Jedro

Predlog za uvedbo postopka davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUS-1, saj se z njim ne posega v pravni položaj tožnika niti to ni odločitev o tožnikovi pravici ali koristi, pač pa se z njim le predlaga uvedba upravnega postopka, to je postopka davčne izvršbe. Upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu tudi ni sodba (oziroma njen del), kar izrecno določa 3. člen ZUS-1, saj pa se ta lahko izpodbija le v sodnem postopku, pa tudi tožena stranka, kot organ, ki odloča o brezplačni pravni pomoči, ne more biti pasivno legitimirana v takem sporu. Nenazadnje, sodišče ugotavlja, da je tožnikova zahteva, naj sodišče odpravi sklep o davčni izvršbi, preuranjena, tožena stranka pa ne more biti pasivno legitimirana v takem sporu, saj ni odločala o izdaji sklepa. Po določbah ZDavP-2 je namreč zoper sklep o davčni izvršbi dopustna pritožba, o kateri odloča Ministrstvo za finance. Šele odločitev tega organa pa je dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sprožiti upravni spor.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 10. 6. 2016 vložil tožbo zoper toženo stranko, s katero zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo z njenim dejanjem poseženo v njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino ter ugotovi, da je akt, s katerim je bilo to dejanje storjeno, nezakonit in naj ga odpravi. Navaja, da je dne 24. 5. 2016 prejel opomin pred izvršbo Finančnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). Iz tega opomina je razbral, da je izvršilni postopek predlagala tožena stranka zaradi neplačane denarne obveznosti, in sicer na podlagi izvršilnega naslova, opr. št. Bpp 564/2014, P 795/2006 z dne 15. 12. 2014, ki je postal izvršljiv dne 29. 11. 2015. Še pred tem opominom mu je tožena stranka poslala poziv z dne 1. 3. 2016 zaradi plačila stroškov postopka. V tem pozivu tožena stranka navaja, da je bila v pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. O 795/2006, prvo toženi stranki A.A. z odločbo, opr. št. Bpp 564/2014 odobrena brezplačna pravna pomoč. Iz naslova te pomoči so bili odvetnici A.A. poravnani stroški v višini 1.091,97 EUR. Ker je terjatev A.A. prešla na Republiko Slovenijo, ta terja plačilo stroškov od tožnika, četudi v pravdi ni nikoli aktivno nastopal, pač pa ga je sodišče navedlo kot dediča pokojne tožnice B.B., sicer njegove mame in mame A.A. V opominih FURS in opominih sodišča mu ni bilo omogočeno nobeno pravno sredstvo.

2. Tožnik navaja, da je na poziv sodišča dne 22. 3. 2016 vložil ugovor, v katerem je zatrjeval, da v pravdni zadevi ni bil nikoli udeležen, da ni nikoli slišal za odvetnika, ki naj bi ga pooblastila njegova mama, da pa dopušča možnost, da se je z njegovo osebno izkaznico izkazoval brat, ker mu je bila ta v letu 2008 odtujena. Namesto odgovora je prejel opomin FURS, na katerega je prav tako vložil ugovor. FURS mu je odgovoril in pojasnil, da je dedič pokojne matere - tožnice v pravdnem postopku in da mora plačati pravne stroške, ki jih je sodišče iz naslova brezplačne pravne pomoči plačalo odvetnici njegovega brata, saj je mati izgubila pravdo.

3. Zapuščinski postopek po pokojni B.B. še ni zaključen. Ta je sicer v oporoki določila, da njeno premoženje podeduje tožnik, vendar pa je zapuščina brez premoženja. Po določbi 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) odgovarja dedič za zapustnikove dolgove le do višine podedovanega premoženja. Odločitev tožene stranke je preuranjena, saj zapuščinski postopek še ni zaključen, tožniku pa ni bila vročena nobena odločba ali akt, zoper katerega bi lahko uveljavljal pravno sredstvo. Tožena stranka je torej pri svojem ravnanju napačno uporabila materialni predpis, to je Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ZD, napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila pravila postopka, saj mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Kršene so bile tudi njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 22., 21, 23. in 25. členu Ustave RS v zvezi z 2. členom in četrtim odstavkom 153. člena Ustave, ker tožena stranka tožniku ni omogočila pravnega sredstva.

4. Ker je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni oblikovan po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je tožnika z dopisom z dne 4. 7. 2016 pozvalo, naj tožbo popravi. Tožnik je tožbo dopolnil z vlogo z dne 8. 7. 2016. Navajal je, da mu je bil po tem, ko je vložil tožbo, vročen sklep o davčni izvršbi, št. 4933-51456/2016-6 z dne 29. 6. 2016, zaradi izterjave skupaj 1.169,78 EUR. Iz dopisa tožene stranke z dne 7. 6. 2016, ki ga je ta poslala FURS, izhaja, da tožniku ni mogla zagotoviti pravnega sredstva v zvezi s predlagano izvršbo. Zoper sklep FURS ima sicer možnost pritožbe, vendar pa ne zoper izvršilni naslov. Tožnik je zato svoj zahtevek preciziral tako, da sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka, kot predlagatelj davčne izvršbe na denarna sredstva zoper tožnika kot dediča po pokojni mami B.B., na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 795/2006 z dne 15. 12. 2014, ki je postala izvršljiva dne 29. 6. 2015, ne da bi lahko ugovarjal zoper terjatev po izvršilnem naslovu in ne da bi se tožena stranka opredelila do njegovega ugovora, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti njegovega premoženja, nezakonito posegla v njegove ustavne pravice po 22., 25. in 33. členu Ustave RS. Sodišče naj predlog tožene stranke za davčno izvršbo in izvršilni naslov, to je 2. točko izreka sodbe, opr. št. P 795/2006 z dne 15. 12. 2014 in sklep o davčni izvršbi odpravi. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni pasivno legitimirana v postopku. Tožnikov tožbeni zahtevek je delno ugotovitveni, delno pa izpodbojni. Razlikovanje med njima je pomembno zaradi različnih pogojev, ki veljajo za vložitev ugotovitvene in izpodbojne tožbe ter zaradi razmejevanja pasivne legitimacije. Iz spisa Bpp 564/2014 je razvidno, da tožena stranka kot organ za brezplačno pravno pomoč tožniku ni izdala nobene odločbe. Postopek je tekel na prošnjo A.A. Tožena stranka sicer od tožnika zahteva vračilo sredstev, ki so bila izplačana iz brezplačne pravne pomoči, vendar pa njena terjatev temelji na zakonu, to je 46. členu ZBPP, saj je bilo tožniku v pravdnem postopku s sodbo naloženo, da upravičencu do brezplačne pravne pomoči, torej A.A., povrne stroške postopka, ki pa so bili dejansko plačani iz odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je torej razpolagala z izvršilnim naslovom zoper tožnika, to je pravnomočno in izvršljivo sodbo ter na podlagi zakona vstopila v položaj upravičenca do povračila stroškov. Zato ni bilo podlage, da bi tožniku izdajala posebno odločbo, zoper katero bi bil dopusten upravni spor, pač pa je povračilo zahtevala v izvršilnem postopku. Tožena stranka tudi ni izdala sklepa o izvršbi in zato ne more biti pasivno legitimirana glede zahtevka, s katerim tožnik zahteva odpravo tega akta. Glede dela zahtevka, kjer tožnik zahteva, da se ugotovi, da je bilo poseženo v njegove ustavne pravice, pa tožnik ni izkazal pravne koristi, ki mora biti izkazana v primeru ugotovitvene tožbe, kar je procesna predpostavka.

6. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da med strankama ni sporno, da je bila A.A. odobrena brezplačna pravna pomoč v pravdnem postopku, kot tudi ni sporno, da je bila iz tega naslova njegovi odvetnici poravnana nagrada v višini 1.091,97 EUR. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 795/2006 z dne 15. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 458/2015 z dne 20. 10. 2015, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 29. 11. 2015, tožniku naloženo, da A.A. povrne pravdne stroške v višini 1. 295,95 EUR. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 46. člena ZBPP za to, da zahteva vračilo izplačanih zneskov iz naslova brezplačne pravne pomoči od tožnika. Tožena stranka v nadaljevanju povzema vsebino te zakonske odločbe in zaključuje, da je že sama sodba, izdana v pravnem postopku, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko tožena stranka predlaga, davčni organ pa dovoli davčno izvršbo do višine stroškov, izplačanih iz naslova A.A. nudene brezplačne pravne pomoči. O tem je tožnika seznanila z dopisom z dne 1. 3. 2015, ki torej ni izvršili naslov. Ta dopis je tožniku poslala le zato, da bi se tožnik imel možnost izjasniti, oziroma predlagati sklenitev dogovora o vračilu dolgovanega zneska. Tožnik je na ta dopis ugovarjal, tožena stranka pa je na to odgovorila z dopisom z dne 24. 3. 2016. Ker tožnik dolgovanega zneska ni poravnal, je tožena stranka, skladno z veljavnim izvršilnim naslovom, to je pravnomočno sodbo, predlagala postopek davčne izvršbe.

7. Tožena stranka izpostavlja, da tožnikove navedbe, da ni bil udeležen v pravdnem postopku, niso resnične. Tožnik je imel možnost, da v postopku sodeluje, v postopku pa je bil tudi aktiven, saj je tožbo umaknil in tudi vložil pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča. Pravdna zadeva je pravnomočno zaključena in ni vezana za zaključek zapuščinskega postopka po pokojni B.B. Plačilo stroškov postopka namreč s sodbo ni bilo naloženo pokojni, pač pa tožniku. Zoper odločitev sodišča je imel tožnik možnost uveljavljati redna in izredna pravna sredstva. Upravni spor, kot ga je sprožil tožnik, to je upravni spor po 4. členu ZUS-1, torej ni dopusten, saj bi tožnik lahko varstvo svojih pravic dosegel v sodnem sporu in zato ni utemeljeno njegovo sklicevanje na to, da so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

8. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval s pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri vseh toženih navedbah. Navaja tudi, da mu je FURS v tem času že odtegnil denarna sredstva iz njegovega bančnega računa in da ima zato pravni interes, da se ugotovi kršitev njegovih pravic. Poudarja, da po določbah ZD dedič odgovarja za dolgove zapustnika le do višine podedovanega premoženja, ki ga v obravnavanem primeru ni. Tožnik v pravdnem postopku ni imel možnosti, da bi v okviru sodnega varstva preprečil nastanek stroškov v pravdi, ki je ni začel, pač pa je vstopil v pravdo po samem zakonu.

K točki I izreka:

9. Sodišče je tožbo tožnika zavrglo.

10. Tožnik gradi tožbo na trditvi, da je bilo poseženo v njegove ustavne pravice s tem, da je tožena stranka pri FURS sprožila postopek izterjave, ne da bi se izjavila o njegovem ugovoru, da lahko odgovarja za dolgove pokojne matere le do višine podedovanega premoženja, torej trditvi, da je bil zoper njega sprožen postopek davčne izvršbe, ne da bi imel na razpolago ustrezno pravno sredstvo, da bi lahko temu ugovarjal. Sodišče naj zato razveljavi predlog za uvedbo postopka davčne izvršbe, nadalje, izvršilni naslov, to je 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 795/2006 z dne 15. 12. 2014 in sklep o davčni izvršbi, št. 4933-51456/2016-6 z dne 29. 6. 2016. 11. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka s sklepom, opr. št. Bpp 564/2014 z dne 30. 10. 2014, prosilcu A.A. odobrila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na I. stopnji pravnega postopka, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Kopru, opr. št. P 795/2006 po tožbi, ko jo je B.B. (sedaj pokojna mati tožnika v tem postopku in A.A.) kot tožnica vložila zoper A.A. in C.C., zaradi lastninske pravice. V pravdni postopek je kot stranski intervenient na strani tožene stranke vstopil še C.C. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 15. 12. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo, kot tožnika v uvodu sodbe pa navedbo D.D. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnica B.B. med postopkom dne 13. 11. 2013 umrla. D.D., ki ga je sodišče v postopek pritegnilo kot dediča po pokojni B.B., je dne 17. 11. 2014 sodišču poslal umik tožbe, kar je bilo tudi razlog, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, obenem pa odločilo, da mora toženim strankam povrniti stroške postopka, med drugim A.A. v višini 1.259,95 EUR. D.D. je zoper to odločitev sodišča vložil pritožbo, vendar pa jo je Višje sodišče v Kopru s sodbo, opr. št. I Cp 458/2015 z dne 20. 10. 2015, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dne 27. 10. 2015 je tožena stranka v tem postopku izdala sklep, s katerim je odvetnici A.A. iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške v skupni višini 1.091,97 EUR, ti stroški pa so bili dne 10. 12. 2015 izplačani iz proračuna tožene stranke.

12. Tožena stranka je dne 1. 3. 2016 tožniku poslala poziv na plačilo stroškov pravdnega postopka. V pozivu je tožnika seznanila, da je bila A.A. v pravdnem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč in iz tega naslova njegovi odvetnici tudi poravnani stroški. Nadalje ga je seznanila, da na podlagi 46. člena ZBPP preide terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova stroškov postopka na Republiko Slovenijo in to do višine iz tega naslova izplačanih stroškov. Skladno s tem je zato tožnika pozvala, naj v roku 15 dni po prejemu dopisa na račun tožene stranke plača znesek 1.091,97 EUR, torej kolikor je bilo nakazano odvetnici A.A. Tožnik se je na ta poziv odzval z vlogo z dne 22. 3. 2016 in temu pozivu ugovarjal, tožena stranka pa mu je na to vlogo odgovorila z dopisom z dne 24. 3. 2016, vendar pa je tožnik ponovno ugovarjal z vlogo z dne 31. 5. 2016. Ker tožnik toženi stranki zahtevanega zneska ni poravnal, je ta zoper njega pri FURS predlagala uvedbo izvršilnega postopka. Pred izdajo sklepa o izvršbi je FURS tožniku poslala opomin pred izvršbo z dne 20. 5. 2016, nato pa dne 29. 6. 2016 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. 4933-51456/2016-6. 13. Po določbi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pa le takrat, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kolikor je drugo sodno varstvo zagotovljeno, ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje takega subsidiarnega upravnega spora.

14. Sodišče ugotavlja, da tožnik izhaja iz zmotne predpostavke, da ni bil stranka pravdnega postopka in da bi bilo zato mogoče njegove obveznosti do povrnitve stroškov postopka določiti šele po tem, ko bo zaključen zapuščinski postopek po njegovi pokojni materi. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 795/2006 dne 15. 12. 2014, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 458/2015 z dne 20. 10. 2015 namreč izhaja, da je po smrti B.B., ki je sprožila ta pravdni postopek, D.D. vstopil v pravdo kot tožnik. Višje sodišče je v sodbi izpostavilo, da tožnik navsezadnje niti ni imel možnosti, da bi se vstopu v pravdo uprl. Dejstvo je namreč, da se dedič po pokojnem tožniku ne more upreti procesnemu nasledstvu (208. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), procesno nasledstvo pa je dedna pravica, ki nastopi v trenutku smrti zapustnika. To, da tožnik v pravdo ni le vstopil, pač pa v njej aktivno sodeloval, kaže dejstvo, da je v pravdnem postopku umaknil tožbo in da je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 795/2006 z dne 15. 12. 2014 vložil pritožbo. Sestavni del odločitve pravdnega sodišča je bila tudi odločitev o stroških postopka, med drugim odločitev, da mora tožnik A.A. povrniti stroške v višini 2.265,42 EUR. Tožena stranka je tožnika le seznanila, da je terjatev, ki jo je pravdno sodišče s sodbo priznalo A.A., na podlagi 46. člena ZBPP prešla nanjo, kot izplačevalko brezplačne pravne pomoči. Po tej zakonski določbi mora namreč tista stranka, ki je dolžna nasprotni stranki po sodbi sodišča povrniti stroške postopka (v danem primeru je to tožnik), namesto tej stranki stroške povrniti v korist Republike Slovenije, kolikor je bila nasprotna stranka (v danem primeru je to A.A.) upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka ima torej prav, ko navaja, da je do prehoda terjatve prišlo na podlagi zakona, prav tako pa ima tudi prav, ko navaja, da je bila na podlagi sodbe upravičena predlagati postopek davčne izvršbe (četrti odstavek 46. člena ZBPP) in da torej ne gre za vprašanje obveznosti za dolgove zapustnice po ZD, kot to navaja tožnik.

15. Podlaga za postopek davčne izvršbe zoper tožnika je torej pravnomočna sodba, izdana v pravdnem postopku, kjer je bil odločeno tudi o stroških postopka, ki jih mora tožnik poravnati A.A., ti pa so po 46. členu ZBPP prešli na toženo stranko. Postopek davčne izvršbe je le izvršitev pravnomočne odločbe sodišča. Tožnik je imel kot stranka v pravdnem postopku možnost, da zoper odločitev pravnega sodišča uporabi tako redna kot tudi izredna pravna sredstva, ki jih določa ZPP, zoper sklep o davčni izvršbi pa pravna sredstva, ki jih določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v končni fazi tudi možnost, da zoper dokončno odločitev davčnih organov sproži upravni spor. Vse povedano torej kaže, da tožnik ima (je imel) zagotovljeno drugo sodno varstvo za zaščito svojih pravic, kar pa pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po 4. členu ZUS-1. 16. Tožnik je v tožbi zahteval, naj sodišče odpravi predlog za davčno izvršbo, nadalje izvršilni naslov, torej 2. točko sodbe, izdane v pravdnem postopku in sklep o davčni izvršbi. Sodišče ugotavlja, da ti akti niso akti, ki bi jih bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek ZUS-1). Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. 3. člen ZUS-1, med drugim, izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

17. Skladno z opisanimi zakonskimi določbami sodišče ugotavlja, da predlog za uvedbo postopka davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUS-1, saj se z njim ne posega v pravni položaj tožnika niti to ni odločitev o tožnikovi pravici ali koristi, pač pa se z njim le predlaga uvedba upravnega postopka, to je postopka davčne izvršbe. Upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu tudi ni sodba (oziroma njen del), kar izrecno določa 3. člen ZUS-1, saj pa se ta lahko izpodbija le v sodnem postopku, pa tudi tožena stranka, kot organ, ki odloča o brezplačni pravni pomoči, ne more biti pasivno legitimirana v takem sporu. Nenazadnje, sodišče ugotavlja, da je tožnikova zahteva, naj sodišče odpravi sklep o davčni izvršbi, preuranjena, tožena stranka pa ne more biti pasivno legitimirana v takem sporu, saj ni odločala o izdaji sklepa. Po določbah ZDavP-2 je namreč zoper sklep o davčni izvršbi dopustna pritožba, o kateri odloča Ministrstvo za finance. Šele odločitev tega organa pa je dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sprožiti upravni spor, kar pomeni, da je tožnikova tožba preuranjena.

18. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da za obravnavo tožnikove tožbe niso izpolnjene procesne predpostavke in jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.