Jedro

Varstvo lastninske pravice na javni cesti, grajeni na zemljišču, ki je v zasebni lasti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: „Toženka je dolžna tožnikove nepremičnine parc. št. 642/2 (ID znak 852-674/2-0), parc. št. 679/5 (ID znak 852-679/5-0), parc. št. 679/6 (ID znak 852-679/6-0), parc. št. 679/8 (ID znak 852-679/8-0), parc. št. 700/6 (ID znak 852-700/6-0), parc. št. 701/12(ID znak 852-701/12-0), parc. št. 701/14 (ID znak 852-701/14-0), parc. št. 701/17 (ID znak 852-701/17-0) vse k.o. 852 G., po kateri poteka državna cesta RT 932, odsek 6924 S.G. – P., izročiti tožniku v neposredno posest ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine, zlasti s tem: - da je dolžna dopustiti tožniku nemoteno uporabo teh nepremičnin za potrebe gospodarjenja z gozdovi, zlasti spravilo lesa iz sosednjih gozdnih zemljišč in gospodarjenja s kmetijo; - da odstrani vso prometno opremo na ali ob cesti, zlasti ograjo, označbo državne ceste in druge prometne znake in se v bodoče vzdrži vsakršnih posegov v te nepremičnine; - da je dolžna dopustiti tožeči stranki postavitev table, da gre za gozdno cesto, katere uporaba je dopustna na lastno odgovornost uporabnika; vse v 15 dneh, pod izvršbo ter mu povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“ zavrne.

II. Tožnik mora v roku 15 dneh od dneva vročitve te sodbe povrniti toženki 927,50 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila ter 514,00 € pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnikove nepremičnine parc. št. 642/2 (ID znak ...), parc. št. 679/5 (ID znak ...), parc. št. 679/6 (ID znak ...), parc. št. 679/8 (ID znak ...), parc. št. 700/6 (ID znak ...), parc. št. 701/12 (ID znak ...), parc. št. 701/14 (ID znak ...), parc. št. 701/17 (ID znak ...) vse k.o. 852 G., po kateri poteka državna cesta RT 932, odsek 6924 S.G. – P., izročiti tožniku v neposredno posest ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine, zlasti s tem: - da je dolžna dopustiti tožniku nemoteno uporabo teh nepremičnin za potrebe gospodarjenja z gozdovi, zlasti spravilo lesa iz sosednjih gozdnih zemljišč in gospodarjenja s kmetijo; - da odstrani vso prometno opremo na ali ob cesti, zlasti ograjo, označbo državne ceste in druge prometne znake in se v bodoče vzdrži vsakršnih posegov v te nepremičnine; - da je dolžna dopustiti tožeči stranki postavitev table, da gre za gozdno cesto, katere uporaba je dopustna na lastno odgovornost uporabnika; vse v 15 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 1.184,74 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženka, zaradi razlogov iz 1., 2., in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pojasnjuje, zakaj je dajatveno povelje, kot ga je sodišče naložilo v točki I izreka sodbe, v nasprotju s 66. in drugimi členi Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), na podlagi katerega izvajanje kakršnekoli dejavnosti na cesti v njenem varovalnem pasu, možna le s soglasjem toženke in pod zakonsko določenimi pogoji. Sporna cesta je namreč kategorizirana kot državna, takšna določitev in kategorizacija cest pa je v skladu s 43. in 44. členom ZCes-1 v pristojnosti vlade Republike Slovenije, zato toženka ne more dopustiti tožnici nemotene uporabe njenih nepremičnin v sporni državni cesti za potrebe gospodarjenja z gozdovi, zlasti spravilo lesa iz sosednjih gozdnih zemljišč in gospodarjenja s kmetijo ter postavitve table z napisom, da gre za gozdno cesto. Nadalje pritožba navaja, da sodišče protispisno ugotavlja, da zoper tožnika ni bil izveden postopek razlastitve, kar ne drži, saj tega podatka v pravdnem spisu ni. Za zemljišča, ki so predmet obravnave je namreč v teku razlastitveni postopek na Upravni enoti S.G. št. 330-167/2011, na kar je toženka opozorila, razvidno pa je tudi iz dokazov na listovni št. A 19 in A 20. Z omenjenima ponudbo in pogodbo je bila izpolnjena predpostavka za vložitev zahteve za razlastitev. Zato sodišče prve stopnje v nasprotju z dokazi v 27. točki obrazložitve navaja, da zoper tožnika ni bil izveden postopek razlastitve. Če bi sodišče izvedlo s strani tožnika predlagan dokaz z izvedbo vpogleda v zemljiško knjigo, bi se lahko o tem dejstvu prepričalo. Pritožba pa prilaga tudi sklep Upravne enote S.G. z dne 2. 4. 2012 ter nove zemljiškoknjižne izpiske, vendar ne kot pritožbeno novoto temveč zgolj v dokaz upravičenosti svoje trditve o nepravilnem zaključku sodišča, da zoper tožnika ni bil uveden razlastitveni postopek. Nadalje pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v tem, da navedeni odsek državne ceste ni v celoti sestavljen iz zemljišč v lasti tožnika, ampak so na tem odseku tudi zemljišča v lasti Republike Slovenije in upravljanju Direkcije za ceste ter nato v nadaljevanju natančno navaja parc. št. teh zemljišč. Tudi iz tega razloga je sodišče naložilo toženki izpolnitev nemogoče in nezakonite obveznosti. Pritožba polemizira tudi s stališči sodišča v zvezi s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča in pri tem citira identično jedro obrazložitve, ki jih vsebuje več odločb Ustavnega sodišča, ki so bile predložene sodišču prve stopnje s strani tožnika. Pritožba navaja, da se do teh navedb, ki so za predmetno pravdo odločilnega pomena, sodišče ni opredelilo in tudi tega dela odločb Ustavnega sodišča ni omenilo. Prav tako se tudi ni opredelilo do 7. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v katerem je omenjena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-387/2 z dne 20. 5. 2004 in citira del besedila, ki je po mnenju pritožbe v predmetni zadevi odločilnega pomena. Bistvo te navedbe je, da tudi v primeru, če se ugotovi, da je javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, država zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. Tožba se ukvarja tudi z vprašanjem skrbnosti ravnanja tožnika v zvezi z vedenjem o tem ali je bila sporna cesta kategorizirana ali ne, in tudi v zvezi z domnevno neskrbnostjo pri prevzemu ceste s strani lokalne skupnosti. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Kot izhaja iz prikazanega obsega pritožbenega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Uporaba materialnega prava je vezana na tožbeni zahtevek in sodišče lahko odloča samo v njegovih mejah (2. člen ZPP). V predmetni zadevi tožnik zahteva varstvo njegove lastninske pravice na nepremičninah (vrnitev posesti) ter določena opustitvena in tudi storitvena dejanja toženke; v procesnem smislu gre za dajatveno tožbo, glede materialnopravne podlage, kar se tiče splošne stvarnopravne ureditve, pa deloma za vrnitveno (92. člen SPZ) in negatorno tožbo (99. člen SPZ). Posebnost predmetnega spora pa je, da so objekt njegovega varstva nepremičnine, ki sodijo v posebno pravno kategorijo, označeno s splošnim izrazom „javno dobro“, natančneje pa sodijo v pojem „grajeno javno dobro“. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku pravilno ugotovilo, da so predmetne nepremičnine bile del najprej občinske ceste in sicer že od leta 1983 (Soglasje Izvršnega sveta skupščine občine Slovenj Gradec k predlogu kategorizacije lokalnih cest v občini Slovenj Gradec z dne 15.2.1983; cesta je pridobila oznako LC6924); od leta 1998 pa so, na podlagi Uredba o kategorizaciji državnih cest (Ur. l. RS, št. 33/98) oznaka RT 932 S.G. – P. - postale del kategorizirane državne ceste in sicer kot regionalna cesta III. reda – turistična cesta (tč. 20., 21. in 22. obrazložitve sodbe).

7. V pravdnem postopku ni sporno, da je tožnik vpisan kot lastnik teh nepremičnin v zemljiško knjigo in da v zvezi s postopki kategorizacije niso bili izvedeni nobeni zemljiškoknjižni postopki, toženka pa ima „v posesti in upravljanju predmetno cesto“ (tč. 9. obrazložitve sodbe). Gre torej za enega izmed (premnogih?) primerov, ki sega v prehodno obdobje, iz katerega izvira neurejeno zemljiškoknjižno stanje javnih cest. Zakonodajalec je to stanje skušal odpraviti s sprejemom najprej Zakona o javnih cestah (Ur. list RS 27/97) z novelami, med njimi je pomembna ZJC-B, nato pa s sedaj veljavnim ZCes-1 ( Ur. list RS 109/10). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in kar poudarja tudi pritožba, je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo veliko odločitev; sprejelo je tudi odločbo, s katero je bil razveljavljen 85. člen ZJC in 137. člen ZZK/95, s katerim je skušal zakonodajalec, na poenostavljen način, doseči odpravo neurejenosti stanja v zemljiški knjigi prav v zvezi s cestami kot javnim dobrom.(1) Ustavno sodišče je v tej (in nato še v drugih odločbah)(2) zavzelo stališče: - da država ali občina, če je javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lastni, zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, če cesta izpolnjuje merila za njeno kategorizacijo; -vpis javnega dobra v zemljiško knjigo ni dopusten, če država ali občina pred tem zemljišča nista pridobili bodisi s pravnim poslom ali izvedenem razlastitvenem postopku.(3)

8. Za odločitev v predmetni zadevi pa niso bistvena ustavnopravna izhodišča, ki jih navaja sodišče prve stopnje in tudi pritožba. Prav tako ni odločilno, kar pritožba uveljavlja celo kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da zoper tožnika ne teče postopek razlastitve. Nepomembno je tudi, da je cestno telo sestavljeno tudi iz zemljišč, ki niso tožnikova last. Izhodišče presoje je nesporno dejstvo, da je cesta kategorizirana, torej so vsa zemljišča, ki so njen del, opredeljena kot javno dobro, sedaj na podlagi že omenjene Uredbe. Na ta dejstva bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravilno materialno pravo in sicer drugi odst. 123. člena Zces-1 (4), ki izrecno ohranja v veljavi 19. člen novele ZJC-B (5), slednji pa 61. člen ZJC (6). Ta zakonska materija je namenjena razreševanju primerov, kot je predmetni (razkorak med dejanskim in pravnim stanjem) in njen bistveni povzetek je moč strniti v razlago, da se vse do ureditve lastninskih razmerij na cestah, ki še zmeraj potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, ohranja nespremenjeno stanje. Tožnikova lastninska pravica, čeprav vknjižena v zemljiško knjigo, glede na njen objekt (zemljišče kategorizirano kot javna cesta), nima upravičenj, ki iz nje izhajajo (sedaj opredeljene v prvem odst. 37. člena SPZ). Posebna zakonska ureditev ima namreč prednost pred splošno in kot izhaja iz citiranih določb, je tožniku ostala le tako imenovana „gola lastninska pravica“. Tožnik zato ne uživa stvarnopravnega varstva, po nobeni izmed uvodoma navedenih stvarnopravnih tožb. Gre za vprašanje zakonske ureditve in ne podzakonskih aktov (omenjene Uredbe), glede vsebine katerih sodišča sicer niso vezana (exceptio illegalis). Upoštevanje ustavnih pravic tudi v postopkih, kot je predmetni, je izrecna ustavna zapoved (125. člen Ustave RS), vendar sodišče druge stopnje meni, da prikazana zakonska ureditev in razlaga sodišča druge stopnje ne posegajo v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine. Pri tem izhaja iz že opisanega dejanskega stanja, ki traja že nekaj desetletij ter iz namena javne ceste kot javnega dobra, ki omogoča neovirano uporabo vseh udeležencev v prometu, sodišče prve stopnje pa je z odločitvijo cesti odvzelo status javnega dobra, kar pa sploh ne sodi v pristojnost sodišč splošne pristojnosti. Kar se tiče tožnika, pa v obravnavanem primeru njegov pravni položaj ni brez pravnega varstva, saj lahko uporabi pravne institute odškodninskega prava.(7)

9. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Za pravilno uporabo materialnega prava sodišču druge stopnje namreč ni bilo potrebno poseči v dejansko stanje, saj odločilna dejstva, kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, med pravdnima strankama sploh niso bila sporna. Odločitev je zato lahko sprejelo na pritožbeni seji (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Zaradi pritožbenega uspeha je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o pravdnih stroških. Toženka je sedaj v pravdi uspela v celoti in ji mora tožnik povrniti priglašenih in v celoti priznanih 927,50 € stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje (154. in 165. člen ZPP). Toženka je zahtevala za primer zamude tudi plačilo zamudnih obresti. Ker je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v celoti in sedaj tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov, bo zamuda nastopila po preteku 15 dni, od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP). Toženka je uspela tudi v pritožbenem postopku in je upravičena do priglašenih in v celoti priznanih 514,00 €, vendar brezobrestno, ker ni zahtevala plačila zamudnih obresti v primeru zamude. Sodišče druge stopnje je tako določilo le izpolnitveni rok (313., 154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Odločba US U-I-224/00 z dne 9.5.2002. Op. št. (2): U-I-387/02 z dne 20.5.2004; U-I-100/03 z dne 7.4.2005. Op. št. (3): Podrobno o posegih ustavnega sodišča glej pri Krisper-Kramberger M., Lastninskopravni režim javnih cest – občinske javne ceste v praksi, Pid 7/2011. Op. št. (4): (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka ostanejo v veljavi določbe 5., 6., 47. in 48. točke prvega odstavka 14., prvega in drugega odstavka 11., 11.a, 11.b, 11.c, 75.a, 75.b, 75.c, 75.č, 75.d, 75.e člena, prve in tretje do desete alineje prvega, drugega in tretjega odstavka 77.a člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 57/08 - ZLDUVCP, 69/08 - ZCestV, 42/09 in 109/09) ter 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05).

Op. št. (5): (8) Določbe 61. člena zakona se uporabljajo ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih teče obstoječa javna cesta iz prvega odstavka tega člena.

Op. št. (6): Na tem mestu se citira zgolj prvi odstavek tega člena: „(1) Prepovedano je trajno ali začasno zasesti državno cesto ali njen del ter izvajati ali opustiti kakršna koli dela na cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali ogrožati, ovirati ali zmanjševati varnost prometa na njej. Prav tako je prepovedano na zemljiščih ali na objektih ob cesti izvajati ali opustiti kakršna koli dela ali karkoli nameščati, kar bi utegnilo škodovati cesti ali ogrožati, ovirati ali zmanjševati varnost prometa na njej.“ Op. št. (7): Podrobneje v Krisper-Kramberger ter Debelak M., Neustavno stanje na kategoriziranih občinskih cestah, PP št. 5/2012.