Jedro

Revizija ne izpodbija zaključkov sodišča druge stopnje v zvezi s tolmačenjem tako imenovanega administrativnega staleža v povezavi z določbo 244. člena POZZ. Revidentka v reviziji v ničemer ne napade pravne presoje sodišča druge stopnje o tem vprašanju, pa čeprav je bila (mimo vprašanja zavrženja tožbe ali zavrnitve zahtevka) presoja pritožbenega sodišča o tem eden od odločilnih razlogov za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o nepriznanju začasne zadržanosti od dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb toženke z dne 11. 6. 2013 in 12. 7. 2013 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica začasno zadržana od dela tudi od 16. 5. 2013 do 2. 6. 2013 (II. točka izreka), zavrglo tožbo v delu, s katero tožnica zahteva odpravo odločbe z dne 21. 5. 2013 (III. točka izreka), zavrglo tožbeni zahtevek (1) za priznanje začasne zadržanosti od dela za 3. 6. 2013 (IV. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (V. točka izreka) (2).

2. Zavrženje tožbe v zvezi z zahtevkom za odpravo odločbe toženke z dne 21. 5. 2013 je posledica ugotovitve, da se tožnica zoper to odločbo ni pritožila in temelji na določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). Zavrženje tožbe v delu, v katerem je zahtevala priznanje bolniškega staleža dne 3. 6. 2013, je posledica ugotovitve, da je tožnica tega dne šla v službo in torej ni bila odsotna z dela. Zavrnitev zahtevka za odpravo odločb tožene stranke z dne 11. 6. 2013 in 12. 7. 2013 temelji na tem, da sta odločbi pravilni in zakoniti glede na ugotovljeno dejansko stanje; sodišče ni ugotovilo, da je bila tožnica nezmožna za delo. Razlog za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 16. 5. do 2. 6. 2013 temelji na presoji sodišča, da je bila tožnica upravičena do tako imenovanega administrativnega staleža. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na odločitev v II. in V. točki izreka spremenilo tako, da je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezmožnosti za delo od 16. 5. do 3. 6. 2013, ter odločilo, da stranki trpita svoje stroške postopka, tožnica pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (3).

4. Pritožbeno sodišče se je oprlo na določbo 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (nadaljevanju POZZ - Ur. l. RS, št. 30/2003), ki pride v poštev v primerih, ko osebni zdravnik zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katerega je imenovani zdravnik oziroma komisija ugotovila, da začasna zadržanost od dela zaradi iste bolezni ni več utemeljena, ugotovi začasno zadržanost od dela, imenovani zdravnik pa se s takšno ugotovitvijo ne strinja. Samo v takem primeru velja ugotovitev imenovanega zdravnika za naprej. V tej zadevi ni prišlo do tega, saj osebni zdravnik tožnice ni odločil o začasni zadržanosti od dela. Sodišče prve stopnje naj bi tudi prezrlo, da je bilo o tem, da je tožnica zmožna za delo od 16. 5. 2013, pravnomočno odločeno s strani toženke z odločbo imenovanega zdravnika z dne 23. 4. 2013 in z odločbo z dne 21. 5. 2013. Zato je pritožbeno sodišče tožbo v tem delu zavrglo.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prereka presojo sodišča druge stopnje glede pravnomočnosti odločbe z dne 21. 5. 2013, saj v takem primeru imenovani zdravnik ne bi smel odločati meritorno z odločbo s kasnejšim datumom (11. 6. 2013), temveč bi moral predlog osebnega zdravnika za ugotovitev nadaljnje začasne nezmožnosti zavreči. Takoj ko je bilo o zadevi odločeno meritorno, ima tožnica pravico vložiti pravno sredstvo. Že dejstvo, da je imenovani zdravnik odločil dvakrat, kaže na to, da se je zavedal, da je bila prvotna odločitev napačna. Odločitev sodišča posega v tožničine ustavne pravice. Pritožbeno sodišče je s spremembo prvostopenjske sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je tožnici odvzelo možnost pravnega sredstva zoper odločbo z dne 11. 6. 2013; v tej odločbi je to možnost imela in se jo je tudi poslužila. Za postopek je bistveno, da je pri toženki prišlo do zamikov pri odločanju in se je odločba z dne 11. 6. 2013 glasila na obdobje praktično en mesec nazaj. Pritožbeno sodišče naj bi odločilo preko pritožbe toženke. Tožnica na koncu ponovi navedbe, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker je poseglo v meritorno odločbo tožene stranke z dne 11. 6. 2013, zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo njene ustavne pravice.

6. V odgovoru na revizijo toženka predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je že sama predlagala, da se tožbeni zahtevek (pravilno tožba) v zvezi z odločbo z dne 21. 5. 2013 zavrže. Sodišče prve stopnje je s priznanjem administrativnega staleža tožnici poseglo v dve pravnomočni odločbi, ki ju s tožbo ni mogoče izpodbijati.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Kot navedeno že v opombi št. 3 ima izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje naravo sklepa (s katerim se je postopek končal) in ne sodbe. Zato je tudi revizijsko sodišče odločilo s sklepom.

9. Tožnica se v reviziji sklicuje na vse revizijske razloge. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka pa v nadaljevanju konkretizira le očitek, da naj bi ji sodišče odvzelo „možnost pravnega sredstva zoper odločbo z dne 11. 6. 2013.“ V zvezi s tem spregleda, da je bil njen zahtevek za odpravo te odločbe (in v zvezi s tem odločbe z dne 12. 7. 2013) zavrnjen že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnica pa odločbe sodišča prve stopnje ni izpodbijala. Tako je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka (točka I. izreka sodbe sodišča prve stopnje) postala pravnomočna že s potekom pritožbenega roka zoper takšno odločitev. Tudi sicer je pritožbeno sodišče pravilno odločalo o pritožbi toženke, ki je izpodbijala le odločitev v delu, v katerem je bila neuspešna (II. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zato nikakor ne držijo revizijske navedbe, da je bila z odločitvijo pritožbenega sodišča tožnici odvzeta pravica do pravnega sredstva zoper odločbo z dne 11. 6. 2013, oziroma (kot tožnica tudi navaja) da naj bi s takšno odločitvijo pritožbeno sodišče „poseglo v meritorno odločbo toženke z dne 11. 6. 2013.“

10. V zvezi z materialnopravno presojo revizija izhaja iz tega, da odločbi toženke z dne 23. 4. 2013 in 21. 5. 2013 nista postali pravnomočni, vendar v nadaljevanju tega očitka ne poveže s tem, da naj bi pritožbeno sodišče napačno odločilo o zavrženju, namesto zavrnitvi zahtevka, ne izpodbija pa niti zaključkov sodišča druge stopnje v zvezi s tolmačenjem tako imenovanega administrativnega staleža v povezavi z določbo 244. člena POZZ. Revidentka v reviziji v ničemer ne napade pravne presoje sodišča druge stopnje o tem vprašanju, pa čeprav je bila (mimo vprašanja zavrženja tožbe ali zavrnitve zahtevka) presoja pritožbenega sodišča o tem eden od odločilnih razlogov za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o nepriznanju začasne zadržanosti od dela tudi od 16. 5. 2013 do 2. 6. 2013. 11. Glede na določbo prvega odstavka 371. člena ZPP, ki začrta preizkus revizijskega sodišča v mejah navedenih revizijskih razlogov, revizijsko sodišče izven razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica, ni moglo presojati izpodbijane odločitve. Zato in v skladu s 378. členom ZPP je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Pravilno tožbo.

Op. št. (2): Sodišče je odločilo s sodbo, čeprav bi (glede na odločitev o delnem zavrženju tožbe) moralo odločiti s sodbo in sklepom.

Op. št. (3): Sodišče druge stopnje je odločilo s sodbo, čeprav je spremenilo (?) sodbo sodišča prve stopnje in zavrglo del tožničine tožbe. Takšna odločitev ne more predstavljati sodbe, temveč sklep. S takšno odločitvijo je poseglo tudi v zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za nezmožnost za delo od 3. 6. 2013, čeprav ta ni bil predmet pritožbe, sicer pa je tožbo v tem delu zavrglo že sodišče prve stopnje.