Jedro

Pogoji za pobot so se v konkretnem primeru stekli pred izdajo sklepa o izvršbi. In ker po določbah OZ s pobotom obveznost preneha, to v dani situaciji pomeni, da je obveznost dolžnikovega dolžnika prenehala (s pobotom) pred rubežem in da je zato podana podlaga za ugovor stranke z interesom kot dolžnikovega dolžnika, da dolžniku – tožniku, ni dolžan iz 174. člena ZDavP-2 ter za upoštevanje tega ugovora v postopku davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance je kot drugostopni organ z izpodbijano odločbo pritožbi dolžnikovega dolžnika A. ugodilo in sklep Davčnega urada Brežice št. DT 42914-25/2009-16 (0302-02) z dne 31. 5. 2010 v točkah I in II odpravilo ter Davčnemu uradu naložilo, da pritožniku povrne stroške pritožbenega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni davčni organ v ponovnem postopku davčne izvršbe, ki ga je začel zoper tožnika kot dolžnika zaradi izterjave davčnega dolga, ugotovil, da je na dan 5. 2. 2009 obstajala terjatev tožnika do A. po treh računih v skupni višini 21 395,37 EUR in da na dan 5. 2. 2009 nasprotna terjatev dolžnikovega dolžnika (A.), ki jo je le-ta uveljavljal v pobot, še ni zapadla ter da zato pogoji za pobot niso bili izpolnjeni (I. točka izreka). Ponovni rubež v višini 21 395,37 EUR pa se ne opravi, ker je bila terjatev od dolžnikovega dolžnika (A.) v celoti izterjana na podlagi prvega sklepa o izvršbi z dne 5. 3. 2010 (II. točka izreka), v tem postopku pa posebni stroški niso nastali (III. točka izreka). V obrazložitvi sklepa se namreč ugotavlja, da A. kot dolžnikov dolžnik v postopku pred davčnim organom ni uspel dokazati, da je njegova terjatev do tožnika po odločbi o denarni kazni z dne 2. 12. 2008 zapadla pred tem, ko je bil opravljen rubež terjatve po sklepu z dne 3. 2. 2009, saj iz povratnice, ki jo je predložil kot dokaz o vročitvi odločbe, izhaja, da je pisanje v imenu tožnika sprejel njegov oče, medtem ko dokazil o tem, kdaj je bil z odločbo seznanjen tožnik, ki trdi, da odločbe ni prejel, dolžnikov dolžnik ni predložil. Z ozirom na navedeno vsebino sklepa in pritožbe pritožbeni organ ugotavlja, da je sporna vročitev odločbe z dne 2. 12. 2008 ter posledično pobot terjatev, ki jih ima davčni dolžnik, to je tožnik, do pritožnika – A. V tej zvezi pa pritožbeni organ drugače kot prvostopni organ meni, da je vročitev odločbe z dne 2. 12. 2008 tožniku izkazana s predloženo povratnico. Ker ne gre za odločbo, ki bi bila izdana v upravni zadevi, je treba upoštevati določbe Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-1), po teh določbah pa je bila vročitev opravljena pravilno, tožnik pa tudi ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo takrat vročeno kaj drugega in ne zadevna odločba. Pobot je dolžnikov dolžnik – A. uveljavljal že v ugovoru zoper sklep z dne 3. 2. 2009. In ker je terjatev A. iz odločbe z dne 2. 12. 2008, ki je bila (pravilno) vročena dne 11. 1. 2009, zapadla pred izdajo sklepa o izvršbi (z dne 3. 2. 2009), pritožbeni organ ugotavlja, da je prišlo do pobota obveznosti po računih s terjatvijo po odločbi in da je zato odpadel razlog za izvršbo. Zato je izpodbijani sklep o izvršbi odpravil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev strokov postopka. V tožbi ugovarja uporabi določb 311. in 312. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na vprašanje pobota. Ne strinja se s stališčem pritožbenega organa, da lahko poda dolžnik pobotno izjavo tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Meni, da sklicevanje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1010/2010 ni ustrezno, ker navedenega stališča ne vsebuje in je zato ni mogoče uporabiti v tem postopku. Navaja, da je za odločitev bistveno, kdaj nastane pobot. Tudi če je bila odločba o denarni kazni zakonito vročena, ker naj bi bila dne 10. 1. 2009 vročena očetu, pa na dan 3. 2. 2009 in na dan 5. 2. 2009, ko je prvostopni davčni organ vročal A. sklep z dne 3. 2. 2009, pobot še sploh ni nastal. Terjatev ni bila pobotana niti 5. 2. 2009, ko je bil sklep vročen A. in ko je bila zarubljena terjatev tožnika do njegovega dolžnika iz naslova računov. A. je kot dolžnikov dolžnik vložil ugovor zadnji dan ugovornega roka, to je 13. 2. 2009 ter odreagiral šele po prejemu navedenega sklepa s tem, da je kot dokaz predložil obvestilo o medsebojni kompenzaciji. Obvestilo nima datuma, nanaša se na dan 1. 2. 2009, poslano pa naj bi bilo po pošti 11. 2. 2009. Iz povratnice je razvidno, da je bila pošiljka vročena 20. 2. 2009, pri čemer je tožnik že davčnemu organu pojasnil, da ne prepozna podpisa svojih družinskih članov ter da se to lahko preveri z grafološko ekspertizo. Pa tudi če je bilo obvestilo o pobotu vročeno dne 20. 2. 2009, je glede na pravilno uporabo 312. člena OZ šteti, da je pobot nastal šele z dnem 20. 2. 2009, saj pobot ne nastane avtomatično, temveč šele z enostransko izjavo dolžnika in hkrati upnika, ki jo naslovi na nasprotno stranko. Za obstoj pobota je torej poleg izpolnjenih pogojev potrebna še notifikacija po 312. členu OZ, ko pobot začne učinkovati. Izjava o pobotu je bila tako dana prepozno in to v ugovoru zoper sklep, ki je bil naslovljen na prvostopni davčni organ in ne na tožnika. Šele izjava, naslovljena na tožnika, bi imela pravni učinek, tako pa ne prinaša pravnih učinkov pobotnega ugovora v razmerju med tožnikom in A. Zato je bila po mnenju tožnika odločitev organa prve stopnje pravilna, medtem ko je izpodbijana odločba pravno zmotna in krši določbe 311. in 312. člena OZ ter pravne učinke zarubljene terjatve po določbah davčne izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

A. kot stranka z interesom prereka tožbene navedbe ter v zvezi s spornim vprašanjem pobota navaja, da zakon ne določa načina izjave. Iz komentarja OZ izhaja, da je izjava neformalna in da se lahko da sodno ali izvensodno. Iz sodbe Cp 1010/2010 pa, da lahko dolžnik v pravdi kadarkoli uveljavlja v pobot nasprotno terjatev, čeprav pobota prej upniku ni notificiral. Smiselno enako velja v davčnem postopku. Stranka z interesom je v davčnem postopku dala ugovor na odločbo (pravilno: sklep) o rubežu terjatve tožnika do stranke z interesom. Ker sta bila oba stranki v davčnem postopku, je bil pobotni ugovor v tem postopku skladen s 312. členom OZ, saj je bil tožnik o ugovoru obveščen v davčnem postopku in je pobot nastal, ko so se zanj stekli pogoji. Bistven za veljavnost pobotnega ugovora je zato obstoj nasprotne terjatve. Terjatvi oziroma obveznosti iz naslova denarne kazni pa tožnik ne ugovarja, niti ni uveljavil pravnih sredstev zoper odločbo. S tem torej tožnik posredno nasprotno terjatev priznava, pobotni ugovor je veljaven, stranka z interesom pa posledično nima niti ni imela nobene obveznosti, ki bi bila lahko predmet rubeža v postopku davčne izvršbe. Zato stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, ponavlja tožbene ugovore in vztraja pri tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V postopku s tožbo tožnik ne ugovarja, vsaj ne izrecno, ugotovitvi pritožbenega organa, da je bila odločba o denarni kazni tožniku pravilno vročena ter da je z ozirom na datum vročitve in paricijski rok obveznost iz odločbe zapadla v plačilo pred izdajo sklepa o izvršbi in s tem pred rubežem, ki je bil opravljen z izdajo sklepa. Kolikor ostaja odločitev v tem pogledu sporna, pa sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane odločbe pravilni ter skladni s podatki spisov in se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge izpodbijane odločbe v tem delu samo sklicuje.

Splošni pogoji za pobot in s tem za prenehanje obveznosti, ki je predmet rubeža (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev), so tako v obravnavanem primeru izpolnjeni. Sporna ostaja notifikacija, ki je z ozirom na 312. člen OZ za pobot nedvomno potrebna, tako kot to pravilno poudarja tožnik v tožbi. Nima pa prav, ko trdi, da nastane pobot šele takrat, ko je opravljena notifikacija. V skladu z drugim odstavkom 312. člena OZ se po tem, ko je dana izjava o pobotu, šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Pogoji pa so se v konkretnem primeru stekli z zapadlostjo obveznosti po odločbi o denarni kazni in torej pred izdajo sklepa o izvršbi in ne po njegovi izdaji, kot se navaja v tožbi. In ker po določbah OZ s pobotom obveznost preneha, to v dani situaciji pomeni, da je obveznost stranke z interesom - dolžnikovega dolžnika (A.) prenehala (s pobotom) pred rubežem in da je zato podana podlaga za ugovor stranke z interesom kot dolžnikovega dolžnika, da dolžniku – tožniku ni dolžan, iz 174. člena ZDavP-2 ter za upoštevanje tega ugovora v postopku davčne izvršbe. To pa pomeni, da nima prav tožnik, ko trdi, da so bile z izpodbijano odločbo kršene določbe 311. in 312. člena OZ ter pravni učinki zarubljene terjatve po določbah davčne izvršbe.

O tem, kdaj se lahko opravi notifikacija, zakon (OZ) nima posebnih določb, je pa mogoče iz pomena notifikacije oziroma njene opredelitve kot enostranske izjave volje ene od strank, za katero ni predpisana nobena oblika, in še zlasti glede na vsebino 317. člena OZ, ki (na način negativne opredelitve) dopušča, da dolžnik uveljavlja v pobot tudi v primeru, ko je nekdo tretji že segel z rubežem na upnikovo terjatev proti njemu, mogoče zaključiti, da se lahko izjava da in s tem doseže prenehanje medsebojnih obveznosti tudi v primeru, ko je terjatev že zarubljena, seveda pod pogojem, da je zapadla pred tem, ko je bil opravljen rubež. Določba 317. člena namreč na ta način uveljavlja načelo, da naj ne trpi škodnih posledic tisti, ki ni dal pobotne izjave takoj, ko je to mogoče. In ker je dolžnik zarubljene terjatve o rubežu obveščen z vročitvijo sklepa o izvršbi, lahko tudi še takrat ustrezno ukrepa ter nastali situaciji prilagodi svoje ravnanje, tako kot je to storila stranka z interesom kot dolžnikov dolžnik v konkretnem primeru s tem, ko je izjavo podala (najkasneje) v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankami nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.