Jedro

Ker tožnica v letu 1990 plače ni prejemala najmanj šest mesecev, temveč le od 11. 7. 1990 do konca leta, ji toženec plač, prejetih v tem letu, utemeljeno ni upošteval pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničine zahtevke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2008 in št. ... z dne 15. 10. 2008, s katerima je bila tožnici dokončno priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 843,48 EUR na mesec od 20. 5. 2008 dalje, da se tožnici pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi plača, ki jo je prejela v letu 1990, da se pokojninska osnova izračuna na podlagi povprečja plač za obdobje od leta 1990 do 2007, da se za preračun nadomestila za čas nadomestila za čas bolniškega staleža za leto 1991 upošteva količnik iz leta 1990 ter, da se pokojninska osnova za leto 2007 poveča. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlaga, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni razsodilo o vseh zahtevkih, ki jih je navedla v tožbi, pripravljalnih vlogah ter na narokih za glavno obravnavo, to pomeni bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz podatkov – fotokopij mikrofilmskih zapisov obrazcev M4 za obdobje od leta 1990 do leta 2007 se vidi, da pri ugotavljanju letnih pokojninskih osnov niso bila upoštevana nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih. Ugovor tožene stranke o prekluziji za navedbe in zahtevke v zvezi z navedenimi podatki ni utemeljen, ker se je tožnica s podatki o plačah seznanila šele s predložitvijo obrazcev. V pokojninsko osnovo bi tožena stranka morala šteti nadomestila, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih, od česar so bili obračunani in plačani davki in prispevki. Sodišče ni preverjalo pravilnosti izračuna, za katerega tožena stranka trdi, da je izdelan na podlagi računalniškega programa in za katerega ni rečeno, da je v skladu z določbami ZPIZ-1. Metodologija za določitev plač, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, kljub obveznosti ministra po 6. odst. 39. čl. ZPIZ-1, še ni bila sprejeta. Opozarja na določbo 39. čl. ZPIZ-1 in trdi, da ni jasno, ali se plača za dvajset delovnih dni šteje kot mesečna plača. Način izračuna pokojninske osnove, ki se, kot so pojasnili delavci tožene stranke, uporablja od leta 1990 dalje, ne more veljati, ker ni v skladu z veljavnim ZPIZ-1, ki se uporablja od 1. 1. 2000. V smislu ZPIZ-1 je edino pravilno, da se od bruto plač odštejejo davki in prispevki, obračunani po povprečnih stopnjah davka in prispevkov, ki jih za vsako leto prepiše minister, pristojen za finance. Enako velja tudi za nadomestila plače, ki jih je prejemala za čas začasne zadržanosti od dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Ta nadomestila se valorizirajo s količniki, objavljenimi za leto pred prejemanjem nadomestila plače, saj je tudi osnova za izračun nadomestila plače vzeta iz preteklega leta, kar se vidi iz posameznih plačilnih list, ki jih je tožnica predložila sodišču. Takšne izračun je skladen z določbo 41. čl. ZPIZ-1. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, kot ga je tožnica postavila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 3. 2010. Neresnične so pritožbene trditve, da sodišče ni odločilo o zahtevku oz. vseh zahtevkih tožnice. Tudi če bi bilo to res ne gre za kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj lahko stranka po 325. čl. ZPP, če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, predlaga dopolnitev sodbe.

Prvostopenjski odločbi o priznanju pravice in odmeri starostne pokojnine z dne 18. 6. 2008, priloženi v upravnem spisu, je tožena stranka priložila izpis pokojninske dobe ter izračun pokojninske osnove in odmero pokojnine, kot ga pri odmeri pravice opravi na podlagi podatkov matične evidence. Pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. odst. 203. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Način izračuna pokojninske osnove in s tem višino ustrezne dajatve določa ZPIZ-1 v 39. čl. in naslednjih, pri čemer je določeno tudi, kako se vštevajo nadomestila plače, določeni so prejemki, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, vštevanje plače za delo preko polnega delovnega časa ter način valorizacije plač iz prejšnjih let. Iz izračunov izhaja, da je za tožnico v smislu 1. odst. 39. čl. ZPIZ-1 najugodnejše obdobje za izračun starostne pokojnine obdobje z upoštevanjem plač od leta 1989 do leta 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da plače, ki jo je tožnica prejela v letu 1990, pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati, ker jo je prejemala le od 11. 7. 1990 do konca leta, to je manj kot 6 mesecev. Zato se po 2. odst. 39. čl. ZPIZ-1 leto 1990 ne more upoštevati kot leto zavarovanja, saj je plačo prejemala manj kot polnih šest mesecev.

O podatkih, ki so toženi stranki služili za izračun pokojninske osnove in višine pokojnine je sodišče prve stopnje izvedlo ustrezne dokaze ter upoštevalo tudi listine, ki jih je predložila tožnica. Glede na tožničine trditve je tožena stranka s pomočjo revizorja pregledala pravilnost prijavljenih podatkov o plačah oz. osnovah za izračun starostne pokojnine. S preverjanjem podatkov po obrazcih M4, to je po obrazcih za prijavo podatkov o ugotovljenem osebnem dohodku in ugotovljeni zavarovalni dobi, je revizor matične evidence ugotovil, da so bila za tožnico napačno javljena in zajeta leta, iz katerih je vzeta osnova za skupno število ur, za katere je bilo izplačano nadomestilo za leta 1972, 1983 in 1991. Revizor je izdelal popravljeni izračun, ki pa glede najugodnejše 18 letne pokojninske osnove ne pomeni spremembe, ker je znesek pokojninske osnove enak, kot pri izračunu, ki ga je tožena stranka opravila pred izdajo odločbe o priznanju pravice, to je 979,04 EUR mesečno. To je razumljivo, ker je tožena stranka ob tem, ko je za izračun nadomestila upoštevala osnovo iz tekočega leta, ne pa iz predhodnega leta, kot določa 2. odst. 41. čl. ZPIZ-1, upoštevala enak valorizacijski količnik, kot je veljal za preračun plače iz tekočega leta tako, da te plače oz. osnove ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine (1. odst. 47. čl. ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem strokovnih delavcev tožene stranke, dveh revizorjev in referenta, v celoti razčistilo način izračuna pokojninske osnove, ki je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje skladen z ureditvijo v ZPIZ-1. Osnove, kot jih je tožena stranka upoštevala pri izračunu na zahtevo sodišča, se, z izjemo popravka, ki ga je na zahtevo tožene stranke opravil revizor, v celoti ujemajo s podatki, kot jih je strokovna služba tožene stranke upoštevala pri izračunu pokojninske osnove ob izdaji izpodbijane odločbe. Delodajalci so bili toženi stranki dolžni sporočati med ostalim podatke o ugotovljeni zavarovalni dobi in osebnem dohodku za vse delavce, ki so bili pri njih v delovnem razmerju. Takšna ureditev je veljala po 24. čl. Zakona o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 34/79 in št. 68/1988, ki je veljal od 1. 1. 1980 dalje), po določbi 3. alineje 25. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. št. 45/95, ki je veljal od 19. 8. 1995) ter po prvem odst. 23. čl. sedaj veljavnega Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000), ki velja od 30. 9. 2000. Tožnica v postopku pri sodišču prve stopnje in tudi v pritožbi ni natančno navedla, kateri, s strani njenega delodajalca sporočeni podatki na obrazcih M4/M8, naj bi bili nepravilni. Povsem utemeljeno pa pri izračunu pokojninske osnove in s tem tudi pri izračunu višine nadomestila ter valorizacij ni bilo upoštevano leto 1990, saj tedaj tožnica ni prejemala plače oz. nadomestila plače najmanj 6 mesecev zavarovanja. Pri izračunu nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela sta tožena stranka v predsodnem postopku ter revizor za potrebe dokaznega postopka pri sodišču prve stopnje pravilno, kot določa četrti odstavek 41. čl. ZPIZ-1 za leto 1991 upoštevala tako plačo v tem letu, kot valorizacijski količnik, ki je veljal za to leto.

Podatek o plači, ki ga je tožena stranka upoštevala pri izračunu pokojninske osnove za leto 2007 se ujema s podatkom 6.743,61 EUR, kot ga je tožničin delodajalec sporočil s prijavo podatkov o plači, plačanem prispevku in obdobju zavarovanja. Prav tako je pravilno upoštevana delna invalidska pokojnina, kot izhaja iz obrazca M6, ki zajema podatke o nadomestilih iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je preverilo vse podatke, ki so služili izračunu in ob tem ni ugotovilo nepravilnosti. Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.