredita, na katerega bi bila vezana zastavna pravica na znamki, v register znamk obvezen.

12. Stališče sodišča druge stopnje, da se točka y) 8. člena Pravilnika nanaša le na podatke o znamki in ne na podatke o zastavni pravici, je pravilna. Slednje namreč jasno izhaja iz besedila določb točke y) 8. člena Pravilnika. Tudi, če bi držalo stališče revidentke, da se navedena določba Pravilnika uporablja tudi za vpise podatkov o zastavni pravici (in ne le za vpise podatkov o znamki, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje), dolžnosti vpisa teh podatkov na podlagi te določbe toženi stranki ni mogoče naložiti. Obveznost vpisa podatkov o zastavni pravici se namreč nanaša le na tiste podatke, ki so jasno določeni oziroma našteti v točki e) 11. člena Pravilnika.

13. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje vpis, ki ne vsebuje podatka o roku vračila kredita, ni zavajajoč, saj tretje osebe ne pridobijo napačnih podatkov o zastavni pravici na znamki. Pridobijo pravilne podatke, zato z njimi ne morejo biti zavedeni.

14. Nadalje je neutemeljeno sklicevanje na točko e) 12. člena Pravilnika, ki določa, da mora zahteva za vpis spremembe v register vsebovati navedbo spremembe in njen opis. Tudi te določbe namreč ni mogoče razumeti tako, da bi bila s tem toženi stranki naložena dolžnost, da v register znamk vpiše podatek o roku vračila kredita. Gre namreč (le) za obveznost prijavitelja, da opisno pojasni, kateri podatki, ki so vpisani v registru, naj se spremenijo.

15. Neutemeljene so tudi trditve tožeče stranke v zvezi z drugim zastavljenim vprašanjem. Ne drži namreč, da obstoječa ureditev vpisov v register znamk zastavnemu upniku ne daje pravne varnosti. Iz registra namreč jasno izhaja obstoj zastavne pravice na znamki ter identiteta zastavnega upnika (točka e) 11. člena Pravilnika).

16. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, o tožbenem zahtevku pa je bilo z izpodbijano sodbo materialnopravno pravilno odločeno (86. člen ZUS-1), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnice v revizijskem postopku niso uspele, zaradi česar same krijejo stroške revizije. Tožena stranka je sicer vložila odgovor na revizijo, vendar stroškov ni priglasila.

(1) Gre za Pravilnik o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilu o prednostni pravici.