Jedro

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je treba na zemljiščih, ki so del kategorizirane ceste, opredeljene kot javno dobro na podlagi Uredbe o kategorizaciji državnih cest in ležijo na zemljiščih v zasebni lasti, do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje. Lastnik nepremičnin, po katerih poteka takšna cesta, ima namreč stvarnopravno varstvo in dejstvo, da je v teku zoper njega razlastitveni postopek, na to ne vpliva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1.450,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je lastnik zaščitene kmetije, del katere so tudi nepremičnine(1), po katerih poteka državna cesta(2). Toženka je brez vednosti tožnika in brez predhodno izvedenega postopka razlastitve te nepremičnine kategorizirala kot državno cesto z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (v nadaljevanju Uredba). Ker za to cesto velja režim po Zakonu o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), tožniku onemogoča izvrševanje lastninske pravice na gozdu (prepoved odlaganja lesa ob cesti, prepoved obračanja traktorjev, ipd). Zato je tožnik s tožbo od toženke primarno zahteval varstvo svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, in sicer vrnitev posesti in odstranitev prometne opreme (92. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), ter tudi, da se mora toženka v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v te nepremičnine (negatorna tožba - 99. člen SPZ).

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku izročiti v posest njemu lastne sporne nepremičnine, po katerih poteka državna cesta ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine, zlasti mu dopustiti nemoteno uporabo nepremičnin za potrebe gospodarjenja z gozdovi, predvsem spravilo lesa iz sosednjih gozdnih zemljišč in gospodarjenja s kmetijo, ter odstraniti vso prometno opremo na ali ob cesti, zlasti ograjo, označbo državne ceste in druge prometne znake, in se v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v nepremičnine, tožniku pa dopustiti postaviti tablo, da gre za gozdno cesto, katere uporaba je dopustna na lastno odgovornost uporabnika. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožnikove stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek za izročitev posesti na spornih nepremičninah in opustitev nadaljnjih posegov v te nepremičnine zavrnilo ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške postopka. Zavzelo je stališče, da se glede na drugi odstavek 123. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki izrecno ohranja v veljavi 19. člen novele ZJC-B, slednji pa 61. člen ZJC, vse do ureditve lastninskih razmerij na cestah, ki še zmeraj potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, ohranja nespremenjeno stanje.

4. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni, tako da toženkino pritožbo zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter toženki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja odstop od sodne prakse in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009. Glede na odločbe Ustavnega sodišča (U-I-224/00 in druge) je kategorizacija cest brez predhodne pridobitve lastninske pravice protipravna in protiustavna. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev nepravilno oprlo na protiustavno Uredbo in nepravilno uporabilo določbe ZCes-1. Tudi glede na 103. člen Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) toženka nima pravice do posesti, dokler ni odločba o razlastitvi pravnomočna in plačana odškodnina. Izpodbijana odločitev toženki omogoča vzdrževanje protipravnega stanja in tožnika z napotitvijo na uveljavitev odškodnine postavlja v podrejen in neenakopraven položaj v odnosu do oblastvenega organa. Pritožbeno sodišče nima prav, da se mora na cestah, ki so zgrajene na zasebnih zemljiščih, ohraniti nespremenjeno stanje do ureditve lastninskih razmerij. Takšno stališče je v nasprotju s 103. členom ZUreP-1. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tega, da so sporne nepremičnine del zaščitene kmetije, ki služijo zaščiteni kmetiji kot celoti in gre za kolizijo dveh javnopravnih interesov. Tožniku je zaradi kategorizacije od leta 2006 dalje, ko upravljalec nadzoruje uporabo ceste, onemogočeno izvrševanje lastninske pravice v smislu gospodarjenja z gozdovi in spravila lesa, saj je spravilo lesa možno samo z uporabo te ceste, ki predstavlja edino prometno povezavo. Tožnik ima javne obveznosti tudi po 5. in 28. členu Zakona o gozdovih. Uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo le na del (odločilnega) dejanskega stanja, deloma pa je samo smiselno protispisno ugotovilo, da cesta izpolnjuje pogoje za kategorizacijo, čeprav to dejstvo pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Zgolj dejstvo, da cesta obstoji, še ne utemeljuje takšnega zaključka. Ceste ni zgradila toženka, ampak tožnikovi pravni predniki kot gozdno cesto preko vplačil v gozdni sklad. Toženka je postavila le prometno signalizacijo.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 463/2012 z dne 14. 3. 2013 dopuščena glede pravnih vprašanj: 1) ali ima lastnik nepremičnin, po katerih poteka cesta, ki je bila z Uredbo kategorizirana kot državna cesta, stvarnopravno varstvo, ter 2) ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je treba na zemljiščih, ki so del kategorizirane ceste, opredeljene kot javno dobro na podlagi Uredbe in ležijo na zemljiščih v zasebni lasti, do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je zgoraj navedeno stališče pritožbenega sodišča zmotno. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je namreč pritrdilen: lastnik nepremičnin, po katerih poteka cesta, ki je bila z Uredbo kategorizirana kot državna cesta, ima stvarnopravno varstvo. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tako vindikacijsko tožbo po 92. členu SPZ kot tudi negatorno tožbo po 99. členu SPZ.

9. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Tožnik je zemljiškoknjižni in dejanski lastnik spornih nepremičnin, ki so del zaščitene kmetije in po katerih poteka sedaj državna cesta.(3) Cesto ima v posesti in upravljanju toženka, ki je posest na spornih nepremičninah pridobila na nezakonit način.(4) - Sporna cesta je bila zgrajena v letih 1963-1965 kot gozdna cesta s sredstvi gozdnega sklada takratnega GG Slovenj Gradec (5) Služila je za izvajanje kmetijske dejavnosti in gospodarjenja z gozdom.

- Sporne nepremičnine so bile nato brez vednosti tožnika (oziroma njegovih pravnih prednikov) najprej kategorizirane kot lokalna cesta na podlagi Zakona o cestah. Na podlagi takšne kategorizacije je cesta pridobila oznako LC6924. Cesta je bila splošno dostopna in so jo uporabljali vsi (tudi za namene gorskega turizma na Kopah). V letu 1998 pa so bile na podlagi Uredbe razglašene za državno cesto - regionalno cesto III. reda - turistična cesta (oznaka RT 932, relacija Slovenj Gradec - Pungartnik). Posledično se je uveljavil režim ZJC, ki je v 61. členu jasno prepovedal ogrožanje državne ceste in prometa na njej, med drugim predvsem odlaganje lesa ob cesti, spuščanje lesa po brežinah, prepoved obračanja traktorjev in kmetijskih strojev na cestah, ipd. Zaradi takšnega režima je bilo tožniku onemogočeno izvrševanje lastninske pravice v smislu gospodarjenja z gozdovi, zlasti spravila lesa s sosednjih zemljišč, saj je spravilo lesa možno le z uporabo te ceste. S tem je bila tudi okrnjena funkcija tožnikove zaščitene kmetije.

- Tožnik in njegova pravna prednika vse do leta 2006 niso vedeli za kategorizacijo sporne ceste. Tožnik je bil namreč šele v letu 2006 ob sečnji in spravilu lesa s strani predstavnika upravljalca ceste opozorjen, da gre za državno cesto in da zanjo veljajo pravila ZJC, po katerih je za izkoriščanje gozda ne sme uporabljati. Do tega trenutka tako tožniku kot njegovima prednikoma ni nihče omejeval ali preprečeval uporabe ceste za izvajanje kmetijske dejavnosti oziroma gospodarjenja z gozdom.

- Za sporne nepremičnine je v teku razlastitveni postopek na Upravni enoti Slovenj Gradec št. 330-167/2011. 10. Ustavno sodišče je že v številnih primerih kot protiustavne presodilo podzakonske predpise o kategorizaciji javnih cest, na podlagi katerih država ali lokalna skupnost brez predhodno izvedenih razlastitvenih postopkov posega v lastninsko pravico državljanov.(6) Kategorizacija določene nepremičnine v zasebni lasti kot javne ceste, ne da bi bil pred tem z lastnikom sklenjen pravni posel za pridobitev teh zemljišč oziroma zakonito izveden razlastitveni postopek, je v nasprotju s 33. in 69. členom Ustave RS (URS), zato sama po sebi ne more povzročiti prenosa lastninske pravice na teh zemljiščih. Odločilo je tudi, da država ali občina zaradi dejstva, da je bilo zemljišče uporabljeno za cesto, z vpisom javnega dobra (ceste) v zemljiško knjigo ne postaneta lastnici teh zemljišč. Kategorizacija javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti torej sama po sebi ne more povzročiti prenosa lastninske pravice na teh zemljiščih.(7) Glede kategorizacije je Ustavno sodišče še pojasnilo, da le-ta zgolj zaradi ugotovitve, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, ne sme biti opuščena, saj je predpisana merila za kategorizacijo javnih cest treba spoštovati. V primeru da cesta izpolnjuje ta merila, je treba cesto ustrezno kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena(8), ali pa celo v primeru ugotovitve, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, v skladu z ZJC izpeljati postopek za ukinitev javne ceste(9).

11. Navedeno pomeni, da lastninska pravica zaradi kategorizacije zemljišča ni prenehala in obstaja z vsemi svojimi upravičenji še naprej. Kategorizacija je sicer mogoča, vendar na lastnino zemljišča ne vpliva. Lastnik zemljišča lastninsko pravico še vedno ima, zato mu pripada tudi njeno sodno varstvo.(10) Dejstvo, da je v teku zoper njega razlastitveni postopek, na to ne vpliva. Dokler lastnik zemljišča ni razlaščen po pravnomočno končanem razlastitvenem postopku, je še vedno lastnik in mu zato gre tudi stvarnopravno varstvo njegove lastninske pravice. Nasprotno stališče, kot ga je zavzelo pritožbeno sodišče, da je treba na teh zemljiščih do ureditve lastninskih razmerij na cestah obdržati nespremenjeno stanje, je nepravilno, saj ni v skladu z razlogi in pomenom iz navedenih odločb Ustavnega sodišča. Takšno stališče bi namreč pomenilo protislovno razlago, da mora lastnik zemljišč zaradi dejanskih protipravnih okoliščin (sprejema neustavnega akta in posledičnega fizičnega posega v nepremičnino) trpeti protipravne posege v uporabo in uživanje svojih nepremičnin. Lastniku bi v tem primeru ostala zgolj „gola“ pravica. Odrekanje stvarnopravnega varstva lastnikom teh zemljišč (in napotitev na uveljavitev odškodninske odgovornosti) bi tako pomenila legalizacijo dolgoletnega protipravnega stanja, kar bi bilo v nasprotju s samim bistvom pojma lastnine in njenega varstva.

12. Ker so ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva, odločitev sodišča druge stopnje pa je materialnopravno zmotna, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in sodbo potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo odločiti o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Temeljno načelo za stroškovno odločitev v pravdi je načelo uspeha, uzakonjeno v prvem odstavku 154. člena ZPP. V konkretnem primeru je v pravdi v celoti uspel tožnik. Ker toženka s pritožbo ni uspela, nima pravice do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 927,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnitev je vsebovana v zavrnitvi pritožbe na drugi stopnji. Do povrnitve pravdnih stroškov pa je upravičen tožnik, in sicer do povrnitve pravdnih stroškov na prvi stopnji, ki je vsebovana v izreku o potrditvi prvostopne sodbe, kakor tudi do stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Na drugi stopnji tožniku razen plačila takse za pritožbo v znesku 375,00 EUR (list. št. 83) stroški niso nastali. Revizijske stroške pa je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Taksno tarifo Zakona o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT) ter mu v celoti priznalo plačilo sodne takse za revizijo v znesku 295,00 EUR (list. št. 90-91), strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 630 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 20 % DDV v znesku 130,00 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Toženka je dolžna plačati odmerjene pritožbene in revizijske stroške v skupnem znesku 1.450,00 EUR v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za nepremičnine parc. št. ..., vse k. o. ... (v nadaljevanju sporne nepremičnine).

Op. št. (2): Gre za državno cesto RT 932, odsek 6924, Slovenj Gradec - Pungart. Op. št. (3): Tožnik je celotno zaščiteno kmetijo prevzel v last in posest od svojih staršev (dotedanjih lastnikov) na podlagi izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 2. 2000. Op. št. (4): Občina Slovenj Gradec postopka kategorizacije ni pravilno izpeljala, toženka pa ob prevzemu posesti spornih nepremičnin od občine ni preverila, ali je slednja pravilno izpeljala postopek kategorizacije, torej, ali je sklenila pravni posel s tožnikom (oziroma takratnimi njegovimi pravnimi predniki) oziroma ali ga je predhodno razlastila.

Op. št. (5): Lastniki gozdov so od leta 1956 do leta 1991 (35 let) plačevali prispevek v gozdni sklad ravno za potrebe gradnje in vzdrževanja gozdnih cest. Višina prispevka je bila določena v odstotku od prodajne cene hlodovine in se je gibala v povprečju okoli 11 %.

Op. št. (6): Prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-87/91, U-I-35/99, U-I-186/01, U-I- in ostale.

Op. št. (7): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-244/00. V tej zadevi je Ustavno sodišče zato razveljavilo določbi 37. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95) in 85. člena ZJC.

Op. št. (8): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-387/02 in ostale.

Op. št. (9): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-256/04. Op. št. (10): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 212/2013.