Jedro

Vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se vroča osebno. Tožena stranka je po vročevalcu tožnici pustila obvestilo, iz katerega je razvidno, da bi lahko poštno pošiljko, ki je vsebovala vabilo na zagovor, prevzela pri delodajalcu v roku 15 dni. Ker ji je še pred potekom tega roka, torej še preden bi prišlo do fikcije vročitve, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni ravnala zakonito, saj ni mogoče šteti, da je tožnici omogočila zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 1. 2008 nezakonita in se razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 1. 2008, ampak je trajalo do 20. 5. 2008 (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe za dokumentacijo in reparticijo mehaničnih pravic z dne 1. 8. 2005 od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 20. 5. 2008, vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, vplačati ustrezne davke in prispevke in izplačati pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto znesek regresa v znesku 221,67 EUR, poravnati pripadajoči davek ter izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo (za plačilo davka od zneska 221,67 EUR in zamudnih obresti od tega davka za čas od 6. 6. 2008 do plačila ter zamudnih obresti od neto zneska za čas od 6. 6. 2008 do 1. 7. 2008) (4. točka). Sodišče je prisodilo tožnici denarno odškodnino v višini 5.293,71 EUR (5. točka). Toženi stranki je tudi naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.026,95 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (6. točka).

Tožena stranka je vložila zoper sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Tožena stranka je posebej uveljavljala tudi bistvene kršitve pravil postopka iz 1. odstavka in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnici ni bila vročena pisna obdolžitev, niti ji ni bil omogočen zagovor. Po določilih Zakona o delovnih razmerjih je delodajalec dolžan delavcu omogočiti zagovor in tako je tožena stranka tudi storila. Tožnica je bila v času postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu, zato ji je tožena stranka poskušala vročiti vabilo na zagovor in obdolžitev po vročevalcu, da je pismo poskušal vročiti tožnici na naslovu stalnega bivališča, vročitev je bila poskušana dne 27. 12. 2007 dvakrat, dne 28. 12. 2007 dvakrat ter dne 29. 12. 2007 enkrat. Vročevalec je tudi pustil obvestilo o pošiljki. Ker je bila tožnica v bolniškem staležu in vseskozi nedosegljiva za vročitev pisanja, je bila opravljena poizvedba pri njeni lečeči zdravnici glede načina koriščenja bolniškega staleža, le-ta pa je pojasnila, da je tožnici omogočila krajše sprehode. Krajši sprehodi pa več niso večdnevna odsotnost. Tako je bil tožnici skladno z določili 2. odstavka 83. člena ZDR omogočen zagovor, ki bi ga lahko podala dne 4. 1. 2008 pri toženi stranki. Pravica delavca, da se zagovarjajo razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. Še manj pa je verjetno, da jo je moč izkoriščati na način, kot je to dopustilo sodišče v konkretnem primeru. Tožena stranka je utemeljeno štela, da se tožnica nahaja na naslovu stalnega prebivališča, saj je koristila bolniški stalež. Tudi po poizvedovanju pri njeni lečeči zdravnici je bila tožena stranka še bolj prepričana v to dejstvo, saj je imela tožnica v času bolniškega staleža dovoljene le krajše sprehode. Glede na dejstvo, da je delodajalec poskušal storiti vse, da bi delavki omogočil zagovor, čemur pa se je delavka spretno izogibala, obstajajo resni in utemeljeni razlogi, da se delavka namerno ni odzvala povabilu na zagovor, zaradi česar je izredna odpoved podana ne da bi delavka izkoristila zakonsko možnost v svoj bran. Tožničina mama je tudi poštno pošiljko pustila na stopnicah, kjer vsi odlagajo pošto. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da vročitev ni bila pravilno opravljena, sodišče pa tako tudi ni izvajalo dokazov, kar pomeni kršitev zlasti 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično navedenemu pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno kršitev, dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je pravilno uporabilo zakonska določila ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje iz razlogov v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za razveljavitev izredne odpovedi podane tožnici dne 4. 1. 2008 in posledično navedenemu ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 20. 5. 2008 ter posledično priznalo tudi izplačilo regresa za letni dopust v višini 221,67 EUR ter priznalo denarno odškodnino v višini 5.293,71 EUR iz naslova plačila odškodnine po določilih 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.). Ugotoviti je, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 111. člena ZDR, pri čemer je tožnico vabila na zagovor z dne 4. 1. 2008. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožnica v tem času upravičeno zadržana z dela, saj je bila v tem času v bolniškem staležu od 12. 12. 2007 do 31. 12. 2007. Tožnica je pojasnila, da ni prejela obdolžitve in vabila na zagovor, pri čemer pa je tožena stranka pojasnjevala, da je tožnici poskušala vročiti vabilo na zagovor po vročevalcu, kar pa jim ni uspelo.

Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je bil tožnici skladno z določili 2. odstavka 83. člena ZDR omogočen zagovor, ki bi ga lahko podala dne 4. 1. 2008 pri toženi stranki in to iz razloga, ker iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka poskušala vročiti pismo tožnici na naslovu njenega stalnega bivališča in to dne 27. 12. 2007 dvakrat, dne 28. 12. 2007 dvakrat in dne 19. 12. 2007 enkrat, pri čemer je tudi vročevalec pustil obvestilo o pošiljki. Po stališču tožene stranke, bi morala tožnica, ker je bila v bolniškem staležu, v tem času doma in je le njena krivda, da ni prevzela poštne pošiljke. Pritožbeno sodišče se ob navedenem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice iz razloga, ker tožnici ni bila vročena pisna obdolžitev in ji tudi ni bil omogočen zagovor, saj 2. odstavek 83. člena ZDR določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tretji odstavek 83. člena ZDR pa določa, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delavec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR.

87. člen ZDR ureja vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi. Redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Tretji odstavek 87. člena ZDR pa določa, da redno ali izredni odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka oziroma vročevalec pustil obvestilo tožnici, da lahko pošiljko prevzame pri pošiljatelju (toženi stranki) v 15-ih dneh, šteto od 31. 12. 2000 dalje, kot to izrecno izhaja iz fotokopije obvestila pri osebnem vročanju (priloga B12). Torej bi tožnica lahko prevzela poštno pošiljko pri delodajalcu v 15-ih dneh od 31. 12. 2007, v kolikor pa je ne bi prejela, bi se vročitev štela za opravljeno dne 31. 12. 2007. Toda še preden bi prišlo do fikcije vročitve, je tožena stranka tožnici dejansko že dne 4. 1. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar posledično pomeni, da tožnica ni prejela pisne obdolžitve in ji ni bil omogočen zagovor in tudi ne podani pogoji iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožena stranka je kot že navedeno sama v obvestilu o osebnem vročanju navedla, da tožnica lahko dvigne pošiljko v 15 dneh šteto od 31. 12. 2007. Zaradi navedenega je sodišče utemeljeno tožbenemu zahtevku v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in iz navedenega izhajajočimi tožbenimi zahtevki.

Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo sorazmerni del regresa za letni dopust na podlagi 131. in 162. člena ZDR v višini 4/12, kar znaša 221,67 EUR bruto ter od tega plačilo akontacije davka in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila.

Ugotoviti je tudi, da je sodišče tožnici tudi utemeljeno priznalo odškodnino po določilih 1. odstavka 118. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, pri delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče tožnici priznalo tri njene plače v obdobju od oktobra do decembra 2007 v višini 5.293,71 EUR, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je le-ta primerna, saj zakon dopušča možnost priznanja odškodnine do višine skupaj 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki določa, da v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.