Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
V obravnavani zadevi revident trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije ni izpolnil, saj v reviziji pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način, temveč je uveljavljal le revizijske razloge, s katerimi je mogoče izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje. Zato uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
2. Revizija ni dovoljena.
3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, št. DT 499-29-318/2010 z dne 15. 11. 2012, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Rokometnega kluba ... (v nadaljevanju RK) in odpravila sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, št. DT 42914-25/2009-16 (0302-02) z dne 31. 5. 2010, in navedenemu davčnemu uradu naložila, da pritožniku povrne stroške pritožbenega postopka. Z odpravljeno odločbo je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku davčne izvršbe revidentovega davčnega dolga v skupni višini 22.853,81 EUR in stroškov davčne izvršbe v višini 20,86 EUR v I. točki izreka ugotovil, da je na dan 5. 2. 2009 obstajala terjatev dolžnika (revidenta) do RK v višini 21.395,37 EUR ter da na dan 5. 2. 2009 nasprotna terjatev dolžnikovega dolžnika RK do dolžnika (revidenta) po odločbi o denarni kazni z dne 2. 12. 2008, ki jo je v pobot uveljavljal dolžnikov dolžnik, še ni zapadla, zato pogoji za pobot medsebojnih obveznosti dolžnika in dolžnikovega dolžnika na dan 5. 2. 2009 niso bili izpolnjeni. V II. točki izreka odpravljene odločbe je prvostopenjski davčni organ odločil, da se ponovni rubež revidentove terjatve do RK v višini 21.395,37 EUR ne opravi, ker je bila terjatev od dolžnikovega dolžnika (RK) dne 5. 3. 2010 že v celoti izterjana.
4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.
5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.
6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.
7. V prejšnji točki opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident ni izpolnil. Spornega vprašanja v reviziji ni izpostavil, pač pa je zgolj povzel zakonski tekst 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navedel, „da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sicer ni kršilo uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča iz zadeve X Ips 370/2011 z dne 13. 9. 2012 glede reševanja predhodnega vprašanja obstoja pogojev za pobot terjatve, vendar pa odločitev nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 410/2012 z dne 4. 7. 2013, po katerem je predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti rubeža denarne terjatve in ugovora pobota obstoj pogojev za pobot.“
8. Iz teh navedb pa ne izhaja, katero je po vsebini te zadeve pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, oziroma glede katerega naj bi odločitev sodišča prve stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Če revident meni, da odločitev sodišča v obravnavani zadevi odstopa od odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 410/2012 z dne 4. 7. 2013, ker naj bi sodišče prve stopnje ne presojalo izpolnjevanja pogojev za pobot terjatev kot predhodnega vprašanja, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za tako situacijo. Sodišče prve stopnje se je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do rešitve navedenega predhodnega vprašanja. (Ne)pravilnost opredelitve sodišča prve stopnje glede rešitve predhodnega vprašanja, na katero z revizijskimi ugovori meri revident, pa je stvar vsebinske presoje revizije, če bi bila ta dovoljena.
9. Določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije, in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe Upravnega sodišča. Iz narave pravnega sredstva, še posebej ker gre za izredno, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavo (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009). Restriktiven pristop pri presoji izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije je utemeljen tudi s pomenom instituta pravnomočnosti, katerega pomen poudarja tudi Ustava (158. člen), zato je v pravnomočne sodne odločbe mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008).(1)
10. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na revidentovi strani, ta pa tega bremena ni izpolnil, temveč je v reviziji uveljavljal le revizijske razloge, s katerimi je mogoče izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni.
11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
(1) Prim. sklep VSRS X Ips 170/2014 z dne 15. 5. 2014.