Jedro

Glede zahteve, naj sodišče odpravi sklep o davčni izvršbi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritožnikova zahteva preuranjena, saj je po določbah ZDavP-2 zoper sklep o davčni izvršbi dopustna pritožba, o kateri odloča Ministrstvo za finance.

Tožniku je zoper v predmetni zadevi izpodbijane akte zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato niso podane procesne predpostavke za vodenje spora po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnika, ki je zahteval, da sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v njegove ustavne pravice ter da je akt, s katerim je bilo to dejanje storjeno, nezakonit in naj ga odpravi.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje povzelo dejansko stanje zadeve. Toženka je tožnika seznanila, da je terjatev, ki jo je pravdno sodišče s sodbo priznalo tožencu Z. B., na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prešla nanjo. Pritrjuje toženki, da je do prehoda terjatve prišlo na podlagi zakona, da je bila toženka na podlagi sodbe upravičena predlagati postopek davčne izvršbe ter da ne gre za vprašanje obveznosti za dolgove zapustnice po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD), za kar se zavzema tožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik izhaja iz zmotne predpostavke, da ni bil stranka navedenega pravdnega postopka in da bi bilo zato mogoče njegove obveznosti do povrnitve stroškov postopka določiti šele po tem, ko bo zaključen zapuščinski postopek po njegovi materi. Poudarilo je, da v navedeni pravdi ni nastopil zgolj položaj procesnega nasledstva v skladu z 208. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak je tožnik v pravdi aktivno sodeloval, saj je umaknil tožbo in zoper sodbo vložil pritožbo. Sestavni del sodbe pa je bila tudi stroškovna odločitev. Obrazloži, da je imel tožnik kot stranka pravdnega postopka zoper odločitev sodišča možnost vložitve rednih in izrednih pravnih sredstev v skladu z ZPP, zoper sklep o davčni izvršbi pa pravna sredstva, ki jih določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik torej ima oziroma je imel zagotovljeno drugo sodno varstvo za zaščito svojih pravic, kar pomeni, da niso izpolnjene predpostavke za vodenje upravnega spora po 4. členu ZUS-1. Glede tožnikovega zahtevka, da sodišče odpravi predlog za davčno izvršbo, izvršilni naslov (2. točko sodbe, izdane v pravdnem postopku) in sklep o davčni izvršbi, sodišče prve stopnje ugotavlja, da ne gre za akte, ki bi jih bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu, s sklicevanjem na prvi in drugi odstavek 2. člena in 3. člen ZUS-1. Predlog za uvedbo postopka davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUS-1, saj se z njim ne posega v pravni položaj tožnika, niti to ni odločitev o tožnikovi pravici ali koristi, ampak se z njim le predlaga uvedba postopka davčne izvršbe. Upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu tudi ni sodba oziroma njen del, kar izrecno določa 3. člen ZUS-1, saj se ta lahko izpodbija zgolj v sodnem postopku in tudi tožena stranka, kot organ, ki odloča o brezplačni pravni pomoči, ne more biti v takem sporu pasivno legitimirana. Tožnikova zahteva, naj sodišče odpravi sklep o davčni izvršbi, je preuranjena, toženka pa ne more biti pasivno legitimirana v takem sporu, saj ni odločala o izdaji sklepa. Po določbah ZDavP-2 je zoper sklep o davčni izvršbi dopustna pritožba, o kateri odloča Ministrstvo za finance. Šele odločitev tega organa je dokončni upravni akt, zoper katerega je dopustno sprožiti upravni spor, kar pomeni, da je tožnikova tožba v tem delu preuranjena.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Bistvene okoliščine dejanskega stanja, ugotovljene s strani sodišča prve stopnje, so sledeče: - tožbo v pravdni zadevi P 795/2006 (lastninski spor pri Okrožnem sodišču v Kopru) je zoper Z. B. vložila K. B., mati pritožnika in Z. B.; - toženka je s sklepom opr. št. Bpp 564/2014 z dne 30. 10. 2014 prosilcu Z. B. odobrila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji pravdnega postopka P 795/2006 ; - K. B. je tekom pravdnega postopka umrla; - pritožnik je v ta pravdni postopek vstopil kot dedič po pokojni materi, v pravdnem postopku pa je tožbo umaknil; - v pravdni zadevi P 795/2006 je bila 15. 12. 2014 izdana zavrnilna sodba (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 458/2015 z dne 20. 10. 2015), pritožniku pa so bili v plačilo naloženi stroški postopka, med drugimi povrnitev stroškov postopka Z. B. v višini 1.259,95 EUR; - 27. 10. 2015 je bil izdan sklep, s katerim so bili odvetnici Z. B. iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerjena nagrada in stroški v višini 1.091,97 EUR; stroški so bili izplačani iz proračuna toženke; - toženka je pritožniku poslala poziv za plačilo stroškov, seznanila ga je, da je na podlagi 46. člena ZBPP prešla terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova poravnanih stroškov na Republiko Slovenijo; - pritožnik stroškov ni plačal, zato je bila zoper njega pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) predlagana uvedba postopka davčne izvršbe; - pritožnik tudi po opominu obveznosti ni poravnal, zato je bil 29. 6. 2016 izdan sklep o davčni izvršbi na sredstva pritožnika.

Ugotovljenih (navedenih) dejanskih okoliščin pritožnik v pritožbi ne izpodbija.

7. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine s strani organov, a nimajo zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je podlaga za postopek davčne izvršbe zoper pritožnika pravnomočna sodba, izdana v pravdnem postopku, kjer je bilo odločeno tudi o (predmetnih) stroških postopka, ki jih mora pritožnik poravnati Z. B. Ti so po 46. členu ZBPP prešli na toženo stranko, postopek davčne izvršbe pa predstavlja le izvršitev pravnomočne odločbe sodišča. 9. Pritožnik je v tožbi zahteval, naj sodišče odpravi predlog za davčno izvršbo, izvršilni naslov, to je 2. točko sodbe, izdane v pravdnem postopku in sklep o davčni izvršbi.

10. Glede na tak tožbeni zahtevek je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za akte, ki bi jih bilo dopustno izpodbijati v rednem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da predlog za uvedbo postopka davčne izvršbe ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj se z njim ne posega v pravni položaj pritožnika in tudi ne gre za odločitev o njegovi pravici ali pravni koristi, pač pa se z njim zgolj podaja procesni predlog. Upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu tudi ni sodba oziroma njen del, kar izrecno določa 3. člen ZUS-1, saj gre za akt, izdan v okviru izvrševanja sodne in ne upravne funkcije. Zato v upravnem sporu tudi ni mogoče presojati pravilnosti odločitve pravdnega sodišča glede naložitve stroškov, kar pomeni, da so ugovori pritožnika v zvezi s tem neupoštevni (npr. vprašanja obveznosti za dolgove zapustnice po 142. členu ZD). Enako velja tudi glede ugovorov v zvezi s pravilnostjo postopanja sodišča v pravdnem postopku (npr. navedb, da tožnik ni bil tožnik že od začetka pravdnega postopka, navedbe glede tožnikovega vstopa v pravdo, kot tudi ne uveljavljanje kršitev ustavnih pravic v zvezi s tem pravdnim postopkom). Kot že navedeno (9. točka obrazložitve) se te kršitve lahko uveljavlja v pravnih sredstvih zoper odločbo sodišča, ki so urejena z zakonom, ki ureja določen sodni postopek, prav tako pa tudi morebitni ugovori v zvezi s tem, da pritožniku v sodnem postopku ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, ki bi utemeljevalo morebitno neustavnost zakonske ureditve tega sodnega postopka.

11. Glede zahteve, naj sodišče odpravi sklep o davčni izvršbi, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritožnikova zahteva preuranjena, saj je po določbah ZDavP-2 zoper sklep o davčni izvršbi dopustna pritožba, o kateri odloča Ministrstvo za finance. Za možnost izpodbijanja upravnega akta v upravnem sporu velja, da mora biti upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja upravnih organov (tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

12. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da ker je tožniku zoper v predmetni zadevi izpodbijane akte zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podane niti procesne predpostavke za vodenje spora po 4. členu ZUS-1. Pritožnik je imel oziroma ima kot navedeno v citiranem pravdnem postopku zoper predmetno sodbo možnost uporabe rednih in izrednih pravnih sredstev, zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavlja pravna sredstva pod pogoji, ki jih določa ZDavP-2, zoper dokončno odločitev davčnih organov, s katero bi se poseglo v njegov pravni položaj, pa lahko sproži upravni spor.

13. Glede na navedene možnosti pravnih sredstev tudi niso utemeljeni pritožnikovi ugovori, da "ni imel pravnega sredstva zoper predlagano izvršbo" in da "ZBPP takšnega primera, ki bi urejal odgovornost dediča po vstopu v pravdo za nastale stroške povezane s prehodom terjatve na RS ne ureja", in ne utemeljujejo potrebe po subsidiarnem sodnem varstvu ustavnih pravic pritožnika v upravnem sporu.

14. Pritožnik izpostavlja še, da je v VI. točki dopolnitve tožbe primarno zahteval ugotovitev, da je toženka s tem, ko se ni opredelila do njegovega ugovora, da kot dedič odgovarja za zapustničine dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, nezakonito posegla v njegove ustavne pravice po 22., 25. in 33. členu Ustave Republike Slovenije. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu njegov zahtevek neutemeljeno zavrglo, zato mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo ne v rednem upravnem sporu, niti v pravdnem niti izvršilnem postopku glede plačila stroškov postopka za Bpp kot dediču pokojne K. B., ki ne more odgovarjati za dolgove zapustnice preko višine podedovanega premoženja.

15. Vrhovno sodišče kot odgovor na predmetne očitke ponavlja, da se - kolikor gre za vprašanje izvršitve obveznosti v postopku davčne izvršbe - lahko očitki v zvezi z davčno izvršbo uveljavljajo v upravnem sporu (šele) tedaj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (procesne predpostavke), med drugimi tudi ta, da se izpodbija dokončni upravni akt, s katerim je poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa v predmetnem upravnem sporu ni podano. Pri tem pa glede na procesno stanje zadeve tudi ni razvidno, da bi pritožnik v postopku davčne izvršbe že dokončno in neuspešno uveljavljal navedeni obstoj omejitve njegove terjatve na višino podedovanega premoženja oziroma, da se mora o navedenem vprašanju kot o predhodnem vprašanju še izreči pristojno sodišče. Morebitne postopkovne kršitve ali pomanjkljivosti pravdnega postopka, ki jih s tem v zvezi smiselno uveljavlja pritožnik, pa, kot že pojasnjeno, ne morejo biti predmet upravnega spora.

16. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da poskuša sodišče prve stopnje preusmeriti odločitev na določbe 2. člena ZUS-1, tožba pa naj bi se sklicevala na odpravo predloga za davčno izvršbo povezano z ravnanjem toženke (4. člen ZUS-1) in ne z upravnim aktom. Pravna kvalifikacija tožbenih zahtevkov in predmeta spora je v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki pa se je v predmetni zadevi do tega vprašanja pravilno opredelilo, kot to izhaja iz obrazložitve tega sklepa.

17. Ker očitane kršitve niso podane, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (82. člen v zvezi s 76. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).