Jedro

Ker je z izdajo odločbe Ministrstva za kulturo in z vložitvijo tožbe proti njej nastalo negotovo stanje ter pravnomočnosti ni bilo pričakovati takoj, je bilo logično, da so prizadete stranke skušale urejati medsebojna pravna razmerja za to vmesno obdobje. Tako je prišlo med pravdnima strankama do pogajanj in 6.12.1993 do sporazuma o plačevanju akontacije najemnine. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 10. in 20. člen ZOR, ki omogočata svobodno urejanje medsebojnih obligacijskih razmerij. Pogodbenim strankam omogočata, da uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v ZOR, če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi sodilo trikrat. Tokrat je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 12.412.528 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.6.1996 do plačila. Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženka zahtevala plačilo 1.934.774,80 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 17.4.1997 do plačila, je zavrnilo. Po pritožbi toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila dve reviziji. Eno je vložil A. A., odvetnik v M., drugo pa Odvetniška družba B. v L. Ker sta reviziji identični, ju sodišče povzema enotno, skupaj z dopolnitvijo revizije, ki jo je pravočasno vložila Odvetniška družba B. L. Toženka uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-uradno prečiščeno besedilo) in sicer: (1) zaradi bistvene kršitve določb ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje zaradi kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter (2) zaradi napačne uporabe materialnega prava oz. neuporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje pred spremenjen senat. Sodišču prve stopnje očita, da je navedlo, češ da je R. D. d.o.o. soglašala s sklenitvijo sporazuma med pravdnima strankama, kar ni res, ker je v pravdi P 120/2001 (v kateri se sodi o plačilu iste odškodnine) priznavala utemeljenost zahtevka do višine 13 dem/m2. To pomeni, da s sporazumom med pravdnima strankama ni soglašala, temveč mu je nasprotovala in ni hotela umakniti postopka upravnega spora, kar izhaja iz listin A 45 in A 46 spisa. Zato meni, da se izreka sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti zato, ker navaja samo 17., 20. in 75. člen ZOR in ne pove, na podlagi katerega določila je nastala plačilna obveznost tožene stranke. Sodišču druge stopnje očita, da je sprejelo dejansko stanje prvega sodišča in se je strinjalo, da je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pri tem je navedlo, da za rešitev spornega razmerja ni pomembno plačevanje najemnine in da zato ni odločilno, da v postopku N 134/93 ni bilo urejeno najemno razmerje in je pravnomočno ugotovljeno, da najemnega razmerja ni. Pri odgovoru na pritožbene navedbe se je sklicevalo na spis P 713/95, čeprav je pritožba navajala spis P 120/01. Tudi predlagane obravnave po drugem odstavku 347. člena ZPP ni razpisalo, pač pa se je sklicevalo na izvedenca finančne stroke (čeprav je šlo za izvedenca gradbene stroke) in ni upoštevalo opozorila na listino A46 v spisu. Tudi ne gre za novoto ob predložitvi računa (B34), saj potrjuje istovetnost fotokopije (B25). Zaradi navedenega revizija meni, da v utemeljitvi sodbe sodišča druge stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. V zvezi z nepravdnim postopkom revizija meni, da je šlo za predhodno vprašanje, toda ker denacionalizacijski zavezanec R. H. D. d.o.o. ni dal soglasja, se najemno razmerje ni uredilo. To izhaja iz utemeljitve sklepa, v kateri je v 15. vrstici navedeno, da najemodajalka oz. zavezanka za vrnitev denacionalizacijskega premoženja ni pripravljena prenesti pravice sklepanja najemnega razmerja z upravičencem oz. nasprotno stranko. Ker najemno razmerje ni nastalo, revizija meni, da je sporazum z dne 6.12.1993 brez učinka. Glede materialnega prava pa revizija meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbe, ki urejajo zakup in sicer:

570., 577. in 583. člen ZOR in 28. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74). Tožnici očita pasivnost, ker potem, ko je sodišče ustavilo nepravdni postopek, ni ravnala po 124. členu ZOR, zato trdi, da ni nastalo materialnopravno razmerje iz naslova najema, niti ni nastala obligacijska zaveza iz sporazuma.

Tožnica toženki ni zagotovila najemnega razmerja in ker je prišla v izpolnitveno zamudo, ji po 122. členu ZOR ne pripadajo pravice iz sporazuma. Toženka, ki se je morala odločiti, komu bo plačevala bruto najemnino, je izbrala denacionalizacijsko zavezanko. Po njenem je bil sporazum s tožnico razdrt po samem zakonu (580/II ZOR). V sporazumu med pravdnima strankama je bil določen pogoj, ki po mnenju toženke ni nemogoč razvezni pogoj in je sodišče napačno uporabilo 75/II člen ZOR. Pogoj se po krivdi tožnice ni uresničil, saj ni prišlo do najema. Tožnica oz. skrbnik upravičencev je toženko zavedel, da je podpisala listino. To je sestavila tožnica, zato se toženka sklicuje na 100. in 101. člen ZOR. Ker dejansko najemno razmerje iz sporazuma ni nikoli nastalo, tožnica ni upravičena do najemnine. Tožnica tudi ni upravičena do odškodnine, ker toženka ni kršila pogodbe. Zato je upravičena le do odmene zaradi nemožnosti uporabe poslovnih prostorov od denacionalizacijske zavezanke (72. člen ZDen), kar pa ji je že pravnomočno prisojeno v zadevi P 120/01 in P 713/95. Ta zadeva je bila združena s sporom med pravdnima strankama, vendar je bila kasneje razdružena in tako je prišlo do stanja, v katerem je tožnica dobila plačilo dvakrat. Zaradi tega ima dva izvršilna naslova za isto stvar in je neupravičeno obogatena. Na koncu revizija še navaja, da niso pravilno prisojene zamudne obresti, saj bi bila tožnica upravičena do zamudnih obresti šele od 1.1.2002 dalje. Pri tem se sklicuje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Opozarja na to, da ni dovoljena revizija zaradi dejanskih ugotovitev in meni, da je ugotovitev, da toženka ni dokazala plačila najemnine R. d.o.o., dejanske narave. Trditev, češ da R. D. d.o.o. ni soglašala s sporazumom, pa je novota in se nanaša na dejansko stanje. Sklicevanje toženke na listine v spisu A45 in A46 ni pomembno, zato očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. V zvezi s pravdo tožnice proti R. D. d.o.o. pojasnjuje, da je res zahtevala plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, vendar ne za obdobje, ki je bilo zajeto v sporazumu s toženko. Tudi v zvezi z nepravdnim postopkom pojasnjuje, da ni šlo za predhodno vprašanje in da je bil postopek ustavljen zato, ker toženka ni bila najemnica in zato ni bila legitimirana za sprožitev postopka. V zvezi z očitkom, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava pa meni, da ni mogoče uporabiti v reviziji navedenih določb o zakupu, na nekatere pa se toženka doslej ni sklicevala in so nove. Poudarja, da je bilo ugotovljeno, da je toženka ves čas uporabljala prostore in da je bil sporazum med pravdnima strankama hoten in veljaven. Ugotavljanje prave volje toženke je dejansko stanje. Tudi drugi odstavek 75. člena ZOR je bil pravilno uporabljen. Zato tožnica predlaga zavrnitev revizije in uveljavlja stroške za odgovor na revizijo.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Gre namreč za izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki se lahko uveljavlja potem, ko je že izčrpana pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav toženka v reviziji trdi, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - tožničini predniki so bili v denacionalizacijskem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo, opr. št... z dne 11.11.1993, upravičeni do vrnitve v last denacionalizirane nepremičnine v ..., parc. št. 1297; - zavezanka za vrnitev R. D. M. S. d.o.o., bi morala nepremičnino vrniti v last z dnem pravnomočnosti odločbe. Ker je proti odločbi vložila upravni spor, je postala denacionalizacijska odločba pravnomočna šele 13.4.1995; - nepremičnino, ki je bila predmet odločbe, je v večjem delu uporabljala denacionalizacijska zavezanka, razen 12 sob v I. nadstropju, ki jih je na podlagi najemne pogodbe z R. D., z dne 16.11.1970 uporabljala toženka za opravljanje svoje dejavnosti; - 6.12.1993 sta tožnica in toženka sklenili sporazum o plačevanju akontacije najemnine, v katerem sta določili, da bo toženka od 16.11.1993 naprej plačevala akontacijo najemnine v višini 5.300 nemških mark v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, preračunano na dan plačila. V 4. točki sporazuma sta določili, da bo toženka pri sodišču vložila predlog za ureditev najemnega razmerja ter višino najemnine in da sporazum velja do pravnomočnosti sklepa nepravdnega sodišča. Zato sta se sporazumeli, da bosta morebitne poračune najemnine na podlagi sodnega sklepa opravili po njegovi pravnomočnosti, v primeru, da se ne vzpostavi lastninsko razmerje v korist upravičencev, pa bodo ti vrnili plačano najemnino; - da je toženka pri Temeljnem sodišču v Murski Soboti, Enoti v Murski Soboti, pod opr. št. N 134/93 vložila predlog za ureditev najemnega razmerja, vendar je sodišče njen predlog zavrglo; - da je toženka plačevala akontacijo najemnine dva meseca, od februarja 1994 do izselitve 8.8.1995 pa ni plačala ničesar.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Ker je z izdajo odločbe Ministrstva za kulturo in z vložitvijo tožbe proti njej nastalo negotovo stanje ter pravnomočnosti ni bilo pričakovati takoj, je bilo logično, da so prizadete stranke skušale urejati medsebojna pravna razmerja za to vmesno obdobje. Tako je prišlo med pravdnima strankama do pogajanj in 6.12.1993 do sporazuma o plačevanju akontacije najemnine. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 10. in 20. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki omogočata svobodno urejanje medsebojnih obligacijskih razmerij. Pogodbenim strankam omogočata, da uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v ZOR, če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Tožnica in toženka ob sklepanju sporazuma nista mogli skleniti najemne pogodbe, saj sta se zavedali, da skrbnik denacionalizacijskega premoženja tega še ni prejel in da tožnica še ni lastnica. To jasno izhaja iz zadnjega odstavka sporazuma, ki v primeru, da se trajno ne vzpostavi lastninsko stanje v korist upravičenca, določa vrnitev plačanega.

Zato sodišči nista mogli uporabiti določb o zakupni pogodbi, Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ali ZTLR, na katere se sklicuje revizija.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sporazum med pravdnima strankama ni ničen, saj ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali (10. in 103. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo tudi voljo pogodbenih strank in se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da je direktorica toženke svobodno in brez kakršnekoli zmote vstopila v obligacijsko razmerje s tožnico. Sporazum je bil podlaga za bodočo ureditev najemnega razmerja med pravdnima strankama in ni posegal v obstoječe najemno razmerje med toženko in denacionalizacijsko zavezanko, ki pa je bila po dokazni oceni sodišč s tem seznanjena. Toženka v reviziji sicer drugače ocenjuje posamezna dejstva, toda sodišče prve stopnje je na 8. in 9. strani utemeljitve sodbe podrobno razložilo svojo oceno izvedenih dokazov, zato tega z revizijo ni več mogoče izpodbijati. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno presojali pravice in dolžnosti pravdnih strank na podlagi pogodbe in glede na načelo iz 17. člena ZOR, ki udeležencem v obligacijskem razmerju nalaga, da so dolžni izpolnjevati svoje obveznosti, toženki naložili plačilo akontacije najemnine, kot je določeno v I. točki sporazuma.

Revizija se sklicuje na nepravdni postopek, ki ga je tožena stranka sprožila pred Temeljnim sodiščem v Murski Soboti, Enoti v Murski Soboti pod opr. št. N 134/93, vendar ta ne rešuje predhodnega vprašanja v tej pravdi. V III. točki pogodbe sta pravdni stranki res predvidevali različne možnosti za nadaljnje urejanje medsebojnih razmerij. Tako sta toženki omogočili, da sproži ustrezen sodni postopek in da se v sporazumu določena akontacija najemnine kasneje prilagodi sodni odločitvi in se celo poračuna premalo plačana akontacija, vendar časovno nista opredelili, kdaj bo toženka sprožila postopek pred sodiščem. Ker ga je sprožila prezgodaj, ni dal želenega rezultata. Zaradi tega pa tožnici ni mogoče očitati, da ni izpolnjevala svojih obveznosti iz pogodbe in da zato ni upravičena do plačila od toženke, ki je uporabljala prostore, ali da bi zaradi neizpolnjevanja prišlo do razveze pogodbe (kakor navaja revizija). Ker v nepravdnem postopku ni bilo urejeno najemno razmerje in sodno ni bila določena najemnina, se sodišču pri odločanju o pravdi ni bilo treba spuščati v poračunavanje najemnine. Mnenje sodnega izvedenca je upoštevalo samo toliko, da je preverilo, da je bila določena akontacija najemnine realna in ne previsoka. Zato revizijsko razglabljanje o strinjanju z izvedencem gradbene ali finančne stroke ni pomembno za odločitev.

Tudi razmerje med tožnico in denacionalizacijsko zavezanko R. H. D. d.o.o. ni odločilno. Pomembno je, da je bila slednja seznanjena s pogodbo in če bi tožnica po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji proti njej uveljavljala odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času, ko bi morala toženka izpolnjevati svoje obveznosti iz sporazuma z dne 16.12.1993, do tega ne bi bila upravičena, ker tožnici ni bila odvzeta možnost upravljanja s premoženjem in ji zato škoda ni nastala.

Toženka se upira tudi plačilu zamudnih obresti, češ da bi tožnici pripadale šele od 1.1.2002 dalje. Pri tem se sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, vendar tega mnenja ni mogoče uporabiti, ker se nanaša na nepremoženjsko škodo in na premoženjsko škodo, kadar se odmerja po cenah na dan sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika oziroma drugi odstavek 189. člena ZOR). V obravnavanem primeru pa gre za pogodbeno dogovorjene denarne obveznosti z zapadlostjo vsakega 10. dne v tekočem mesecu.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da v tem pogledu revizija ni utemeljena. Tudi v zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami pravdnega postopka revizija ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo izdelalo v skladu s 324. členom ZPP in je v utemeljitvi sodbe navedlo vse izvedene dokaze, jih ocenilo in pojasnilo predpise, na katere je oprlo sodbo. Tudi sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določilo 360. člena ZPP, ki predpisuje, da mora sodišče v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz tega sledi, da mora presoditi samo tiste navedbe stranke, ki so pomembne za odločitev, in ne vseh navedb, ki se zdijo stranki morda pomembne, a za odločitev niso bistvene. Zato je v zadostni meri odgovorilo na toženkine pomisleke v zvezi z nepravdnim postopkom, izvedencem in zahtevkom tožnice do denacionalizacijske zavezanke, ki se v zadevi P 120/2001 nanaša na obdobje pred sklenitvijo sporazuma s toženim podjetjem, v zadevi P 713/95 pa se nanaša na druge prostore. Morebitne pomanjkljivosti niso vplivale na pravilnost odločitve. Sodišče druge stopnje tudi ni bilo dolžno razpisati obravnave, saj je sprejelo dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog toženke za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Glede stroškov tožnice za odgovor na revizijo pa je odločilo, naj jih krije sama, saj v odgovoru na revizijo ni nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).