Jedro

Presoja odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zviša za 5.000,00 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi 27. 5. 2008 od tožene zavarovalnice poleg plačila odškodnine za premoženjsko škodo zahteval tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 113.000,00 EUR, za strah 12.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 164.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 6.000,00 EUR, skupaj torej 295.500,00 EUR. Tožnik je glede na to, da mu je bilo plačanih že 33.000,00 EUR od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati še 262.500,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in mu je za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 20.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 35.000,00 EUR, za skaženost 500,00 EUR, skupaj torej 58.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da plačani revalorizirani znesek znaša 35.079,00 EUR, je toženi zavarovalnici naložilo še plačilo 22.921,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in je zvišalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 30.000,00 EUR in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 3.000,00 EUR. Tako je tožniku za nepremoženjsko škodo skupaj prisodilo 70.500,00 EUR ali 67 povprečnih plač, ob že plačanem znesku 35.079,00 EUR je odločilo, da je tožena zavarovalnica tožniku dolžna plačati še 35.421,00 EUR.

4. Tožnik zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo vlaga revizijo. Meni, da je sodišče druge stopnje prekršilo pravilo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in enakega sodnega varstva pravic iz 22. člena Ustave saj meni, da mu glede na ugotovljen obseg telesnih, duševnih bolečin in strahu ni prisodilo pravične odškodnine. Povzema ugotovitve obeh sodišč, se sklicuje na zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 60/96, II Ips 684/95, II Ips 166/2004, II Ips 91/2003, II Ips 59/98, II Ips 608/96, II Ips 668/2005 in II Ips 20/2010 in zahteva iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem še 83.000,00 EUR, iz naslova strahu še 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti še 129.000,00 EUR in iz naslova skaženosti še 3.000,00 EUR, skupaj torej še 225.000,00 EUR.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 59 let in je opravljal delo obhodnega čuvaja na deponijah trdih odpadkov. V prometni nesreči je utrpel izpah levega kolka, zlom sklepa ponvice levega kolka, prelom zoba drugega vratnega vretenca, prelom petega rebra levo, raztrganine korena nosu ter nosnega krila, rano na nosu, pretres možganov in udarec ter odrgnino v predelu čela. Zdravljenje je trajalo od 27. 5. 2008 do 3. 6. 2009, ko je bil ortopedski terapevtski program zaključen. Tožnik je bil hospitaliziran skupaj 54 dni, nato pa je tudi v zdravilišču Terme Laško preživel še 21 dni. Šest dni je nosil mavčno kravato, nato pa 45 dni mehko Schanzovo kravato. Hude telesne bolečine je imel 3-4 tedne, srednje hude telesne bolečine 2-3 meseca, lažje telesne bolečine, ki se občasno lahko povečajo do srednje hudih, pa je pričakovati še 3 mesece in pa seveda tudi v prihodnje. Tožnik je ob nesreči utrpel hud primarni strah nato pa sekundarni strah, saj je dobil življenjsko nevarne poškodbe. Glede skaženosti je sodišče ugotovilo, da se ta kaže v obliki opazno šepajoče hoje, občasno s pomočjo palice, tožnik pa ima tudi postoperativno brazgotino.

8. Tožnik je bil pred nesrečo zaradi klavstrofobije invalid III. kategorije, zaradi posledic nesreče pa je bil opredeljen kot invalid I. kategorije. Po poškodbi vratnega vretenca mu je pri pogledu v desno ostala za polovico omejena gibljivost. Sodišče je ugotovilo, da urični artritis ni posledica škodnega dogodka, izvedenec je tudi poudaril, da tožnikove inkontitence ni mogoče vzročno povezati s prometno nesrečo. Ocenil je tudi, da je proteza v tožnikovem levem kolku lepo vgrajena, da je do atrofije in nefunkcioniranja leve strani prišlo zaradi neaktivnosti mišic, ta pasivnost tožnika pa je posledica njegovih psihičnih težav. Izvedenec je ocenil, da so tudi tožnikove senzacije hladu, bolečine in nesprejemanja proteze posledica psihičnih težav. Sodišče je ocenilo, da je za mravljinčenje v rokah in nemoč v roki škodni dogodek predstavljal sprožilni moment, saj tožnik teh težav pred škodnim dogodkom ni imel. Pri tožniku se je namreč razvil postkomocijski sindrom, ki se praviloma spontano pozdravi v dveh letih. Pri tožniku pa se je zaradi zapoznelega začetka zdravljenja razvila postravmatska stresna motnja, zaradi česar se mu je po škodnem dogodku življenje povsem spremenilo. Ne more se več ukvarjati s športom, na psihičnem področju ima hude težave, zaradi šepajočo hoje je gibljivost zmanjšana, kar je pri prej rekreativno in športno usmerjenem tožniku povzročilo nezadovoljstvo in pesimistično naravnanost, tako da so pri njem prisotni številni znaki trajne osebne spremenjenosti, ki se kažejo v nezaupljivosti do drugih, opisovanje občutkov brezupa, notranje praznine, socialne izolacije, odtujenost in suicidnega razmišljanje.

9. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

10. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazložljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Poleg tega pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

11. Vrhovno sodišče je tako ob upoštevanju ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, zlasti posebnih okoliščin, ki se nanašajo na večji obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika, ocenilo, da je višje sodišče določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo za 5.000,00 EUR višje odškodnine iz tega naslova. Tako je ob upoštevanju primerljivih primerov (iz primerov, ki jih v reviziji izpostavlja tožnik točen obseg ugotovljene škode bodisi ni razviden, primeri, pri katerih pa je razviden, pa niso primerljivi), na primer zadev II Ips 103/2011 ter II Ips 127/2007, reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) delno ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožnika ugodilo še za dodatnih 5.000,00 EUR odškodnine iz naslova duševnih bolečin za zmanjšano življenjsko aktivnost. Sicer pa je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 165. člena določa, da če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Glede na izjemno visok zahtevek, ki ga je v tej pravdi uveljavljal tožnik, ugoditev reviziji za 5.000,00 EUR ne more vplivati na spremembo stroškovne odločitve sodišča druge stopnje. Glede na vrednost izpodbijanega dela odločbe v revizijskem postopku 225.000,00 EUR, ugoditev reviziji za 5.000,00 EUR predstavlja le 0,2 % uveljavljanega zneska, zaradi česar je Vrhovno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan kriti sam svoje stroške revizijskega postopka.