Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi delno spremeni, tako da spremenjena glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 38.589,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 35.421,00 EUR od 5. 7. 2009 dalje do plačila, - 1.986,60 EUR od 5. 7. 2009 dalje do plačila, - 1.096,80 EUR od 16. 9. 2008 dalje do plačila, - 85,20 EUR od 25. 9. 2008 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 33.000,00 EUR od 5. 7. 2009 do 2.12.2009. II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 227.910,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 227.079,00 EUR od 5. 7. 2009 dalje do plačila, - od 202,00 EUR od 20. 7. 2008 dalje do plačila, - od 216,24 EUR od 30. 4. 2009 dalje do plačila, - od 2.400,00 EUR od 1. 6. 2009 do 4. 7. 2009, - od 413,40 EUR od 5. 7. 2009 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.333,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.“ Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 158,52 EUR stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil poškodovan v prometni nezgodi 27. 5. 2008, za katero je podana odškodninska obveznost toženke, s sodbo z dne 26. 2. 2013 prisodilo 24.907,60 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.921,00 EUR od 5. 7. 2009 dalje do plačila, od 1.986,60 EUR od 5. 7. 2009 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 33.000,00 EUR od 5. 7. 2009 do 2. 12. 2009. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 241.592,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v točki II izreka sodbe, pa je zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 93,97 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. S sklepom z dne 8. 4. 2013 je sodbo popravilo, tako da je v tretjem odstavku izreka sodbe in v obrazložitvi na 24 strani znesek stroškov 93,97 EUR nadomestilo z zneskom 314,19 EUR. Pri navedbi popravljenega izreka sodbe pa je ponovno storilo napako, ki jo je nato odpravilo s sklepom z dne 15. 4. 2013. Odločilo je, da se sklep v sedmi vrstici izreka oziroma sodba v III. točki izreka tako popravi, da se za besedama v višini 93,97 EUR nadomesti s številko 314,19 EUR. Po navodilu višjega sodišča pa je okrožno sodišče dne 25. 11. 2013 izdalo še tretji popravni sklep, v katerem je popravilo sodbo v 20. točki na 19 strani obrazložitve, tako kot izhaja iz izreka popravnega sklepa.

Ker je sodišče stopnje predlogu tožene stranke za izdajo popravnega sklepa, vloženem skupaj s pritožbo zoper sodbo, ugodilo, pritožbeno sodišče povzema samo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sodbo z dne 26. 2. 2013. Tožena stranka se je pritožila zoper prisojeni znesek iz naslova nematerialne škode v višini 10.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenega zneska od 5. 7. 2009 dalje do plačila. Pritožbo vlaga iz razloga zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče dosodilo previsoko odškodnino. Sodišče ni dovolj kritično povzelo navajanj tožnika na naroku in je v nezadostni meri upoštevalo že izoblikovano sodno prakso za podobne utrpele poškodbe, kot jih je utrpel tožnik. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem predstavlja primerno in pravično odškodnino znesek 16.000,00 EUR, dodatno prisojenih 4.000,00 EUR pa je neutemeljenih. Prav tako je previsoko odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primerno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 29.000,00 EUR. Sodišče je premalo upoštevalo oceno, da je kolčna proteza lepo vgrajena in da je njen položaj dober. Pacienti z vgrajeno kolčno protezo so še vedno sposobni opravljati delo, pri katerem ni preveč hoje; da je tožnik delazmožen pa izhaja tudi iz ugotovitve invalidske komisije prve stopnje. Tožnikova hoja je danes šepajoča, občasno ob pomoči palice, tožnik pa je onemogočen le pri hoji na daljše razdalje po neravnem terenu, po stopnicah. Toženka meni, da je, upoštevaje tožnikovo starost, prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Sodišče je nekritično do izpovedbe tožnika, ki je nesporno prizadet zaradi poškodb in njenih posledic. Glede na objektivno ugotovljene posledice oziroma zmanjšanje življenjske aktivnosti, je ob upoštevanju odškodnin, ki se presojajo v podobnih primerih, dosojena odškodnina previsoka. Tožena stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe. Pritožuje se zoper višino prisojene premoženjske škode in višino prisojene nepremoženjske odškodnine. Za slednjo trdi, da je glede na intenzivnost nezgode in na hude posledice, ki jih je utrpel, ter glede na sodno prakso, absolutno prenizka in bistveno odstopa od primerljive sodne prakse. Meni, da bi moralo sodišče iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 113.000,00 EUR in ne le 20.000,00 EUR, za prestani strah pa vseh zahtevanih 12.500,00 EUR in ne le 2.500,00 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnik izpostavlja mnenje izvedenke, da je bil psihični šok še povečan, saj ga je tožnik doživel v čustveno tesno povezani skupini, saj je bila v škodnem dogodku prizadeta vsa družina, kar je jasno in čustveno izpovedal tudi na obravnavi. Glede na ugotovljeni primarni in sekundarni strah, ki sta bila v določenih obdobjih celo zelo hude intenzitete, ter ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom meni, je vsekakor upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Kakor tudi, da je upravičen tudi do odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku 164.000,00 EUR. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izvedenkinih jasnih ugotovitev glede hudega obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi težav na psihičnem področju, ki so posledica nesreče, premajhno težo pa je dalo tudi jasni in prepričljivi tožnikovi izpovedbi in hudim omejitvam na vseh področjih življenja, ki so ga prizadele zaradi posledic poškodbe. Sodišče je tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti dalo premajhno težo izvedenskemu mnenju izvedenke psihiatrinje, kakor tudi jasni in prepričljivi izpovedbi tožnika, pri čemer je prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR, glede na velik obseg skaženosti, občutno prenizka. Neutemeljeno je zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in zato nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je upravičen do odškodnine v celotni vtoževani višini 6.000,00 EUR. Tožnik nadalje navaja, da odmero vse zahtevane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode narekuje sodna praksa v podobnih primerih (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 827/2007, II Ips 761/2005, II Ips 91/2003, II Ips 459/2004, II Ips 166/2004, II Ips 423/2001, II Ips 59/98, II Ips 7/99, II Ips 608/96, II Ips 684/95, II Ips 276/2000 in II Ips 60/96). Primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 92 povprečnih mesečnih neto plač. Tožnik meni, da bi bil tako upravičen vsaj do odškodnine v višini približno 92.000,00 EUR.

Glede premoženjske škode pa tožnik navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek iz tega naslova. Toženka v tem delu sploh ni konkretizirano ugovarjala trditvam o premoženjski škodi, zaradi česar bi se moralo v skladu z ZPP šteti, da le to priznava (in so tako ta dejstva nesporna). Zaključki sodišča, da je toženka substancirano prerekala zahtevano škodo, so pravno zmotni. Sodišče je v tem delu tako bistveno kršilo določbe ZPP, ko je ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode, temveč bi moralo slednjega zaradi nesubstanciranega prerekanja avtomatsko priznati. Tožnik poudarja, da je zaradi posledic škodnega dogodka utrpel tudi premoženjsko škodo v zvezi z nabavo posebne ortopedske postelje, ki jo nujno potrebuje (v višini 1.096,88 EUR in servirne mizice v višini 85,20 EUR), moral je doplačevati zdravstvene storitve, bil pa je tudi prikrajšan na plači, kar skupaj znaša 4.024,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tožniku prisodilo iz tega naslova zgolj 1.986,60 EUR. Povsem napačno pa je odločilo, da tožnik ni upravičen do prisoje odškodnine zaradi nabave posebne ortopedske postelje. Tožnik je že v izpovedbi navedel, zakaj potrebuje takšno posteljo, a se sodišče do te njegove izpovedbe sploh ni opredelilo. Če bi sodišče pravilno uporabilo izvedensko mnenje in upoštevalo tudi tožnikovo jasno izpoved, bi moralo tožniku prisoditi tudi odškodnino zaradi nabave postelje, ki jo nujno potrebuje. Glede na tožnikove hude zdravstvene težave pa je tudi več kot očitno, da jih osnovne zdravstvene storitve niso mogle zajemati in da je zato potreboval tudi nadstandard, pri čemer pa toženka tej obliki premoženjske škode sploh ni substancirano ugovarjala in bi se morala šteti kot priznana. Sodišče bi moralo tožniku priznati tudi odškodnino za vso škodo iz naslova prikrajšanja na plači (2.400,00 EUR) in ne zgolj 1.986,00 EUR, ker toženka sploh ni prerekala trditev, da je tožnik v času pred škodnim dogodkom delal še nadure, sobote in nedelje in da je prejemal tudi dodatek na pogoje dela. Tožnik se nadalje pritožuje tudi zoper odločitev o valorizaciji plačanega nespornega dela odškodnine, saj za valorizacijo ni nobene pravne podlage, kakor tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da ne gre prezreti dejstva, da je tožnik pravni laik s hudimi posledicami utrpelih poškodb, zavarovalnica pa se profesionalno in vsakodnevno ukvarja s primeri, kot je tožnikov, in je v bistveno močnejšem položaju. Ta dejstva nasprotujejo odločitvi sodišča, da bi moral tožnik še plačati stroške toženki. Ne glede na to pa je sodišče povsem napačno izračunalo uspeh tožnika v pravdi kot 9 %, saj ni upoštevalo, da je tožnik v celoti uspel s temeljem, upoštevalo ni niti tega, da je uspel tudi z zneskom nesporno nakazanega dela odškodnine v višini 33.000,00 EUR. Njegov uspeh bi tako moral znašati 60 %, v primeru, da se ne upošteva uspeha po temelju, pa 20 %, in ne zgolj 9 %, kot je ugotovilo sodišče. Glede na to, da pa bi moralo sodišče tožniku priznati ves vtoževani znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, bi mu moralo prisoditi vse na prvi stopnji zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino 241.592,64 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

Odgovorov na pritožbi pravdni stranki nista vložili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel izpah levega kolka, zlom sklepa ponvice levega kolka, prelom zoba drugega vratnega vretenca, prelom petega rebra levo, raztrganino korena nosu ter nosnega krila, pretres možganov, udarec in odrgnino v predelu čela, v posledici utrpelega pretresa možganov je utrpel še postkomocijski sindrom, kot reakcija na najhujše življenjske izkušnje se je pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja (PTSM), pojavila pa se mu je tudi prilagoditvena motnja zaradi njegove subjektivne nelagodnosti ob vsaditvi umetnega kolka. Pravdni stranki ne izpodbijata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o vrsti, intenziteti in trajanju telesnih bolečin, ki jih je in jih bo v bodoče še trpel tožnik, prav tako pa tudi ne ugotovitev o neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, zato pritožbeno sodišče teh ugotovitev v izogib ponavljanju ne povzema in se povsem sklicuje na te ugotovitve v izpodbijani sodbi v točkah 10, 11 in 12. Tožena stranka je v pritožbi povzela dejanske ugotovitve sodišča, a ne vseh. Tako ni povzela ugotovitve sodišča, da se je pri tožniku kot posledica pretresa možganov razvil postkomocijski sindrom (PKS), za katerega so značilni tudi glavoboli, katere je tožnik zatrjeval, in katere je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine (glede na obrazložitev v 12. in tudi v 20. točki izpodbijane sodbe). Prav tako tudi ni povzela vseh neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je sodišče natančno ugotovilo v sodbi. Glede na vrsto, intenzivnost in trajanje prestanih telesnih bolečin in glavobolov ter prestanih neugodnosti v času dolgotrajnega zdravljenja, v katerem je samo ortopedsko zdravljenje trajalo od 27. 5. 2008 do 3. 6. 2009, ter bodočih telesnih bolečin, upoštevaje tožnikovo starost 59 let ob škodnem dogodku in pričakovano življenjsko dobo ter v zvezi s tem obseg bodoče škode, kakor tudi upoštevaje, da je na dolžino poteka zdravljenja poškodovanih mišic oziroma živcev v levi nogi pa vendarle vplivala odklonitev tožnika odrejene in redne elektrostimulacije, je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, tožniku odmerilo prenizko odškodnino. Odmero višje odškodnine narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih (kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba temeljnih načel za odmero odškodnine, in sicer načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, terja oceno, da znaša primerna in pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo 30.000,00 EUR in ne zgolj 20.000,00 EUR (od zahtevanih 113.000,00 EUR), kolikor je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za odmero višjega zneska odškodnine za prestani strah. Drži, da je utrpel primarni strah najhujše intenzitete, o katerem je tudi prepričljivo izpovedal, a ta ni trajal od samega trčenja in dalje do prenehanja neposredne življenjske ogroženosti, kot navaja v pritožbi, pač pa je tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje, doživljal strah najhujše intenzitete od časa, ko se je zavedal, da bo prišlo do trčenja, pa do samega trčenja, ko se je zavedal neizogibnosti nesreče in nevarnosti, da bo porušena njegova telesna integriteta oz. da je življenjsko ogrožen. Pritrditi je potrebno tožniku, da je ta strah sovpadal z razvojem akutne stresne reakcije oz. psihičnega šoka, ki ga je tožnik doživel in je trajal nekaj dni, saj to izhaja tudi iz ugotovitev izvedenke, kakor tudi, da je bil ta strah dodatno povečan, ker je bila s škodnim dogodkom prizadeta vsa družina (tožnik je bil sopotnik v avtu, ki ga je vozila njegova hčerka, zadaj pa sta sedela žena in vnuk, takrat še dojenček). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine nadalje upoštevalo, da je sekundarni strah zelo hude stopnje nato trajal do oskrbe oziroma zagotovila zdravnikov, da življenje neposredno ni ogroženo, srednje hude stopnje pa je trajal še toliko časa, dokler je bil podvržen nevšečnostim številnih preiskav, operacije, zdravljenja ter zapletov pri zdravljenju in bolečinam; dodatno pa je k večanju strahu pripomoglo tudi to, da je tožnik vsled nezgode postal omejen pri samem gibanju in da je postal invalid, kot izpostavlja pritožba. Strah blage intenzitete je ostal prisoten, dokler so bile neposredne posledice poškodb še izrazite in je trajalo ambulantno zdravljenje, potem pa se je prevesil v zmeren strah, ki se je kazal v obliki tesnobnosti in zaskrbljenosti za svoje zdravstveno stanje in morebitne zdravstvene zaplete ter posledice, zaradi bolečin in telesnih omejitev, kar se mu občasno pojavlja še sedaj kot trajna posledica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da vrsta, intenziteta in trajanje prestanega primarnega in sekundarnega strahu ne terjajo odmere višjega zneska odškodnine od tistega, ki ga je odmerilo prvostopenjsko sodišče (2.500,00 EUR od zahtevanih 12.500,00 EUR). Načelo enakosti pred zakonom ni bilo kršeno, saj je odmera odškodnine v znesku 2.500,00 EUR umeščena v okvir odškodnin, ki jih sodišča odmerjajo za primerljiv obseg te oblike nepremoženjske škode.

Utemeljeno pa tožnik navaja, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče je v tem delu dalo premajhno težo izvedenskemu mnenju izvedenke psihiatrinje, kakor tudi izpovedbi tožnika. Izvedenka je ugotovila, da je opazna šepajoča hoja, občasno s pomočjo palice, ter omejena gibljivost in zmanjšana telesna fleksibilnost pri predhodno rekreativno in športno usmerjenemu tožniku bolj pomemben dejavnik, ki vzdržuje pri njem opisana nezadovoljstva, togotnost in pesimistično naravnanost, v primerjavi s samimi popoškodbenimi in postoperativnimi brazgotinami, ki imajo le estetske značilnosti. Ne le v skladu s trajno osebnostno spremenjenostjo, pač pa tudi s telesno skaženostjo je tudi spremenjena tožnikova samopodoba. Glede na take ugotovitve izvedenke in glede na tožnikovo izpovedbo, na podlagi katere je moč sklepati, da tožnik duševno trpi tudi zaradi atrofične muskulature levega stegna in krajše noge, zaradi česar nosi čevlje z 1 cm višjo peto, in da ga ne motita le šepanje in hoja z berglo. Iz njegove izpovedbe je namreč moč zaključiti, da mu je zelo neprijetno, ko mora svoje stanje pojasnjevati drugim, in da so torej duševne bolečine zaradi skaženosti tako intenzivne, da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do odmere odškodnine v znesku 3.000,00 EUR, ki predstavlja primerno in pravično odškodnino, in ne zgolj v znesku 500,00 EUR, kolikor je tožniku za to obliko škode odmerilo sodišče prve stopnje. Do odmere še višje odškodnine (do zahtevanih 6.000,00 EUR) pa tožnik glede na že navedeni načeli, ki ju mora sodišče pri odmeri upoštevati, ni upravičen.

Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je tožniku od zahtevanih 164.000,00 EUR odškodnine odmerilo 35.000,00 EUR. Tožnik meni, da je upravičen do vse zahtevane odškodnine, toženka pa, da predstavlja primerno in pravično odškodnino za to obliko škode znesek 29.000,00 EUR.

Pravdni stranki dejanskih ugotovitev v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne izpodbijata. Pritožbeno sodišče zato vseh dejanskih ugotovitev ne povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev o obsegu te škode in odškodnini zanjo v izpodbijani (popravljeni) sodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku po poškodbi vratnega vretenca ostala omejena gibljivost vratu, pri pogledu v desno za polovico, zaradi česar ima težave pri naglih zasukih glave, zlasti v desno, pri dolgotrajnih prisilnih položajih vratne hrbtenice in pri ponavljajočih se gibih v vratni hrbtenici. Sledilo je izvedencu, da je proteza v levem kolku lepo vgrajena in da je položaj proteze dober ter to primerno upoštevalo pri odmeri odškodnine, kakor tudi njegovemu mnenju, da praviloma pacienti po takšnih posegih ponavadi zmorejo normalno hojo, pri življenjskih aktivnostih pa se morajo izogibati nenadnih dodatnih močnejših obremenitev poškodovane noge in so sposobni opravljati delo, kjer ni preveč hoje, zlasti hoje po neravnem terenu, pri čemer je poudaril, da je to mogoče pri pacientih brez psihične nadgradnje, kot je prisotna pri tožniku. Očitek tožene stranke v pritožbi, da je premalo upoštevalo oceno, da je proteza lepo vgrajena in da je njen položaj dober in da so pacienti s kolčno protezo še vedno sposobni opravljati delo, kjer ni preveč hoje, je tako neutemeljen, saj je potrebno upoštevati tudi ugotovljeno psihično nadgradnjo, prisotno pri tožniku. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je škodni dogodek bil sprožilni moment za mravljinčenje in nemoč v rokah, saj tožnik teh težav pred škodnim dogodkom ni imel. Kot že rečeno, se je kot posledica pretresa možganov pri tožniku razvil PKS (duševna motnja po možganski poškodbi, za katero so značilni glavoboli, omotičnost, vrtoglavica, utrudljivost, motnje koncentracije, razdražljivost, anksioznosti, motnje razpoloženja in povečana občutljivost na alkohol), ki traja najmanj 6 mesecev in se predvidoma spontano pozdravi v dveh letih. Kot posledica škodnega dogodka pa se je pri tožniku razvila tudi PTSM s tipičnimi znaki, ki so se sprva še pokrivali z znaki PKS in se kazali kot nespečnost in pogosto prebujanje, moreče sanje, podoživljanje stresnega dogodka, povečana trajna razdraženost, ki se je navzven kazala kot razdražljivost, odklonilnost in depresivno razpoloženje. Ker znaki niso bili zdravljeni pravočasno, so se pojavili v hujši obliki. Tožniku se je pojavila tudi prilagoditvena motnja zaradi njegove subjektivne nelagodnosti ob vstavitvi umetnega kolka, ki nastane zaradi spremenjene telesne sheme in fizičnih omejitev. Pri tožniku je spremenjen občutek na delu stegna (parestezija) in predvsem bolečine ter telesne senzacije na strani operativnega posega, ki imajo značilnosti nevropatske bolečine in je zaradi njih oviran v vsakdanjem življenju. Kot trajna posledica so ostale bolečine v levi nogi in kolku, zaradi katerih prejema in bo moral do konca življenja prejemati močna zdravila s stranskimi učinki. Bolečina in stiska je očitno dovolj močna in obremenjujoča, da je tožnik pripravljen jemati zdravila kljub njihovim stranskim učinkom. Tožnik dela, ki ga je opravljal pred škodnim dogodkom, ne more več opravljati, prav tako se ne more več ukvarjati s športom, zaradi česar je zagrenjen, togoten in nezadovoljen, prisotni pa so tudi številni znaki trajne osebnostne spremenjenosti, ki se kažejo v nezaupljivosti do drugih, opisovanju občutkov brezupa, notranje praznine, socialni izolaciji, odtujenosti suicidnem razmišljanju. Tožnik ima spremenjeno samopodobo, kar predstavlja trajnejše motnje. Zaznana je težava s koncentracijo, prisotna je paranoidna naravnanost z značilnostmi socialne paranoidnosti, ki pa je delno posledica nekaterih realnih izkušenj, delno pa gre za vsebino osebnostne spremenjenosti in socialnega odtujevanja. Sodišče je zaključilo, da gre glede tožnikovega zdravstvenega stanja v psihiatričnem smislu za trajno stanje brez možnosti ozdravitve.

Pritožbeno sodišče meni, da ne drži tožnikov očitek, da je sodišče v tem delu dalo premajhno težo tožnikovi izpovedbi in da je v nezadostni meri upoštevalo, da je sedanje tožnikovo stanje trajno in brez možnosti ozdravitve, in ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljene omejitve, zaradi katerih je tožnik gotovo močno prizadet in duševno trpi, saj vplivajo tako na njegovo delovno sposobnost kot tudi na siceršnje njegove aktivnosti, odškodnino v znesku 35.000,00 EUR priznalo v skladu z merili, vsebovanimi v 179. členu OZ, in pri tem ustrezno upoštevalo tudi tožnikovo starost in v zvezi s tem obseg bodoče škode. Neutemeljeno je zato zavzemanje tako tožnika za zvišanje kot toženke za znižanje odškodnine za to obliko škode.

Po spremembi je tako tožnik upravičen do odškodnine 70.500,00 EUR (72 povprečnih mesečnih neto plač) iz naslova nepremoženjske škode. Primerjava odmerjenega zneska odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih, nekaterih izpostavljenih tudi v tožnikovi pritožbi (II Ips 827/2007, II Ips 761/2005, II Ips 7/99, II Ips 423/2001, II Ips 459/2004), pokaže primerno umeščenost odmerjene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za tako škodo. Ker tožnik v pritožbi sam navaja, da bi bil upravičen vsaj do odškodnine 92.000,00 EUR (92 povprečnih mesečnih neto plač), se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do v pritožbi izpostavljenih odločb, v katerih je bila tudi sicer oškodovancem, mlajšim od tožnika, ki so utrpeli bistveno večji obseg škode kot tožnik, odmerjena tudi sorazmerno višja odškodnina (II Ips 166/2004 in II Ips 60/96). Pritožbeno sodišče pa se ne more opredeliti do izpostavljenih odločb II Ips 276/2000, ker iz njene vsebine ni razviden obseg škode, in II Ips 59/98, ker iz te odločbe ni razvidno, katere poškodbe je utrpela oškodovanka. Tudi zadeva II Ips 91/2003 po oceni pritožbenega sodišča ni primerljiva, saj je bil oškodovanec, ki je bil ob škodnem dogodku star 65 let, kar 7-krat operiran zaradi utrpele ga zloma stegnenice v predelu kolena in zloma treh stopalnic ter prsnice levega palca na stopalu, med zdravljenjem pa je prišlo do vnetja leve stegnenice z odmrlimi deli kosti in posledično negibljivostjo levega kolena in tako evidentno imel že večji obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Prav tako ni primerljiva zadeva II Ips 608/96, saj je tudi v tem primeru izkazan večji obseg škode mladega oškodovanca, ki je utrpel smrtno nevarne poškodbe, ki so terjale več operativnih posegov, prestajal pa tudi dolgotrajne intenzivne bolečine ter vrsto drugih težav in neprijetnosti. Tudi za izpostavljen primer II Ips 684/95 ni moč zaključiti, da je primerljiv, saj je vrhovno sodišče poudarilo, da je odmerjena odškodnina sorazmerno visoka v primerjavi z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, vendar je to utemeljeno prav zaradi tožničine mladosti in ker je bilo ugotovljeno, da bo tožnica tudi v bodoče trpela znatne bolečine.

Tožeča stranka neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo že plačani nesporni del odškodnine. Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno zadoščenje za utrpelo nepremoženjsko škodo, ki se določa na dan sojenja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pri prisoji odškodnine upoštevalo tudi realno vrednost med postopkom že plačane odškodnine, kar je omogočila valorizacija že plačane odškodnine na trenutek njene odmere ob izdaji sodbe.

Toženka mora tako po odštetju valoriziranega že plačanega nespornega dela (35.079,00 EUR) tožniku plačati še 35.421,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2009 dalje do plačila.

Tožnik je izpodbijal tudi zavrnitev nadaljnjega zahtevka iz naslova premoženjske škode. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da tožena stranka v tem delu sploh ni konkretizirano ugovarjala zahtevku, saj je v točki 3 odgovora na tožbo podala navedbe, s katerimi je konkretizirano ugovarjala tožnikovim trditvam. Sicer pa takega očitka tožnik ni niti podal po prejemu odgovora na tožbo. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe ZPP, ko je ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka iz tega naslova.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za prisojo še razlike med prisojenim zneskom odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači in vtoževanim zneskom, saj je sodišče na podlagi dokazno predloženih listin pravilno ocenilo oziroma ugotovilo, da znaša razlika v plači 165,55 EUR mesečno oziroma 1.986,60 EUR letno, za kolikor časa je bila razlika vtoževana. Tožnik v tožbi ni izrecno zatrjeval, da je v času pred škodnim dogodkom delal še nadure, sobote in nedelje in da je imel še dodatek na pogoje dela, pač pa zgolj izgubo na dohodku v višini 200,00 EUR mesečno in to dokazoval s plačilnimi listami za marec 2008 in april 2009, zato ne drži, da bi moralo sodišče to šteti kot priznano in tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino zaradi prikrajšanja na plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo nadstandardnih storitev v zdravilišču v L. v višini 202,00 EUR in v S. b. C. v višini 214,24 EUR. Odločitev je pravilna, saj je podprta s povsem pravilno argumentacijo. Ob dejstvu, da mora vsak oškodovanec v skladu z OZ zmanjševati škodo, je sodišče utemeljeno ta del zahtevka na podlagi ugotovitve, da tožnik sploh ni navajal, zakaj je potreboval nadstandardno oskrbo, toženka pa je substancirano prerekala ta del tožbenega zahtevka, zavrnilo.

Napačno pa je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nabave posebne ortopedske postelje. Četudi je izvedenec ortoped mnenja, da ni mogoče trditi, da bi zaradi obravnavanih poškodb tožnik potreboval oz. potrebuje posebno posteljo, pa ni moč mimo tega, kar utemeljeno izpostavlja pritožba, da je mnenje izrazil na splošno, glede na potrebe vseh oškodovancev po takih poškodbah, in ne glede na specifičen primer tožnika. Tožnik je izpovedal, da si je kupil hidravlično posteljo, ker se z zakonske postelje ni mogel več sam dvigniti, ker je bila prenizka. Takšne težave pa so potrjene z ugotovitvami sodišča o tožnikovih omejitvah v vsakdanjem življenju. Zato je potrebno zaključiti, da je tožniku nastal strošek nakupa postelje in servirne mizice v zvezi z zdravljenjem, ki ga mora nositi tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 174. člena OZ.

Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških postopka, nastalih v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožnikom, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik v celoti uspel s temeljem, saj ob dejstvu, da toženka ni prerekala pravnega temelja, se v postopku slednjega ni ugotavljalo. Pravilno pa v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje pozabilo všteti kot uspeh tudi nesporno plačan del odškodnine. Po spremembi odločitve o glavnem zahtevku se izkaže, da je tožnik, upoštevaje že plačan znesek odškodnine, uspel v pravdi z 28 %, zato je upravičen sorazmerno temu uspehu do povrnitve 2.394,70 EUR pravdnih stroškov, toženka pa sorazmerno svojemu 72 % uspehu v pravdi do povrnitve 87,12 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu stroškovnih zahtevkov in ob upoštevanju, da je toženka že plačala 973,80 EUR odvetniških storitev za vložen predpravdni zahtevek, mora tako toženka tožniku povrniti še 1.333,78 EUR pravdnih stroškov z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, a ne od dneva izdaje sodbe, kot je zahtevano s tožbo, pač pa od poteka paricijskega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člen OZ v zvezi z Načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodiščem, sprejetim na občni seji 13. 12. 2006).

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in stroškovni odločitvi delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, priglašene v svoji pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker pa je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške sorazmerno njegovemu pritožbenemu uspehu, ki znaša 6 %. Pritožbeno sodišče je tožniku kot potrebne pravdne stroške priznalo priglašene stroške 2.161,60 EUR nagrade za postopek po tarifni št. 3210, 20,00 EUR pavšalnega zneska za fotokopiranje ali tiskanje po tarifni številki 6000, 20,00 EUR pavšalnega zneska za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ter 20 % DDV po tarifni št. 6007. Toženka mora tako tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 158,52 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).